Prvi, zadnji, najslabši in najboljši seks

Seks med starejšimi je še vedno tabu, a ta predstava – režiral jo je Darren O'Donnell, vodja kanadskega gledališkega kolektiva Mammalian Diving Reflex – razkriva, da je to popoln nesmisel in da lahko pogovor o teh lepih in zapletenih temah včasih kulminira v zabavo.

Umetniški projekti Darrena O'Donnella so vedno povezani z lokalnim okoljem in v njih največkrat nastopajo naturščiki. Režiser namreč verjame, da se sveta ne da tako hitro spremeniti, lahko pa se oblikuje mikroutopije, v katerih so ljudje med seboj prijazni in solidarni.

Veliko je delal predvsem z otroki, a v eni zadnjih predstav, s katero te dni gostuje na mednarodnem festivalu Mladi levi, nastopajo starejši ljudje in v njej pogumno spregovorijo o seksu v svojem življenju, o ljubezenskih odnosih, užitkih, veselju in strahovih. Ni jih pripeljal s seboj, našel jih je pri nas, zato je predstava res posebna in iskrena.


 

V predstavah sodelujete z različnimi generacijami: otroki, mladostniki in starejšimi. Danes so to generacije, ki med sabo ne komunicirajo. Kot mi je pripovedovala ameriška performerka Penny Arcade, je, ko je bila mlada, vstopila v bar v New Yorku, in ko je ob šanku zagledala starega človeka, si je rekla, gotovo je zanimiv in je marsikaj preživel, kako rada bi ga spoznala. Danes bi ga mladi videli le še kot nekoga, ki je star in nezanimiv.

Strinjam se, da gre žal za povsem ločene svetove. Zanimajo me različne generacije, čeprav sem se na začetku veliko ukvarjal predvsem z otroki. Vse se je začelo s predstavo z naslovom Haircut by Children (Naj vas otroci postrižejo), ki je že pred petnajstimi leti nastala v Torontu in za katero sem mislil, da bo enkratni projekt, a je še zdaj živa in z njo potujemo po vsem svetu. Idejo zanjo sem dobil, ko sem nekoč nekemu dečku, ki je imel v rokah škarje, rekel, naj me postriže, videl sem, kako ga je zamikalo in so se mu zasvetile oči, a si ni upal. Vprašal sem se, kaj bi se zgodilo, če bi prekinili neka ustaljena pravila in dali otrokom več pravic, kot jih imajo. Kaj če bi jim zaupali nekaj tako občutljivega, kot je striženje las?

V soseski, v kateri sem takrat živel, sem zbral skupino pet- in šestletnikov ter jih poslal v šolo k lokalnemu frizerju. Ta jih je naučil striženja, tako da so bili samozavestni, a vseeno ne preveč dobri. Dobival sem se z njimi v salonu in pogovarjali smo se o tem, kaj je delo, kako dojemajo odrasle, o otrokovih pravicah ... In potem se je začelo. Za nekaj dni so v upravljanje dobili frizerski salon in bili za to tudi plačani. Publika oziroma stranke so prišle na striženje, lahko pa so samo opazovali, kaj se dogaja. Otroci so klepetali s strankami in na začetku je bilo kar precej napetosti, saj je bilo odrasle strah, kako jih bodo najmlajši postrigli, pa tudi oni so trepetali pred odgovorno nalogo, a več ko so se pogovarjali, bolj se je situacija sprostila. Otroci so se prav potrudili, da bi se v njihovem salonu vsi dobro počutili, in odrasli so bili navdušeni, kako suvereni so bili pri tem. Med dvema generacijama se je spletel poseben most, kar je bilo čudovito opazovati.

Podoben projekt je bil Eat The Street (Pojej ulico), ko so bili otroci žirija, ki je v lokalnih restavracijah ocenjevala hrano in na koncu izbrala zmagovalca. Bili so profesionalni in nalogo so vzeli zelo resno. Publika se jim je lahko pridružila pri kosilu in z njimi poklepetala. Tudi tukaj je bilo kar veliko zabavne drame, na primer, ko so otroci prvič v življenju jedli ostrige, so jim vsi v restavraciji zaploskali.

