Prihaja črni labod
Lahko se tolažimo, da koronavirus ne bo posnemal »črne smrti«, ki je v 14. stoletju pokopala pol Evrope. Vseeno pa gre za prvi resnični test v 21. stoletju, ki bo še bolj kot finančna kriza leta 2008 razkril fluidno negotovost človeških življenj in družbenih sistemov.
Odpri galerijo
Ljubezen v času koronavirusa. FOTO: AFP
Pri vsakem izbruhu epidemije s patogenimi virusi je človeštvo postalo bogatejše za nova spoznanja. Vendar je vsak naslednji val predenj postavil nova vprašanja o njihovi vedno spreminjajoči in izmikajoči se naravi.
Izkušnje pri prejšnjih izbruhih virusa govorijo v prid temu, da njihove posledice za družbo in ekonomijo niso odvisne toliko od same bolezni, temveč od tega, kako se bodo vlade, znanost in ljudje nanjo odzvali. Pri javnem zdravstvu se je treba zavedati, da mora imeti skupno dobro prednost pred sprevrženim, postresničnostnim razumevanjem individualne svobode, ki hrani ljudi z nevarno idejo, da ima »vsakdo pravico do svojih alternativnih dejstev«. Kmalu se je izkazalo, da je neoliberalni pristop, ki zagovarja pristop laissez-faire, ne le nezadosten, temveč, nasprotno, prispeva k širjenju te bolezni. Namesto panike, ki je kot taka del problema in ne rešitve, potrebujemo odprto in pošteno ter ne zgolj na upanje oprto razpravljanje v družbi in pri političnih odločevalcih, ki bi se morali odločati na podlagi strokovnih spoznanj, in ne kariernih računic.
Koronavirus je tako zdravstvenim delavcem kot vladam naložil ogromno odgovornost. Prvi odkrito priznavajo, da cepiva ne bo mogoče odkriti in uporabiti prej kot v enem letu, medtem ko se bodo morale vlade in družbe z gospodarskimi in političnimi posledicami koronavirusa spopadati še dolgo zatem. Nouriel Roubini, osamljeni ekonomist, ki je napovedal izbruh finančne krize leta 2008, tokrat napoveduje verjetnost epidemiološke in gospodarske katastrofe ter padec številnih vlad, med njimi tudi Trumpov poraz na letošnjih volitvah. Po njegovem, tako kot leta 2008, imamo ponovno opraviti s »črnim labodom«, tj. uporabno metaforo, ki odstopa od konvencionalnih pričakovanj, napoveduje prelomne ekonomske in družbene spremembe ter terja od intelektualnih in znanstvenih elit, da te pojasnijo in prispevajo k njihovi predvidljivosti.
Po Roubiniju gre za mnogo resnejši problem od prihoda enega milijona beguncev v Evropo, ker bodo skrajni in demagoško podkovani politiki v njem zlahka odkrili priložnostno nišo za kazanje s kazalcem na »grešne kozle«, med njimi tudi na druge socialno ranljive tarče, od revnih do etnično, spolno ali kako drugače zaznamovanih skupin in posameznikov. Zdravstveno osebje in vlade za zdaj ne vedo dovolj o tem virusu, zato so njihova ugibanja nezanesljiva: delež populacije, ki utegne prizadeti prebivalstvo v okuženi državi, se zato giblje med 25 in 70 odstotki. Kitajska izkušnja govori o tem, da je okužba v milejši obliki prizadela 80 odstotkov obolelih, 15 odstotkov jih je potrebovalo bolnišnično oskrbo in pet intenzivno zdravstveno pomoč.
Strokovnjaki sklepajo, da utegne biti koronavirus pet do desetkrat bolj smrten kot običajna sezonska gripa, ki vzame življenje 0,1 odstotka obolelih v primeru ZDA, kar znese 60.000 življenj. Po teh izračunih bi koronavirus v svetu povzročil več milijonov žrtev.
Med dosedanja spoznanja je treba uvrstiti naslednje, da karantene in prepovedi potovanj niso ustavile koronavirusa – ta se je samo v treh mesecih, z izjemo Antarktike, razširil na vse preostale kontinente. Ker o virusu ne vemo dovolj, je Jennifer Nuzzo, glavna epidemiologinja na Centru za zdravstveno varnost v Baltimoru in avtorica Indeksa globalne zdravstvene varnosti, podala oceno, da »ni na svetu nobene države, ki bi bila dovolj pripravljena nanjo«.
Bolezen je perfektni predator, ker ljudje ne vedo, da so z njo okuženi, ko pa izvedo, je to že lahko usodno. Žrtve so večinoma starejše osebe, čeprav so med njimi tudi mlajše. Ti podatki niso namenjeni temu, da bi spodbujali k strahu, temveč k ozaveščanju, da je treba koronavirus jemati resno. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je glede na njene nekdanje zgrešene napovedi danes bolj previdna in se za zdaj še izogiba poimenovanju s pandemijo.
V letih 1918 in 1919 je španska gripa terjala več kot 50 milijonov povečini mladih življenj med dvajsetim in štiridesetim letom, takrat še niso poznali protivirusnih zdravil in cepiv, ki bi ustavila prenašanje okužb. Leta 2005 so v koordinaciji OZN za ptičjo oz. aviansko gripo (H5N1) napovedali, da utegne vzeti od 5 do 150 milijonov življenj, kar se na srečo ni zgodilo. Kritiki te lažno napovedane pandemije so to skupaj s »svinjsko gripo« predstavili kot sanjsko darilo farmacevtski industriji, ki je v tistem času enormno povečala proizvodnjo cepiv in zaslužke z njimi. V referenčni reviji The New England Journal of Medicine, ki ni namenjena alarmiranju ljudi, so si zastavili vprašanje, ali smo tokrat »priča podobni pandemiji iz leta 1918«, ko je španska gripa pokosila dva odstotka obolelih.
V resnici ne vemo, za kako smrtonosen virus gre. Življenje lahko vzame približno enakemu številu ljudi kot običajna sezonska gripa, lahko pa bo dosti huje. Natančnih podatkov ni, tisti, ki so na voljo, pa se približujejo dvema odstotkoma, kar bi pomenilo, da je koronavirus sedem- do dvajsetkrat bolj smrtonosen od običajnih sezonskih grip! Te zahtevajo v povprečju 300.000 do 650.000 življenj na svetu. Po navedbah omenjene revije je treba biti pripravljen na najslabši možni scenarij, če hočemo, da bo delo opravljeno bolje, kot je bilo to pri virusnih obolenjih v preteklosti.
Pred dnevi je revija The Economist opozorila na številna tveganja v zvezi z nekaterimi drakonskimi ukrepi, s katerimi se vlade lotevajo koronavirusa. Te po njegovem ne prinašajo rezultatov, temveč, nasprotno, stanje samo poslabšujejo. Pri tem revija omenja poglabljanje socialne distance med ljudmi s tem, ko se odpovedujejo javne prireditve, zapirajo šole in prekinja delovni ritem časa. Prepoved mednarodnih potovanj je na prvi pogled videti prepričljiva, vendar ne prispeva veliko k varnosti pred okužbami. Enako velja za karantene mest, čemur smo priča na Kitajskem (Wuhan), v Italiji in Južni Koreji, ker je to povezano z nesorazmerno visokimi socialnimi in ekonomskimi stroški. Roberto Perotti, ekonomist na Univerzi Bocconi v Milanu, se boji, da bo virus ohromil ekonomijo, a ne vemo, za kako dolgo. Če bo, na primer, v veliki avtomobilski tovarni en sam primer obolelega s koronavirusom, si je težko predstavljati, da ne bi tovarne takoj zaprli.
Znanstveniki in še manj vlade nimajo kristalne krogle, ki bi jim povedala, kaj nas čaka naslednje tedne in mesece. Ameriški predsednik Trump se je po tistem, ko je lažno napovedoval skorajšnje cepivo proti koronavirusu in zavračal možnost izbruha pandemije, na zadnjem televizijskem srečanju z zdravstvenimi strokovnjaki in direktorji farmacevtske industrije odzival konfuzno. Videti je, da ga pri tem vodi predvsem skrb, kako izkoristiti priložnost, da ta ne bi ovirala njegove ponovne izvolitve ali bi lahko celo pomagala pri njej. Trump pa gotovo ni edini predsednik v svetu, ki ga muči ta nepredvidljivi problem.
Na koncu moramo opozoriti na najnovejši pojav krepitve avtoritarnih režimov poleg obstoječih tudi v nekdanjih (»vzornih«) demokracijah, kar sedanjemu in novim generacijam virusov odpira številna vrata. Gre za to, da zahteva učinkovito spopadanje z virusnimi obolenji pošteno in natančno informiranje ljudi o naravi te bolezni in o tem, kako se lahko ljudje pred njo zavarujejo, česar pa od avtoritarnih režimov ni mogoče pričakovati. Tovrstni režimi ne premorejo kompleksnega, odzivnega in odgovornega informacijskega ekosistema, ki bi v takih razmerah namesto dezinformacij ponudil potrebne nepristranske in verodostojne informacije. Za njih je nasprotno značilno, da lokalni oblastniki in od njih odvisni »strokovnjaki« njihovim nadrejenim ponavadi ne sporočajo slabih novic.
Ddr. Rudi Rizman, zasl. prof. sociologije in političnih ved na Univerzi v Ljubljani in Bologni
Preberite še:
V panogi virus, v Adrii revizorji
Prava mera panike
V panogi virus, v Adrii revizorji
Prava mera panike
Izkušnje pri prejšnjih izbruhih virusa govorijo v prid temu, da njihove posledice za družbo in ekonomijo niso odvisne toliko od same bolezni, temveč od tega, kako se bodo vlade, znanost in ljudje nanjo odzvali. Pri javnem zdravstvu se je treba zavedati, da mora imeti skupno dobro prednost pred sprevrženim, postresničnostnim razumevanjem individualne svobode, ki hrani ljudi z nevarno idejo, da ima »vsakdo pravico do svojih alternativnih dejstev«. Kmalu se je izkazalo, da je neoliberalni pristop, ki zagovarja pristop laissez-faire, ne le nezadosten, temveč, nasprotno, prispeva k širjenju te bolezni. Namesto panike, ki je kot taka del problema in ne rešitve, potrebujemo odprto in pošteno ter ne zgolj na upanje oprto razpravljanje v družbi in pri političnih odločevalcih, ki bi se morali odločati na podlagi strokovnih spoznanj, in ne kariernih računic.
Koronavirus je tako zdravstvenim delavcem kot vladam naložil ogromno odgovornost. Prvi odkrito priznavajo, da cepiva ne bo mogoče odkriti in uporabiti prej kot v enem letu, medtem ko se bodo morale vlade in družbe z gospodarskimi in političnimi posledicami koronavirusa spopadati še dolgo zatem. Nouriel Roubini, osamljeni ekonomist, ki je napovedal izbruh finančne krize leta 2008, tokrat napoveduje verjetnost epidemiološke in gospodarske katastrofe ter padec številnih vlad, med njimi tudi Trumpov poraz na letošnjih volitvah. Po njegovem, tako kot leta 2008, imamo ponovno opraviti s »črnim labodom«, tj. uporabno metaforo, ki odstopa od konvencionalnih pričakovanj, napoveduje prelomne ekonomske in družbene spremembe ter terja od intelektualnih in znanstvenih elit, da te pojasnijo in prispevajo k njihovi predvidljivosti.
Po Roubiniju gre za mnogo resnejši problem od prihoda enega milijona beguncev v Evropo, ker bodo skrajni in demagoško podkovani politiki v njem zlahka odkrili priložnostno nišo za kazanje s kazalcem na »grešne kozle«, med njimi tudi na druge socialno ranljive tarče, od revnih do etnično, spolno ali kako drugače zaznamovanih skupin in posameznikov. Zdravstveno osebje in vlade za zdaj ne vedo dovolj o tem virusu, zato so njihova ugibanja nezanesljiva: delež populacije, ki utegne prizadeti prebivalstvo v okuženi državi, se zato giblje med 25 in 70 odstotki. Kitajska izkušnja govori o tem, da je okužba v milejši obliki prizadela 80 odstotkov obolelih, 15 odstotkov jih je potrebovalo bolnišnično oskrbo in pet intenzivno zdravstveno pomoč.
Strokovnjaki sklepajo, da utegne biti koronavirus pet do desetkrat bolj smrten kot običajna sezonska gripa, ki vzame življenje 0,1 odstotka obolelih v primeru ZDA, kar znese 60.000 življenj. Po teh izračunih bi koronavirus v svetu povzročil več milijonov žrtev.
Nobena država ni dovolj pripravljena
Med dosedanja spoznanja je treba uvrstiti naslednje, da karantene in prepovedi potovanj niso ustavile koronavirusa – ta se je samo v treh mesecih, z izjemo Antarktike, razširil na vse preostale kontinente. Ker o virusu ne vemo dovolj, je Jennifer Nuzzo, glavna epidemiologinja na Centru za zdravstveno varnost v Baltimoru in avtorica Indeksa globalne zdravstvene varnosti, podala oceno, da »ni na svetu nobene države, ki bi bila dovolj pripravljena nanjo«.
V resnici ne vemo, za kako smrtonosen virus gre. Življenje lahko vzame približno enakemu številu ljudi kot običajna sezonska gripa, lahko pa bo dosti huje.
Bolezen je perfektni predator, ker ljudje ne vedo, da so z njo okuženi, ko pa izvedo, je to že lahko usodno. Žrtve so večinoma starejše osebe, čeprav so med njimi tudi mlajše. Ti podatki niso namenjeni temu, da bi spodbujali k strahu, temveč k ozaveščanju, da je treba koronavirus jemati resno. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je glede na njene nekdanje zgrešene napovedi danes bolj previdna in se za zdaj še izogiba poimenovanju s pandemijo.
