Razumem, da želi vlada vplivati na kadrovanja, a naj bo strokovnost pred političnim interesom (VIDEO)

Novinarji na vodilnih položajih v financah in gospodarstvu redko srečamo ženske. Karmen Dietner, predsednica uprave Pokojninske družbe A, je ena od njih.

Objavljeno
06. april 2019 06.00
Posodobljeno
06. april 2019 08.13
Predvsem me skrbi stabilnost javnih financ, pravi Karmen Dietner. FOTO:Blaž Samec/Delo
Pred dnevi je prevzela tudi vodenje nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, na tej funkciji se bo srečala z različnimi, tudi političnimi interesi. Kako bo krmarila med njimi? Ji bo uspelo preprečiti politične menjave, ki jim ni naklonjena?

Odstotek žensk na najvišjih vodstvenih položajih pri nas je še vedno zaskrbljujoče nizek – v upravah podjetij v Sloveniji je le okoli 20 odstotkov žensk, vendar se to razmerje izboljšuje, ocenjuje sogovornica. V zavarovalništvu na primer je na vodilnih mestih vse več žensk. Glavni razlog je verjetno, da ženske rojevajo otroke in da se posvečajo materinstvu, pravi, čeprav po njenem mnenju to ni ovira za uspešno kariero. Otrok da namreč drugačen pogled na življenje in te hkrati nauči, kako delati tudi na drugih področjih. Predvsem z več empatije in manj ega.
 

Bi torej izšli skozi tranzicijo bolje, če ne bi bilo vpliva moškega ega in zaradi njega na primer sfiženih prevzemnih poskusov?


Nekorektno bi bilo do moških, če bi tako dejala, saj ne velja za vse. Zagotovo pa lahko rečem, da sem se v karieri nekajkrat srečala z neprimernimi situacijami, ki so izhajale iz moškega ega.
 

Razkrijete kakšen konkreten primer?


Raje ne. Je bilo pa tega več, ko sem bila mlajša in na vodilnem mestu, ko so nekateri starejši kolegi ocenjevali, da pač mlajša, pa še ženska, kaj dosti ne ve, in temu primerno je bilo tudi njihovo komuniciranje.


 

V bistvu ste zdaj najmočnejša ženska v državi. Državni zbor vas je z 48 glasovi decembra imenoval za članico nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga (SDH), pred dnevi ste prevzela njegovo vodenje. Vas je kaj strah te odgovornosti? Nadzorujete namreč upravljanje dobrih 11 milijard evrov državnega premoženja, tu so tudi določena pričakovanja politike.


Po tem začetku se še sama vprašam, zakaj sem kandidirala za članico nadzornega sveta SDH. A pravijo, da je dobro iti tudi malo iz cone udobja, in glede na to, da sem v poslu upravljanja premoženja že zelo dolgo – od leta 2001 sem na Pokojninski družbi A, pred tem pa sem bila namestnica direktorja Slovenske odškodninske družbe –, sem ocenila, da je morda zdaj čas, da naredim nekaj pozitivnega in uporabim svoje dosedanje izkušnje tudi na drugem področju. Zato sem tokrat kandidirala. Prepogosto namreč ljudje raje ne storimo ničesar in le od daleč opazujemo dogajanja ter večinoma kritiziramo. To na dolgi rok ni dobro.
 

Do česa ste bili kritični? Mitja Gaspari je pred časom ocenil, da SDH deluje kot zbegana institucija ter da uprava in nadzorniki niso dorasli svoji nalogi, večja donosnost pa da je posledica gospodarske rasti, ne pa predvsem dela SDH.