Ali v vsakem mestu v predstavo vključite lokalne otroke?

Vedno delamo z lokalci. Otroci iz Toronta, s katerimi smo začeli, so zdaj stari nekaj čez dvajset let in z njimi sodelujemo v novih predstavah ali jih že sami ustvarjajo. Snemamo tudi podkaste, v katerih najstniki intervjuvajo starejše in z njimi govorijo o zelo različnih stvareh. Ali pa na odru, pred publiko, intervjuvajo zvezdnike iz lokalnega okolja. V Torontu je bil to režiser Atom Egoyan, ki je posnel filme, kot sta Gola resnica in Hudičev vozel, in je bil nominiran za oskarja. V Milanu pa so se na odru pogovarjali z znano televizijsko voditeljico, slavnim raperjem in razvpitim transseksualcem.

In o čem so klepetali?

O spolnosti, drogah in kriminalu. Publika je zelo uživala. Lepo je bilo poslušati in gledati dve različni generaciji v vroči debati. Slavneži so jim iskreno govorili o stvareh, ki jim jih pri spolni vzgoji v šoli nikoli ne povedo. Tam poslušajo, da je abstinenca najboljša in da morajo uporabljati kondome. A vse to ni pravo življenje, to je veliko bolj zapleteno. Včasih pač nimaš kondoma, si pijan in pohoten, kaj narediš takrat? Televizijska voditeljica je bila včasih zasvojena s kokainom in jim je razlagala, kaj to pomeni in skozi kakšen pekel je šla. Najstniki nimajo prijateljev, ki bi imeli takšne izkušnje. Na drugi strani so se imeli dobro tudi odrasli, bili so iskreni, poskušali so se vživeti v najstniške glave, se spraševali, kako so oni doživljali svet, ko so bili v teh letih, in se trudili, da bi jim povedali stvari, ki bi jim lahko prišle prav.
 

V predstavi Ves moj seks prvič sodelujete s starejšimi. Zakaj z njimi in zakaj takšna tema?

Vedno sem si želel delati s starejšo generacijo, ki je tako kot otroci v nekem družbenem kontekstu spregledana skupina. Premišljeval sem, da bi naredil nekaj čisto obratnega od prejšnjih predstav, zato sem se odločil za starejše in za temo, o kateri se z otroki ne moreš pogovarjati, in to je seks. Najprej sem načrtoval, da bo predstava kot ena velika zabava, na kateri bodo starejši ljudje govorili o najboljšem seksu v življenju. Dober seks je res ena najlepših stvari, ki se nam lahko zgodi, nekaj intimnega in divjega, nekaj, česar se za vedno spominjaš, ampak ko začneš o tem pripovedovati nekomu drugemu, je lahko vse skupaj zelo dolgočasno. Veliko lažje, predvsem pa bolj zabavno je govoriti o slabem in ponesrečenem seksu. Zato sem se odločil, da bodo v predstavi govorili o seksu na splošno.


 

Kako pridete do starejših ljudi, ki si upajo na glas govoriti o najbolj intimnih stvareh?

Ni jih lahko najti, ampak vedno nam uspe. Najprej jih izberemo okoli dvajset in na koncu jih ostane samo šest. Iščemo ljudi, ki so odprti in ki jim ni nerodno govoriti o teh stvareh, takšne, ki so imeli različne izkušnje s seksom in nevsakdanje življenje. Ne zanimajo nas zakonci, ki so bili poročeni petdeset let. To je dolgočasno. Že takoj je jasno, da nekdo v teh letih, ki je pripravljen na odru govoriti o seksu, najbrž ni bil vse življenje poročen samo z enim človekom. Imamo še nekaj negativnih kriterijev, poskušamo se izogniti igralcem, pisateljem, režiserjem, na splošno umetnikom, ki imajo v glavi neko idejo o tem, kaj je dobra umetnost, in bi se na odru predstavili bolj umetniško.
 

