Predsednik vlade, osebnost z veliko močjo in kratkim rokom trajanja

Predsednik vlade v rokah nima zgolj politične oblasti, temveč tudi pomembne vzvode gospodarske moči.

Objavljeno
17. avgust 2018 20.00
Posodobljeno
17. avgust 2018 20.44
FOTO: Jure Eržen
Ali Žerdin
Ali Žerdin
Od začetka parlamentarne demokracije do danes se je za funkcijo predsednika slovenske vlade potegovalo deset oseb – ob Marjanu Šarcu in vseh, ki so vlado tudi dejansko vodili, je bil kandidat še Zoran Janković. Če bi merili, koliko kadrovske zgodovine je Slovenija pridelala v 28-letnem obdobju parlamentarne demokracije, je bila kar učinkovita. Nemčija, denimo, je v enakem času vodenje vlade zaupala le trem osebnostim, Helmutu Kohlu, Gerhardu Schröderju in Angeli Merkel. Od leta 1945 do danes je nemško vlado vodilo osem šefov. Med letoma 1945 in 1990, torej pred parlamentarno demokracijo, je slovensko vlado oz. izvršni svet vodilo deset predsednikov.

Če se ob proizvodnji kadrov, ki so od leta 1990 do danes vodili vlado, primerjamo s sosedami, ugotovimo, da smo bili srednje učinkoviti. Hrvaško je po letu 1990 vodilo 12 predsednikov vlade – dodati velja, da je predsednik hrvaške vlade nekoliko v senci predsednika ali predsednice. Prav tako ducat osebnosti je v tem času vodilo italijansko vlado. Avstriji in Madžarski pa je poveljevalo sedem predsednikov vlade. Slovenija je po količini prometa na vratih vladne palače torej nekje vmes med Dunajem in Budimpešto na eni strani ter Rimom in Zagrebom na drugi. Zdi se smiselno – recimo, da Hrvaška in Italija pripadata mediteranskemu tipu politike, Avstrija in Madžarska pa sta bili nekoč tako ali tako del iste srednjeevropske monarhije; kot je bila tudi sedanja Slovenija.

Razširimo perspektivo: od leta 1990 so nizozemsko vlado vodili štirje šefi, švedsko pet, dansko in norveško šest. Hipotezo, da je mediteranski tip politike kadrovsko zelo živahen, bi pokvarila Španija: od leta 1990 je državo vodilo pet šefov vlade. A Španija je tudi atlantska država. Francija, druga mediteransko-atlantska dvoživka, je imela od leta 1990 do danes 13 šefov vlade. A za Francijo velja podobno kot za Hrvaško: šef vlade je manj pomemben od predsednika republike. Po Margaret Thatcher, ki je britansko vlado vodila do novembra 1990, je na naslovu Downing Street 10 bivalo še pet šefov.

Na prvi pogled se zdi, da je Slovenija nekako v sivem povprečju. Obstajajo evropske države, kjer je funkcija predsednika vlade zelo zelo dolgotrajna naloga, države, v katerih je vodenje vlade kratka življenjska epizoda, ter dežele, ki so nekje vmes. Slovenski ustavni red je sicer najbolj podoben nemškemu, katerega imperativ je politična stabilnost. Vendar je podoben ustavni okvir v Nemčiji proizvedel razmere, ko človek vodenje vlade prevzame v srednjih letih, iz kanclerske pisarne pa gre – z nekaj izjemami – v penzijo. V Sloveniji po letu 1990 ni bil noben predsednik vlade niti malo zrel za upokojitev.

Še bolj zanimivo sliko dobimo, če vemo, da je bilo obdobje 1992–2002 izrazito predvidljivo. Janez Drnovšek je dobil tri volitve po vrsti, v desetih letih se je iz vladne palače izselil le za nekaj mesecev, ko je vodenje vlade prevzel Andrej Bajuk, a se je potem Drnovšek v vladno palačo vrnil še močnejši. V živahni kadrovski zgodovini Republike Slovenije je Drnovšek izjema, ne pravilo. A tudi Drnovšek je le en vladni mandat zvozil v celoti. Leta 1992 ga je končal zaradi spremembe ustavnega reda, leta 2000 zaradi razpada koalicije, leta 2002 pa je kandidiral za predsednika republike. V obdobju 1990–2018 sta le dve vladi preživeli cel mandat: Drnovškova z letnico 1993 in Janševa z letnico 2004. In če bi iz statističnega popisa umaknili Janeza Drnovška, bi ugotovili, da povprečen predsednik slovenske vlade to funkcijo opravlja nekako dve leti. Kar pomeni, da ima slovensko volilno telo relativno veliko veselja z iskanjem »novih obrazov« in še več veselja s sestreljevanjem teh istih obrazov, ko se jim na čelu pokažejo prve gubice politične utrujenosti.

Moč predsednika slovenske vlade je velika. Ne gre le za to, da vodi izvršno vejno oblasti, organizira politiko, povezano s proračunom, ter poveljuje službam, ki pišejo predloge zakonov. To počnejo bolj ali manj vsi predsedniki vlad po svetu. Predsednik vlade ima tudi izjemen vpliv v gospodarskem tkivu, saj je znaten del ekonomije kljub številnim privatizacijskim valovom še vedno pod neposrednim ali posrednim nadzorom države. Predsednik vlade v rokah nima zgolj politične oblasti, temveč tudi pomembne vzvode gospodarske moči. In morda je odločitev volilnega telesa, da politično oblast fragmentira in jo da v roke velikega števila strank, bolj umna, kot bi se zdelo na prvi pogled. V odnose med različnimi družbenimi podsistemi – politiko, gospodarstvom, znanostjo, kulturo – prinaša, paradoksalno, nekoliko več ravnotežja, ker zmanjšuje premoč politike nad ostalimi.