Razsodba haaškega sodišča o genocidu bo dolgoročno prinesla zgodovinsko streznitev

Je najstarejši sin pokojnega hrvaškega državnega poglavarja Franja Tuđmana. Ime je dobil po Miroslavu Krleži, ki ga je njegov oče oboževal. Velika večina dosedanjih političnih projektov, v katerih je sodeloval po očetovi smrti pred petnajstimi leti, je bila neuspešnih. Kandidiral je tudi za predsednika države. Zdaj je poslanec opozicijske HDZ v saboru ter predsednik odbora za notranjo politiko in nacionalno varnost.

Petnajst let po »vladavini« rdečih prihaja na vrh države hadezejeva Kolinda Grabar Kitarović, ki napoveduje, da bo nadaljevala pot utemeljitelja sodobne Hrvaške in stranke HDZ Franja Tuđmana. Nova predsednica bo prisegla čez dober teden dni. S sinom Franja Tuđmana smo se pogovarjali dvakrat – najprej po zmagi kandidatke HDZ na predsedniških volitvah, potem pa še nekaj ur po objavi sodbe mednarodnega haaškega sodišča, ki je presodilo, da ne Srbija ne Hrvaška med vojno v devetdesetih letih nista zagrešili genocida.

Gospod Tuđman, ali zmaga Kolinde Grabar Kitarović napoveduje zmago HDZ na naslednjih, morda celo skorajšnjih parlamentarnih volitvah na Hrvaškem?

Hrvaška je v zadnjih dveh letih štirikrat izražala svojo voljo na volitvah: dvakrat na volitvah za parlament EU, na lokalnih volitvah leta 2013 in januarja 2015, ko je izvolila predsednico republike. Na vseh volitvah je zmagala HDZ s svojimi kandidati in koalicijskimi partnerji. Zdaj je HDZ spet najmočnejša stranka na Hrvaškem. Upravičeno pričakujemo, da bo hadezejeva koalicija zmagala tudi na parlamentarnih volitvah, ki jih bodo izvedli najpozneje konec letošnjega leta.

Kaj pričakujete od nove predsednice?

Kolinda Grabar Kitarović je pripravljena sodelovati z vsemi parlamentarnimi strankami, v svojem programu pa se bo posvetila predvsem reševanju gospodarskh težav. Njena politična filozofija je precej drugačna od svetovnega nazora in vedenja njenih predhodnikov Mesića in Josipovića. Zato vzbuja upanje v lepšo prihodnost v Hrvaški, ki je utrujena od delitev in kriminalnih dejanj nekaterih parlamentarnih strank s Pantovčaka, čemur smo bili priča zadnjih petnajst let. V hrvaški politiki že napoved partnerskih in normalnih konkurenčnih odnosov pomeni velik napredek, zaradi katerega lahko pričakujemo reševanje zapletenih gospodarskih in političnih težav.

Kako ocenjujete delo predsednika Josipovića? Mu je uspelo postati zagovornik pravične Hrvaške in nadstrankarski predsednik?

Predsednik Josipović je zagovarjal program nove pravičnosti. Toda tega, kaj pomeni nova pravičnost, mu nikoli ni uspelo politično ali konceptualno pojasniti. Mednarodna ureditev si prizadeva za univerzalne vrednote – svobodo, resnico, pravičnost (tako kakor je to določeno v listini OZN). Danes te univerzalne vrednote nasprotujejo novim vrednotam globalizacije – vrednotam trga, tehnologije, turizma, informacij. Si njegova nova pravičnost prizadeva za vrednote globalizacije? Ali se nova pravičnost poskuša vrniti k socialističnim vrednotam, ki jim Josipović po svojem svetovnem nazoru pripada? Pravica in pravičnost v nasprotju s pravom ne moreta biti ne novi ne stari. Pravičnost je ali pa je ni. Zato Josipovićevega nedomišljenega programa nove pravičnosti ni bilo mogoče uresničiti v praksi.

Za trenutek se vračam k novi predsednici. Sodeč po nekaterih njenih izjavah se zdi, da svojega mandata ni začela zelo »diplomatsko«. Pri tem mislim na izjavo, da bi bilo hrvaške državljane namesto z državljankami in državljani primerneje javno nagovarjati s Hrvati in Hrvaticami ter da so vsi, ki živijo na Hrvaškem, torej tudi Srbi, Slovenci in druge manjšine, politično pravzaprav Hrvatje.

V Franciji je normalno, da predsedniki republike ali vlade nagovarjajo Francoze in Francozinje, v Italiji nagovarjajo Italijane in Italijanke, v Veliki Britaniji Britance in Britanke, v Kanadi Kanadčanke in Kanadčane, v ZDA Američane itd. Predsednik evropske komisije Barroso je čestital Hrvatom, ker so se na referendumu odločili vstopiti v EU. Evropski politiki čestitajo Hrvatom za takšne ali drugačne odločitve. Ko pa hrvaška predsednica nagovori Hrvatice in Hrvate namesto anonimne »državljane in državljanke«, je to za nekatere, milo rečeno, diplomatska napaka oziroma pravijo, da je njena izjava »bližja ustaški ideji Hrvaške kakor sodobni in evropski Hrvaški«. Na podlagi njene izjave ni mogoče sklepati, da ne priznava etničnih, kulturnih ali političnih pravic narodnih manjšin. Toda prav zaradi nepripravljenosti, da bi v tem prepoznali standarde sporazumevanja, ki veljajo v demokratičnih državah, opozarjajo, da se nekateri pripadniki srbske narodne manjšine še vedno niso odpovedali programu politične samostojnosti na Hrvaškem.

Kakor pika na i vsem odzivom na izjavo se je oglasila tudi hrvaška evroposlanka in najverjetnejša predsednica nove hrvaške konservativne stranke Ruža Tomašić in v nekem intervjuju izjavila, da bi morali na Hrvaškem odpraviti status narodnih manjšin.

Kolikor je meni znano, gospa Tomašić nikoli ni nasprotovala pravici narodnih manjšin na Hrvaškem do njihove etnične in kulturne identitete, pravici do posebnih izobraževalnih programov ter pravici do političnega delovanja skladno z njihovim svetovnim nazorom in interesi. Narodne manjšine v državah članicah EU, Kanadi, Ameriki ali Avstraliji imajo vse pravice in podporo, s katero ohranjajo svojo kulturno identiteto, vendar nimajo pravice do politične samostojnosti in odcepitve. Na Hrvaškem pa nekateri voditelji narodnih manjšin odkrito zahtevajo politično samostojnost, zato kompromise iščejo v nenacionalnih konceptih, ki onemogočajo, da bi se Hrvaška utrdila kot nacionalna država Hrvatov in vseh njenih državljanov.

Hrvaška danes? Izjav odgovornih politikov o tem, da je lahko gospodarsko stanje v državi tudi varnostno vprašanje, je čedalje več. Kako vi kot predsednik odbora za notranjo politiko in nacionalno varnost komentirate te izjave?

Seveda so nezavidljive gospodarske razmere ključno varnostno vprašanje. Na Hrvaškem je zdaj 320.000 brezposelnih, približno 30.000 ljudi dela, vendar ne prejemajo plače; skoraj 300.000 ljudi ima blokirane račune, zunanji dolg pa je narasel na 78 odstotkov BDP. BDP pada že dvanajsto četrtletje zapored. Sedanja vlada ni uspešna, ker ne zna pripraviti razvojne strategije in izvesti nujnih reform.

Ljudje so nekaj časa upali in verjeli v lepšo prihodnost, vendar je nato država zapadla v apatijo in brezup. Kako resna je ta težava?

Hrvaška je deset let verjela v lepšo prihodnost, od evforije zaradi osvoboditve izpod komunističnega režima in zaradi mednarodnega priznanja do zmag v domovinski vojni. V devetdesetih letih je bila samozavestna in ponosna država zaradi notranjih in mednarodnih uspehov. Takrat je imela jasne cilje in strategijo, s katero jih je nameravala uresničiti. Po letu 2000 je začel nacionalni zanos izginjati, ne moremo več govoriti o enotnosti izseljencev in Hrvatov v domovini. Za to je več razlogov. Politika detuđmanizacije in kriminalizacije domovinske vojne je razdelila hrvaško družbo, zato smo brez jasno določenih nacionalnih interesov in nimamo strategije gospodarskega in političnega razvoja. Svetovna kriza po letu 2008 je le še poglobila notranje slabosti, zato je Hrvaška že več let v gospodarski recesiji. To je velika socialna in psihološka težava, saj povzroča malodušje in brezup. A država je imela na začetku devetdesetih let precej večje težave, vendar je imela odločno in sposobno vodstvo. Nauk je jasen: spet se moramo poenotiti o nacionalni strategiji gospodarskega in družbenega razvoja.

Zdi se mi, da se malo ljudi zaveda, da je Hrvaška članica EU, in so še vedno prepričani, da prevladuje »socialistična« logika, po kateri je za vse kriva država, ki mora reševati vse težave.

Res je, da se vladajoče leve politične elite pa tudi v hrvaški javnosti premalo zavedajo, da je Hrvaška članica Nata in EU. To je videti tudi po tem, da se leve sile bolj posvečajo »zahodnemu Balkanu« in regiji (območju nekdanje Jugoslavije) kakor hrvaškim sosedam v EU. To se dogaja zato, ker se je Račanova vlada leta 2000 strinjala s tem, da se Hrvaško poveže z zahodnim Balkanom, kar je v nasprotju z našimi strateškimi interesi. Hrvaška je srednjeevropska in sredozemska država in res meji na balkanske države, vendar ni na Balkanu. S sosedi je treba imeti dobre odnose. Naši vzhodni sosedje precej počasneje sprejemajo evropske standarde vedenja, odmev »socialistične logike« pa se prenaša v hrvaški javni in politični prostor ter se v njem zadržuje tudi zato, ker se vsakodnevno ne sporazumevamo z drugimi članicami EU in ker ne jemljemo za vzor dobrih evropskih rešitev gospodarskih in političnih težav.

Miroslav Tuđman. Foto: Bruno Konjevic/Cropix

Kako ocenjujete položaj vaše opozicijske stranke HDZ? Še pred kratkim se je zdelo, da je to »razbita opozicijska stranka«.

Pri razumevanju HDZ je najpomembneje vedeti, da je to »samoohranitvena« stranka. Vrednote in program, ki jih zagovarja od svoje ustanovitve, so globoko zakoreninjeni v hrvaškem narodu. Sanader je na čelu HDZ lahko izvajal tiho detuđmanizacijo le s koruptivnimi in nedemokratičnimi ukrepi, zato je politična moč stranke slabela. HDZ je svoj ugled izgubila tudi zaradi Sanaderjevega kriminalnega delovanja. Toda vrednote in načela prvotnega programa HDZ niso zastareli, zato je to spet postala najmočnejša stranka v hrvaški politiki. V nasprotju s HDZ, ki je svoj program ustvarila na pozitivnih zgodovinskih izkušnjah levice in desnice, se druge stranke niso jasno opredelile do preteklosti in ustvarjanja hrvaške države, zato podobno kakor SDP blodijo in iščejo svojo identiteto ter ne vedo, kje so njihove korenine. Prav zato SDP ne zmore iskreno obsoditi zločinov komunističnega režima. In zato se je SDP odpovedala politiki sprave, hrvaška družba pa je postala razdeljena, brez možnosti, da bi se pospešeno odpravila na pot razcveta.

Kako je po vašem mnenju na vse to vplival predsednik HDZ Tomislav Karamarko?

Karamarka so izbrali za predsednika HDZ na podlagi programa vračanja k prvotnim načelom HDZ in politiki predsednika Tuđmana. Spet je odprl HDZ za vse tiste člane, ki so jih v času »detuđmanizacije« izključili kot neprimerne in nezaželene. Stranko je »vrnil« prvotnim članom in privržencem. Zelo si je prizadeval tudi za obnovo strankarske infrastrukture. V stranko je vstopilo veliko novih članov in pomembno je zlasti to, da je bilo med njimi veliko mladih. Trenutno več kakor tisoč ljudi pomaga izvajati načrte in programe, ki jih bo HDZ uresničila, ko bo prišla na oblast.

Še ne tako davno se je HDZ odločila izključiti nekdanjo premierko in vidno članico Jadranko Kosor iz stranke. Vi ste nasprotovali njeni izključitvi, kar ste tudi javno povedali. Kaj se je takrat dogajalo v stranki ter med Jadranko Kosor in Tomislavom Karamarkom?

Kaj se je zgodilo med Jadranko Kosor in Tomislavom Karamarkom, morate vprašati njiju. Moje stališče je bilo takrat načelno: HDZ je velika stranka, v kateri lahko obstajajo različna, celo nasprotujoča si stališča znotraj istega svetovnega nazora.

Morda se motim, toda zdi se mi, da Jadranka Kosor ni imela dovolj moči, da bi se uprla strankarski oligarhiji?

