Marjan Šarec prvič za evropsko mizo
Kako se bo novi premier Marjan Šarec znašel na mednarodnem podiju.
Odpri galerijo
Politika je predvsem šov - pomemben je nastop, to, ali znaš biti zanimiv. FOTO: AFP
Neformalnega vrha Evropske unije ta teden se je udeležil tudi Marjan Šarec, Salzburg je bila njegova prva pot v tujino v vlogi premiera in prva priložnost za srečanja z evropskimi voditelji in s predsednikoma sveta Donaldom Tuskom in komisije Jean-Claudom Junckerjem. Ob vprašanju, kako se bo na mednarodnem podiju znašel novi predsednik vlade, se je primerno ozreti nazaj, na to, kako je uspevalo njegovim predhodnikom.
Prva pojavitev novega premiera med predsedniki držav in vlad v Salzburgu je drsen teren, pomemben je začetni vtis, ki ga narediš, zlasti če si nepopisan list in prihajaš iz države članice, ki je med najmanj profiliranimi v EU. V današnji mednarodni politiki, in ta je, kakor vse ostalo, v veliki meri šov, so pomembni nastop, komunikacija, to, ali znaš biti zanimiv, in ne samo, kaj imaš povedati. Treba bo počakati in videti, kako se bo v evropski družbi izkazal Šarec.
Nima znanja o zunanji politiki in mednarodnih odnosih, ne vemo pa, kako kvalitetno bo pripravljen, kako dobro bo brifiran. Govori angleško in nemško, priznava, da »malce zarjavelo«, skromna jezikovna znanja so razmeroma pogost problem slovenskih politikov na mednarodnem prizorišču. Slišali in gledali smo že več mučnih nastopov in brezkončnih zadreg. Kar pa se tiče aktualnega ministrskega predsednika, bo veliko odvisno od tega, kako spreten je univerzitetni diplomirani igralec z veliko nadarjenostjo za imitacijo, ali se bo znal vživeti tudi v to kožo, gibati tudi na tem odru.
Redkokateri dosedanji predsednik slovenske vlade je briljiral. Na mednarodni sceni, govorimo predvsem o evropski, je bil samo eden tisti, ki je dajal kompetenten videz in obvladoval suvereni nastop, pogovarjal se je lahko v številnih jezikih. Janez Drnovšek je bil fenomen zase. Ni bil vedno simpatičen in sploh ne komunikativen, pa vendar verjetno edini državnik v množini slovenskih politikov. Tudi v tujini je bil relevanten sogovornik in spoštovana figura.
No, kdaj pa kdaj je bilo težko tudi njemu. Spomnim se njegovega obiska v Parizu spomladi 2004, po srečanju s francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom sva se z novinarsko kolegico prestopali po peskastem vhodu v Elizej. Diplomatski promet je bil gost, skoraj ob istem času sta bila v uradni predsedniški rezidenci litovska premierka in nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton. Gostitelj ni dal izjave, Drnovšek je iz palače izstopil utrujen, pogovor ga je vidno izžel, srečanje je komentiral sam. Rekel je, da sta podrobno govorila o »Evropi dveh hitrosti, Francija ima zelo precizno stališče«. Uradno Ljubljano je že v tistem času vznemirjalo, da Nemčija omejuje svoj interes na vzhod in so odnosi z Britanijo podhranjeni, hlad v stikih s Francijo je otipljiv; dodatno zaledenitev je prinesla vilniuška izjava. In zgodba o fleksibilni Evropi, ki je begala Drnovška – vedel je, da je nesmiselno nasprotovati in se težko pridružiti –, je še vedno tu.
Lahko se spomnimo tudi na vse ostale. Po prvem premieru Lojzetu Peterletu in dolgoletnem predsedniku vlade Drnovšku, njegove tri zaporedne garniture so trajale osem let oziroma 2964 dni, so se zvrstili Andrej Bajuk, ponovno Drnovšek, pa Anton Rop, Janez Janša, Borut Pahor, vnovič Janša in nato Alenka Bratušek in Miro Cerar. Neredki so v mednarodnih nastopih in stikih s tujimi sogovorniki pustili klavrn vtis.