V letih 1918 in 1919 je španska gripa terjala več kot 50 milijonov povečini mladih življenj med dvajsetim in štiridesetim letom, takrat še niso poznali protivirusnih zdravil in cepiv, ki bi ustavila prenašanje okužb. Leta 2005 so v koordinaciji OZN za ptičjo oz. aviansko gripo (H5N1) napovedali, da utegne vzeti od 5 do 150 milijonov življenj, kar se na srečo ni zgodilo. Kritiki te lažno napovedane pandemije so to skupaj s »svinjsko gripo« predstavili kot sanjsko darilo farmacevtski industriji, ki je v tistem času enormno povečala proizvodnjo cepiv in zaslužke z njimi. V referenčni reviji The New England Journal of Medicine, ki ni namenjena alarmiranju ljudi, so si zastavili vprašanje, ali smo tokrat »priča podobni pandemiji iz leta 1918«, ko je španska gripa pokosila dva odstotka obolelih.
FOTO: Getty Images/Istockphoto Getty
V resnici ne vemo, za kako smrtonosen virus gre. Življenje lahko vzame približno enakemu številu ljudi kot običajna sezonska gripa, lahko pa bo dosti huje. Natančnih podatkov ni, tisti, ki so na voljo, pa se približujejo dvema odstotkoma, kar bi pomenilo, da je koronavirus sedem- do dvajsetkrat bolj smrtonosen od običajnih sezonskih grip! Te zahtevajo v povprečju 300.000 do 650.000 življenj na svetu. Po navedbah omenjene revije je treba biti pripravljen na najslabši možni scenarij, če hočemo, da bo delo opravljeno bolje, kot je bilo to pri virusnih obolenjih v preteklosti.
Kdo ne sporoča slabih novic?
Pred dnevi je revija The Economist opozorila na številna tveganja v zvezi z nekaterimi drakonskimi ukrepi, s katerimi se vlade lotevajo koronavirusa. Te po njegovem ne prinašajo rezultatov, temveč, nasprotno, stanje samo poslabšujejo. Pri tem revija omenja poglabljanje socialne distance med ljudmi s tem, ko se odpovedujejo javne prireditve, zapirajo šole in prekinja delovni ritem časa. Prepoved mednarodnih potovanj je na prvi pogled videti prepričljiva, vendar ne prispeva veliko k varnosti pred okužbami. Enako velja za karantene mest, čemur smo priča na Kitajskem (Wuhan), v Italiji in Južni Koreji, ker je to povezano z nesorazmerno visokimi socialnimi in ekonomskimi stroški. Roberto Perotti, ekonomist na Univerzi Bocconi v Milanu, se boji, da bo virus ohromil ekonomijo, a ne vemo, za kako dolgo. Če bo, na primer, v veliki avtomobilski tovarni en sam primer obolelega s koronavirusom, si je težko predstavljati, da ne bi tovarne takoj zaprli.
Koronavirus je tako zdravstvenim delavcem kot vladam naložil ogromno odgovornost. Prvi odkrito priznavajo, da cepiva ne bo mogoče odkriti in uporabiti prej kot v enem letu, medtem ko se bodo morale vlade in družbe z gospodarskimi in političnimi posledicami koronavirusa spopadati še dolgo zatem.
Znanstveniki in še manj vlade nimajo kristalne krogle, ki bi jim povedala, kaj nas čaka naslednje tedne in mesece. Ameriški predsednik Trump se je po tistem, ko je lažno napovedoval skorajšnje cepivo proti koronavirusu in zavračal možnost izbruha pandemije, na zadnjem televizijskem srečanju z zdravstvenimi strokovnjaki in direktorji farmacevtske industrije odzival konfuzno. Videti je, da ga pri tem vodi predvsem skrb, kako izkoristiti priložnost, da ta ne bi ovirala njegove ponovne izvolitve ali bi lahko celo pomagala pri njej. Trump pa gotovo ni edini predsednik v svetu, ki ga muči ta nepredvidljivi problem.
Na koncu moramo opozoriti na najnovejši pojav krepitve avtoritarnih režimov poleg obstoječih tudi v nekdanjih (»vzornih«) demokracijah, kar sedanjemu in novim generacijam virusov odpira številna vrata. Gre za to, da zahteva učinkovito spopadanje z virusnimi obolenji pošteno in natančno informiranje ljudi o naravi te bolezni in o tem, kako se lahko ljudje pred njo zavarujejo, česar pa od avtoritarnih režimov ni mogoče pričakovati. Tovrstni režimi ne premorejo kompleksnega, odzivnega in odgovornega informacijskega ekosistema, ki bi v takih razmerah namesto dezinformacij ponudil potrebne nepristranske in verodostojne informacije. Za njih je nasprotno značilno, da lokalni oblastniki in od njih odvisni »strokovnjaki« njihovim nadrejenim ponavadi ne sporočajo slabih novic.
Ddr. Rudi Rizman, zasl. prof. sociologije in političnih ved na Univerzi v Ljubljani in Bologni