Najbrž je za nastopajoče zanimiv tudi ta družbeni preobrat; ko so bili oni mlajši, nihče ni govoril o seksu, danes pa to delajo vsi.

Prav zato se nekateri zelo počasi odpirajo. Skupaj z njimi napišemo scenarij oziroma tekst, ki ga govorijo na predstavi, zato se veliko družimo, kažejo nam fotografije svojih ljubezni, pripovedujejo o vsaki romanci in razmerju. Sprašujemo jih o prvem, zadnjem, najboljšem in najslabšem seksu. Ko nam neka ženska pripoveduje o tem, da sta se z možem ves čas prepirala, je to preveč splošna stvar, da bi bila zanimiva, zato vrtamo naprej. Zakaj sta se prepirala? Zaradi denarja in družine. Tudi to je nezanimivo. Šele ko se spomni nekega konkretnega prepira, vemo, da smo naleteli na zlato. Želimo si filmičnih prizorov, ki so po navadi enostavni. Recimo: šel sem v Tivoli in se tam spogledoval z neznanim moškim, brez besed sva šla v grmovje in drug drugega oralno zadovoljila. Preprosto povedano in zelo jasno.



Zanimajo nas dejstva, ne toliko čustva. Nekaj, kar se je zgodilo tam in takrat. Čustva so nekaj, kar bo ob teh zgodbah občutila publika. Vedno znova me pri nastajanju te predstave navduši to, kako samozavestni in pogumni postajajo nastopajoči, kako so pripravljeni vedno več odkriti, tudi stvari, ki jih niso zaupali še nikomur.
 

Predstavo ste ustvarjali v različnih državah, v ZDA, Veliki Britaniji, Avstraliji ... Kako se glede seksa in govorjenja o njem države razlikujejo med sabo?

Težko je narediti splošne zaključke, saj v predstavi nastopa le šest ljudi, ki nikakor niso kazalnik stanja, a nekatere značilnosti vseeno obstajajo. V Singapurju so na primer nastopile le ženske, tako so same želele, v moški družbi si ne bi upale biti tako iskrene. To je tudi država, kjer ne seksajo veliko, zelo so konservativni in vse ženske, ki so nastopile, so bile vse življenje poročene z enim moškim. Tudi o kakšnih podrobnosti niso želele govoriti, zato so bile njihove zgodbe bolj splošne in abstraktne. Če bi to predstavo prikazali v San Franciscu, bi se zdela zelo dolgočasna, tam pa je dvignila prah. Publika je bila navdušena nad njihovim pogumom. Menim, da so vsi naši nastopajoči, ne glede na državo, zelo pogumni.

V San Franciscu so bile pripovedi povsem drugačne, ogromno je bilo seksa, drog, orgij. To je bila generacija hipijev, ki so glede spolnosti razbili vse tabuje. Še današnje izpovedi mladih so v primerjavi z njihovimi dolgočasne in konservativne.
 

 FOTO: Jure Eržen

Kaj pa Slovenija?

To, kar me je presenetilo, je, da veliko nastopajočih seks dojema kot nekaj terapevtskega, nekaj, kar je dobro za dušo in telo. Očitno je alternativna medicina tukaj zelo v modi. Tudi odnos do telesa je morda bolj sproščen. V savnah ste pri vas lahko goli, v Kanadi ni tako.

V Veliki Britaniji je seks skoraj vedno povezan z alkoholom; vsi v predstavi so seksali, ko so bili pijani. Kar ne preseneča, v Veliki Britaniji res veliko pijejo. V Sloveniji so zgodbe tudi veliko manj kaotične kot drugje, nastopajoči dojemajo seks bolj resno in manj so pripravljeni govoriti o podrobnostih. Ni veliko zelo smešnih ali nenavadnih zgodb, ki so včasih dejansko povezane z drogami ali alkoholom. Kako bi rekel, gre za mentalno bolj zdrave ljudi, ki v raziskovanju spolnosti niso šli čez mejo tako kot na zahodu.
 

