Prostori za veliko življenje

Svetovne prestolnice ločim na zabavne in dolgočasne – glede na kvaliteto njihovih knjigarn. V Londonu se mi zdi pomembno, da imam hotel kje v Bloomsburyju, čim bliže majhni, a dobro založeni knjigarni Judd, v newyorškem Strandu, ki ga je Woody Allen tako lepo posnel v filmu Hannah in njeni sestri, bi lahko bila mesece, v Berlinu natančno vem, kje je knjigarnica z izjemnim izborom angleških knjig, obisk katere nikoli ne izpustim, kadar sem v mestu.

Značilnost neodvisnih knjigarn v San Franciscu in Berkeleyju je, da prodajajo nove in rabljene knjige – in tam lahko zato najdeš najbolj bizarne literarne primerke, recimo nepogrešljivo knjigo nasvetov Zse Zse Gabor z roza in parfumiranimi platnicami, z naslovom How to Catch a Man, How to Keep a Man, How to Get Rid of a Man (Kako ujeti moškega, kako ga obdržati, kako se ga znebiti).

Všeč mi je, kako v Waterstonesu prodajalci nekatere knjige opremijo z intimnimi zgodbami o tem, zakaj jim je prav ta knjiga všeč, ali kako v Strandu kakšnega znanega pisatelja prosijo, naj izbere deset svojih najljubših knjig in na kratko napiše, zakaj, ter jih potem zložijo na isto mizo, kjer čakajo požrešne bralce kot svetleči lososi jedce na švedski mizi. V Ljubljani pogrešam salonsko ozračje, kakršno je nekoč bilo v knjigarni Vale-Novak, in knjigarnico Behemot na stari lokaciji.

Ampak knjigarne izumirajo. Z veliko hitrostjo. Ni pomembno, ali gre za velike korporacije ali za majhne neodvisne prodajalne. Pred leti je neslavno bankrotirala druga največja ameriška veriga knjigarn Borders, tudi Barnes & Noble je v rdečih številkah, angleški Waterstones prav tako.

V ZDA kar 80 odstotkom knjigarnam, ki prodajajo rabljene knjige, grozi propad. Village Voice, knjigarna v Parizu, ki je imela najboljši izbor knjig v angleščini, je že zaprla vrata. Shakespeare and Company je danes bolj turistična atrakcija kot živa knjigarna. Turisti tam stojijo v vrsti, da bi lahko vstopili in zgolj pofotografirali to nekoč znamenito literarno institucijo.

Velike spremembe

Knjigarnarji se trudijo. Pred meseci mi je lastnica odlične knjigarnice Woolfson & Tay v Londonu razlagala, da so sicer tik pred bankrotom, ampak da poskušajo vse, da jim ne bi bilo treba zapreti trgovine, zato imajo zdaj v istih prostorih še kavarnico, kjer lahko dobiš dober zajtrk, in papirnico z barvitimi zvezki in ovojnimi papirji.

Jelka Ciglenečki, urednica novomeške založbe Goga, prav tako opaža težke čase knjigarn. »V Moskvi, kjer sem kupila lep del svoje knjižnice, so se ena za drugo zaprle moje najljubše knjigarne. Ostale so tiste, ki v izložbah pustijo samo bestselerje, izbor naslovov pa je majhen. Knjigofili so se umaknili v zakajeno podstrešno sobo v centru mesta, imenovano knjigarna Flibuster, prenapolnjeno s tisoči naslovov, zloženimi brez vsakega reda, lastniki pa tam zaračunajo nakup, sledeč svojim simpatijam do kupca. Vrhunska literatura v divjem ruskem kapitalizmu že postaja del alternativne kulture. Kaj to pomeni za manj zahtevnega bralca? Najbližja knjigarna mu ponuja fast food, ki ga v pomanjkanju izbire tudi kupi.« Kot meni urednica, je knjiga, na kateri temelji kultura, prepuščena zakonom trga, marketingu, ki med milijoni knjig izpostavi samo uspešnice. »Spletna knjigarna, ki naj bi ponujala neskončno izbiro, prodaja predvsem knjige na prvi strani, ki se odpre kupcu; ob izbrani knjigi vam priporoči podobne naslove, a to so tisti, ki imajo največ klikov. Zmaguje splošni imenovalec.«

Urednik Založbe UMco Samo Rugelj ugotavlja, da so se v zadnjih petnajstih letih na tem področju dogodili tektonski premiki; še največji so bili na anglosaškem območju, saj se je v Londonu, na primer, povsem spremenila kulturna krajina za nakupovanje pokulturnih izdelkov. »Za glasbo in filme so bile tam včasih tri verige, Virgin, Tower Records in HMW; ostala je zgolj slednja, pa še ta je precej zreducirala število svojih trgovin. Če želimo v Londonu zdaj kupovati filme in glasbo, ni več obilo kakovostnih trgovin. Če se to dogaja v Londonu, ki je epicenter evropske popkulture, so po drugih mestih spremembe še bolj drastične.«

Papirnato ali elektronsko

Če je za topljenje večnega ledu na severnem tečaju krivo globalno segrevanje, je za izginjanje knjigarn najverjetneje kriv Amazon s svojimi elektronskimi knjigami in zniževanjem cen. Ljudje danes pridejo v knjigarno, si ogledujejo knjige, si izpišejo naslove knjig, ki bi jih imeli, gredo domov in jih naročijo prek interneta, saj so tako nekaj evrov cenejše.

Zorana Baković, neusmiljeno načitana Delova dopisnica iz Pekinga, priznava, da že leta kupuje izključno elektronske knjige, vendar se za to odločitvijo ne skriva nobena ideologija – saj če bi pred njo na mizo položili pravo knjigo in njeno elektronsko različico, bi vedno izbrala papirnato izdajo.

A kindle, poln elektronskih knjig, in ipad z vsemi enciklopedijami ter slovarji sta rešitev za nekoga, ki potuje tako veliko kot ona, za nekoga, ki nima stalnega naslova, da bi lahko naročil tiskani časopis, za nekoga, ki se ves čas bori z omejitvami prtljage na letalih, za nekoga, ki bi rad najnovejši roman nekega pisatelja ali zadnjo študijo o nekem problemu, ki ga raziskuje, prejel takoj in je pri njem le nekaj sekund po tem, ko na Amazonu klikne tipko kupi . Elektronske knjige kupuje, ker je hipermobilna. »Selila sem se skoraj dvajsetkrat, iz stanovanja v stanovanje, iz mesta v mesto, iz države v državo in s kontinenta na kontinent. Pakiranje, razpakiranje ter potem zlaganje knjig na police je tako naporno delo, da sem si vsakič vedno bolj odločno obljubljala, da ne bom na ta velikanski kup dodala niti ene nove knjige več. Ne vem, koliko knjig imam, ampak mislim, da jih je skoraj deset tisoč.«

Na drugi strani pa si ne zna predstavljati velemesta in tudi ne mini mesta brez knjigarn. »Ne verjamem, da bodo v prihodnosti vzdolž ulic le lokali in saloni s pedikuro; zato ker si le kave in nege nohtov ne moremo naročiti prek interneta. Človek je preveč kompleksen za le eno obliko obstoja in prepričana sem, da bodo v prihodnosti papirnate in digitalne knjige obstajale druga ob drugi, saj prihodnost pripada različnostim in ne uniformirani zavesti v uravnanem svetu.«

Luka Novak, pisatelj in založnik, meni, da knjigarne ne izginjajo le zaradi e-knjig, ampak tudi zato, ker se spreminjajo nakupovalne navade, saj se knjige danes prodajajo tudi v trgovskih verigah in drugih velikih površinah, kar je pozitivno z vidika popularizacije knjig, slabše pa za nakupovalno izkušnjo, ki je v knjigarnah kvalitetnejša in celostnejša. »V Angliji je večina neodvisnih knjigarn izginila že z ukinitvijo enotne cene knjig, saj niso mogle več tekmovati z velikimi verigami, današnji upad pa je povezan tudi z izginotjem zgoščenk, ki so predstavljale soliden del prometa po knjigarnah in sta jih izpodrinila prodaja po spletu in, žal, piratstvo. K sreči pa bomo v Sloveniji sprejeli zakon o enotni ceni knjige in mislim, da bomo tako koristili celotni verigi: založniku, knjigarju, avtorju in kupcu.«

Spogledovanje med knjižnimi policami

Knjigarne so vedno bile socialni prostori, mesta za srečevanja, debate, revolucije, zaljubljanja. Ni čudno, da je nekaj najlepših ljubezenskih spogledovanj v zgodovini filma posnetih prav med knjižnimi policami. In dokler so še tu, jih moramo raziskovati in odkrivati. Katere so vaše najljubše knjigarne?

Če bi si Samo Rugelj izbral prostor, v katerem bi moral biti zaprt do konca življenja, bi bila to londonska knjigarna Foyles. »Menda ga bodo kmalu preselili na drugo lokacijo in prav bojim se, kakšen bo videti potlej. Pred dvema mesecema sem bil v Berlinu na maratonu in dan pred tekom sva se z ženo sprehajala po mestu ter odkrila izvrstno Kulturkaufhaus, palačo, v kateri je bila v treh nadstropjih izjemna ponudba glasbe, filmov in knjig. Poleg tega so imeli v okviru te stavbe še prav posebno knjigarno s knjigami v angleščini. Preostanek dneva sva preživela kar tam, ves čas je bila povsem polna. Vprašala sva tamkajšnje knjigarke, ali je vsak dan taka gneča, in povedale so nama, da zjutraj, ko odprejo, najprej začnejo prihajati študentje, potem pa še vsi drugi, in da je knjigarna že petnajst let polna ves dan. Neverjetno!«

A niso samo knjigarne v daljnih krajih tiste, ki ga navdušujejo. »Med obiskom Zagreba vedno pristanem v Algoritmu, v središču mesta zraven hotela Dubrovnik, kjer imajo dober izbor tujih knjig. V Ljubljani največ časa seveda preživim v Konzorciju, z veseljem pa obiskujem tudi druge knjigarne, od Modrijanove naprej. Pred časom sem recimo na novo odkril knjigarno Azil, ki me je prijetno presenetila s ponudbo in ambientom.«

Jelki Ciglenečki so najbolj ljube knjigarne, v katerih veš, da boš srečal zanimive ljudi, morda pojedel kosilo, šel na kavo s prijatelji, zvečer na koncert ali literarno branje. Kulturno središče, v centru katerega je knjiga. »Branje kot najbolj samotno uživanje v umetnosti tu pri pogovoru kupcev knjig dobi tudi družabno funkcijo, pogosto so to središča kulturnega vrenja neke umetniške scene. V Ljubljani je žal nimamo, čeprav se ji približujejo Konzorcij s svojimi dogodki, Modrijan, Sanje, Beletrina ... V Sloveniji je temu konceptu najbližja kavarna Goga v Novem mestu s kavarnico, številnimi dogodki in poletnim glasbeno-literarnim festivalom. V centru mesta je ena izmed osrednjih točk dogajanja, ne samo na večernih dogodkih, ki jih ponujajo tudi druge ustanove, recimo gledališče in klubska scena, temveč tudi podnevi, ko se naključni obiskovalec s knjigo v roki ob kavi zaplete v pogovor z literati, gledališčniki, filmarji, fotografi, ki prav tam pogosto načrtujejo skupne projekte. Knjižnica je prostor tihega branja, knjigarna pa živahne, odprte debate.«

Novaku so všeč vse knjigarne, le da imajo veliko knjig. »V Parizu rad brskam po četrti Saint-Germain, ki je center intelektualnega življenja, sicer pa so v anglosaškem svetu ostale le še velike verige, ki so bolj ali manj vse enake. V New Yorku imam najraje Barnes & Noble blizu Metropolitanke, zadnjič pa sem v Københavnu odkril simpatični Cafe Paludan, kjer študentarija pije kavo in kupuje knjige. V Münchnu rad hodim v Moth’s Literatur blizu Evropskega patentnega urada, v Ljubljani pa seveda na Wolfovo in v Citypark, ki smo ju ustanovili še v času založbe Vale-Novak.«

Kaj pa kriza?

V Ljubljani imamo k sreči kar nekaj zanimivih knjigarn. Konzorcij ima veliko dobrih lastnosti, a žal dokaj slab oddelek z literaturo v angleškem jeziku. Med morjem tujih turistov, ki predvsem poleti preplavljajo prestolnico, je zagotovo kar nekaj takih, ki jih poleg znamenitosti, lokalov in kulinaričnih dobrot zanima raziskovanje ponudbe dobrega branja. Si kar predstavljam, kako je bila knjigarnica Behemot z izjemnim izborom angleških knjig na Židovski stezi za vsakega turista, ki ljubi knjige, pravo odkritje. Behemot se je potem preselil v nove prostore v pritličju Mestne galerije v Ljubljani, kjer atmosfera, kljub izjemnemu trudu lastnika, ni taka kot prej. Takšna knjigarna z natančnim in aktualnim izborom knjig bi morala biti za Ljubljano velika dragocenost, zato bi ji lahko pomagali najti boljšo in prijaznejšo lokacijo.

V mnogih slovenskih mestih pa knjigarn sploh ni. Kot razlaga Jelka Ciglenečki: »Če bi bilo v Sloveniji toliko knjigarn, kot je knjižnic, bi založništvo stalo na trdnejših nogah, otroci pa bi za rojstni dan namesto plastičnih igrač dobivali knjige. V Sloveniji so kraji, niti ne tako majhni, kjer se morajo kupci do spodobne knjigarne voziti skoraj uro. Zakaj ni knjigarne v Ormožu, zakaj je ni v Dravogradu? Verjetno so prav knjigarne, ki propadajo ena za drugo, segment kroga knjige, ki je trenutno v najslabši kondiciji.«

Luka Novak in Samo Rugelj sta precej navdušena nad ponudbo knjig v Mariboru. »Ko sem tam, običajno obredem skoraj vse, od tiste v Euro Parku, ki mi je že v prvo prirasla k srcu, do mestne knjigarne in drugih v središču mesta,« nadaljuje Rugelj. »Mislim, da so Mariborčani lahko kar zadovoljni s svojo knjižno ponudbo. Poleti sem bil denimo v Novem mestu in me je tam navdušila knjigarna in založba Goga s svojim celovitim konceptom. Čeprav je večina knjigarn po Sloveniji manjših, pa do spodobne knjigarne v skoraj nobenem primeru, ne glede na to, kje bivate, ni bistveno več kot pol ure vožnje.«

Kljub temu da vsi govorijo o krizi v založništvu, je Luka Novak zmeren optimist. »Zadnjič je na frankfurtskem sejmu neki založnik povedal, da je v 38 letih doživel 38 kriz,« razlaga Novak. »Založniki so vedno jamrali, a knjige so se vseeno vedno kupovale. Zdi se mi, da so danes v Sloveniji veliko bolj v krizi druge panoge, medtem ko je založništvo zrela panoga z nizkimi, a solidnimi donosi. Založniške panoge še nismo nikoli dokapitalizirali davkoplačevalci niti ni pustila za seboj armade neplačanih delavcev, kot denimo gradbeništvo ali bančništvo, kjer je veliko samooklicanih poslovnih strokovnjakov, ki se zmrdujejo nad založništvom, za sabo pa puščajo potop. Konec biznisa brick and mortar bo morda še najmanj boleč za založništvo ...«

Jelka Ciglenečki pravi, da je imel minister za kulturo Uroš Grilc zelo prav, ko je v intervjuju za Sobotno prilogo rekel, da je pri knjigi treba podpirati celotno verigo: od avtorja, založnika, knjigarn, knjižnic do bralca – če gre dobro enemu, gre dobro vsem. »Založbe so glavni posrednik med avtorjem in bralcem. Za dobro založbo je produkcija knjige le delček celotnega procesa; v njenem interesu je tudi, da ima dober izbor avtorjev in da knjige pripelje do čim širšega in njenemu profilu ustreznega kroga bralcev. Zato je nekaj najboljših slovenskih knjigarn v lasti založb, zato se založbe aktivno vključujejo v vzgajanje mladih avtorjev in prevajalcev, v spodbujanje bralne kulture, v promocijo slovenskih avtorjev v tujini itd.«

Rugelj kljub vsemu verjame v bralce, čeprav se zaveda, da pri nas zaradi majhnega trga udarce krize še posebej občutimo. »Število izdanih knjig pada, težko je prodati tudi nižje naklade. Verjamem pa, da bodo tisti, ki skušajo v teh časih delati na sebi, še vedno kupovali knjige, ker so te pač še vedno najboljši način in izhodišče za poglobljeno razmišljanje o svetu in sebi. Kriza je najboljši čas za samoizpopolnjevanje; ko bo minila, bo jasno, kako smo izkoristili ta vmesni, poslovno manj produktivni čas.«

                                                                                * * *

Raziskave kažejo, da bralci sicer res kupujejo manj knjig v knjigarnah (prodaja elektronskih knjig je v nekaj letih zrastla za več kot 300 odstotkov), ampak da informacije o knjižnih novostih dobijo prav tam. Le 17 odstotkov ljudi za nove knjige, ki jih je treba prebrati, izve po internetu – najboljši informatorji o dobrem branju so še vedno knjigarne, prijatelji in knjižne recenzije v časopisih. Paradoksno so knjigarne torej najbolj uspešni agenti za prodajo na spletu; ko jih Amazon z nižjimi cenami knjig uničuje, si pravzaprav grize svojo lastno roko. Knjigarne bodo v prihodnosti obstale, saj očitno koristijo tudi velikim korporacijam. Žanrsko se bodo spremenile, morda celo na bolje.

Drugačne bodo kot danes, si predstavlja Zorana Baković. V njih bodo morali delati ljudje, ki ne bodo samo prodajalci knjig, ampak bodo morali z obiskovalci in bralci komunicirati. Lastniki knjigarn bodo po njenem mnenju morali spremljati, kaj se dogaja v književnosti, umetnosti, znanosti in politiki, morali bodo vedeti, katere avtorje predstaviti v določenem trenutku, morali si bodo prizadevati za to, da bodo knjige, ki jih prodajajo, dejansko del življenja, sprememb, družbenih dogajanj. »Star kitajski pregovor pravi: Bog daj, da bi živel v zanimivih časih. In nam se dogaja prav to. Knjigarna mora slediti tej misli; znati nam mora artikulirati zanimiv čas, in to ne le s prodajo tiskanih izdaj, ampak s celotno komunikacijo, ki jo pričakujem, kadar pridem na takšno mesto, očitno iščoč odgovore na nekatera vprašanja, ki me mučijo. Za takšne knjigarne bo vedno prostor v vseh mestih sveta.«