Nekateri so se v mednarodnem pozicioniranju zanašali predvsem na strankarske povezave, kar je veljalo recimo za predsednika Demosove vlade in tudi za dvakratni Janšev mandat. Čas njegove prve vlade pa se je prekril s predsedovanjem Evropski uniji in s tem prinesel odlično priložnost za umeščanje na vélikem odru. Mednarodnega udejstvovanja neizvoljenega premiera Ropa se spomnimo zaradi slavij ob vstopu v EU, a tudi prerivanja za prestiž. Vladavine Boruta Pahorja, ki se je rad pohvalil z zunanjepolitičnimi izkušnjami, na začetku kariere je bil predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko in potem evropski poslanec, ni pomniti po drugem kot blokiranju Hrvaške in arbitražnem sporazumu.
Edina predsednica vlade Alenka Bratušek, in vedno znova je treba ponoviti, že samo zato, ker je bila ženska, so bila merila zanjo bistveno strožja, je bila v nehvaležni vlogi, v času krize se je otepala trojke. Zdrs Slovenije med tako imenovane periferne države je preuredil vse prioritete. Toda težko je pozabiti rudimentarno angleščino na CNN in nesamozavestno govorico telesa v Bruslju, Berlinu. Naslednik, premier Miro Cerar, čeprav z akademskim pedigrejem, vlado je vodil v času dobrih ekonomskih kazalnikov, kar je najboljše možno izhodišče, je bil v stikih z evropskimi voditelji velikokrat videti nebogljen. Diplomati vedo, kljub odličnemu sedežnemu redu v evropskem svetu, namreč ob predsedniku Francije in premieru Portugalske, tega ni izkoristil in je pred srečanji raje zrl v papirje, kot komuniciral s kolegi.
V vedenju premnogih slovenskih politikov je težko prezreti nelagodje, prtljago tega, da prihajajo iz majhne države članice EU, slutiti je neko temeljno odsotnost samospoštovanja. Z nesamozavestjo je povezana podrejenost, razvidna tolikrat, ko najvišji predstavnik slovenske države seže v roko visokemu uradniku v Bruslju ali kanclerki v Berlinu. Nas, ki to gledamo, je sram.
Pomembno pa ni samo to, kako se na mednarodnem podiju znajde šef vlade, šteje tudi, kako delujeta predsednik republike in zunanji minister, kakšna je sinergija med njimi. Če že nimajo védenja o mednarodnih odnosih vsi, je dobro, če ga ima vsaj eden. Drnovšek je korigiral prenekatero napako svojih zunanjih ministrov, Danilo Türk na položaju predsednika republike je zgladil kako faux pas premiera Pahorja.
Vtis gneče in prerivanja je bil tudi v preteklih desetletjih opazen. Pred državnimi prazniki smo čakali na nov zaplet protokola, ob pomembnih obiskih opazovali, kdo bo pobral zunanjepolitično smetano, ob velikih multilateralnih srečanjih, za koga je rezervirana udeležba. Desetletna kohabitacija Drnovška s predsednikom Milanom Kučanom je bila občasno naporna tudi za zunanje opazovalce. Pa vendar sta se vsebinsko zanimivo dopolnjevala: prvi se je bolje počutil v zahodnih prestolnicah in Združenih državah, drugi na srednjeevropskih in balkanskih tleh, bil je relevanten analitik jugoslovanskih razmer. Dobro se je, vsaj na začetku, na mednarodni sceni obnesel zunanji minister Dimitrij Rupel, Slovenijo je predstavil svetu, še preden smo imeli državo. V zadnjem času je kvalitetnega zagovarjanja slovenskih stališč in zunanjepolitičnega znanja v državnem vrhu bolj malo.
Premier Šarec je na salzburškem srečanju prisostvoval razpravi o migracijah in brexitu, obisk je izkoristil za to, da je na svojem prvem sestanku z evropskimi voditelji spet načel šlager, arbitražno zgodbo. Zadeva je res mučna, predsednik bruseljske komisije dvomi o pravu, toda pravo je vse, kar EU ima – Evropa je zašita skupaj s pravom. In vendar na Jean-Clauda Junckerja ni več računati. Mogoče bi bilo koristneje, če bi slovenska diplomacija bolje opravila svojo domačo nalogo.