Ali je kakšna zgodba iz predstav, ki vam je še posebno ostala v spominu?

Kar precej jih je bilo. Vedno me najbolj presune to, kako ženske ali moški leta in leta ostajajo v groznih zakonih ali ljubezenskih zvezah. Mnogi so zlorabljeni in nesrečni, a vseeno ne gredo stran. Zakaj?
 

Mislite, da jim potem, ko so starejši, ni žal, da niso šli in začeli na novo?

Nekaterim je, veliko pa je takih, ki so se sprijaznili, da je to pač bilo njihovo življenje, njihova usoda. Tisti, ki so odšli, pa na odru radi povedo, da je bil nesrečni zakon dobra lekcija in da so se zato zelo trudili, da bi bil nov zakon ali novo razmerje boljše. Spomnim se petinsedemdesetletne ženske iz Nemčije, ki je pripovedovala, kako je bila štirideset let ujeta v nesrečni zakon, ko pa je bila že v poznih šestdesetih, se je zaljubila v drugo žensko, se ločila in je zdaj najbolj srečen človek na svetu. Vidite, nikoli ni prepozno.

Mnoge izpovedi zdaj, ko jih pripovedujejo, zvenijo zelo zabavno in smešno, takrat pa so to bile velike tragedije. To so predvsem tiste, kako so jih zalotili pri seksu ali varanju.

Neka gospa je pripovedovala, da se je v 70. letih z možem preselila v lepo naselje v predmestju Johannesburga v Južni Afriki, kjer so živele mlade družine. Vsak mesec so se dobili na zabavi in ključe svoje hiše odložili v veliko skledo, iz katere so jih ženske naključno izvlekle in šle potem spat z moškim, ki je bil njihov lastnik.
 

Svingerji.

Da. Vsak mesec so za en večer zamenjali partnerja. A pripovedovala je tudi, kakšen kaos je to svinganje povzročilo. Koliko je bilo ločitev, strtih src, razočaranja, prepirov. Kar nenadoma to ni bila več prijazna soseska, kjer so sosedi prijatelji.
 

Ali so velike razlike med moškimi in ženskimi zgodbam?

Niti ne. Čeprav ... Nekateri moški, ki so nastopali, so bili precej mačistični. Rečem jim moški svojega časa. Preskočili so feminizem, seksualno revolucijo in politično korektnost. Nekateri so veliko koketirali z ženskami iz skupine, tudi kakšno roko je kdo stegnil. Spomnim se starejšega gospoda iz Avstralije, ki je ženske ves čas grabil za zadnjico. Ni si mogel pomagati, čeprav se je trudil in si je celo naročil knjigo o zgodovini feminizma, a ni nič pomagalo.
 

Ali imajo kakšne težave glede otrok? Najbrž jim ni prijetno poslušati svojih ostarelih staršev, kako vsem v dvorani razlagajo o seksu?

Nekateri otrokom sploh ne povedo, da nastopajo v predstavi, drugi jim povedo, a jih ne povabijo, tretjim pa je vseeno. Ker gre velikokrat za zgodbe o varanju, je to za otroke lahko zelo stresno. Tudi z aktualnimi partnerji so včasih težave. Ko je neka gospa na odru razlagala, kakšne težave lahko pri spolnosti povzroči menopavza, je bil njen partner, ki je sedel med publiko, tako jezen, da jo je zapustil. Bila je zelo žalostna, a se je tudi zavedala, da nima kaj početi s takšnim človekom in da bi bila prej ali slej razočarana nad njim.

Prav tako so predstavo izkoristili tudi mediji, v Avstraliji je neka televizijska hiša posnela del naše vaje, na kateri je starejša gospa razlagala, da je imela lezbično razmerje, oni pa so za politično satirično oddajo vse skupaj zmontirali tako, da se je zdelo, da je hodila z Angelo Merkel. Zato smo snemanje vaj in predstave prepovedali.
 

Ali se kdaj zgodi, da se kdo med igralci zaljubi?

Mislim, da ne. Je pa veliko takšnih, ki se jim je zdelo, da je z njihovim spolnim in ljubezenskim življenjem konec, po tej izkušnji pa so spoznali, da ni tako. Ko so videli, da so ljudje njihove starosti na tinderju, da hodijo na zmenke in imajo aktivno spolno življenje, so se znova z vso strastjo vrgli v življenje. Odprli so se kot školjke. Neki moški iz Austina v Teksasu, kjer smo imeli aprila predstavo, je bil na invalidskem vozičku, saj je imel pljučnico, ki ga je povsem oslabila, prepričan je bil, da ne bo nikoli več imel ljubezenskega razmerja, a ga je prav naša predstava spodbudila, da je odprl srce. V domu za ostarele, kjer živi, se je strastno zaljubil v neko žensko. Povabili smo ga, naj sodeluje pri naši naslednji predstavi, saj je bil zelo zanimiv, a je odklonil in nam sporočil, da je preveč zaljubljen, da bi se ukvarjal še s kakšno drugo stvarjo, in da ga v tem trenutku zanima le ona. Tak projekt lahko spremeni razmišljanje in odpre srce.


 

In ruši tabuje.

Da. V naši prvi predstavi je nastopila enainosemdesetletna Dorothy, ki je povedala vse: da so starejši še vedno pohotni, da masturbirajo. Rekla je, da včasih, ko na avtobusu bere erotično literaturo, komaj zdrži, da pride do doma, da trenutno osvaja moškega, ki za to sicer še ni vedel, da so stari stari le na videz, da je njeno srce takšno kot takrat, ko je bila še mlada. »Ko hodim po cesti in gledam ljudi,« mi je zaupala, »si rečem, sploh ne veste, kaj vse je v meni.«
 

Zdi se, da ves čas potujete. Kje ste doma?

Nikjer. Moj dom je kovček. Hodim po svetu, od projekta do projekta.
 

Vam je všeč to nomadsko življenje?

Nekatere stvari so mi zelo všeč, drugače ne bi živel tako. Edina težava je moj križ, ki me zadnja leta zelo boli. Le to željo imam, da bi lahko vsak teden hodil k istemu fizioterapevtu, ne pa vsakič k nekomu drugemu.
 

Napisali ste tudi knjigo z naslovom Socialna akupunktura. Zakaj akupunktura?

Ker s svojimi projekti rad pikam ljudi v posebno občutljive točke. Knjiga izhaja iz umetniških trendov v devetdesetih, ko so umetniki začeli ustvarjati projekte, ki so združevali ljudi in so bili socialno angažirani. Inspirirala so me tudi razmišljanja francoskega kuratorja Nicolasa Bourriauda, ki pravi, da naj umetniki raje, kot da razmišljajo, da so revolucionarji in da bodo spremenili svet, ustvarijo mikroutopije, ki predstavljajo boljši svet in kažejo, da je možno spremeniti družbo, da so ljudje v resnici dobri in zanimivi, da rasa ni pomembna, da si je treba pomagati, biti solidaren. Gledališče je lahko takšna mikroutopija. Danes je gledališče še večinoma vedno klasično, dogaja se na odru, ima zgodbo, konflikt, glavne like, a dejstvo je, da v nasprotju s televizijo in filmom gledališče ne zna tako dobro povedati zgodb. Ima pa nekaj, česar drugi mediji nimajo.
 

To, da se gledalec in igralec gledata iz oči v oči?

Točno tako. Da sta v istem času in prostoru. To lahko gledališče zelo dobro izkoristi in to delam v svojih predstavah. Poanta moje knjige je – naredimo nekaj skupaj. Pravkar sem izdal še eno knjigo, v kateri pišem o otrocih in o tem, kako bi spremenili naš odnos do njih ter razvili nov socialni kontekst, v katerem bi imeli več avtonomije ter moči in drugačne pravice, kot jih imajo zdaj.
 

Delate tudi z emigranti ...

Predvsem s fanti iz Afrike, ki so stari okoli dvajset let, ti so po mojem mnenju najbolj ranljivi. V Nemčiji skupaj z njimi pripravljam dokumentarno prestavo, v kateri govorijo o svojih težavah, upanjih in željah.
 

Najbrž je težko razmišljati o novi predstavi, ker v resnici delate več predstav hkrati in še gostujete s starimi, ki pa so vedno drugačne, a vseeno, kakšen je vaš naslednji projekt?

Na srečo imam veliko pomočnikov, ki potujejo z mano in mi pomagajo. Naslednji projekt bom delal na Škotskem, in sicer so me povabili iz Nacionalnega škotskega gledališča, kjer pripravljajo festival, na katerem sodelujejo le mladi. Odločil sem se, da bom s svojo skupino odpotoval na Shetlandske otoke oziroma na najbolj oddaljen otok Unst. To ni naključje. V petdesetih letih je tja odpotoval kanadski sociolog Erving Goffman in tam preučeval, kako ljudje med seboj komunicirajo. Kar osem mesecev je ostal na otoku, na katerem je takrat živelo približno tisoč ljudi. O tem je napisal eno najbolj znamenitih socioloških knjig Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju (Založba Studia humanitatis, prevod Polona Petek), v kateri piše, da v življenju ves čas igramo vloge glede na to, v kakšni situaciji se znajdemo in kako nas drugi vidijo oziroma kot mi mislimo, da nas vidijo. Identiteta, je ugotovil, ni nekaj jasnega in stalnega. Ves čas se prilagajamo situacijam, obnašamo se po nekih pravilih, ki so jasna in o katerih se ne govori.

Recimo, če smo na večerji s prijatelji in vemo, da enega od njih žena vara, on pa tega ne ve, se bomo ves čas trudili, da beseda ne bo nanesla nanjo. Nočemo namreč neprijetnega trenutka, ko bi nekdo izrekel nekaj, kar bi prizadelo koga drugega, saj bi bila večerja tako uničena. Svet je v resnici poroka, je dejal Goffman, in je s tem mislil, da je poroka nekakšna predstava, v kateri se morajo imeti vsi lepo, tudi če se nimajo. In prav ta njegova misel bo izhodišče za našo predstavo, v kateri se bo publika poročila z otokom. Kako natančno bomo to izvedli, še ne vem, ampak prav to je tako lepo pri takšnih projektih, ker se ves čas razvijajo, ker so živ organizem.


 

Zastavila bi vam še nekaj vprašanj, ki ste jih omenili prej in jih tudi vi zastavljate nastopajočim v predstavi?

(Smeh.) Kar izvolite.

Vaš prvi seks?

Enaindvajseti september 1982. Bilo je pozno popoldne, bi sem s svojo takratno punco, ki ji je bilo ime Carry. Stara je bila šestnajst let, jaz sem bil leto dni starejši. Njeni starši so bili v službi. Bilo je veliko krvi in bolj malo užitkov.

Zadnji seks?

Hm. Se je zgodil že kar dolgo nazaj. Junija, ko sem šel domov v Toronto, tam imam prijateljico, s katero spim, čeprav nisva par, v angleščini temu rečemo friends with benefits. Ni bilo najbolj strastno, zelo povprečen seks.

Najbolj grozen?

Zgodil se je pred leti, ko sem se ravno razšel s punco in me je domov, vsega žalostnega, zvlekla ženska ter hotela spati z mano, jaz pa si tega nisem želel. Ker me nikakor ni pustila pri miru, sem začeti jokati, da je končno dojela, da me mora pustiti pri miru.

In najboljši?

Veliko jih je bilo, včasih pomaga tudi kakšna lahka droga. A najlepši seks je vedno tisti, ko si na nekoga tako nor, da bi bil z njim v postelji ves dan. Ti dnevi so minili. Zdaj nimam več toliko časa.