Resnica je drugačna, kot vam jo prikazujejo

Ko je človek starejši, razmišlja tudi o tem, kakšno Slovenijo bomo zapustili svojim otrokom. Bo moja hči lahko zaživela v razviti in pravični demokratični državi ali bo morala na zahod?
Fotografija: Zapomnite si, vrhunska medicina in korupcija nikoli ne gresta z roko v roki. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Zapomnite si, vrhunska medicina in korupcija nikoli ne gresta z roko v roki. FOTO: Jure Eržen

Zakaj pišem ta članek in tratim dragocen čas, se sprašujem. Mar bi se raje ukvarjal s stroko, kjer sem odvisen le od svojega znanja in prizadevnosti. Vsekakor, to bi bilo pametneje. A ko je človek starejši, razmišlja tudi o tem, kakšno Slovenijo bomo zapustili svojim otrokom. Bo moja hči lahko zaživela v razviti in pravični demokratični državi ali bo morala na zahod? Bo moja generacija deležna sodobnega in pravičnega zdravstva, ko bomo to potrebovali?

Po več kot tridesetih letih zdravniškega dela v centru za intenzivno interno medicino v Kliničnem centru Ljubljana, po dvanajstih letih sočasnega dela v zasebnem srčnem centru Medicor v svojem prostem času, štirih letih študija in dela v ZDA, več kot 8000 interventnih kardioloških posegih … čutim dolžnost, da povem svoje mnenje o aktualnem zdravstvenem trenutku v Sloveniji. Morda bo to razmišljanje iz baze le našlo pot v kakšno koalicijsko pogodbo?

Poznam drobovje sistema. Sredi noči, ob koncih tedna in med prazniki človek vidi stvari, ki so nadrejenim in zlasti politikom skrite. Resnica je drugačna, kot vam jo prikazujejo. Naša zdravstvena politika je namreč zacementirana v lastni samozadostnosti in odličnosti, ne posluša, ne sliši, ne ukrepa in, kar je najhujše, vsak dan zavaja. Dosedanja »samoodstopljena koalicija« je polna hvale o javnem zdravstvu, enakosti in vrhunski ravni naših storitev za malo denarja.

Odprtje novih prostorov internistične prve pomoči Interne klinike UKC Ljubljana in splošne nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Ljubljana.  FOTO: Leon Vidic/Delo
Odprtje novih prostorov internistične prve pomoči Interne klinike UKC Ljubljana in splošne nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Ljubljana.  FOTO: Leon Vidic/Delo


To vam bodo govorili tisti, ki zaradi zvez in poznanstev nikoli niso izkusili resničnega slovenskega zdravstva. Tisti, ki so morda prebedeli noč na divji zabavi, nikoli pa ne ob življenjsko ogroženem bolniku. Da le ne bi naredil napake, ker sredi noči možgani včasih delajo počasneje in drugače. Tega občutka ne poznajo. Prav gotovo vam bodo postregli tudi z lestvicami o neverjetni učinkovitosti in vrhunskosti našega zdravstva. Rdeča nit pa bo nedvomno to, da naše zdravstvo mora ostati javno. Pri tem vam ne bodo povedali, kaj sploh je javno zdravstvo, kaj javni zdravstveni zavod, kaj zasebnik koncesionar, kaj zasebna bolnišnica s koncesijo in kaj zasebnik brez koncesije. Prepričan sem, da veliko politikov tega ne loči. Hujši so tisti, ki zavajajo naivne Slovence.


Kaj je torej zasebno in javno?


Zelo preprosto. Zasebno zdravstvo je tisto, ko greste k zdravniku zasebniku, ki nima koncesijske pogodbe z zavodom za zdravstveno varstvo (ZZZS), in za storitev plačate iz svojega žepa. Tako dela večina zasebnih zobozdravnikov, lepotnih kirurgov, nekateri dermatologi, okulisti …

Javno zdravstvo pa je zdravstvo za denar, ki ga zberemo davkoplačevalci in zaupamo državi oziroma ZZZS v upanju, da bomo dobili čim hitrejšo in kakovostnejšo zdravstveno storitev. Javno zdravstvo izvajajo tako javni zavodi (bolnišnice in ambulante) kot zasebni zdravniki in zasebne bolnišnice, ki jih imenujemo koncesionarji, saj imajo z ZZZS sklenjeno pogodbo za plačilo storitev. Koncesijo, ki je v bistvu dovoljenje za izvajanje določene zdravstvene storitve na podlagi izpolnjevanja pogojev v smislu ustreznih prostorov, kadra in opreme, podeli država, storitve pa jim plača ZZZS. Pri njih ni treba, kot se pogosto zavaja, iz žepa plačati za storitev kot pri zasebniku brez koncesije.