Prva pojavitev novega premiera med predsedniki držav in vlad v Salzburgu je drsen teren, pomemben je začetni vtis, ki ga narediš, zlasti če si nepopisan list in prihajaš iz države članice, ki je med najmanj profiliranimi v EU. V današnji mednarodni politiki, in ta je, kakor vse ostalo, v veliki meri šov, so pomembni nastop, komunikacija, to, ali znaš biti zanimiv, in ne samo, kaj imaš povedati. Treba bo počakati in videti, kako se bo v evropski družbi izkazal Šarec.
V vedenju tukajšnjih politikov je nelagodje, ker prihajajo iz majhne države. To vidimo, ko najvišji predstavnik slovenske države seže v roko visokemu uradniku v Bruslju ali kanclerki v Berlinu.
Nima znanja o zunanji politiki in mednarodnih odnosih, ne vemo pa, kako kvalitetno bo pripravljen, kako dobro bo brifiran. Govori angleško in nemško, priznava, da »malce zarjavelo«, skromna jezikovna znanja so razmeroma pogost problem slovenskih politikov na mednarodnem prizorišču. Slišali in gledali smo že več mučnih nastopov in brezkončnih zadreg. Kar pa se tiče aktualnega ministrskega predsednika, bo veliko odvisno od tega, kako spreten je univerzitetni diplomirani igralec z veliko nadarjenostjo za imitacijo, ali se bo znal vživeti tudi v to kožo, gibati tudi na tem odru.
FOTO: Leonhard Foeger/Reuters
Redkokateri dosedanji predsednik slovenske vlade je briljiral. Na mednarodni sceni, govorimo predvsem o evropski, je bil samo eden tisti, ki je dajal kompetenten videz in obvladoval suvereni nastop, pogovarjal se je lahko v številnih jezikih. Janez Drnovšek je bil fenomen zase. Ni bil vedno simpatičen in sploh ne komunikativen, pa vendar verjetno edini državnik v množini slovenskih politikov. Tudi v tujini je bil relevanten sogovornik in spoštovana figura.
No, kdaj pa kdaj je bilo težko tudi njemu. Spomnim se njegovega obiska v Parizu spomladi 2004, po srečanju s francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom sva se z novinarsko kolegico prestopali po peskastem vhodu v Elizej. Diplomatski promet je bil gost, skoraj ob istem času sta bila v uradni predsedniški rezidenci litovska premierka in nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton. Gostitelj ni dal izjave, Drnovšek je iz palače izstopil utrujen, pogovor ga je vidno izžel, srečanje je komentiral sam. Rekel je, da sta podrobno govorila o »Evropi dveh hitrosti, Francija ima zelo precizno stališče«. Uradno Ljubljano je že v tistem času vznemirjalo, da Nemčija omejuje svoj interes na vzhod in so odnosi z Britanijo podhranjeni, hlad v stikih s Francijo je otipljiv; dodatno zaledenitev je prinesla vilniuška izjava. In zgodba o fleksibilni Evropi, ki je begala Drnovška – vedel je, da je nesmiselno nasprotovati in se težko pridružiti –, je še vedno tu.
Na mednarodni sceni je bil samo eden ki je dajal kompetenten videz in obvladoval suvereni nastop. Janez Drnovšek je bil fenomen zase.
Lahko se spomnimo tudi na vse ostale. Po prvem premieru Lojzetu Peterletu in dolgoletnem predsedniku vlade Drnovšku, njegove tri zaporedne garniture so trajale osem let oziroma 2964 dni, so se zvrstili Andrej Bajuk, ponovno Drnovšek, pa Anton Rop, Janez Janša, Borut Pahor, vnovič Janša in nato Alenka Bratušek in Miro Cerar. Neredki so v mednarodnih nastopih in stikih s tujimi sogovorniki pustili klavrn vtis.
Nekateri so se v mednarodnem pozicioniranju zanašali predvsem na strankarske povezave, kar je veljalo recimo za predsednika Demosove vlade in tudi za dvakratni Janšev mandat. Čas njegove prve vlade pa se je prekril s predsedovanjem Evropski uniji in s tem prinesel odlično priložnost za umeščanje na vélikem odru. Mednarodnega udejstvovanja neizvoljenega premiera Ropa se spomnimo zaradi slavij ob vstopu v EU, a tudi prerivanja za prestiž. Vladavine Boruta Pahorja, ki se je rad pohvalil z zunanjepolitičnimi izkušnjami, na začetku kariere je bil predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko in potem evropski poslanec, ni pomniti po drugem kot blokiranju Hrvaške in arbitražnem sporazumu.
Edina predsednica vlade Alenka Bratušek, in vedno znova je treba ponoviti, že samo zato, ker je bila ženska, so bila merila zanjo bistveno strožja, je bila v nehvaležni vlogi, v času krize se je otepala trojke. Zdrs Slovenije med tako imenovane periferne države je preuredil vse prioritete. Toda težko je pozabiti rudimentarno angleščino na CNN in nesamozavestno govorico telesa v Bruslju, Berlinu. Naslednik, premier Miro Cerar, čeprav z akademskim pedigrejem, vlado je vodil v času dobrih ekonomskih kazalnikov, kar je najboljše možno izhodišče, je bil v stikih z evropskimi voditelji velikokrat videti nebogljen. Diplomati vedo, kljub odličnemu sedežnemu redu v evropskem svetu, namreč ob predsedniku Francije in premieru Portugalske, tega ni izkoristil in je pred srečanji raje zrl v papirje, kot komuniciral s kolegi.
V vedenju premnogih slovenskih politikov je težko prezreti nelagodje, prtljago tega, da prihajajo iz majhne države članice EU, slutiti je neko temeljno odsotnost samospoštovanja. Z nesamozavestjo je povezana podrejenost, razvidna tolikrat, ko najvišji predstavnik slovenske države seže v roko visokemu uradniku v Bruslju ali kanclerki v Berlinu. Nas, ki to gledamo, je sram.
Pomembno pa ni samo to, kako se na mednarodnem podiju znajde šef vlade, šteje tudi, kako delujeta predsednik republike in zunanji minister, kakšna je sinergija med njimi. Če že nimajo védenja o mednarodnih odnosih vsi, je dobro, če ga ima vsaj eden. Drnovšek je korigiral prenekatero napako svojih zunanjih ministrov, Danilo Türk na položaju predsednika republike je zgladil kako faux pas premiera Pahorja.
Vtis gneče in prerivanja je bil tudi v preteklih desetletjih opazen. Pred državnimi prazniki smo čakali na nov zaplet protokola, ob pomembnih obiskih opazovali, kdo bo pobral zunanjepolitično smetano, ob velikih multilateralnih srečanjih, za koga je rezervirana udeležba. Desetletna kohabitacija Drnovška s predsednikom Milanom Kučanom je bila občasno naporna tudi za zunanje opazovalce. Pa vendar sta se vsebinsko zanimivo dopolnjevala: prvi se je bolje počutil v zahodnih prestolnicah in Združenih državah, drugi na srednjeevropskih in balkanskih tleh, bil je relevanten analitik jugoslovanskih razmer. Dobro se je, vsaj na začetku, na mednarodni sceni obnesel zunanji minister Dimitrij Rupel, Slovenijo je predstavil svetu, še preden smo imeli državo. V zadnjem času je kvalitetnega zagovarjanja slovenskih stališč in zunanjepolitičnega znanja v državnem vrhu bolj malo.
Premier Šarec je na salzburškem srečanju prisostvoval razpravi o migracijah in brexitu, obisk je izkoristil za to, da je na svojem prvem sestanku z evropskimi voditelji spet načel šlager, arbitražno zgodbo. Zadeva je res mučna, predsednik bruseljske komisije dvomi o pravu, toda pravo je vse, kar EU ima – Evropa je zašita skupaj s pravom. In vendar na Jean-Clauda Junckerja ni več računati. Mogoče bi bilo koristneje, če bi slovenska diplomacija bolje opravila svojo domačo nalogo.