Če stranke obstajajo zaradi strankarske oligarhije, je to porazno. Posamezniki lahko različno krepijo svoj vpliv v vsaki stranki, vendar so odločilni politične odločitve in programi. Gospa Kosorjeva je kot predsednica HDZ in vlade vestno opravljala svoje delo med pripravami na vstop Hrvaške v EU. Zato mi ni jasno, zakaj se je razšla s HDZ. Se je to zgodilo zaradi političnih, psiholoških ali osebnih razlogov? Na strankarskih volitvah leta 2012 je imela res premalo podpore, da bi jo izvolili za predsednico, vendar tisti, ki so glasovali zanjo, po volitvah niso zapustili stranke.

Mislite, da bo imela Kolinda Grabar Kitarović dovolj moči?

Položaj predsednika republike določa, da izvoljena predsednica deluje neodvisno od tistih strank, ki so jo podprle na volitvah. Vrednote in svetovni nazor Kolinde Grabar Kitarović so takšni, kakršni so značilni za stranke desne sredine, toda vpliva in uspeha predsednice republike ne bomo ocenjevali po strankarskih merilih. S svojim nastopom in programom je predsednica dala vedeti, da bo delovala v nacionalnem interesu in da si bo prizadevala za sinergijo političnih subjektov, ne pa za delitve v politiki. Njene diplomatske izkušnje in delo za Nato potrjujejo, da je tudi do zdaj opravljala naloge, ki jih ocenjujemo glede na nacionalne, in ne strankarske interese.

Veliko sporazumov med Slovenijo in Hrvaško ni bilo uspešnih. Že prvega sporazuma Špegelj-Bavčar o skupni obrambi, če bi se JLA odločila napasti, Hrvaška ni upoštevala. Morda veste, zakaj? Zakaj je bil zamenjan obrambni minister Špegelj, ki je hotel upoštevati ta sporazum?

Prvi in temeljni sporazum Hrvaške in Slovenije je bil tisti med predsednikom Tuđmanom in Kučanom leta 1990 o tem, da je treba socialistično Jugoslavijo urediti kot zvezo samostojnih držav s pravico do mirnega razhoda. V tem duhu sta Hrvaška in Slovenija usklajevali svoje politične ukrepe, zato sta istega dne, 25. junija 1991, razglasili neodvisnost. Velikosrbska politika ni nameravala zadržati Slovenije v Jugoslaviji, hotela pa je amputirati del Hrvaške. Zato so Hrvaško razorožili pred demokratičnimi volitvami leta 1990 – odvzeli so ji orožje teritorialne obrambe, sredi leta 1991 pa je bil zaseden že velik del hrvaškega ozemlja. Napad JLA na Slovenijo je bil tudi past za Hrvaško. To sta med drugim priznala general Kadijević in admiral Mamula. Junija 1991 Hrvaška ni imela vojske, ampak le slabo oborožene policiste. Spopad z JLA bi upravičil napad JLA na Hrvaško, ki takrat ni imela orožja za svojo obrambo. Tudi Borisav Jović in Veljko Kadijević v spominih odkrito pišeta, da so nameravali zrušiti hrvaško politično vodstvo in pripeljati JLA na meje »srbskih ozemelj« na črti Virovitica–Karlovac–Karlobag. Konec koncev se je Slovenija tudi brez vojaške pomoči Hrvaške hitro rešila JLA, saj JLA ni nameravala uporabiti svojih uničujočih zmogljivosti tako, kakor jih je potem uporabljala na Hrvaškem. Špeglja pa so zamenjali iz popolnoma drugih razlogov.

Včasih se zdi, da je hrvaški desnici več do Hercegovine kakor do drugih delov Hrvaške, morda zlasti Istre. Je to zato, ker Istra vedno glasuje za levico, Hercegovina pa za desnico?

Predvsem hrvaški izseljenci, od Kanade do Avstralije, glasujejo za HDZ oziroma za kandidate desne sredine. Tako glasujejo tudi Hrvatje v BiH – in ne samo hercegovski Hrvatje, ki so v BiH v posebno težkem položaju, saj niso enakopravni z drugima dvema ustanovnima narodoma. Hrvaška mora tudi po ustavi skrbeti za Hrvate zunaj Hrvaške. Kadar je na oblasti levica, od Račana do Milanovića, se Hrvaška nič kaj posebno ne zanima za Hrvate zunaj domovine. Še več, z ustavno odredbo, ki določa, da lahko Hrvatje v tujini volijo samo v diplomatsko-konzularnih predstavništvih, so jim onemogočili glasovanje ter izbrisali nekaj sto tisoč volivcev z volilnih seznamov; niso vzpostavili gospodarskega, kulturnega in političnega sodelovanja s hrvaškimi izseljenci in Hrvati v BiH, poleg tega so omejili obstoječe oblike sodelovanja. Hrvatje zunaj Republike Hrvaške so upravičeno nezadovoljni s politiko levice. Razpoloženja volivcev v Istri ni treba povezovati s politiko levice in desnice do Hrvatov zunaj države, saj v Istri prevladuje regionalna stranka, ki se posveča predvsem težavam istrske županije.

Se strinjate s trditvami, da ima Hrvaška veliko predsodkov do regionalnega sodelovanja? Se HDZ res boji ustvarjanja nekakšne nove Jugoslavije?

Po letu 2000 so nekateri mednarodni dejavniki potiskali Hrvaško na zahodni Balkan in trdili, da mora prevzeti odgovornost in vodilni položaj v tej »regiji«. Prevladovalo je celo razmišljanje o kolektivnem vstopu v EU. Od leta 2000 imajo leve koalicije na oblasti za svojo najpomembnejšo nalogo politiko do regije in vztrajajo, da je treba za vsako ceno normalizirati odnose s Srbijo itd. Hrvaško so zaradi takšne politike šele leta 2012 z zamudo sprejeli v EU. Sprejeli so jo zaradi spremenjene politike glede vstopanja novih članic v EU, hrvaška politika do »regije« pa se ni spremenila. Toda posledice so ostale. Sedanja zunanja ministrica Vesna Pusić si bolj prizadeva sodelovati z Beogradom kakor z Brusljem.

Jugoslavije ni mogoče obnoviti in HDZ se ne boji nekakšne nove Jugoslavije. Toda Hrvaška mora imeti dobre odnose s sosedi. Svojo konkurenčnost in uspešnost pa mora dokazati na evropskem trgu in tekmovati s članicami EU. Pri vzpostavljanju družbenih in političnih standardov se mora zgledovati po Evropi, ne pa se primerjati z »regijo«.

Jugonostalgija je zdaj, vsaj tako se zdi, na Hrvaškem skoraj zločin?

Jugonostalgija ni zločin, ampak je balast, ki onemogoča gospodarski in družbeni razvoj Hrvaške. Pojem nekdanje Jugoslavije je mutiral od zahodnega Balkana in jugoobmočja do regije, vendar je vedno ohranjal isto ali podobno vsebino: države, nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije – vzhodno od Zagreba. Zame je Hrvaška srednjeevropska in sredozemska država, pripada pa regiji, ki jo v ožjem smislu sestavljajo Italija, Slovenija, Avstrija, Madžarska, ne pa samo Srbija, Kosovo, Črna gora, Makedonija ter Bosna in Hercegovina. Za sedanjo politiko in medije regija pomeni območje nekdanje Jugoslavije brez Slovenije in Albanijo. Ne vem, zakaj bi se morala Hrvaška odpovedati svoji večstoletni zgodovini ter regionalnim povezavam s Sredozemljem in Srednjo Evropo.

Če smo že pri jugonostalgiji, omenimo, da se Hrvaška prepira z vsemi sosedami. S Slovenijo, BiH, Srbijo, Črno goro zaradi meja, z Madžarsko zaradi težav med Ino in Molom, z Italijo zaradi frekvenc ... Kdo je odgovoren za toliko sporov?

Tudi več sedanjih članic EU še vedno ni rešilo medsebojnih težav in se prepirajo glede svojih meja. Tako je sedanja vlada nasledila nekaj sporov Hrvaške s sosedami. Nekatere od teh sporov bodo reševale tudi prihodnje vlade. Vendar je treba vedeti, da je sedanja hrvaška vlada najmanj uspešna od vseh dosedanjih vlad, zato je odgovorna za to, da ni pospešila reševanja nekaterih spornih vprašanj s sosedi, nekatere pa je celo sama ustvarila. Partnerskim odnosom z Madžarsko in Nemčijo, denimo, je sedanja vlada škodila predvsem zaradi strankarskih in ideoloških interesov.

Gospod Tuđman, v Sloveniji menimo, da Hrvaška nič ne tvega pri sodbi arbitražnega sodišča – nič ne more izgubiti in nič ne more dobiti. Se vam zdi, da bi Hrvaška zmagala, če bi ji uspelo, da bi Sloveniji preprečili teritorialni stik z odprtim morjem, ki ga je imela vedno v zgodovini in ga ima tudi zdaj? Bi pristanišče na Reki pridobilo veliko prednost v tekmi s koprskim pristaniščem?

Določanje morske meje med Hrvaško in Slovenijo ne bo ogrozilo pravice pristopa Slovenije do odprtega morja. Ni mi znano, da bi kdo na Hrvaškem nasprotoval tej pravici Slovenije. Po drugi strani se mi zdi povezovati usodo in konkurenčnost koprskega in reškega pristanišča z mejo na morju med Slovenijo in Hrvaško zgrešeno početje. Če strateško razmišljamo o konkurenčnosti in usodi hrvaškega in slovenskega pristanišča, je treba upoštevati podatek, da samo pet odstotkov tovora, ki prečka Sueški prekop, konča v jadranskih pristaniščih (in samo poldrugi odstotek v hrvaških). V pristaniščih Severnega morja konča 80 odstotkov tega tovora. Zato je skupni in strateški interes Hrvaške in Slovenije kot članic EU, da naši pristanišči postaneta pomembni ciljni točki za tovor, namenjen srednjeevropskim državam, oziroma prometni vozlišči, v katerih bi se gospodarsko povezovale države, ki prometno težijo k Jadranu.

Mednarodno sodišče v Haagu je dobesedno pred nekaj urami razsodilo glede vzajemnih tožb Hrvaške in Srbije zaradi genocida. Kako vi vidite razsodbo?

Hrvaška javnost je razočarana. Dejstvo je namreč, da so vsi zločini, preganjanja, poboji in etnična čiščenja zasedenih območjih posledica nenehne velikosrbske politike, ki je bila na Hrvaškem navzoča od prvih demokratičnih volitev leta 1990 do njenega poraza pet let pozneje. Navsezadnje pravno nadaljevanje velikosrbske politike s svojim ravnanjem potrjuje današnja Srbija, ki hrvaškim braniteljem, kot je primer Veljka Marića, sodi v Srbiji, za zločine, storjene na Hrvaškem in nad hrvaškimi državljani (srbske narodnosti) leta 1991. Ena od zgodovinskih posledic razsodbe je, da bosta državi vse odnose urejali s pozicije državnih interesov. Dolgoročno gre tudi za zgodovinsko streznitev, saj je pika na i tako srbskim mitom kot nadnacionalnim, jugoslovanskim ideologijam. Navsezadnje pa je tudi meja velikosrbskih ambicij za vekomaj zarisana na Donavi in ne more več preiti na hrvaško stran.

O vašem očetu velika večina Hrvatov pravi, da je bil utemeljitelj sodobne hrvaške države in stranke HDZ ter največji državnik, ki ga je hrvaški narod imel v svoji burni in slavni zgodovini, kakor ga je pred kratkim označil predsednik HDZ Tomislav Karamarko. Včasih se mi zdi, da se na Franja Tuđmana nekateri bolj opirajo zaradi političnih interesov, kadar ga potrebujejo, kakor pa zato, ker bi iskreno tako razmišljali. Se morda motim?

Tako kakor ste povedali, velika večina Hrvatov prvega predsednika sprejema kot simbol moderne hrvaške države in politične samostojnosti. Hkrati ga sprejemajo kot državnika, ki je s spravo združil vse politične sile, ki so si prizadevale za samostojno in politično neodvisno državo. Samo s takšno politično filozofijo in takšnim programom je bila Hrvaška uspešna. Zato njegovo politično filozofijo še vedno potrebujemo v politiki in zato lahko njegova misel še danes pomaga poenotiti politične sile in oblikovati dolgoročne razvojne strategije. Ne vem, zakaj bi se kdo hotel ali moral namerno izneveriti političnim načelom, na podlagi katerih je predsednik Tuđman vodil Hrvaško. To se lahko zgodi v dveh primerih. Zato ker njegovi nasledniki ne bi imeli dovolj znanja in moči, da bi mu sledili v novih razmerah, ali pa zato, ker bi ponudili boljši in učinkovitejši program. Vendar ni treba vnaprej dvomiti o njihovih namenih.