In kaj je naloga normalne države? Samo to, da na podlagi enakih kriterijev javnim zavodom in zasebnikom podeli dovoljenje za izvajanje storitev in da nadzoruje njihovo kakovost in ceno. Kakovost se ne meri z abstraktnimi kazalniki, ki jih izumljajo razni »varuhi kakovosti« in »akreditacijski guruji«, ampak – vsaj na začetku v sistemu brez tradicije za kaj takega – preprosto in razumljivo. Plačnik, država oziroma ZZZS, bi lahko na primer spremljal delež uspešnih posegov, zapletov, preživetje po posegu oziroma preživetje pri zdravljenju izbranih bolezni. Če sta zasebnik koncesionar ali zasebna bolnišnica pri kakem posegu ali zdravljenju kake bolezni boljša in celo cenejša od javnega zavoda, zakaj ne bi na račun javnega zavoda od ZZZS dobila pogodbe za še več posegov oziroma zdravljenj? In obratno, zakaj bi ZZZS dajal denar zasebniku koncesionarju, če je javni zavod boljši in cenejši? V bistvu je to le uresničenje izrabljene fraze »denar naj sledi bolniku«.

Po dolgih letih dela poznam le dve vrsti medicine. Ne javno in zasebno, temveč dobro in slabo. Veliko je primerov zelo dobre in zelo slabe medicine tako v javnih zavodih kot pri zasebnikih. Ključ do dobre medicine je samo en – strokoven, human in pošten zdravnik, pa naj dela v javnem zavodu ali pri zasebniku. Tako preprosto je to.


Čemu »križarska vojna« proti zasebnikom koncesionarjem?


Zakaj so torej zasebniki koncesionarji in zasebne bolnišnice s koncesijo v Sloveniji nebodigatreba v besednjaku levih slovenskih strank? Poleg tega, da praviloma delajo za 30 ali 40 odstotkov nižje plačilo kot javne in predvsem univerzitetne bolnišnice, ki dokaj nepregledno dobivajo dodatna sredstva v obliki tako imenovanega terciarja, koncesionar vloži svoj denar v prostore, opremo in kader.

Tako na lastno tveganje prispeva v zdravstveni sistem dodaten, od davkoplačevalcev neodvisen vložek. Če gre na primer za zasebnega kirurga ali interventnega kardiologa, ki si pri smučanju zlomi roko, naenkrat usahnejo prihodki. Ostane samo vračanje posojil … Zakaj si torej normalna država ne bi želela koncesionarjev? Na to vprašanje si nikoli ne bi znal odgovoriti, če ne bi bil od leta 2013 član treh komisij za javne razpise za žilne opornice.


Zgodba o žilnih opornicah mi je odprla oči


S kolegom dr. Blažem Mrevljetom in Jelko Godec, predsednico parlamentarne preiskovalne komisije, smo z entuziazmom, medsebojnim zaupanjem in usklajenim delom znižali ceno žilnih opornic z okoli 1000 evrov leta 2013 na sedanjih 160 do 200 evrov. Uspelo nam je tudi zaradi pomoči novinarke Financ Andreje Rednak ter novinarjev Tarče na RTV Slovenija pod vodstvom Lidije Hren. Samo moja matična bolnišnica je tako, po lastnih izračunih, prihranila okrog dva milijona evrov na leto. In to samo pri enem izmed 20.000 artiklov, ki jih nabavlja. To znižanje cen smo dosegli brez strokovne škode za bolnike, ki danes v Sloveniji dobijo celo kakovostnejše žilne opornice kot leta 2013.

Za »nagrado« so mi v Kliničnem centru omejili interventne kardiološke posege na minimum, vmes prepovedali delo v Medicorju, letos so zakrožile anonimke, slovenska kardiološka stroka me je odstranila z domačih strokovnih srečanj. A osebno zadovoljstvo je kljub temu neizmerno, poleg tega imam tako več časa za mednarodno strokovno aktivnost onstran Karavank. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

Žilna opornica. FOTO: Leon Vidic/Delo
Žilna opornica. FOTO: Leon Vidic/Delo


Sem pa v tem procesu spoznal tudi »drobovje« in način delovanja sistema javnega naročanja, ki ga žal ne morem imenovati drugače kot »legalizirana kraja davkoplačevalskega denarja«. Ta do skrajnosti sprijeni sistem je v bistvu »prehranjevalno-korupcijska« veriga, ki se žal začne pri mojih kolegih zdravnikih. Ti na javnem razpisu postavijo strokovne kriterije, ki so praviloma pisani na kožo le enemu dobavitelju. Ta je zato na razpisu oziroma v določeni kategoriji monopolist in lahko postavi kakršnokoli ceno, ki je seveda plačana iz javnega denarja. Ustvarjen denarni presežek se nato prek slovenskega distributerja prelije do njegovega skritega podjetja v tujini in od tam potuje na bančne račune »zaslužnih« posameznikov in skupin, v državo, znano po dobrem siru in čokoladi Milka, pa tudi v državice z lepimi plažami.

V primeru žilnih opornic je ta sistem vzdrževal 3- do 4-krat višje cene teh opornic kot na primer v Nemčiji ali na Švedskem, ki imata 2- do 3-krat višji družbeni prihodek na prebivalca. Kako to, sem na začetku naivno spraševal, in seveda mi nihče ni znal pojasniti. Kasneje so izumili izraz »specifičnosti slovenskega trga«, s čimer sem se sicer strinjal. Le iste »specifičnosti« verjetno nismo imeli v mislih.

Toda nismo popustili. Vse je postalo preveč očitno tudi v javnosti, ki se je, za razliko od organov pregona, ki se praviloma izkažejo le pri preganjanju »kurjih« tatov, le zganila. Dvakrat so me obiskali kriminalisti in me pri drugem obisku prosili, ali jim lahko še enkrat izročim dokumentacijo o žilnih opornicah, saj naj bi jo prvič izgubili. Halo? Izgubili? Ko sem v oddaji Tarča javno povedal, da ne vem več, ali so me obiskovali zato, ker so res želeli kaj izvedeti od mene, ali zato, da bi izvedeli, kaj vem, sem baje izzval val ogorčenja. Državna komisija za ugotavljanje kartelnih dogovarjanj med dobavitelji pa je v rekordnem času ugotovila, da je vse v redu.

Toda dobaviteljsko-zdravniški lobi je kljub temu, sicer s cmokom v grlu, popustil in cene so strmoglavile. Zanimivo, ob tem nihče od dobaviteljev, ki so tako jadikovali zaradi prenizkih marž, s katerimi naj se ne bi dalo preživeti, ni propadel. Očitno je bilo še dovolj »rezerve«. Žal med zdravniki takih »špilferderbarjev«, kot smo bili mi, v primeru kolčnih, kolenskih protez, srčnih zaklopk … ni. Ni pa zdaj tudi nobenega učinka naših bolj ali manj specializiranih kriminalistov, tožilstev in sodišč, čeprav bi že z ogledom televizijskih prenosov z zaslišanj parlamentarne preiskovalne komisije lahko napisali vsaj prvo verzijo ovadb. Prijatelj iz zahodne države mi je dejal, da bi pri njih večino zaslišancev aretirali neposredno po televizijskem prenosu.

Res žalostno, da je predsednica Jelka Godec s parlamentarno komisijo v dobrem letu naredila bistveno več kot vsi organi naše pravne države. Podobno kot Anže Logar v preiskovalni komisiji za bančno luknjo, ki je ob tem našel še milijardo opranega iranskega denarja. In Matjaž Hanžek pri Tešu, ki je bil preplačan za vsaj 700 milijonov evrov. Je to res samo nesposobnost slovenskih organov pravne države ali kaj več? Rad bi verjel prvo, ker je manjše zlo. A sem žal prepričan o nasprotnem.


Edina možna razlaga, zakaj so dobri samo javni zavodi …


Ni dvoma, obstaja le ena preprosta razlaga, zakaj so zdravniki koncesionarji, zasebne bolnišnice s koncesijo in zasebne zdravstvene zavarovalnice nezaželeni. Če se ves davkoplačevalski denar zbira na enem mestu v ZZZS in porablja samo v javnih zavodih, lahko korupcijska veriga pri nabavi medicinskega materiala in pripomočkov še naprej nemoteno in legalno krade prek javnih razpisov. In to vaš denar, ki je namenjen vašemu zdravljenju.

Zasebnik koncesionar seveda ne bo kradel, saj bi z jemanjem provizij in posledičnim nakupom dražjega medicinskega materiala prelagal denar iz žepa v žep. Če bi plačeval več, da dobi provizijo, bi njegov zavod zaradi višje cene materiala in aparatur prej ali slej finančno propadel. Zasebnik koncesionar bo torej vedno zbil ceno medicinskega materiala na najnižjo možno in s tem vseskozi ustvarjal problem »cenovni politiki« v javnih zavodih.

Mediji bi namreč vseskozi raziskovali, zakaj isti material v bistveno manjših količinah zasebnik koncesionar lahko kupuje ceneje kot javni zavodi. Zoprno, saj bi s tem nenehno vnašali nemir v dobro naoljeno korupcijsko verigo. Zakaj torej tega ne bi v kali zatrli in z zakonom omejili zasebnike koncesionarje na izumirajočo vrsto?


Moja matična ustanova – UKC Ljubljana


Poglejte mojo matično ustanovo. Ta javni zavod je imel leta 2016 baje 25 milijonov izgube, leta 2017 pa še več, 33 milijonov. Potem je prišel dobri stari komunistični Dedek Mraz v obliki ministrice za zdravje in konec leta 2017 podaril 81 milijonov. Pozor, v zakonu je baje člen, da je ta denar namenjen izključno za poplačilo dolgov dobaviteljem. Da, prav tistim, ki so vseskozi in še zdaj prodajajo medicinski material po nesprejemljivo visokih in neevropskih cenah, kot smo prikazali v primeru žilnih opornic. Od tega denarja torej ne uslužbenci Kliničnega centra, ne dotrajana in nevarna dvigala, ne prostori intenzivnih enot, ki bi morali biti zgrajeni že pred desetimi leti – in še bi lahko našteval –, niso dobili niti evra. Vse je šlo za poplačilo korupcijske verige, ki je zaradi plačilnih zamud in posledičnih neizplačil »nagrad« zaslužnim kadrom verjetno bila vse bolj nestrpna. Pa še predvolilna kampanja se je bližala.

Univerzitetni klinični center Ljubljana. FOTO: Dejan Javornik 
Univerzitetni klinični center Ljubljana. FOTO: Dejan Javornik 


Da bi bil absurd še večji, je Klinični center pred kratkim dobil nagrado za poslovno odličnost. Je bila zgornja meja izgube morda 35 milijonov, sem v šali vprašal na enem izmed sestankov. Ne, nagrado je dobil, ker je poslovno leto uradno končal z dobičkom, ki je znašal 81 milijonov od Dedka Mraza minus 33 milijonov izgube leta 2017. Ko se je polegel opoj novoletnega praznovanja, je tistih 81 milijonov šlo tja, kamor so bili namenjeni. In spet je nastala prej opisana izguba, ki so ji sledili sanacijski ukrepi. Spet se bo varčevalo pri medicinskih sestrah, strežnicah, varnostnikih … Skratka pri kadru, ki ima nesposobna in ponižna lastna vodstva v Kliničnem centru in neučinkovite sindikate. Pa naj razume, kdor more. Je pa seveda možno, da je to res bila neke vrste poslovna odličnost. A ne pri delu v »javno dobro«, ampak pri poplačilu korupcijske verige.


Vrhunska medicina in korupcija ne gresta z roko v roki


Zato, dragi Slovenci, razmislite. Primarni namen tega javnega sistema ni vaše boljše zdravje, kot vam govorijo leve stranke, pač pa vzdrževanje korupcijske verige prek nabave medicinskega materiala, aparatur in gradnje zdravstvenih objektov. V zdravstvu ni nič drugače, kot je bilo pri avtocestnem križu in pri Tešu. In kot bo pri drugem tiru. Vas bodo pa »borci za javno zdravstvo« nedvomno prek nekaterih mojih kolegov, katerih svetovna slava seže predvsem na Balkan in nikakor ne na drugo stran Karavank, prepričevali o naši vrhunski strokovni ravni.

Nedvomno je res, da imamo nekaj vrhunsko razvitih področij. A ne zaradi pravilne in stimulativne zdravstvene politike, ampak zaradi entuziazma posameznih zdravnikov. Povprečje pa je žal sivo.

Državljan z išiasom, ki nima zvez v javnem zdravstvu, danes čaka na magnetno resonanco skoraj leto in potem še kakšno leto na ortopeda. Kje je šele morebitna operacija? Na slikanje koronarnih arterij ali operacijo srca boste čakali skoraj leto in med čakanjem je letna smrtnost od 5- do 10-odstotna. Za električno odstranitev žarišča za srčno aritmijo boste čakali več kot leto. Vprašajte, kako dolgo boste čakali na operacijo raka prostate. Ko bo vaše življenje ogroženo, boste ležali v prenatrpani sobi za intenzivno nego s petimi bolniki in si izmenjevali bolnišnične okužbe namesto v prostorni prazni sobi, ker ne bo medicinskih sester. Da o vašem razčlovečenju, zabrisani meji med dnevom in nočjo ter trpljenju vaših svojcev niti ne govorim. Tako je na našem intenzivnem oddelku, ki že več kot deset let čaka na nove prostore. In še bi lahko našteval.

Zapomnite si, vrhunska medicina in korupcija nikoli ne gresta z roko v roki, saj vrhunsko medicino pogojuje ravno denar, ki ga pokrade korupcijska veriga, skrita za frazo o javnem zdravstvu.

.......

Akademik prof. dr. Marko Noč je predstojnik oddelka za intenzivno interno medicino na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani.

Preberite še:

Komentarji: