»Prijatelj, sem mu rekel, kaj hočemo postati? Titoljubci?«

Željko Bebek je arhetipski glas rokenrola, je pred časom zapisal kritik Terens Štader. Ni jih malo, ki pravijo, da je Bijelo dugme samo z njim imel pravi rokerski zvok in je mladini v nekdanji Jugoslaviji ponudil občutek svobode, čistega rokenrola.
Fotografija: FOTO: Blažž Samec
Odpri galerijo
FOTO: Blažž Samec

Po letu 1984 se je razšel s frontmanom skupine Goranom Bregovićem in začel samostojno kariero. Željko Bebek se v Ljubljano vrača 21. septembra z uspešnicami z novega, s porinom nagrajenega albuma Ono nešto naše in seveda s kultnimi pesmimi iz prvega desetletja benda Bijelo dugme, ki jih je oživil njegov glas.
 

Z vašim novim albumom Ono nešto naše ste očitno osvojili tako občinstvo kot kritike, zanj ste prejeli hrvaško glasbeno nagrado porin za najboljši pop album, porina ste dobili tudi za ljubezensko pesem, ki ste jo zapeli v duetu z Oliverjem Dragojevićem Ako voliš ovu ženu ...


Res sem srečen zaradi tega albuma, kako so ga ljudje sprejeli in da se je nekaj takega zgodilo v mojih, naj tako rečem, seniorskih letih, ko sem mislil, da je čas nagrad in velikih dosežkov že zdavnaj mimo. Mirno lahko rečem, da je ta album morda nekaj najlepšega, kar sem ustvaril v karieri.

Ko sva s skladateljem Branimirjem Mihaljevićem osmišljala ta album, sva sanjala o nečem lepem, čistem ... In potem se nama je zgodil Nenad Ninčević, izjemen pesnik, malo ciničen, godrnjav, a prav zato zna ujeti prave besede in stavke, ki se zdijo kot napisani za to, da jih odpojem.


Mislim, da vsak lahko začuti, da se je tokrat med ustvarjalci zgodila tista vrsta alkimije, ko veš, da si ujel posebno emocijo ...


Pesem Ljubav ko iz pjesme je zame morda ena najlepših pesmi, ki sem jih odpel.


Pesem Ako voliš ovu ženu ima na youtubu skoraj osem milijonov ogledov. Po svoje je lepo in tragično, da je to zadnja pesem, ki jo je s specifičnim glasom in interpretacijo oživil Oliver Dragojević ...


(Pomolči.) To je tiste vrste pesem, ki te povleče v čustva že pri prvih taktih, in potem se vse skupaj samo še stopnjuje, da so mi solze prekinjale snemanje. Kaj takega še nisem doživel. Oliver je svoj del snemal v studiu v Splitu, tako da ne vem, kako jo je doživljal on. A ko mu je Branimir Mihaljević zavrtel skladbo v studiu v Splitu, je samo pozorno poslušal, nato pa v svojem značilnem slogu morskega volka rekel: »Da, to je to. To bom odpel.«

Morava vedeti, da takrat ni bil več v fazi, ko bi si želel snemati novo stvar, tako mi je vsaj rekel, a pesem mu je bila tako blizu, da je takoj privolil.


Je takrat že vedel, da je hudo bolan?


Ne. Nekaj časa je imel težave z grlom, malo se je slabše počutil, čutil je, da nekaj ni bilo v redu.


Sta jo sploh kdaj skupaj odpela v živo?


Na žalost ne. Tudi ko sva dobila porina za najboljšo pesem, sem upal, da bo morda le prišel na podelitev nagrad ... Ko ga ni bilo, sem vedel, da je hudo. Tudi videospota, ki smo ga želeli posneti pri njem, v Veli Luki, nismo več mogli posneti skupaj.
Zato smo uporabili stare posnetke, ko Oliver zre v morje in tako ... (njegov glas se zalomi) Kmalu zatem je prišla žalostna vest, da ga ni več med nami. Za njim je ostal velik opus. Spadam med srečneže, ki so imeli priložnost z njim odpeti eno čudovito ljubezensko pesem.


Na albumu imate tudi pravi blues, Blues za tebe?


