Reportaža iz Betlehema: Odprti smo za vse. Čakamo na kristjane z vsega sveta

V mestu, kjer se je po krščanski tradiciji rodil Jezus, so prvič po dveh letih žalovanja zaradi vojne in žrtev v Gazi postavili božično drevo in prižgali božične luči. Betlehem je varen in odprt za vse, je v govoru dejal župan mesta. Tam sem bila oktobra, po tako imenovanem premirju, ko so Palestinci že upali, da se bo v njihovo mesto končno začelo vračati življenje.

Ko boste to brali, se je v Betlehemu že odvilo božično praznovanje, prvo po dveh težkih, turobnih letih vojne. V mesto se, kot mi po telefonu sporočajo palestinski sogovorniki, končno vračajo prvi romarji in turisti.

Gospodarstvo Betlehema, ki je v skoraj devetdesetih odstotkih odvisno od romarjev, hotelirstva in gostinstva, je bilo od izbruha vojne 7. oktobra 2023 popolnoma uničeno. Nezaposlenost je največja v zadnjih letih. Iz mesta je odšlo 1400 kristjanov, ki so morali zapreti svoje trgovine, hotele.

Župan Betlehema Maher N. Canawati, ki je v skladu s palestinskim zakonom kristjan, je v svojem navdihujočem nagovoru ob prižigu luči na glavnem trgu Manger dejal, da so se odločili obnoviti božične luči po »dolgi dobi teme in tišine«. »Betlehem je varen in odprt za vse. Verjamemo, da bo svetloba premagala temo.«

»Želimo oživiti upanje za prebivalce Betlehema in vse Palestince ter to upanje poslati v Gazo in po svetu,« je dejal za Al Džaziro. Župan je delil tudi sporočilo, ki ga je Betlehemu poslal papež Leon XIV. in v katerem je prebivalcem sporočil, da »Betlehem nosi v svojem srcu in molitvah«, ter pozval ljudi v Gazi, »naj ne podležejo obupu«. Romarje po vsem svetu je pozval, naj obiščejo Betlehem, saj je turizem dejanje solidarnosti s Palestinci, »ki so utrujeni od vojne, a niso izgubili upanja«.

Rojstno mesto Davida in Jezusa

V Hebronu sva se s kolegom in zgodovinarjem Žigom Smoličem usedla v mini rumeni kombi. Smer Betlehem. Vmes sva mrzlično preverjala posnetke intervjujev in fotografije z aktivisti in avtorji filma Edina zemlja iz Masafer Jate in jih poskušala prenesti na poseben disk. Za vsak slučaj, če naju na eni od nadzornih točk vojaki pokličejo iz kombija.

Glede na najin načrt, da na poti obiščeva še Ramalo, ekonomsko središče Palestine, pa tudi Nablus in Dženin, bi bilo pametno, da bi imela na telefonu nekaj posnetkov, kakršne bi posneli verski turisti. In ne samo to: hotela sem videti Betlehem, to je vsa resnica.

Mesto, v katerem se je rodil Jezus, po nekaterih interpretacijah zgodovinarjev upornik proti Rimljanom, po krščanskem izročilu odrešenik sveta, po muslimanskem izročilu eden od prerokov Isa.

Po Stari zavezi se je v tem mestu rodil judovski kralj David. Deček, ki je premagal filistejskega bojevnika Goljata s pračo in kamnom. Kot deklici mi je bila od vseh bibličnih zgodb najbliže ta. Mali pastir, ki se zoperstavi velikanu. Vera in milina premagata surovo silo. Pastir, ki se upre večjemu in močnejšemu od sebe, ker se bori za svoje ljudstvo, za svojo zemljo. Zgodba, ki se dogaja vsak dan večkrat, na sveti zemlji, palestinskim dečkom in deklicam.

Iz rumenega taksi kombija sva se izkrcala na postaji in si vzela taksi na naslov hostla, ki sva ga rezervirala že v Hebronu.

Hostel v Betlehemu je bil zaprt. Z nahrbtniki sva se sesedla v bližnjo trgovino s spominki, kjer nama je lastnik, Poljak, postregel z arabsko kavo. Lahko spijeta tudi kaj močnejšega, pri kristjanih dobite vse, se je pošalil in pokazal na police z vini, viskiji in konjaki v njegovi prodajalni. Vse tukaj je zdaj dve leti bolj ali manj zaprto, je pokimal. Številni hoteli, restavracije in trgovine so zaprli vrata. To pomeni na stotine nezaposlenih ljudi. Tisti, ki so prej vsakodnevno odhajali v službo v Jeruzalem, so jo izgubili. Mislim, da lahko poskusita v Grand Betlehem Hotelu, nama je rekel, ko je med pogovorom tudi sam na telefonu preverjal razpoložljivost hotelov.

Grand Hotel Betlehem

Oprtala sva si nahrbtnika in se odpravila navzdol proti središču mesta. V Grand Hotelu Betlehem soba stane 250 evrov na noč, a je zdaj na voljo za 90 evrov. Velika masivna vrata hotela se težko odprejo. Za lesenim pultom na recepciji naju sprejme mlad receptor, ime mu je Ahmed. Videti je iskreno presenečen, ko naju zagleda. Ob njem je mladenič, ki bi moral poskrbeti za najino prtljago. Ni potrebno, rečem. In vendar zgrabi moj nahrbtnik in si ga oprta. Lahko izbirata med vsemi sobami v hotelu, pravi s pomenljivim nasmeškom. Vse so prazne.

Jaz sem kristjan, pravi, ko vstopamo v dvigalo, moj prijatelj Ahmed na recepciji je musliman. In veste, res me boli, ko poslušam, kako Netanjahu razlaga, da kristjani iz mesta odhajajo zaradi muslimanov. Kristjani so odšli, ker tu niso več zmogli preživeti in ker niso mogli več prenašati izraelske okupacije. Sam je vesel, da ima v tem času sploh službo, pove. Turiste bi v teh dveh letih lahko prešteli na prste obeh rok. Življenje vseh prebivalcev Betlehema se je spremenilo čez noč. A upanje ostaja, reče, ko nama odpira sobe in sprašuje, morda bi raje to, ta ima lepši razgled, se smehlja, morda bi tole? Ni važno, rečem, vse so lepe.

Konec oktobra je, mrak prehitro pada, zato v sobi z najlepšim razgledom samo odloživa nahrbtnike, da bi čim prej videla mesto. V veliki hali v recepciji na udobnih foteljih sedi moški z očali, sredi petdesetih let.

Ahmed, receptor, nama pove, da je to lastnik hotela in naju je želel videti.

Pozdravljena! Od kje sta? Od kod sta prišla? naju ogovori mož s širokim nasmeškom. Ko rečeva, da sva prispela iz Hebrona, iz Masafer Jate, je jasno, da nisva tukaj kot zablodela romarja. Aha, tako torej, reče. Prisedita, prosim. Kaj bosta spila?

Ime mu je Fares Bandak, je palestinski pravoslavec in je generalni direktor Grand Hotela Betlehem. Po pandemiji je hotel deloval zgolj dobro leto, nato se je zgodil 7. oktober 2023.

Šestega oktobra je bil hotel popolnoma zaseden, po napadu Hamasa na izraelske civiliste se je vse spremenilo. Že naslednji dan so turisti začeli množično odhajati iz mesta. Pred 7. oktobrom je bilo v hotelu 38 zaposlenih, danes tu delajo samo štirje. Vsi ostali so doma brez zaposlitve že dve leti. Nenehno me kličejo in sprašujejo, ali so se turisti začeli vračati, pove.

Resnično tu vsi upamo, da se bodo. Betlehem je varen, pravi. Vedno je bil varen za vse romarje. Palestinci smo druga zgodba, se grenko nasmehne.

Hotel so začeli graditi leta 1983, njegovi strici in njegov oče, odprli so ga leta 1986. Zdaj je to tretji najstarejši hotel v središču Betlehema, ponosno pove. Ob odprtju je bil to izjemno moderen hotel, zato smo imeli veliko uglednih gostov – kar lahko vidite tudi na fotografijah. Vstane in naju pelje do fotogalerije na steni ob recepciji, kjer vidimo fotografije, na katerih so Jacques Chirac, Giovanni Spadolini, španski patriarh … Nato se sredi stavka nenadoma ozre proti vhodnim vratom, ko v avlo med smehom in čebljanjem v arabščini vstopa večja družina z otroki.

Poglejte, to je moj bratranec z družino, tudi on je palestinski kristjan, a katolik, nama predstavi visokega moža v elegantni moški obleki. Pozdravijo naju, kot bi pozdravili stara prijatelja, in prisedejo. Smo velika družina, v njej so različne krščanske veroizpovedi, se nasmeje Fares. Naša družina je ena najstarejših in največjih v Betlehemu. Znani smo kot varuhi bazilike Jezusovega rojstva, pove, ne brez ponosa. Naša stara četrt se nahaja tik ob cerkvi, na desni strani, in se imenuje Al Hatreh. Že od nekdaj nas poznajo kot zaščitnike cerkve.

To sega v čas perzijske invazije v 7. stoletju, ko so družine branile Betlehem pred napadalci. Kasneje tudi v času mamelukov in predvsem v času otomanskega imperija. Cerkev, ki še danes stoji, je ena redkih, ki ni bila porušena. Nekaj bedi nad našim mestom, nekaj nas čuva, pristavi Fares. Vedno ga je nekaj obvarovalo uničenja.

Nestrpna sem, hočem se spoznati z mestom, na ulice je že padel mrak. Poslovimo se od Faresa in njegove razširjene družine in se dogovorimo za intervju naslednji dan.

Vonj po srednjem veku, po križarjih

Ko stopim na gladke tlakovce ulice, me najprej objame vonj po srednjem veku, po križarjih. Morda je imel Fares prav, morda ima to mesto res nekaj, kar ga varuje pred vsem zlom. In vendar je zanimivo, da ga je dal porušiti prav rimski cesar Hadrijan, ljubitelj lepote, ki smo ga tako vzljubili zaradi izjemnega romana Marguerite Yourcenar. Tu je postavil tempelj, posvečen grškemu bogu lepote Adonisu, rimskemu Apolonu, ki naj bi kljuboval zgodnjemu krščanskemu čaščenju Jezusa Kristusa. Nato je na prizorišče v četrtem stoletju vstopil bizantinski cesar Konstantin in predvsem njegova mati Helena, ki je v videnjih začutila, kje naj bi se rodil Jezus. Konstantin je na tistem mestu dal postaviti cerkev, njeni temelji so dejansko kljubovali vsem osvajalcem več kot tisoč šeststo let.

Celo Perzijci, ki so na svojem osvajalskem pohodu leta 614 razdejali skoraj vsak tempelj, so baziliko Jezusovega rojstva pustili pri miru; po legendi zato, ker naj bi eden od vojakov opazil mozaik, na katerem so upodobljeni trije možje z vzhoda, Sveti trije kralji, vsak od njih odet v tradicionalna perzijska oblačila. Tudi muslimani pod vodstvom Omarja Ibn Al Kataba se niso lotili cerkve. Prepoznali so pomen Jezusa kot islamskega preroka in molili na južnem krilu cerkve, ki je kot nalašč obrnjen proti Meki.

Egiptovski kalif Al Hakim, ki je slovel kot uničevalec vsega, kar je bilo krščansko, je cerkvi prizanesel, prav tako so križarji na prvem pohodu leta 1099, pri katerem so popolnoma razdejali Jeruzalem in poklali na tisoče judov in muslimanov, Betlehem zavzeli hitro, brez večjih žrtev. Poskrbeli so za obnovo že dotrajane cerkve, zamenjali so marmornata tla, zamenjali in učvrstili streho, prispevali nove mozaike. Mesto je bilo pod njihovo oblastjo do leta 1291, ko so jih premagali mameluki. Sredi 13. stoletja je mameluški sultanat porušil betlehemsko obzidje, vendar ga je osmansko cesarstvo v 16. stoletju, ko je prevzelo nadzor nad regijo, ponovno zgradilo.

Noč je že, ko stopava proti trgu in baziliki, vendar ne čutim nikakršne nevarnosti. Ulice še kar dišijo po srednjem veku in se mešajo z dišavami, kot bi razgrebel različne plasti zgodovine.

Stopiva na osrednji mestni trg Manger, pred njim se v svetlobi uličnih svetilk dviga znamenita bazilika Jezusovega rojstva. Videti je kot velika križarska trdnjava z dvema stolpoma. Zdaj je zaprta, zato se odločiva, da se ta večer sprehodiva do Davidovih vodnjakov in zloglasnega pregradnega zidu.

Zid, ki spreminja Palestino v največji odprti zapor na svetu

Po razpadu osmanskega cesarstva ob koncu prve svetovne vojne je bil Betlehem del mandatne Palestine do leta 1948, nato pa Zahodnega brega, ki ga je Jordanija priključila po arabsko-izraelski vojni leta 1948, govoriva z Žigom, to je njegovo področje zgodovinskega raziskovanja. Med šestdnevno vojno leta 1967 je Izrael zasedel Betlehem skupaj s preostalim Zahodnim bregom. Po sporazumih iz Osla med Izraelom in palestinsko narodno oblastjo je Betlehem postal del tako imenovanega območja A na Zahodnem bregu, kar naj bi pomenilo, da je pod palestinskim nadzorom, vendar ostaja pod izraelsko okupacijo. Že stojiva pred zloglasnim pregradnim zidom, ki ločuje Palestino od Izraela in njihovih naselbin, ki se tudi tukaj vse bolj agresivno zajedajo v palestinsko ozemlje.

Že leta 2004 so Združeni narodi razglasili takrat 680 kilometrov dolgo izraelsko betonsko pregrado za nezakonito. Ulični umetnik in aktivist Banksy, ki je tu, prav nasproti zidu, postavil hotel The Walled Off Hotel, je dejal, da »zid spreminja Palestino v največji odprti zapor na svetu«. Zato v njem vse sobe namerno gledajo na betonske plošče zidu, prekrite z bodečo žico, in imajo »namerno najslabši razgled na svetu«, kot je ob odprtju hotela leta 2017 dejal umetnik. Da bi se vsi gostje hotela zavedali resničnosti, s katero se soočajo Palestinci.

Stojiva ob zidu, na drugi strani je Banksyjev hotel, takrat še zaprt. Ko to pišem, se je ponovno odprl. »Ko odpiramo vrata, to počnemo ne le kot hotel, ampak kot močna kulturna platforma, ki vsem, ki prestopijo naš prag, prinaša zgodbo Palestine. Naša odprta vrata pomenijo, da smo zavezani k širjenju zgodb, ki jih je treba slišati,« piše v uradni izjavi hotela.

Banksy ima dolgo zgodovino delovanja v Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu, kjer je že leta 2005 najprej ustvaril vrsto muralov na palestinski strani zapore, med njimi je že ikonična silhueta deklice, lebdeče v zraku, ki drži šopek balonov, ter dečka, ki drži vedro in lopatico in gleda skozi ogromno luknjo v zidu.

Mehkoba, bolje milina

Soba v Grand Hotelu Betlehem ima čudovit razgled čez vse mesto. Na strehah hiš so beli valjasti zbiralniki za vodo, za vsak primer, kadar izraelska vlada prekine dotok vode.

Nekaj nedoločljivega je v tem mestu, razmišljam, ko zrem v jutranjo svetlobo, ki se dviga nad strehe hiš, nekaj, česar ne zmorem poimenovati. Mehkoba, morda celo bolje milina, ki jo zaznaš v vsakem naključnem človeku, ki ti pride naproti, v potepuški mački, ki mežika v jutranje sonce, v prodajalcu na stojnici, ki v svojih dlaneh vrti in peče arabski kruh, v urbanem mladem prodajalcu nogavic z zabavnimi napisi, ki bi rad z nama posnel story za instagram.

Ko si privoščiva zajtrk v orjaški zajtrkovalnici s številnimi mizami, ki so skrbno pripravljene, kot da bo v tem hipu vstopila skupina šestdesetih turistov, je občutek, da sva tam sredi pogrinjkov, poškrobljenih prtičkov in zloščenega pribora popolnoma sama, precej nenavaden. Ahmed nama prinese sveže stisnjen pomarančni sok, mešanico začimb, zatar, arabski kruh, jajčno omleto, sadje in zelenjavo.

Vstopiva na ulico, ki kljub temu, da ji manjka milijon in pol turistov na dan, deluje živo in radostno.

Bližnja tržnica vrvi od ljudi, od klicev branjevcev, na lesenih stojnicah se svetijo zloščeni mangi, granatna jabolka, avokadi so večji kot drugod, por, čebula, brokoli in cvetača so, kot bi jih vzeli s slikarskih platen; kot da na tej zemlji sadje in zelenjava uspevata drugače. Dekleta so okusno oblečena, v skladu s trendi, ki jih opaziš na družbenih omrežjih, z lahnimi rutami, ki še bolj poudarijo njihove obraze, ponosno stopajo po ulici. Njihove včasih spogledljive oči se skoraj kljubovalno zazrejo v tujca in nato sramežljivo spustijo trepalnice. V zraku je mešanica dišav, žene in otroci se nama nasmihajo, prodajalci naju vabijo s preverjenimi angleškimi frazami.

Navajeni so bili turistov, a v zadnjih dveh letih sva gotovo ena redkih tujcev tu in tudi zato deležna pretirane pozornosti. Zdi se, da si vsak želi govoriti z nama, vsak bi nama rad povedal zgodbo. Kakšno je bilo to mesto pred vojno in kakšno je zdaj. In vsak si želi, da bi prav pri njem kupila ročno izvezen šal, rožni venec iz oljčnega lesa, morda dišavo, obesek za ključe z napisom Betlehem, spalno srajco z zvezdami, morda kopijo Adidasovih superg spezial z napisom fashion.

Bazilika Jezusovega rojstva

V baziliko Jezusovega rojstva greva še enkrat, tokrat odločena, da vstopiva; ploščad pred cerkvijo je popolnoma prazna, če odštejemo nekaj predstavnikov palestinske policije, ki postavajo v kotu. Približa se nama mladenič, visok, čeden, oblečen v kavbojke in belo majico, z natančno prirejenim širokim nasmeškom: očitno je, da si želi biti najin vodič.

Od kje sta? Vprašanje, ki sva ga tisti dan slišala petnajstič, od vsakega mimoidočega, prodajalca. Da bi se izognila nadaljnjim vprašanjem, rečem, da sva prišla iz Masafer Jate. Njegov izraz se v hipu zresni. Od tam? Kako je tam? Kaj sta delala tam? Ozre se okrog sebe, kot da preverja, ali nas kdo opazuje, in nato zniža glas.

Dovolita, da vaju vodim po cerkvi, zašepeta. Poznam vsak kamen, vsak mozaik, vsako zgodbo. Brez plačila. Prosim.

Z Žigom se spogledava. Nisva tukaj kot turista.

Pred dvema letoma je bila tukaj, kjer stojita zdaj, tako dolga vrsta ljudi, da si moral čakati tudi tri, štiri ure, preden si lahko vstopil. Zdaj ni ničesar več. Ne moremo preživeti, reče.

Ljudje podlegajo propagandi, da je mesto nevarno, to je še en način, kako nas lahko stisnejo v kot. Nikoli ni bilo nevarno za nikogar drugega kot za nas, Palestince. Ko ga sprašujeva, kako živijo pod okupacijo zdaj po 7. oktobru, zaznam nelagodje. Izveva, da je živel in delal v Jeruzalemu, zdaj ne more več tja.

Prosim, ne omenjajta mojega imena, ničesar. Enkrat sem nekaj povedal v nekem videoposnetku, ki je bil objavljen na spletu. Prišli so na moj dom, zasliševali mojo družino, moral sem bežati. Našli so me, vedno te najdejo, reče. Imam srečo, da sem zdaj tukaj.

Glejta, pokaže levo od cerkve, čez strehe Betlehema, tam je Oljska gora, vidita? Jeruzalem. Lahko bi se tja odpravili peš. A ne moremo.

Ko ga sprašujeva, kakšno je življenje pod okupacijo, začne govoriti v kratkih, raztrganih stavkih. Nikoli ne veš, kdaj bodo pripadniki IDF vstopili v tvoj dom. To se dogaja po vseh palestinskih mestih, tudi tukaj.

O posebnih operacijah, ki se imenujejo Straw Widow, Slamnata vdova, sem že večkrat slišala.

Nazadnje sem na posnetkih na spletu poslušala še eno pričevanje nekdanjega pripadnika IDF, ostrostrelca, ki ni več zmogel prenašati nasilnega početja vojske in je postal aktivist. V stvarnih stavkih govori, kako vsako noč vdrejo v eno od stanovanj, palestinsko družino strpajo v kopalnico ali eno sobo, jih zvežejo in potem namestijo orožje. Iščejo nevidnega sovražnika.

Vstopimo raje v cerkev

Vstopimo raje v cerkev, pravi najin novi vodič in se spet široko zasmeji. Nekaj prisiljenega in nelagodnega je v njegovem nasmehu, nekaj, kar zaboli.

In vendar je poseben občutek, ko skozi nizka vrata, kot bi vstopal v votlino, vstopiš v veličastno cerkev. Ki je tisti trenutek, ko vstopiva, popolnoma prazna. Najprej osupneš nad lepoto, nato se zavedeš, da si na posebnem kraju, ki je kljuboval osvajalcem v več kot tisočletni zgodovini. Zavedeš se, da si v skrivnostnem labirintu samostanov, armenski, grški pravoslavni in nato katoliški, frančiškanski.

Potem ko nama vodič zdrdra nekaj zgodovinskih podatkov, ki jih poznava, mu stisneva v roke sto petdeset šeklov. Palestinci vsakodnevno kupujejo vse, vso svojo hrano, z denarjem okupatorja.

Raziskovanje cerkve nadaljujeva sama. V ortodoksnem delu se sliši hipnotično petje, v nosnice udari vonj kadila, nekaj časa prisostvujeva pravoslavnemu bogoslužju, ki se ga udeležijo številni palestinski pravoslavni kristjani, nato se spustiva proti votlini Jezusovega rojstva, kjer natančno mesto rojstva zaznamuje velika srebrna betlehemska zvezda.

Iz glavne cerkvene ladje skozi manjša vrata vstopiva na dvorišče s palmami, obsijano s soncem, del frančiškanskega samostana. Na sredi dvorišča stoji velik kip svetega Jeroma, meniha iz 4. stoletja, ki je prevedel Biblijo v latinščino, kar je bilo ključno za širitev krščanstva na zahod. Izročilo pravi, da se je podviga lotil, ker je želel ustvariti delo, ki bi bilo primerljivo z rimskimi pisci, kot so Ovid, Vergil, tudi Cicero, a ga je Bog v sanjah opozoril, naj ne cilja preveč visoko in naj se drži sporočila. Bogu se lahko zahvalimo, da je Nova zaveza ostala zvesta zapisom štirih evangelistov.

Lahko bi napisala članek samo o tej cerkvi. O njeni zapleteni zgodovini. O konfliktih med tremi vejami religije, kako so se nazadnje zedinile in napisale natančen urnik, kdaj potekajo bogoslužja v katoliškem, kdaj v armenskem in kdaj v pravoslavnem delu cerkve.

Z Žigom sva se izgubljala po podzemnih labirintih cerkve, ko se je med starimi zidovi nenadoma zaslišalo petje, ki bi mu mirno rekla angelsko. Sledila sva glasbi in prišla pred železna vrata. Roka je odprla vrata, še preden sem pomislila, kam v resnici vstopava, sva bila že v mali kapeli, kjer so mladi, v belo oblečeni menihi, darovali sveto mašo.

Znašla sva se sredi intimnega obreda, ki je potekal v španščini in je bil nekaj najbolj čistega in mističnega, kar sem kdaj izkusila. Predanost mladih menihov in redovnic, ki se je prenašala na naju dva, tujca, izobčenca, vseobsegajoča milina, ki je prevevala celotno kapelo ... Vse to me je navdalo z vznesenostjo in bolečino hkrati. To je mesto, ki združuje ljudi z odprtim srcem, mesto, ki krvavi od ran in lahko pošlje v svet sporočilo o ljubezni do bližnjega.

Kasneje sem od ene od mladih redovnic, ki prihaja iz Čila, izvedela, da sva bila v kapeli svete Katarine in da sva prisostvovala obredu, ki ga daruje redovna skupnost katoliških menihov, bratje sv. Frančiška Asiškega, ki so že od 14. stoletja tradicionalno skrbniki krajev Svete zemlje za Rimskokatoliško cerkev. Prosijo in molijo za mir in krščansko ljubezen, je rekla. Nato se je nasmehnila in izginila v podzemnih hodnikih.

Verjame v moč, ki jo imamo, če se združimo v molitvi

Na poti do votline device Marije vstopiva v prvo od dveh odprtih trgovin z verskimi spominki, ki ponujajo prgišče svete zemlje, rožne vence, izrezljane iz oljčnega lesa, lično izdelane jaslice, križe, kipe, prstane, ogrlice s poldragimi kamni, dišave.

Lastnik trgovine je nenavaden mož, okrog petdeset let, z nenavadnimi obraznimi potezami, z žarečimi očmi. V hipu, kot pravi trgovec, razprostre svoje znanje različnih jezikov, od italijanščine, angleščine, nemščine, govori tudi hebrejsko, pravi. Od rojstva živi tukaj, a njegova družina je izvorno iz Rima. Je goreč katolik. Ime mu je Epifanio, pove. Očitno se že dolgo ni pogovarjal s turisti, saj se zapletemo v zelo dolg in precej neobičajen pogovor, v katerem izvem skoraj vse o njegovi mlajši soprogi, o njuni ljubezni, o celotnem družinskem deblu, ki mi ga celo nariše na listek papirja. Vmes si izberem štiri rožne vence, a on primakne še enega, ki je nekaj posebnega, kot pravi. Ko hočeva plačati, odmahne z roko: ne, ne, to je darilo. Podobno se zgodi, ko želiva kupiti nekaj dišavnih olj. Ne, ne. To je darilo, za vas, se smehlja. Nato, ko ostaneva sama, šepne: V trenutku, ko ste vstopili, sem imel občutek, kot da vas poznam že dolgo.

Vzel je listek, na katerem je bilo njegovo družinsko drevo, in mi ga stisnil v roko. Če gresta v votlino k devici Mariji, molita za mojo družino in za vse družine tukaj v Betlehemu.

Osuplo sem ga pogledala. Zakaj prav jaz? Boste? Obljubite? vztraja. Obljubim, sem pokimala in stisnila listek v pest.

Njegov oče je ravno zdaj na operaciji, reče na način, kot bi mu lahko pomagala. Verjame v moč, ki jo imamo, če se združimo v molitvi, šepne.

Po tlakovani ulici stopava navzgor proti kapeli v votlini device Marije. Tam naj bi Jožef Mariji sporočil, da morata zaradi Herodovega ukaza, pokola nedolžnih prvorojencev, bežati v Egipt. Tam naj bi mleko iz njenih prsi pobelilo stene votline. Votlina nima več belih sten in je prazna. Ne čisto prazna; zdi se, kot da vstopam v posvečen prostor, kot bi vstopala v gosto snov, ki so jo napolnili pričakovanja, upanje, molitve milijonov tistih, ki so bili tu pred mano.

Ob podobi matere božje z Jezusom zagledam številne listke priprošenj, zataknjene za okvir. Tam sem zataknila tudi listek našega novega znanca Epifania in začela moliti, kot nisem molila že od otroštva.

Pomislila sem, koliko upanja, koliko priprošenj milijonov vernikov. Vse to upanje mora pustiti kakšno sled. Vse to neskončno človeško upanje vendar mora imeti smisel.

Betlehem je varen in odprt

Popoldne se z Žigom ob dogovorjeni uri usedeva v avlo hotela in čakava na najinega sogovornika Faresa Bandaka.

Pride, v zlikani srajci, odločen, da bo povedal to, kar misli in kar verjame. Pove nama, kako je že kot najstnik doživljal nenehne krivice nad palestinskim ljudstvom in kako je ob prvi intifadi leta 1987 strastno želel, da se nehata zatiranje in okupacija. Ja, ob uporu sem metal kamne v okupatorje, imel sem sedemnajst let, pravi. A ko sem zavrnil, da bi počistil ulice, so me strpali v zapor. Tam sem bil osemnajst dni. Bil sem še skoraj otrok. Ni bilo prijetno, se nasmehne z grenkobo. A po tem, kar slišim, da se dogaja s Palestinci v izraelskih zaporih zdaj, nimam pravice, da rečem karkoli.

»Veliko sem bral in dobro poznal zgodovino judovskega trpljenja, španske inkvizicije, holokavsta. Zato je bilo zame čustveno zelo zapleteno – ljudje, ki so sami prestali strašno trpljenje, so to zdaj počeli drugim. Nisem mogel razumeti, zakaj se to dogaja nam. Ta kolektivna travma judovskega naroda se je prenesla v travmo palestinskega ljudstva, ki traja že več kot 75 let.«

Oče ga je takoj, ko ga je spravil iz zapora, poslal na študij v Anglijo, kjer je diplomiral iz strojništva in proizvodnega inženirstva na Univerzi v Cardiffu. Od tam je šel v Italijo in sodeloval z italijanskim podjetjem, ki proizvaja stroje za rezanje marmorja in granita.

Kako danes gledate v prihodnost? ga vprašam.

Prihodnost je zelo nejasna. Ne vemo, kam vodi nova mirovna pobuda Donalda Trumpa. Večina sveta, več kot 150 članic Združenih narodov, priznava Palestino kot državo, razen Združenih držav. Če ZDA ne bodo priznale Palestine kot suverene države, bo za nas zelo težko, saj so glavna sila, ki podpira Izrael. Brez dovoljenja ZDA ne moremo uveljaviti svojih pravic, pravi. Prav tako poudari, da je stanje v mestu in nasploh v Palestini po 7. oktobru veliko slabše kot kdaj prej.

V času mirovnih sporazumov iz Osla je bilo potovanje po Palestini veliko lažje. Takrat sem lahko letel tudi z letališča Ben Gurion. Danes je že pot iz Betlehema v Ramalo polna kontrolnih točk. Nikoli ne veš, kdaj boš prišel in kdaj se boš vrnil.

Vojska redno izvaja racije – prihajajo skoraj vsak dan, potrdi tudi on. Nikoli ne veš, kdaj bodo vdrli v tvoj dom. Včasih pridejo zjutraj, včasih opoldne, včasih ponoči. S tem živimo, je rekel.

Palestinska oblast jim ne more reči ne. Pridejo in odidejo, aretirajo ljudi, streljajo, ubijejo.

Na kakšni podlagi? vpraša Žiga.

Ne razumem njihove varnostne službe, pravi, njegov nasmeh je smehljaj človeka, ki je vdan v usodo, ki ve, da ga zaradi teh besed lahko zaprejo, a ne more več molčati.

Pove, da so pripadniki IDF velikokrat prihajali tudi v hotel, da bi preverjali ali nadzirali. »Ne moreš jim reči ne. Če to storiš, te lahko aretirajo. Kot oseba, ki nosi odgovornost tudi za svoje zaposlene, moraš paziti in igrati varno igro z oblastmi.«

Spomni se, kako so pripadniki IDF 40 dni oblegali baziliko Jezusovega rojstva in zasedli tudi ta hotel. Zasedli so streho in nekatere sobe, kjer so postavili vreče s peskom za streljanje. Vso njegovo družino so zbrali in jo zaprli v pisarno. »Na srečo je bil takrat v hotelu zelo dober novinar CNN Mike Hanna. Morda se ga spomnite?«

Mike Hanna je bil v svoji sobi v hotelu in je opazil, da je hotel zasedla vojska. Poiskal je odgovornega častnika vojske in mu rekel, da je dopisnik CNN in je prepričan, da v tem hotelu ni teroristov in da morajo takoj zapustiti hotel. Častnik ga je napotil na njegovega nadrejenega. Hanna je poklical nadrejenega in zahteval: »Če želite, da še naprej poročam, povejte svojim vojakom, naj zapustijo hotel. Tukaj ni teroristov.« Po petnajstih minutah so vojaki dobili ukaz, da zapustijo hotel. »Rešil je naš hotel.«

Takrat je bilo to še mogoče. Mediji so imeli moč. Danes niti dobitnik oskarja ne more ničesar spremeniti – še več, nihče ni varen. Takrat so bili časi kljub vsemu drugačni.

Kristjani so odšli iz mesta zaradi nevzdržnih političnih razmer, pravi. Gibanje tukaj je vse bolj omejeno, Betlehem zapirajo, redke romarje in turiste, ki si poleg Jeruzalema želijo videti tudi Betlehem, izraelski vodiči opozarjajo, da je zanje tu nevarno.

A povejte vašim bralcem, da Betlehem z odprtim srcem pričakuje kristjane z vsega sveta. To je kraj, kjer se je rodil Jezus, in potrebujemo, da se kristjani vrnejo sem, reče z zanosom v glasu. Obstaja upanje. Letos bodo prvič po dveh letih na trgu Manger spet postavili božično drevo, pravi.

Imel je prav. Betlehem je končno lahko praznoval božič in sprejel prve vernike in romarje. In praznovanje se nadaljuje še 6. januarja za pravoslavne kristjane in 19. januarja za armensko cerkev.

Naslednje jutro se nama nepričakovano pridruži pri zajtrku, v prazni zajtrkovalnici smo zdaj trije. Ponudi se, da naju odpelje na avtobusno postajo, kjer bova sedla na avtobus za Jeruzalem. Tam naj bi se dobila še z izraelskim ustvarjalcem oskarjevskega dokumentarca Edina zemlja Juvalom Abrahamom. A se nisva. A to je naslednja zgodba.

»Vsi, ki so dovolj pogumni, da v teh časih resnico in sporočilo te dežele pošiljajo v svet, so moji prijatelji,« je rekel Fares, ko nama je iz prtljažnika njegovega avtomobila pomagal z nahrbtniki. »Tudi Slovenija je naša prijateljica, to se ne pozablja. Ljudje tukaj ne bomo nikoli pozabili vaše podpore,« je rekel, ko naju je v slovo močno objel. »Upam, da se vidimo, če ne ob tem božiču, pa vsaj naslednje leto. Ker verjamem, da bo svetloba premagala temo. Vedno jo. Tako je to. Tudi v naravi,« je pomežiknil, kot bi se zbal pretiranega patosa, ko smo vsi trije obstali na avtobusni postaji, na slepeči svetlobi, s cmokom v grlu.