Seveda je res, da je na rezultate slovenskih družb pomembno vplivala gospodarska rast, a ne glede na to ocenjujem, da se je upravljanje državnega premoženja precej izboljšalo. Presenečena sem tudi nad organiziranostjo SDH, ki je postal resna institucija. Leta 2015 smo prvič dobili strategijo upravljanja premoženja, ki jo uprava tudi izvaja. Vsa državna podjetja so lansko leto končala z zelo dobrimi rezultati. Bi si pa upala trditi, da je k temu pripomogla tudi zahtevnost te strategije oziroma same uprave SDH, ki je dobro izvajala svojo funkcijo lastnika v teh državnih podjetjih. Predvidena osemodstotna donosnost kapitala sicer še ni bila realizirana, je pa donosnost zadnja leta okoli šestodstotna, kar je zelo dobro. S temi rezultati sem zadovoljna, ker pa se gospodarstvo ohlaja in izvoz nekoliko peša, se je treba zavedati, da ta ciljna donosnost ne bo dosežena vsako leto.
 

Že v preteklosti so vas vabili, a se niste odzvali. Kaj oziroma kdo vas je prepričal tokrat? Je res, da je k temu precej pripomogel sedanji sekretar v kabinetu premiera Vojmir Urlep?


To ne drži. Morda sem se lažje odločila, ker določene ljudi v vladi in kabinetu premiera cenim iz njihovega preteklega dela. Kot rečeno, presodila sem, da sem na točki kariere, ko moramo gledati na stvari tudi širše, in odločila sem se prispevati svoj del izkušenj. Predvsem pa institucijo poznam. Sicer se je z leti precej spremenila, prej je bil njen fokus denacionalizacija in upravljanje premoženja z namenom poplačila denacionalizacijskih upravičencev, danes pa je namen bolj klasičen – čim bolje upravljati državno premoženje.

Če nekdo funkcijo nadzornika strokovno upravlja, ga ne bi menjala. Vse preveč je namreč menjav nadzornikov in uprav v družbah z državnim lastništvom. Razumem sicer, da želi vsaka vlada imeti nadzor in vpliv na kadrovanja, če že nosi odgovornost, a vsekakor bi si želela, da se strokovnost zagovarja pred političnim interesom.

 

Nekdanji minister za finance Dušan Mramor za enega svojih najpomembnejših dosežkov drugega mandata šteje prav sprejetje strategije upravljanja državnega premoženja.


Zagotovo je že dejstvo, da smo prišli do konkretnega dokumenta o upravljanju državnega premoženja, pomemben korak. Strategija ima tudi jasno definirane cilje in razporeditev naložb na strateške, pomembne in portfeljske. Važni so tudi jasni cilji glede donosov, ki jih morajo dosegati državne naložbe, saj le tako lahko merimo kakovost upravljanja premoženja. Kljub dokaj jasno zapisani strategiji in ciljem pa v praksi zdaj opažam, da se glede določenih delov pogledi na strategijo razlikujejo in predvsem tukaj se moramo vsi deležniki poenotiti, da bomo veslali v isto smer. To velja zlasti za državne institucije.
 

Enotnosti med SDH in DUTB glede izvajanja turistične strategije ni. DUTB se ne strinja z neodplačnim prenosom Istrabenz Turizma, dokapitalizacija SDH v višini 80 milijonov evrov ni realna. Zdaj boste za Istrabenz Turizem ustanovili posebno družbo, vanjo pa bodo investirale različne slovenske družbe in postale lastnik hotelov Portorožu, kajne? V ponedeljek ste obravnavali dopolnjeno poročilo tujega svetovalca o sinergijah, ki bi jih prineslo stebričenje v turizmu, v dokumentu so po naših informacijah obdelane štiri različice povezovanja, največ sinergij pa naj bi prineslo povezovanje s Savo, ki že ima Hotele Bernardin.


Okoli holdinške družbe Sava je bilo že v preteklosti precej razprave. Kakorkoli, Sava je uvrščena med pomembne naložbe v strategiji SDH, turistična strategija pa predvideva, da se turistične zmogljivosti poveže in oplemeniti, šele nato proda. Če Hrvatje iztržijo sto evrov na sobo, mi pa v povprečju polovico manj, je vsekakor treba na tem področju nekaj storiti. Kakšen bo postopek in kdo se bo h komu pripajal, kako bo ta zadeva izpeljana, ne morem komentirati. Zdaj je pomembno, da se v skladu s sklepom vlade ta posebna družba ustanovi in nanjo prenese Istrabenz, nato pa se skušajo iskati sinergije. Vsekakor velja, da bi pri takšnih projektih vse državne institucije morale delovati v isti smeri in skupaj v dobro države in ne parcialnih interesov.
 

Kakšno je vaše stališče do zlitja SDH in DUTB?


Slaba banka je bila ustanovljena za omejeno obdobje, to je primeren način in zlitje podpiram.
 

Zakaj se to ne zgodi že zdaj in se skrajša postopke okoli združevanja turističnih kapacitet?


Tudi to je ena od možnosti.

image
Danes res lahko dvignemo javne pokojnine, a če ne bomo vedeli, kako bomo v prihodnje rešili njihovo financiranje, bomo morali enkrat še toliko močneje zarezati vanje. FOTO:Blaž Samec/Delo

 

Nasledniku Lidie Glavina, Igorju Kržanu, ste v začetku tedna podpisali pogodbo o zaposlitvi na mestu predsednika uprave SDH. Kakšno plačo bo imel?


Igor Kržan je to mesto prevzel začasno, nominacijska komisija bo poiskala kandidata za izpopolnitev uprave. Zakonodaja je namreč napisana tako, da je moral eden od nadzornikov zasesti mesto predsednika uprave SDH, kar je po mojem mnenju nepraktično. SDH ima namreč dva člana uprave, ker pa statut holdinga onemogoča, da se na mesto predsednika prerazporedi član uprave, je situacijo rešil predsednik nadzornega sveta. Njegova plača bo takšna, kot jo je imela njegova predhodnica.
 

Se pravi okoli 10 tisoč evrov bruto na mesec. Kaj pa bo delala Lidia Glavina in za kakšno plačo?


Za zdaj nekdanja predsednica uprave ostaja v SDH, poiskala si bo novo delovno mesto. Kakšno plačo bo v tem času prejemala, ne vem. Za podpis njene pogodbe je odgovorna uprava SDH.
 

Iz dela vladajoče politike je slišati pričakovanja, da naj SDH izpelje tudi njeno zamenjavo na mestu prve nadzornice Telekoma Slovenija, tako kot tudi za njeno nekdanjo kolegico v upravi SDH Nado Drobne Popovič s funkcije predsednice nadzornega sveta Petrola.


Moje osebno stališče, ki ga bom odkrito povedala, je, da je bila njuna funkcija sicer vezana na mesto v upravi SDH, in res je, da obeh v upravi holdinga ni več, ampak mandat v nadzornem svetu je osebna in strokovna funkcija. Če jo nekdo strokovno upravlja in dobro nadzoruje državno družbo, ga jaz ne bi menjala. Vse preveč je namreč menjav nadzornikov in uprav v družbah z državnim lastništvom. Razumem sicer, da želi vsaka vlada imeti nadzor in vpliv na kadrovanja, če že nosi odgovornost, a vsekakor bi si želela, da se strokovnost zagovarja pred političnim interesom. V Sloveniji namreč ni neomejeno kadra, ki lahko opravlja določene pomembne funkcije, zato je treba tiste, ki jih opravljajo, spoštovati in konec koncev tudi varovati.

Telekom Slovenije je v državni strategiji definiran kot portfeljska naložba, torej namenjen prodaji in deluje v panogi, ki doživlja hitre spremembe. Izzivi so izjemni, vprašanje je, ali so obstoječi poslovni modeli vzdržni ... Verjetno bo prva debata v smeri ločitve tržne dejavnosti in strateške infrastrukture. To so nekatere države že naredile.

 

Bili ste nadzornica Mercatorja in Luke Koper. Kdo je zalomil v najboljšem sosedu in ali menite, da bi Luka delala bolje, če ne bi bilo pogostih menjav uprave?


Za uresničitev katerih koli načrtov je potreben določen čas, da začnejo dajati rezultate, in seveda ni optimalno, da se vodstvo menja vsako leto, saj tako nikoli ne pridemo do želenih rezultatov. Ko sem bila v nadzornem svetu Luke Koper, tedaj jo je vodil Bruno Korelič, je ta ravno prodala svoj delež v Banki Koper, pred tem v Simobilu in imela zaradi tega veliko razpoložljivega kapitala, ki bi lahko ob plasiranju v prave investicije močno povečal produktivnost in tudi dobičkonosnost podjetja. Nato so sledile menjave uprav in na žalost tudi načrtov, denar se je porabil za druge zadeve. Vesela pa sem, da ima Luka danes znova dobre rezultate; lani je namreč ob malenkost nižjih prihodkih dosegla najvišji dobiček v zadnjih letih.

Glede Mercatorja, ko sem bila v nadzornem svetu, od tedaj pa je že res dolgo, je ravno začel prevzemne aktivnosti drugih družb in se aktivneje širiti po nekdanji skupni državi. Strategija je bila dobra, cilji vzdržni, lahko bi bili realizirani. Vendar uspeh ne bi bil v pravih rokah, zato je bilo treba ukrepati in močno upravo zamenjati. Kdo je kriv, ne bi sodila.
 

Je treba Lidii Glavina čestitati za pogum, ker je upala prodati NLB?


Moramo se zavedati, da so bile zaveze evropski komisiji dane že dolgo nazaj in da smo jih morali v rokih nujno izpolniti. Ocenjujem, da je bilo tudi pri nas na koncu vsem to zelo jasno in da če bi še malo odlašali s prodajo, bi bila cena lahko še nižja, doletele bi nas še druge neljube posledice. Tako da je bila v danem trenutku to najboljša možna rešitev. Zadovoljni smo lahko tudi z doseženo začetno ceno 51,50 evra na delnico, ki se je že v nekaj dnevih po javni prodaji povišala in stabilizirala pri okoli 63 evrih, kar predstavlja skoraj 82 odstotkov knjigovodske vrednosti delnice. Največje evropske banke, tudi precej ugledne in večje, v povprečju kotirajo okoli knjigovodske vrednosti delnice, veliko pa tudi precej nižje, in sicer Deutsche Bank pri 29 odstotkih, Société Générale in Unicredit, ki ju bolj poznamo pri nas, pa pri 45 odstotkih knjigovodske vrednosti. S prodajo je država prejela dobrih 600 milijonov evrov kupnine, kar skupaj z dividendami, ki jih je prejela v preteklih letih, in še vrednostjo zadržanega lastniškega deleža znaša že blizu 1,5 milijarde, kolikor je bilo v NLB vloženo ob sanaciji. Zavedati se je treba, da banke ne dosegajo več takšnih cen kot pred dvajsetimi leti, ko so svoje banke prodajali na primer Madžari.
 

Kaj je za vas pomembnejši lanski dogodek – prodaja LB ali lani Gorenja kitajskemu investitorju?


Osebno sem si vedno želela, da bi Slovenija imela eno veliko sistemsko banko, žal nam to ni uspelo. Težko je sicer izpostaviti posamezen dogodek, zagotovo pa je bila prodaja NLB pomemben korak, saj vsi vemo, da se je ta proces vlekel že več kot petnajst let. Tudi po velikosti je bil to velik posel, s katerim je država prejela dobrih 600 milijonov evrov. Prodaja Gorenja je bila po višini kupnine manjši posel, dali so okoli 150 milijonov evrov za polovico, danes pa imajo v lasti več kot 95 odstotkov, je pa toliko pomembnejši zaradi številnih delovnih mest. Ob naglih spremembah, ki jih doživljajo proizvodna podjetja, je nadaljnja prihodnost Gorenja v okviru večje skupine bolj smiselna oziroma perspektivna. Pričakovala sem sicer, da bo Gorenje dobilo nove trge, a glede na lanske rezultate, ki so bili slabši, tega ni videti. Ne govorim o dobičku, temveč o nižjih prihodkih. Upam, da je tako le začasno.


 

Lahko Zavarovalnica Triglav in Telekom Slovenija dolgoročno ostaneta samostojna? Uprava Gorenja pod vodstvom Franja Bobinca se še leta 2015 ni strinjala z oceno Orhana Saymana, regionalnega direktorja prodaje skupine Arçelik za Evropo in Ameriko, ki je izjavil, da Gorenje nima možnosti za samostojno prihodnost.


Treba se je zavedati, da je nacionalni interes izjemno drag. Težko je napovedati, kaj se bo dejansko dogajalo. Navedeni podjetji sta z vidika države že v strategiji upravljanja premoženja definirani drugače, in to ne brez razloga. Telekom Slovenije je v državni strategiji definiran kot portfeljska naložba, torej namenjen prodaji in deluje v panogi, ki doživlja hitre spremembe. Izzivi so izjemni, vprašanje je, ali so obstoječi poslovni modeli vzdržni. Vsekakor se bo treba odločiti, kaj bo z nacionalnim telekomunikacijskim operaterjem. Verjetno bo prva debata v smeri ločitve tržne dejavnosti in strateške infrastrukture. To so nekatere države že naredile, saj je infrastruktura, ne le s področja telekomunikacij, nekaj, kar je pomembno za državo, tudi v izrednih razmerah.

Zavarovalnica Triglav je uvrščena med strateške naložbe, saj moramo vedeti, da je njen 34-odstotni lastnik zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, katerega pravice v njegovem imenu izvršuje SDH, in tako je Triglav pomemben delno tudi pri zagotavljanju dolgoročne finančne vzdržnosti pokojninske blagajne. Poleg tega pa gre za vodilno zavarovalnico na slovenskem trgu in eno glavnih v regiji. Tudi ta panoga doživlja digitalizacijo. Na Japonskem so zavarovalniške agente že nadomestili roboti; ko pokličeš, ti oni predlagajo najboljšo polico, tudi diagnoze v zdravstvu že postavljajo računalniški algoritmi. Zadeve se torej izjemno hitro spreminjajo.
 

V eni največjih svetovnih tiskovnih agencij že 30 odstotkov novic sproducirajo algoritmi, ki analizirajo objavljene podatke o poslovanju gospodarskih družb.


Algoritem bo dejansko pomembno definiral našo prihodnost. Priznani izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari pripisuje algoritmu izjemen pomen v prihodnosti. Po njegovem je povsem mogoče, da bomo doživeli obrat humanistične revolucije, ko bodo algoritmi postali »vsevedni gospodarji in odločevalci«. Človekove odločitve pa tako ne bodo več relevantne. A tako razmišlja gospod Harari, sama upam, da bo vedno prevladal človeški razum. Algoritmi so že zdaj v vsakdanjem življenju pogosto uporabljeni, gospod Batagelj je na primer s pomočjo algoritma natančno, s kar 98-odstotno pravilnostjo, napovedal obisk Postojnske jame. Economist napoveduje, da bo do leta 2034 avtomatiziranih že 47 odstotkov današnjih delovnih mest.

Danes res lahko dvignemo javne pokojnine, a če ne bomo vedeli, kako bomo v prihodnje rešili njihovo financiranje, bomo morali enkrat še toliko močneje zarezati vanje. Ob novi krizi bo upadla stopnja zaposlenosti, kar bo pomenilo manj prispevkov v pokojninsko blagajno, povečane obveznosti zaradi višjih pokojnin pa bodo ostale.

 

Kakšno bo leto, če vas vprašam kot človeka, ki nadzoruje upravljanje dobrih 11 milijard evrov državnega premoženja?


Kljub temu da je v zraku kar nekaj večjih geopolitičnih neznank, kot sta brexit in trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko, trenutno kaže, da se zadeve nekoliko umirjajo. Še vedno beležimo solidno gospodarsko rast na vseh področjih, kar so potrdili tudi prvi trije meseci leta, ki so bili na kapitalskih trgih zelo dobri. Če ne bo na geopolitični ravni kakšnih večjih nepredvidenih dogodkov, si lahko obetamo solidno leto.
 

Lansko leto pa bi v vaši »industriji«, torej upravljavci pokojninskih skladov, najraje pozabili. Lani je bila sicer Pokojninska družba A edina, ki je imela pozitiven donos v zajamčenem skladu, medtem ko ste imeli na delniškem negativnega v višini sedmih odstotkov? Razložite, zakaj, če gospodarske krize ni.


Izjemno ponosna sem na to, da smo edini, ki v vseh osemnajstih letih nismo beležili negativnega donosa na zajamčenem skladu. Tako je bilo tudi na vrhuncu krize, zavarovancem smo vsako leto pripisali pozitiven donos na njihova vložena sredstva. Svoj del k pozitivnemu donosu za lani so prispevale tudi naše investicije v naložbene nepremičnine, saj smo začeli zaradi nizkih obrestnih mer državnih obveznic že pred tremi leti del naložb preusmerjati v nepremičnine. Glede negativnega donosa delniškega sklada pa je treba vedeti, da sta bila november in december lani zelo negativna na kapitalskih trgih. Edini trg, ki je bil pozitiven, je bil slovenski. Ameriški delniški indeks je samo decembra do božiča padel za 15 odstotkov in vse to se je seveda odrazilo tudi na donosu delniškega sklada, ki ima po naložbeni politiki okoli 75 odstotkov delnic in bo vedno v nasprotju z zajamčenim skladom bolj volatilen. Zato je primeren le za tiste, ki varčujejo na daljši rok, in to našim zavarovancem tudi vedno poudarjamo.

So se pa trgi že januarja pobrali in do danes je bil ves negativni donos že nadomeščen, trimesečni donos našega delniškega sklada tako znaša devet odstotkov. Pri dolgoročnem varčevanju na delniških trgih se ne smemo preveč osredotočiti na kratkoročne donose, varčevanje v delnicah je namreč, statistično gledano, na dolgi rok ugodnejše od obveznic in depozitov. Za tistega, ki investira le za nekaj let, pa to seveda ni primerna naložba. Sicer pa je varčevanje za pokojnino dolgoročno in že sam cikel varčevanja je zasnovan tako, da zavarovanec z leti prehaja v bolj konservativen sklad.

image
Če nekdo funkcijo nadzornika strokovno upravlja, ga ne bi menjala. FOTO:Blaž Samec/Delo

 

Ob neki priložnosti ste izjavili, da pokojninska luknja na široko zeva, mi pa hodimo po njenem robu. Predvidevam, da vas vladni napovedani mini pokojninski popravki niso pretirano pomirili?


Spremembe so res minimalne, me pa popravki skrbijo. Dejstvo namreč je, da bodo predlagani popravki sicer delno ustavili padanje pokojnin s tem, da bo odmerni odstotek za oba spola ostal na 63 odstotkov oziroma se bo za moške dvignil s sedanjih 57 na 63 odstotkov. A po drugi strani se moramo zavedati, da so Sloveniji demografske napovedi izrazito nenaklonjene in leta 2050 bomo po deležu starih 65 let ali več na petem mestu med vsemi državami sveta. In prvi v Evropi, tako da bomo imeli izrazite izzive, povezane s staranjem prebivalstva. Predvsem me skrbi stabilnost javnih financ, saj v Slovenji namenjamo za pokojnine že danes 12 odstotkov našega BDP, po projekcijah evropske komisije bomo leta 2050 namenjali že 16 odstotkov. To je povečanje za štiri odstotne točke, za primerjavo – za celoten obrambni sistem dajemo manj kot en odstotek BDP in povsem na mestu je vprašanje, iz česa bomo pokrili to enormno povečanje oziroma čemu se bomo odrekli v zameno.
 

Treba si bo torej čim prej naliti čistega vina?


Tako je in vsi deležniki se morajo o tem odprto pogovoriti, ker dlje ko odlašamo s to debato, slabše bo. Danes res lahko dvignemo javne pokojnine, a če ne bomo vedeli, kako bomo v prihodnje rešili njihovo financiranje, bo to pomenilo, da bomo morali enkrat še toliko močneje zarezati vanje in tega si zagotovo nihče ne želi. To je nepravično do mlajših generacij. Demografija je dana in je na kratki rok ne moremo izboljšati z višjo rodnostjo, saj morajo otroci najprej odrasti in začeti delati, da bodo plačevali prispevke v pokojninsko blagajno, predvsem pa morajo biti na voljo tudi delovna mesta. Tudi trenutno boljše stanje pokojninske blagajne, v katero je transfer iz proračuna v zadnjih letih upadel, saj smo na vrhuncu krize dajali že 1,5 milijarde evrov, na današnjo slabo milijardo, ni večno. Zavedati se moramo, da se lahko ob novi krizi hitro obrne, saj bo upadla stopnja zaposlenosti, kar bo pomenilo manj prispevkov v pokojninsko blagajno, povečane obveznosti zaradi višjih pokojnin pa bodo ostale in potem se bomo znašli v neljubi situaciji. Tudi napovedani dvig prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delodajalce ne gre v pravo smer, saj so v Sloveniji delodajalci že tako zelo obremenjeni s prispevki, kar vpliva na konkurenčnost naših podjetij. Vedeti moramo tudi, da zaradi višjih prispevkov noben zaposleni ob pokoju ne bo imel višje pokojnine. Le bilanca pokojninske blagajne se bo malenkostno izboljšala, natančneje – le transfer iz proračuna bo manjši. V prihodnosti je zagotovo pred nami torej odločitev o podaljšanju delovne dobe s 40 let na več.

V naslednji reformi pokojninskega sistema moramo poskrbeti tudi za to, da v drugi pokojninski steber vključimo še preostalo polovico zaposlenih, ki danes še ne varčuje, in da dvignemo povprečne mesečne premije.

 

V Sloveniji so statistično gledano najbolj revne starejše ženske, upokojenke. Če sta na primer najbolj pogosta ženska poklica, ob delavkah v proizvodnji, medicinska sestra in prodajalka, bo tako tudi ostalo?


Le malokdo ve, da ima le 29 odstotkov sedanjih upokojencev 40 let delovne dobe, saj so bili pred leti pogoji za upokojitev precej milejši. Problem nizkih pokojnin starejših žensk je torej v tem, da imajo nekatere zelo nizke pokojnine, ker včasih sploh niso delale oziroma niso delale polno pokojninsko dobo. Ženske poleg tega zaradi daljše življenjske dobe od moških pogosto na stara leta ostanejo same in tako nosijo vse stroške gospodinjstva. Zato ima v Sloveniji starejša ženska največje tveganje za revščino. V povprečju prejemajo ženske pokojnino dobrih 24 let, skoraj sedem let dlje kot moški. Za izboljšanje tega bo nujno, da ženske zasedajo bolje plačana delovna mesta in da seveda delajo polno delovno dobo in si s tem zagotovijo tudi polno javno pokojnino. Za prihodnost žensk so nekatere študije že bolj optimistične, saj imajo tudi v Sloveniji ženske vse višjo stopnjo izobraženosti kot moški in posledično naj bi zaradi višje izobrazbe zasedale vedno višje plačana delovna mesta. Tako naj bi se na dolgi rok izboljšale tudi njihove pokojnine.
 

Napovedi so, da se bo leta 2040 število zaposlenih v Sloveniji izenačilo s številom upokojencev. Kakšna bo njihova pokojnina?


To je nehvaležna napoved, če pa se pogovarjamo »čez palec«, morda ne bom močno zgrešila, če bom rekla, da bodo javne pokojnine takrat približno polovico naše neto plače pred upokojitvijo. Ne smemo pa pozabiti, da bodo takrat pomembno vlogo pri našem dostojnem življenju v pokoju imele tudi dodatne pokojnine iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja, v katero je vključenih polovica zaposlenih. Takrat bodo nekateri prejemali poleg javne pokojnine še dodatne pokojnine, ki bodo lahko celo višje kot javne, in le javne in dodatne pokojnine skupaj nam bodo zagotavljale dostojno življenje. Digitalizacija in avtomatizacija bosta še dodatno pospešili proces in poslabšali razmerje med številom zaposlenih in upokojenih.
 

Leta 2065 naj bi število upokojencev že preseglo število zaposlenih. Tudi če bi želeli varčevati v drugem pokojninskem stebru, marsikdo zasluži premalo, da bi lahko imel neko konkretno premijo. Je sploh mogoča rešitev?


Seveda imajo pri tem ključno vlogo delodajalci, ki danes večinoma financirajo premije dodatnega pokojninskega zavarovanja zaposlenim, in tako lahko že danes, po osemnajstih letih varčevanja, upokojenec, čigar podjetje je imelo dober pokojninski načrt z visokimi premijami, dobiva poleg javne pokojnine še dodatno pokojnino v višini 20 odstotkov svoje plače. To mu skupaj z javno pokojnino zagotavlja že dovolj visoko raven prihodkov za dostojno življenje.

Pomembno je, da se zavedamo, da del odgovornosti za dostojno življenje v pokoju nosimo tudi sami in da bi bilo nujno, da vsak, ki to finančno zmore, začne tudi sam dajati nekaj na stran v času svoje delovne aktivnosti, da bo potem iz tega prejemal dodatno pokojnino. Država namreč ne bo mogla več poskrbeti za vse naše potrebe in tukaj se bo odgovornost delila med vse deležnike, državo, delodajalce in posameznike. Kot sem omenila, bodo leta 2065 zagotovo že tudi v Sloveniji za velik del zaposlenih dodatne pokojnine lahko že višje kot javne in v naslednji reformi pokojninskega sistema moramo poskrbeti tudi za to, da v drugi pokojninski steber vključimo še preostalo polovico zaposlenih, ki danes še ne varčuje, in da dvignemo povprečne mesečne premije. Le tako lahko dolgoročno zagotovimo dostojno višino prihodkov po upokojitvi.
 

Na individualne zavarovance odpade le pet odstotkov vseh polic, imamo torej predvsem kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje. Bi morala podjetja povečati premije?


Premije delodajalcev so zelo različne, nekateri jih financirajo v maksimalni višini davčne olajšave, nekateri v minimalni, predvsem pa je problem v polovici delodajalcev, ki zaposlenim sploh še ne zagotavljajo kolektivnega pokojninskega načrta. Najprej bi moral biti fokus na povečanju vključitve in nato še na dvigu premij, ki bi jih lahko dosegli s povečanjem trenutne višine davčne olajšave s 5,8 odstotka bruto plače na npr. vsaj 8 odstotkov. Zelo bi pomagalo tudi, da bi davčna olajšava veljala hkrati tako za individualna kot kolektivna vplačila, saj zdaj, če nam podjetje že vplačuje premijo v kolektivni pokojninski načrt, sami individualno nimamo več olajšave. Pomembno bi bilo tudi v celoti razbremeniti dodatne pokojninske rente iz dohodnine, saj so v tem trenutku le polovično razbremenjene dohodnine, in v letih, ko se zelo veča število dodatnih pokojnin, bi bil to lep spodbuden signal za to obliko varčevanja. Poleg tega bi bilo dobro razmišljati tako, da bi to varčevanje naredili bolj privlačno tudi za mlade. Po vzoru tujine bi morda lahko na temelju teh prihrankov pridobili med drugim na primer bolj ugodno stanovanjsko posojilo za nakup prvega stanovanja.