Ja, po vseh teh desetletjih kariere sem se odločil, da si bom privoščil to malo predrznost. Ko smo bili še s člani benda Bijelo dugme, smo v začetku sedemdesetih posneli nekaj bluesovskih komadov ...


Blues za moju bivšu dragu ...


... da in Ove ću noći naći blues, tudi pesem, kakršna je bila Odlazim. To so pesmi, ki imajo elemente glasbe, ki ni s tega območja. Nekako smo se hoteli poigrati s tem, kar svet dela brez občutka krivde. No, mi smo ga v tistem času imeli (nasmešek).


Kaj nam torej pripravljate v hali Tivoli?


V Ljubljani sem bil z najdaljšimi lasmi, ki jih je kadarkoli prenesel tisti čas, z 52 kilogrami in divjo energijo (nasmešek), in v Ljubljani bom zdaj, v seniorskih letih, s pesmimi iz tistega časa, z rokerskim zvokom, v novih aranžmajih in seveda z mojimi največjimi uspešnicami ... Zato sem za koncert v Tivoliju pripravljen narediti predstavo, kakršno si to občinstvo zasluži. Da vse morda malo vrnem v tiste nostalgične čase ...


Katere bodo pesmi iz tistih, kot pravite, nostalgičnih dni?


Pesmi, ki jih ne morem ne odpeti, ki jih občinstvo vsakič znova zahteva. To so pesmi, za katere so tekste pisali pesniki: Selma Vlada Dijaka, Ima neka tajna veza Duška Trifunovića, Loše vino Arsena Dedića ...


Veliko ljudi poznam, ki pravijo, da je bila skupina Bijelo dugme rokenrol do takrat, ko je imela vaš glas. Glasbeni kritik Terens Štader je zapisal: Željko Bebek je arhetipski glas rokenrola.


Vsa ta zgodba o bendu Bijelo dugme ima zame seveda poseben pomen, a je v njej tudi malo grenkobe. Ker se ni uresničila moja želja in tudi želja vseh teh petih, naj rečem štirih glasbenikov, ki so verjeli, da bodo ustvarjali, igrali in peli samo, dokler bodo skupaj in dokler bodo verjeli v moč glasbe, ki jo ustvarjajo.


Niste prav vi tisti, ki ste zapustili zgodbo zaradi pesmi Kosovska, ki ste jo odpeli v albanščini? Kaj se je v vas prelomilo takrat?


To je bil najin prvi konflikt z Bregovićem. Podvomil sem o tem, kaj hoče doseči s tem, ko je hotel, da naredimo komad v albanščini. A takrat sem se uklonil in to naredil. Ko pa smo leta 1984 v času zimskih olimpijskih iger v Bregovićevi hiši na Jahorini snovali zgodbo novega albuma in je začel s skladbami in teksti, kot so Đurđev dan, Lipe cvatu ..., sem se ustavil. Zgodba Bijelo dugme je zanj postala zgodba o Jugoslaviji. Prijatelj, sem mu rekel, kaj hočemo postati? Titoljubci? Ali smo še vedno tisti, ki smo prepevali Blues za moju bivšu dragu? Ali Ne spavaj mala moja ...? Smo mi tisti, ki smo osvojili ljudi s čistim rokenrolom, dobrimi baladami, kot je Selma, ali pa z ironičnimi, duhovitimi komadi, kakršen je bil hit Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac? Zdelo se mi je, kot da je on takrat že čutil in morda vedel, da se pripravlja nekaj velikega, in se odločil, kateri strani bo želel pripadati.


Mislite? Kot je sam rekel, je verjel v zgodbo o bratstvu, enakosti, povezanosti narodov. Z glasbo je želel povezati kulturni prostor, ki je že začel pokati zaradi naraščajočih nacionalizmov.


Toda ne glede na to, kaj je verjel, je ta zgodba začela že v osemdesetih kazati pomanjkljivosti. Ali mislite, da je Bijelo dugme ustvarila Jugoslavija? Ne, Bijelo dugme je ustvarjeno v ljubezni do muzike, ustvarjeno je v notah in duhu rokenrola. Nisem se želel vpreči v kakršen koli jarem, da bi vlekel vprego in tovor, ki ni moj.

Takoj sem mu rekel: Brega, jaz tega ne bom pel.

In on je rekel: Kar nekaj drugih je, ki bodo to naredili.

In so. Pljuni i zapjevaj Jugoslavijo.


Še vedno ne razumem, zakaj vas je tako zmotila pesem Kosovska, dober rock komad, odlično ste ga odpeli ...


Že, lepo zveni, a kdo je Bijelo dugme, da si jemlje to pravico? Mene so v Beogradu večkrat vprašali: pa zakaj ne odpoješ enega komada v ekavščini? Zakaj? Zakaj potem nismo zapeli še skladbe v slovenščini, pa druge recimo v makedonščini ...


In zakaj je ne bi?


Zato, ker to ni več Bijelo dugme. Smo mi nekakšno trobilo SFRJ ali sodoben rock bend, ki je mladim takrat ponudil občutek svobode z rokenrolom? Zato, pravim, da je v meni malo grenkobe, ko omenjate Bijelo dugme. Imel sem ga rad, ta leta so bila gotovo najbolj intenzivna v mojem življenju. In občutim, da je bil v začetku to ravno toliko moj projekt kot projekt drugih članov benda, kot projekt Gorana Bregovića. Res je, on je zložil in napisal večino pesmi, zato je bil tudi dobro plačan. A glavnih tekstov ni napisal on. Tu so še Arsen Dedić, Duško Trifunović, Vlado Dijak ...


Oba sta bila očitno preveč močni, egocentrični, tudi tekmovalni osebnosti.


Da ne bo pomote: brez Bregovića te zgodbe ne bi bilo. Resnično ga spoštujem. A v zadnji fazi je bil samo še on.


In vendar morate priznati, da ste privilegirani, da ste bili del te zgodbe: bili ste dobesedno rock bogovi takratne Jugoslavije. Glede na legende o vaših turnejah si predstavljam, da ste bili ena redkih skupin v Jugoslaviji, ki je v tistih časih dejansko živela slogan Seks, droge in rokenrol?


Gotovo smo bili poseben rokenrol bend, ki mu je prvemu takrat uspelo ujeti specifičen zvok, ki se je napajal v zvoku podobnih bendov zunaj. Mislim, da kljub temu, da smo bili v okvirih socializma, nismo kaj dosti zamujali s trendi zunaj ...

Kar se žensk tiče, se nismo ravno upirali lepi dobri družbi (nasmešek). A droge so bile v skupini absolutno prepovedane. Že tako smo imeli občutek, da smo ves čas pod drobnogledom. Tako sva oba z Bregovićem ves čas opozarjala, naj pazimo na obnašanje, naj ne uničujemo hotelskih sob, naj redno plačujemo davke. Vsaka napaka takrat bi lahko pomenila konec kariere skupine.


Precej skopi ste s temi spomini. Ko govoriva o drogah v Jugoslaviji v sedemdesetih, kaj imava v mislih?


V glavnem marihuana, hašiš ali halucinogene droge, kot je bil LSD. Moja največja droga je bila vedno muzika, potem pa viski in cigarete, a tudi s to razvado sem nehal. Nekega dne sem se opazoval, kako mi cigareta dogoreva med prsti, počutil sem se, kot da postajam suženj te precej brezvezne stvari, ki počasi uničuje moj glas. Rekel sem si: Bebek, a res to potrebuješ. Kaj ti bo to? V tistem trenutku sem zmečkal škatlico in jo vrgel v smeti. Od tistega dneva dalje ne samo, da nisem nikoli več prižgal cigarete, nisem si je niti zaželel. Tako preprosto je to. In s tem sem si podaljšal kariero vsaj za deset let.

Alkohol imam v mejah, za malo sprostitve, preden grem na oder, en kozarček jack danielsa, to mi prija. Od nekdaj sem kar dobro prenašal alkohol, čeprav ga je bilo v najbolj divjih časih precej.


Ker smo nagnjeni k predalčkanju: če so Plavi orkestar označili za Balkanske Beatle, ste vi bili torej bolj balkanski Stonesi?


Gotovo bolj Stonesi, morda bolj nekaj med Stonesi in Led Zeppelini. In moram reči, da smo res dobro igrali in vsi smo res močno občutili našo glasbo in verjeli vanjo, ta specifični zvok, ki smo ga na tem prostoru gotovo prvi kreirali. Seveda je bilo nekaj prepisovanja, kopiranja; tudi Beatli in Stonesi so najbrž od nekoga prepisovali, saj se muzika ni začela z njimi.


Pastirski rock?


Ja, to definicijo si je izmislil Brega, da bi se razlikovali od drugih bendov na Zahodu, da malo drugače tako glasbeno kot ikonografsko obarva celoten fenomen benda Bijelo dugme. V tem smislu je bil vedno mojster, vedno je znal lepo zapakirati določen fenomen.


Odrasli ste v Sarajevu. Kje ste bili med vojno?


Eno leto, preden se je začela vojna, sem se preselil v Zagreb.


Zakaj? Ker ste začutili, da se pripravlja nekaj težkega?


Vsi smo to občutili. Jaz sem se v nekem trenutku, ko se je pokazalo, da je iz Bosne zelo težko hitro priti kamorkoli, odločil, da grem v Zagreb. Tam je bila založba Croatia Records, z njo sem povezan od začetka kariere, tam so bili ljudje, ki so spremljali moje delo.


Kako ste se počutili, ko ste spremljali novice o tem, kaj se dogaja z vašim mestom med vojno? Kakšen odnos ste razvili do ljudi, s katerimi ste se prej družili, ki so ostali v mestu in preživeli težke preizkušnje?


Mislim, da nimam pravice, da govorim o tem, kako težko mi je bilo za ljudi, prijatelje, ki so ostali v Sarajevu in preživeli nepojmljive stvari. Moja bolečina ob tem je nepomembna v primerjavi z njihovo. Zato se bom zadržal. Morda sem se bolj nagibal k temu, da se ta umetna tvorba, ki je še v času navideznega miru zahtevala toliko nedolžnih življenj, razpadla. Nihče si ni mogel predstavljati, da bo tudi ob razpadu zahtevala takšne žrtve. V resnici nikoli nisem imel druge ambicije kot to, da se ljudem približam s pesmijo. Gotovo v vsakem človeku obstaja potreba po tem, da nekega dne slišijo pesem, ki jo prepoznajo kot svojo in ki jim izvabi nasmeh ali solze. Mislim, da je to moje mesto. Jaz sem pevec in glasbenik.


In vendar ste odrasli na ulicah Sarajeva, občutili tisti duh sredine sedemdesetih, začetek osemdesetih, čas novega vala, novega primitivizma, rojevanje panka ...


V Sarajevu sem živel šestinštirideset let. V teh letih se ne morem spomniti, pa če še tako brskam po spominu, da bi se mi zgodila kakršna koli neprijetnost. Vprašanje nacionalnosti ni bilo nikoli razlog za trenja. Sploh zato, ker so vsi drugi narodi v takratni Jugoslaviji radi govorili, ah, Sarajevo je nekaj posebnega, to je res balkanski Pariz, kakšno multikulturno mesto, je bilo za vse nas toliko bolj nepredstavljivo, da je prav to mesto doživelo takšno tragedijo. Kdo bi si lahko predstavljal, da se bo neki človek iz Sarajeva povzpel na hrib in ukazal požig svojega mesta? Minilo je že četrt stoletja, a rane tistih, ki so ostali brez svojih, se nikoli ne bodo zacelile. Mesto počasi spet postaja mesto, ima velik mednarodni filmski festival, ki privablja pozornost sveta, dobiva nazaj svojo dušo.


Kdaj ste bili nazadnje tam?


Vsako leto grem tja, obiščem stare prijatelje.


In se skupaj sprehodite po postajah odraščanja? Kakšno je bilo vaše otroštvo?


Sem letnik 1945, odraščal sem po koncu druge svetovne vojne, v veliki revščini, kot večina ljudi takrat, ki so stali v dolgih vrstah za kruh, mleko ... Spomnim se, kako sem kot petleten deček vsak dan dolgo stal v vrsti, da bi dočakal dragoceno steklenico mleka.


FOTO: Blažž Samec
FOTO: Blažž Samec


Bili ste športnik, tako kot Bregović, tako kot vsi rokerji, ki jim je uspelo preživeti in ki so – tudi v seniorskih letih, kot pravite – sposobni takšne fizične kondicije, da zdržijo večurni koncert.


Malo je tu tudi genetike, res pa je, da se nikoli nisem preveč uničeval (nasmešek). Res je, do sedemnajstega leta sem kar intenzivno treniral gimnastiko, res sem užival v tem, a vmes me je, kot večino najstnikov, začela zanimati glasba. Moji pokojni mami je nekako uspelo, da je kupila radio. Veste, takrat si moral biti zgleden državljan, da si sploh lahko dobil dovoljenje, da si kupiš radio. Radio je v naše malo stanovanje prinesel nov svet, nove zvoke. Na eni od postaj sem slišal zvok, ki me je zanimal. Blues, rokenrol. Na vsak način sem se hotel naučiti igranja kitare.


In potem vam je mama kupila orglice?


Ja, to je bilo edino, kar je bilo mogoče v naših skromnih razmerah. Še zdaj se spomnim, mala ustna harmonika znamke Hohner. V srednji šoli sem končno prišel do kitare, osnoval sem prvi bend Kodeksi, ki so imeli malo trši rok, kot recimo Indexi, ki so bili takrat res dober bend ... Med študijem prava sem se še bolj potopil v muziko, zaradi tega postajal malo slabši študent (nasmešek), a čedalje resnejši kitarist in še resnejši pevec.


Kje ste se naučili za tisti čas zelo specifičnega rock načina petja?


Igral sem se z zvokom, glasom, skladbo sem doživljal fizično, s celim telesom, in sem jo tako tudi podajal ljudem pod odrom. Zato je zame petje še danes izjemno fizično naporno, dajem se ves, popolnoma in do konca. Najprej smo ustvarili skupino Jutro, takrat se je zgodil komad Kad bi bio Bijelo dugme, iz tega komada je zrasla ideja, da se oblikujemo v bend Bijelo dugme.


Povejte še enkrat zgodbo, kako si je konec sedemdesetih Tito zaželel, da si privošči zasebni koncert skupine Bijelo dugme.


To je bilo po dveh letih delovanja skupine, bili smo že veliki, dosegali smo vse večjo popularnost. Ravno v trenutku, ko smo imeli dogovorjen koncert v Beogradu za silvestrovo, do takrat zagotovo največji koncert v naši karieri, je iz Predsedstva Republike Jugoslavije prišla prošnja, da za novo leto nastopimo za Tita v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu. Odpovedali smo koncert v Beogradu in se odpravili v Zagreb. V tistih časih je bila maršalova želja ukaz.
 

Zakaj, mislite, si vas je Tito zaželel? Ker ste mladino Jugoslavije zavzeli kot vihar in je moral osebno preveriti, kdo ste?


Tudi mi smo se vmes že spraševali, kako je mogoče, da nas kdo iz partije ni že prej poklical na zaslišanje ali zagovor. Treba je priznati, da so bila to sedemdeseta leta, ne več petdeseta, šestdeseta, najverjetneje nam ni grozilo, da končamo na Golem otoku, a kljub vsemu je vsak tak poziv iz vrhov države vzbudil določeno nelagodje. Uradna obrazložitev iz predsedstva je bila, da hoče maršal sam osebno videti, kdo je skupina, ki zabava mladino Jugoslavije. A nikoli ne veš, kaj stoji za tem. In ker ne bi bili ne prvi ne zadnji v Jugoslaviji, ki bi morali igrati Titu, smo to seveda naredili. Težko bi rekel, da smo imeli možnost izbire (nasmešek).

Spomnim se, da je imela služba državne varnosti ostre ukrepe, saj smo 24 ur pred koncertom morali skozi zadnji vhod v zaodrje gledališča in tam čakati do trenutka, ko nam dajo znak za prihod na oder. Ko smo se povzpeli na oder, je na balkonu nasproti odra sedela politična elita, med njimi maršal Tito in soproga Jovanka, Kardelj z ženo Pepco ... Že po prvem komadu smo videli, da so se sedeži, kjer je sedela elita, izpraznili (nasmešek). Očitno se je že naša prva pesem Titu in Jovanki zdela zelo nezanimiva, kaj vem, morda se je Tito odločil, da gre raje ven na cigaro in kozarček viskija.


Katera je bila prva pesem?


Patim evo deset dana. Drugi komad je bil Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac ... Po tretjem komadu pa nam je inspicient gledališča javil, da je koncert končan, in na oder so že prihajali akterji komične opere Ero z onega sveta Jakova Gotovca, ki je bila klasična predstava za takratno elito (smeh).

Mi smo se pobrali z odra in v zaodrju zaradi varnosti ostali še 24 ur.


S Titom se torej niste niti rokovali?


Ne. Moram reči, da nam je po tem, najbrž najkrajšem koncertu v naši zgodovini ostal precej grenak okus.
Smo pa, da je bilo vse uradno, za ta nastop dobili celo honorar, ki je bil recimo primerljiv s honorarjem, ki ga dobi gledališki igralec v predstavi. Formalno pravno je bilo plačano, s tem so priznali, da smo nastopili na njihovo izrecno željo. Tako so nas zavarovali pred sodiščem, ker so nas tožili organizatorji koncerta v Beogradu, ki so zaradi odpovedi koncerta utrpeli precejšnjo škodo.


Leto 1984 je bilo za vas prelomno v več smislih, pravite.


Da, takrat je bilo konec skupnih sanj.


In to ravno v času zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Čas velikega optimizma, pričakovanj ...


Da, spomnim se tiste neverjetne atmosfere, ko smo imeli občutek, da se je v Sarajevo naselil ves svet. Tam so bili vsi vrhunski športniki, ki smo jih občudovali, pa tudi osebnosti, kot so Kirk Douglas, kronane glave (nasmešek) ...

Vse mesto je čudovito živelo v olimpijskem duhu. Spomnim se, da so ukinili promet, vozili smo se samo s taksiji, ki so bili takrat napol zastonj. Zapadlo je tako veliko snega, da promet tako ali tako ne bi funkcioniral.

Na neki čuden način je bilo tisto obdobje zelo romantično, vsak dan si spremljal tekme, zvečer si se s taksijem odpeljal čez zasneženo mesto v različne restavracije, kjer so enkrat igrali glasbo iz Vojvodine, drugič iz Slovenije, Slavonije, Dalmacije, Hercegovine ...

Mene je kot strastnega smučarja najbolj zanimalo, kako si lahko najdem dobro mesto, kjer bom lahko spremljal tekme, najbolj me je zanimala Bjelašnica, moško alpsko smučanje. Bil sem velik ljubitelj športa in še danes sem odličen smučar, moram neskromno priznati. Kako smo navijali za Bojana Križaja in seveda Jureta Franka, ki je takrat osvojil srebrno medaljo v veleslalomu!




Zanimivo, da vas je kljub sporom leta 2005 združila multinacionalka Coca-Cola in sprožila množično evforijo v regiji.


Po svoje sem se veselil te zgodbe, toda ko sem pogledal po polnem stadionu, sem si rekel: pa kaj mi je tega treba?


Ne razumem. Mar niso sanje vsakega rock pevca stadion z dvesto tisoč ljudmi?


Že, a to je bil stadion, poln Titovih slik, fotografij, jugoslovanskih zastav, zvezd in tako dalje ... In potem sem dojel, da me je Goran odpeljal nazaj v Jugoslavijo.

Zmotilo me je to, ker nismo prišli kot Bijelo dugme, ampak kot Goran Bregović in izvrševalci njegove ideje.


Zakaj se vam je maršal Tito tako zameril? Obstajajo tudi dobre plati njegove politike, če pomislimo samo na neuvrščene.


A v povojnem obdobju je bilo tudi zastrašujoče število žrtev, s tem ne mislim samo na Goli otok, tudi na množična grobišča povojnih pobojev, ki jih je zelo veliko prav v vaši državi ... Kako se lahko delamo, da tega ni?

Jaz samo pravim: ne morem biti proti Jugoslaviji, v njej sem doživel preveč lepega. Ampak ne morem biti niti na strani, kjer so ljudje – slepo za. Me razumete? Sicer pa, to so preveč zapletene stvari.

Želim samo reči, da sem se takrat, leta 2005, počutil izrabljenega za neko zgodbo in idejo nekoga drugega, ki ni moja ideja. In tisti simbolični honorar, ki sem ga dobil za tri velike koncerte v Sarajevu, Zagrebu in Beogradu, ni odtehtal grenkobe. Poleg tega ne vem, zakaj nismo imeli koncerta tudi v Ljubljani, Skopju, Splitu, recimo?


No, po tisti veliki turneji, ki je v velikem slogu rehabilitirala Bijelo dugme, ste Alen Islamović, Tifa in vi veliko koncertirali, in to brez Bregovića. Imeli ste svoj trenutek.


Naredili smo niz res čudovitih koncertov in ugotovili, da se nam pod odrom pridružujejo nove generacije, starši so vinilke prenesli na svoje otroke, ti so kasneje poslušali kasete, pa cedeje, zdaj nas najmlajše generacije poslušajo na youtubu ... Glasba gre dalje. To je dokaz, da smo ustvarili nekaj res lepega, kar se dotakne vseh generacij, tudi tistih, ki niso imele izkušnje Jugoslavije.


Koliko ste morali plačati Bregoviću za avtorske pravice, da na koncertih lahko izvajate njegove avtorske skladbe?


Nič, v tem smislu ni kompliciral. Res pa je, da sem enkrat v intervjuju rekel nepremišljeno stvar, in verjetno sem s tem sprožil precej neljub dogodek: leta 2015, ko sem imel veliki samostojni koncert v Lisinskem s simfoničnim orkestrom, se je pred koncertom v dvorani pojavila policija z odlokom o uradni prepovedi koncerta zaradi izvajanja skladb Gorana Bregovića.

Takrat sem pomislil, dvorana Lisinski je polna, kaj bomo zdaj? Strmim v policista, ta me nekaj časa gleda, nato pred mojimi očmi strga papir in reče: Bebek, kar na oder, izvolite.

In zgodil se je res čudovit koncert, simfonični orkester in štirideset tamburašev.


Zanimivo, da ste pred tremi leti, ko vas je Bregović povabil k ponovni združitvi pesmi skupine Bijelo dugme, in to v novih aranžmajih, s pihalnim orkestrom, z značilnim etno balkanskim zvokom, tudi to ponudbo zavrnili. Zakaj?


Ker se mi to zdi nekaj podobnega, kot če bi Mick Jagger naredil Satisfaction v novem aranžmaju, recimo v etno indijskem stilu, s sitarji in tako ...


To bi bil zanimiv eksperiment. In v svetu rocka ni nič neobičajnega, če predrzni eksperimentirajo.


A včasih je treba pomisliti tudi na čustva občinstva. Nekateri bi bili užaljeni, jaz že (smeh).

Ko boste slišali naše aranžmaje recimo Selme na koncertu, boste presenečeni. Imam odlične mlade glasbenike, uf, kako igrajo ... In ko se na oder vzpne tudi moj sin Zvone, ki je prav tako postal odličen glasbenik in pevec, je to za mlajšo publiko prava poslastica.


Načrtno gradite svoje nasledstvo?


On je seveda šele na začetku, a bo samostojno kariero začel graditi, če bo to seveda želel, čez dve, tri leta. Že zdaj si zasluži, da stoji na odru. Ne morete si misliti, s kakšnim veseljem me navdaja to, da sta šla tako sin kot hčerka, ki se osmo leto uči igranja klavirja, po poteh glasbe. Ko se en del koncerta konča, se v občinstvu dvigne manjši oder, na katerem je samo nas pet, moj sin Zvone s sinovoma Branimirja Mihaljevića: eden na violini, ki ima pri sedemnajstih letih za sabo številne nastope in nagrade, izjemen violinist, in njegov drugi sin, ki igra ritem kitaro ... To res izzove solze. Zadnja pesem je Selma, potem se ponovno vse prenese na veliki oder. Sami veste, da je vsak koncert predstava, ki zahteva svojo dramaturgijo, scenografijo, osvetljavo ...

Z Branimirjem sva si zamislila, da ljudem podarimo res čudovito predstavo v – naj rečem – človeški dimenziji. In res se veselim,
da se bo to najprej zgodilo prav v Ljubljani.

Velikokrat pravijo, da je družina vedno žrtev življenja rock zvezde. Očitno je tudi moja družina s pomočjo moje žene Ružice zdaj dobila priložnost za trenutek, v katerem se vse poveže v čudovit mozaik. Lani, ko je bil moj album tako dobro sprejet in sem zanj dobil kar nekaj pomembnih nagrad, sem se zavedel, da je to nekaj, o čemer sem sanjal od leta 1984, ko sem odšel iz skupine Bijelo dugme. Da bom imel v življenju še enkrat priložnost narediti vrhunsko stvar.

Komentarji: