Rezus makaki že tisoče let krojijo življenje po priporočilih Machiavellija

Dario Maestripieri je dvajset let raziskoval opice rezus makaki, njihovo vedenje primerjal s človeškim in odkril presenetljive podobnosti. V ponedeljek ob 18.00 bo o svojih dognanjih spregovoril v živo, med nastopom v Cankarjeve domu.

Objavljeno
18. januar 2020 06.00
Posodobljeno
18. januar 2020 19.44
Pripadniki rezus makakov se s pomočjo nasilja, nepotizma in kompleksnih političnih zavezništev ves čas borijo za pridobitev višjega statusa v skupini. Pri uresničitvi svojih namer pride prav tudi seks. FOTO: Wikipedia
Dario Maestripieri, italijanski biolog, primatolog, profesor, na univerzi v Chicagu že več kot desetletje poučuje primerjalni človeški razvoj, evolucijsko biologijo in nevrologijo. Dvajset let je raziskoval opice rezus makaki, njihovo vedenje primerjal s človeškim in odkril presenetljive podobnosti: živijo v izrazito hierarhičnih skupnostih in njihovo obnašanje je precej podobno našemu. Kot pravi, nam je skupna makiavelistična osnova.

Opice rezus makaki hierarhijo v skupnosti vzpostavljajo s pomočjo nasilja, zapletenih koalicij, manipulacij, nepotizma in seksa. Po mnenju Daria Maestripierija, tako v knjigi Macachiavellian Intelligence: How Rhesus Macaques and Humans Have Conquered the World, so te opice prav zaradi makiavelističnih prijemov ob človeku evolucijsko najuspešnejši primati.

V delu Games Primates Play: An Undercover Investigation of the Evolution and Economics of Human Relationships pojasni, tudi s pomočjo teorije iger, dognanj s področja nevrobiologije, psihologije in sociologije, razlike in podobnosti med različnimi skupnostmi primatov in človekom, vzporednice potegne vse do Tonyja Soprana, tako imenovanih baronov italijanskega akademskega sveta ali pa ločitve Angeline Jolie in Brada Pitta.

Vsako od devetih poglavij osvetli enega od vidikov medčloveških odnosov, od prevlade, nepotizma, sodelovanja med kolegi, ljubezni do različnih načinov vzpostavljanja družbenih vezi, političnega spletkarjenja, mreženja …

Človeška narava in družbena razmerja
V ponedeljek, 20. januarja, bo Dario Maestripieri imel v Cankarjevem domu predavanje z naslovom Človeška narava in družbena razmerja: igre v medčloveških odnosih, ki je prvo iz cikla predavanj, pogovorov in okroglih miz z naslovom Slovenija 2050, ki spremlja projekt 2020, odrsko uprizoritev, navdihnjeno z besedili zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija. Cikel je nastal v sodelovanju med Cankarjevim domom in Sobotno prilogo Dela.


Je tudi avtor oz. urednik knjig Primate Psychology, Animal Personalities, Maternal Effects in Mammals ter najnovejše Science Meets Literature: What Elias Canettis Auto-da-Fé Tells Us about the Human Mind and Human Behavior, v kateri se posveti analizi knjige Nobelovega nagrajenca Eliasa Canettija Die Blendung iz leta 1935 kot primeru literarnega dela, ki je še kako pripomoglo pri oblikovanju znanstvenih teorij in hipotez, povezanih z razumevanjem človeške narave.
 

V delu Games Primates Play preučujete človekova nenavadna vedenja, nenapisana pravila, ki med drugim urejajo tudi hierarhijo v medsebojnih odnosih ...


Večina ljudi se ne zaveda, da se ob izmenjavi elektronskih sporočil pravzaprav izkazujejo določena neizrečena pravila o dominantnosti in hierarhiji.


Pravite, da dolžina sporočil od vsega začetka govori o tem, kdo od nas je pri dopisovanju v nadrejenem in kdo v podrejenem položaju.


Pisma tistega, ki je v nadrejenem položaju, bodo kratka oziroma vedno krajša in po nekaj poslanih pismih bo pri tem tudi ostalo. Konec elektronskega dopisovanja.


Precej drastično. Ste pravkar opisali primer dopisovanja med profesorjem in študentom ali med naveličanim ljubimcem in njegovo vedno bolj navdihnjeno ljubico?


Oboje bi lahko bilo dober primer. Nenapisana pravila o dominantnosti in hierarhiji v medčloveških odnosih so podobna tistim, ki določajo obred čiščenja dlake pri rezus makakih ali šimpanzih. Zanimivo je, da pri nekaterih najpomembnejših vidikih človeške narave zasledimo izrazite podobnosti z našimi predniki, človeku podobnimi opicami: nasilje vojne, intenzivnost ljubezni, potreba po življenju v skupnosti.

Čeprav pogosto domnevamo, da naše vedenje v vsakodnevnih situacijah odseva našo edinstveno osebnost, svobodo odločitev, redko pomislimo, da se v teh situacijah drugi vedejo skoraj popolnoma enako kot mi. Ti vzorci in navade dozdevno vznikajo iz svobodne volje, vendar so si tako moji kot vaši, in enako bi rekel tudi za živalske vrste, tako podobni, da razkrivajo veliko več kot samo naše odločitve.

image
Dario Maestripieri je avtor izraza makakiavelizem, ki je sestavljen iz opice rezus makak in machiavelizma. FOTO: osebni arhiv


V knjigi Games Primates Play skušam razkriti našo evolucijsko dediščino: pretanjene kode, ki urejajo naše vedenje, so posledica razvoja več milijonov let in jih evolucijsko uvrščamo pred vzpon sodobnega človeka. Da bi bralci razumeli pravila v igrah primatov in človeški družbeni interakciji, sem jih oborožil z vpogledom v znanstvena načela, ki so jih etologi, psihologi, ekonomisti in drugi behavioristični znanstveniki odkrili med svojim poslanstvom razgrinjanja kompleksnosti našega vedenja in navad.


Kaj je osrednja teza knjige?


Predvsem dejstvo, da številni vidiki človeškega vedenja v družbenih razmerjih odražajo človeško naravo. Raziskujem čustva, kot so strah pred tujci, tekmovalnost in ljubezen; ukvarjam se z nepotizmom pri omogočanju prednosti otrokom in drugim družinskim članom, ko gre za posel; našo skrbjo za družbeni status in hierarhijo v delovnem okolju; kaj opredeljuje naše odločitve za oblikovanje ali negovanje partnerskega sodelovanja z drugimi posamezniki; kako izbiramo poslovnega ali ljubezenskega partnerja glede na »zakone trga«.

S trditvijo, da se človeška narava odslikava v »igrah« v medčloveških odnosih, želim povedati, da se določeni vidiki teh odnosov večini ljudi zdijo običajni, da so nekatere težnje po igranju teh iger vsaj delno genetično determinirane in zasidrane v naših možganih, da lahko vedenje večine ljudi v razmerjih statistično predvidimo s teoretičnimi modeli, ki so jih razvili evolucionistični biologi in strokovnjaki vedenjske ekonomije, ter navsezadnje, da imajo najverjetneje ti vidiki človeškega vedenja dolgo evolucijsko zgodovino in lahko zasledimo številne vzporednice pri vrstah človeku sorodnih primatov, v nekaterih primerih pa celo živalih, ki so naše daljne sorodnice, na primer ribah in pticah. Če naj bi naša anatomija pričala o sledeh »notranje ribe«, kot je paleontolog Neil Shubin lepo popisal v svoji uspešnici, tudi človeško vedenje priča o naši notranji ribi, plazilcu, ptici, sesalcu in najbolj zagotovo našem notranjem primatu.


V knjigi opišete, kako se med vožnjo v dvigalu z drugimi ljudmi nasmehnemo, odmaknemo drug od drugega, obmirujemo, bolščimo v tla, strop, vrata, svoj nos, samo drug v drugega ne.


Sopotniki v dvigalu se vedejo zelo podobno kot opice v omejenem prostoru. Pri opicah gre za gensko programirano vedenje izogiba konflikta. V opičjem svetu namreč neposredni očesni kontakt pomeni grožnjo. Če boste strmeli v rezus makaka, bo ponorel. Mislil bo, da pripravljate napad nanj. Razpiranje ustnic in kratko razkrivanje zob pa pri njem pomeni prijateljstvo. Nelagodje v dvigalu je ostalina genske zasnove, ki si jo delimo z opicami.

Dvigala so razmeroma nedavna iznajdba, vendar družbeni izzivi, ki jih prinašajo, niso novi. S situacijo neposredne bližine drugih ljudi v tesnih prostorih se je človeštvo srečalo v zgodovini že milijonkrat.

Predstavljajte si jamska človeka iz paleolitika, ki sledita stopinjam velikega medveda v manjšo temno votlino. V njej ni medveda, samo drug lačen jamski človek, ki grozeče maha z gorjačo: gre za očitno neprijetno situacijo, ki zahteva strategijo umika. V paleolitiku je bil umor sprejemljiv način umika iz družbeno neprijetnih situacij. Podobno kot je danes sprejemljiv naš izgovor, ko se želimo brez zamer predčasno izmuzniti z zabave rekoč, da imamo zgodaj zjutraj zobozdravnika. V jami eden od mož drugega z gorjačo mahne po glavi in zabave je konec.

Antropolog bi, ko gre za reči dvigala in naše obnašanje, najverjetneje imel drugačno razlago, da gre morda za potrebo po osebnem prostoru. Takšna razlaga v meni vzbudi še bolj temeljno vprašanje: zakaj potrebujemo ta prostor? Kakšno je vzajemno vplivanje med biološkimi in okoljskimi temelji vedenja, tako pri ljudeh kot pri živalih? Včasih je glavna determinanta biologija, drugič okolje, vendar vedno obstaja interakcija. Vprašanje ostaja enako. Kako se nam okolje zaleze pod kožo? Kako vpliva na možgane?

Naš razum se je razvil iz uma jamskih ljudi, ta pa iz uma njihovih prednikov primatov – višje razvitih opic, po videzu podobnim šimpanzom. Nekatere od naših miselnih sposobnosti so se v človekovi evolucijski zgodovini pojavile nedavno – kot so sposobnost za abstraktno mišljenje, jezikovne veščine, ljubezen, duhovnost. Razumski odziv primatov na potencialno nevarno družbeno situacijo pa se je ohranil že več milijonov let.

Ko sta dva rezus makaka ujeta v tesni kletki, se poskušata na vse pretege izogniti spopadu. Previdni gibi, hlinjenje brezbrižnosti in potlačitev vsakršnega vedenja, ki bi lahko izzvalo agresijo, so kratkoročne rešitve. Opice sedijo v kotu in se izogibajo vsakršnim naključnim gibom, ki bi lahko nehote sprožili konflikt, saj bi se lahko že rahel dotik razumel kot začetek spopada. Očesnemu stiku se je treba izogibati, ker v opičji komunikaciji strmenje pomeni grožnjo. Če se rezus makak znajde ujet v tesni kletki z drugim makakom, ve, kaj storiti: razgali zobe in mu začne trebiti kožuh. Če se človek znajde v dvigalu s tujcem, svetujem enak odziv: nasmehnite se in vljudno kramljajte.


Si vsi ljudje delimo nekatere vedenjske značilnosti, po katerih se razlikujemo od drugih živalskih vrst?


Številni evolucionistični psihologi in biologi bi vam pritrdili in te skupne vedenjske značilnosti imenovali »človeška narava«. Namesto tega mnogi kulturni antropologi, psihologi ali jezikoslovci, ki se osredotočajo na raziskave kulturnih in etničnih razlik v človeškem vedenju, razmišljanju ali sporazumevanju, zanikajo obstoj človeške narave.


Običajno ne razmišljamo o tem, kako naša prevlada ali podrejenost vplivata na dnevno interakcijo z drugimi ljudmi. Resnica pa je, da dominantnost prežema številne vidike vsakodnevnega družbenega življenja.


Prevlada pri parih ali zakoncih je pomemben, a premalo ovrednoten pojav. Najbolj stabilni ljubezenske zveze in zakoni so dozdevno tisti, v katerih je dominacija jasna od začetka.


O, sveta pomagavka!


(Smeh.) Dominantni partner sprejema vse odločitve, od tega, katero televizijsko oddajo si bosta ogledala zvečer, do izbire poletne počitniške destinacije. Podrejeni partner privoli in prevzame vlogo podpornika.

Če ljudje od zakona ne pričakujejo nujno večne, strastne ljubezni, temveč stabilno partnerstvo, ki bo omogočalo skupne podvige, kot so nakup doma in vzgajanje otrok ali priložnost za oblikovanje uspešne kariere brez obremenjenosti z gospodinjskimi opravili, potem nesomerno razmerje s stabilno dominacijo verjetno zagotavlja najboljši izid. Skrivnost stabilnega zakona je, da mora biti eden od zakoncev voljan plačati nesorazmerni delež cene stabilnosti.


A tu nastopijo težave.


Tako je. Ena od težav v takšnem neuravnoteženem razmerju je, da na stopnji, ko otroci odrastejo in odidejo, ko dosežemo karierne cilje in smo odplačali hipoteko, za stabilno razmerje morda ne bo več pravega razloga. Dominantni zakonec ali tudi oba lahko izgubita interes in začneta iskati drugega partnerja. Še en potencialni problem je, da dominantni zakonec lahko postane diktatorski in začne drugega zlorabljati.

Podrejeni partner ima lahko dovolj koristi od stabilnosti in podpore, ki ju ponuja razmerje – skupaj z doseganjem drugih ciljev, ki so prav tako v paketu – in s katerima kompenzira pomanjkanje moči odločanja in vseh z njim povezanih izgub, vendar samo, dokler dominantni partner ostaja toleranten in spoštljivo nadrejen. Zaradi zlorabljanja dominantnosti se cena podrejenosti vrtoglavo dvigne do točke, ko koristi razmerja niso več dovolj, in takrat podrejeni mora zapustiti prizorišče.


Ampak vi zdaj govorite o ljubezni, mi pa vemo slednje: »Ljubezen je kot senca izmuzljiva. Bežna kakor sen, kratka kot blisk v mrakotni noči, ki zemljo in nebo na mah razgali, a preden moreš vzklikniti: Postoj!, znova v čeljustih mraka vse izgine.« To pove Lisander v Snu kresne noči (William Shakespeare, prevod Andrej Rozman Roza).


Res, ljudje, ki se zaljubijo in pričakujejo več kot samo poslovno partnerstvo, se spoprijemajo z neznanskimi izzivi, zlasti če imajo močno osebnost. Če nobeden od dvojice ni pripravljen prevzeti podrejene vloge, je ob vsakem konfliktu interesov ali sprejemanju odločitev razmerje morebitno ogroženo. V odsotnosti jasno opredeljenega razmerja dominantnosti, ki zagotovi poravnavanje vseh prepirov, bosta nenehna borba in pogajanje neizogibno terjala visok davek.

Splošno znano je, da se pari prerekajo in navsezadnje razidejo zaradi navidezno banalnih razlogov. Jasno je, da para v razvezo ne vodijo spori glede izbire večernega obroka ali daljinskega upravljalnika. Gre za spore glede oblasti ter za stres in razdor, ki ju ti spori zanetijo. Zveze z neopredeljenima vlogama dominantnosti in podrejenosti se bodo nekaj časa obdržale, morda celo za vedno, vendar je razmerje inherentno nestabilno.

Živalski in človeški nepotizem
Živalski in človeški nepotizem se razlikujeta v več pogledih; a če ostaneva samo pri makakih, nepotizem je pri njih večinoma ženska stvar oziroma stvar materinskega posla. Moški ne priznavajo zares svojih potomcev, ne dajejo jim stekleničk z mlekom in ne menjajo jim plenic, tako kot jim tudi ne pomagajo uresničiti njihovih sanj o bogastvu in svetovni prevladi, kot to počnejo človeški očetje s svojimi otroki. Moški so v tradicionalnih družbenih ureditvah imeli večino bogastva in politične moči. V skladu s tem ponavadi vlečejo in povlečejo nepotistične niti – v imenu svojih otrok in drugih sorodnikov. Medtem ko rezus makak na sorodnike prenaša izključno svoj družbeni status, druge živali gnezda, dupla ali ozemlja, pa ljudje na potomstvo in sorodnike prenašajo ne le svoje moči in privilegija, temveč tudi lastnino, denar, znanje in vrednote. Torej gre pri človeškem nepotizmu tudi za kulturni pojav, saj je prenos znanja, norm in vrednot znotraj družin pomemben prispevek k človeški kulturi.


Preobrat dominacije znotraj para, ko prej podrejeni partner postane nadrejeni in obratno, je nadvse redek primer. Če se to vseeno zgodi, pa lahko sproži usodne posledice. Protagonist romana Auto-da-Fé iz leta 1935 – mojstrovine evropske literature, ki je avtorju Eliasu Canettiju leta 1981 prinesla Nobelovo nagrado – samotarski učenjak Peter Kien ves svoj čas preživlja v stanovanju, katerega obsežna domača knjižnica vsebuje več tisoč izvodov.

Edina oseba, ki ji dovoli blizu, je gospodinja, nepismena starejša gospa po imenu Therese. Ta si najame sobo v njegovem stanovanju ter mu kuha in čisti. Osem let je njuno razmerje nedvoumno. Kien je delodajalec in Therese delavka, on je lastnik stanovanja in ona gostja, on učenjak in ona neuka. On je dominanten in ona podrejena: med pogovori je skorajda ne pogleda, ona mu izkazuje skrajno ustrežljivost.


A Kien Theresino vestnost pri ometanju knjig zmotno razume kot ljubezen do znanja, primerljivo z njegovim, in se odloči za poroko z njo, njuno razmerje se dramatično preobrne: nič več nista delodajalec in delavka, temveč mož in žena. Pekel!


Therese Kienova intelektualna nadrejenost ne ustrahuje več, meni, da bi moralo imeti njeno hrepenenje po dragem novem pohištvu in oblekah prednost pred njegovo željo po novih knjigah in znanju. Bolj in bolj se mu zoperstavlja, dokler nekega dne ne izgubi glave in ga zmelje v prah. Kien se Therese boji in v strahu pred še enim tepežem postane pasiven. Therese prevzame nadzor nad stanovanjem in s Kienovim denarjem po mili volji kupuje pohištvo. Ko sredstev zmanjka, Kiena vrže iz stanovanja in zastavi njegove knjige.


Canetti, ki ga imate zelo radi, ni optimističen glede človekove sposobnosti sporazumevanja in miroljubnega reševanja sporov; nasprotno, natančno opiše, kako se naše življenje zlagoma sesuva v nič …


Da, čeprav Canetti besede dominantnost v knjigi niti enkrat ne omeni, ponudi živo ponazoritev silnega vpliva, ki ga sprememba razmerja prevlade lahko ima na človeško življenje.


In že sva pri podobnostih vedenja makaka in homo sapiensa ...


Rezus makaki žive v tekmovalni družbi, v kateri je življenje vsakega posameznika prepleteno z življenjem številnih drugih v gosto mrežo kompleksnih povezav. Vsaka poteza, ki jo rezus makak naredi na družbeni šahovnici, ima učinek podiranja domin, ki zadeva vsakogar, pa če mu je to všeč ali ne. Rezus makaki si ne morejo privoščiti, da bi se brigali samo zase. Pasivnost se lahko razlaga kot spodbuda za izkoriščanje. Če si rezus makak želi, da bi ga pustili pri miru, si mora za to močno prizadevati.
Če njihov življenjski cilj ni zgolj preživetje, temveč tudi uspeh, morajo najti pot, kako druge prepričati, da bodo sodelovali z njimi ali delali za njih. V močno tekmovalni družbi je neizogibno, da si pridelamo sovražnike, zato je ustvarjanje prijateljstev nujno za preživetje: posamezniki morajo sodelovati drug z drugim, da lahko tekmujejo proti drugim.

Življenje v veliki in kompleksni skupini vodi v številne družbene probleme. Za njihovo reševanje sta neizogibni dobra družbena inteligenca in visoka umska sposobnost. Teorija, ki predpostavlja, da so se inteligenca in večji možgani, značilni za ljudi, višje razvite opice in nekatere primate, razvili predvsem za reševanje družbenih problemov, je znana kot teorija makiavelistične inteligence.

image
Niccolò Machiavelli FOTO: Wikipedia
Prejšnje primerjalne študije številnih različnih vrst opic in višje razvitih opic so pri vrstah, ki bivajo v velikih družbenih skupinah, zasledile večje možgane in še zlasti večji prefrontalni korteks – ob upoštevanju razlik v telesni konstrukciji od vrst, ki živijo v majhnih skupinah. Družbeno inteligentne vrste s takšnim prefrontalnim korteksom so opice rezus makak, pavijani, šimpanzi in ljudje.

Kar seveda še ne pomeni, da so drugi primati silno neumni, poznajo samo drugačne vrste družbene organiziranosti, njihova družbena inteligenca pa je verjetno prilagojena življenjskemu slogu in potrebam. Gorske gorile, na primer, živijo v majhnih skupinah z alfa samcem na čelu, njegovim haremom samic in gručo mladičev. Uspešen samec gorske gorile je močan in miren, uspešna samica pa tista, ki takšnega samca zna najti in ob njem vztrajati. Takšne osebnostne lastnosti ne spodbujajo gojenja političnih ambicij.

Življenjski slog gorske gorile bi lahko porodil kakšnega King Konga, ne pa Machiavellija.

Zanimiva posebnost teorije makiavelistične inteligence je, da se povezava med velikostjo prefrontalne skorje in velikostjo skupine v številnih vrstah primatov odraža pri samicah in ne samcih. Drugače povedano, dlje ko je samec v družbi drugih samic, bolj se bo večala skorja vrste, medtem ko velikost skorje ni odvisna od velikosti moške skupine.


Hočete reči, da ta zanimiva ugotovitev nakazuje, da je lahko evolucija kompleksne inteligence pri opicah in višje razvitih opicah stare celine, vključno z ljudmi, morda povezana z vedno kompleksnejšim družbenim življenjem samic?


Evolucijsko pot, ki je vodila do večanja možganov primatov in kompleksne inteligence, so samice in samci opravili skupaj in navsezadnje prispeli na isti cilj, vendar so bile samice voznice in samci potniki. Pametne samice pridelajo pametne potomce, nekateri od njih so tudi moškega spola. Ker so samci genetsko in anatomsko podobni samicam, ob vse večji inteligentnosti samic postajajo pametnejši tudi samci – vsaj nekateri od njih.


V knjigi Macachiavellian Intelligence: How Rhesus Macaques and Humans Have Conquered the World nadrobno razložite makiavelizem pri opicah rezus makak, ki so ga živele že veke, preden je Niccolò prijokal na svet, ki je še kako podoben našemu …


Predstavljajte si družbo, v kateri so vsi oboroženi z nabito puško. Člani te družbe – nekateri bolj od drugih – si morajo nenehno kriti hrbet in se izogibati situacijam, ki bi lahko soljudi vodile v streljanje nanje. Družba rezus makakov ima trdno hierarhično strukturo, posamezniki z višjim statusom svojo moč nemilostno uporabljajo zoper podrejene. Pristno altruistično vedenje izkazujejo samo najbližjim sorodnikom. Družbenemu razmerju z vsemi drugimi vladajo zakoni trga: roka roko umiva. Če si z nekom prijazen, pričakuješ kaj v zameno, najpogosteje seks ali pomoč. Igrajo igro družbenega oportunizma in manipulacij. Vendar so vezi med družinskimi člani močne, skupina pa je povezana in pripravljena na kolektivni boj zoper sovražnike, kdor koli bi to že lahko bil.

Machiavelli se v svojem slovitem delu Vladar iz leta 1513 z nasveti glede umetnosti politike obrača na Lorenza de Medici, svojega mecena, mestnega gospoda in voditelja Firenc. Razlaga, kako težiti k politični moči in ostati na oblasti, kako za dosego tega cilja izkoristiti vsa razpoložljiva sredstva, vključno z ljudmi. Po Machiavelliju družbeni oportunizem poimenujemo makiavelistična inteligenca. Rezus makaki že tisoče let svoje življenje krojijo po priporočilih Machiavellija.

Če si opice rezus makak z nami delijo makakiavelistično inteligenco, je morda to razlog za njihov uspeh? Bi lahko makakiavelistična inteligenca pomagala pri iskanju razlogov, zakaj so nekatere družbe ali vrste v tekmovanju za preživetje uspešnejše od drugih? Družba rezus makakov je organizirana in deluje kot vojska. Vojska je tip družbene organiziranosti, s katerim si ljudje pomagajo pri zavojevanju drugih človeških skupin, prisvajanju njihove zemlje in lastnine. Vojske vsega sveta so v vsej zgodovini človeštva izkazovale isto hierarhično strukturo in sledile istim pravilom ravnanja.


Je to samo naključje?


Tudi sam si zastavljam to vprašanje. Morda makakiavelizem ljudi in rezus makakov sploh ni povezan z njihovim uspehom. Charles Darwin je zapisal: »Kdor razume pavijana, bo več prispeval k metafiziki kot Locke.« Nočem podcenjevati pavijanov, a razumevanje vedenja rezus makakov nam lahko ponudi uvid v človeško naravo, metafiziko in celo prihodnost. Ko bo človeštvo uničilo svojo civilizacijo, ne bo več višje razvitih opic, ki bi Zemljo lahko spremenile v Planet opic. Obstaja pa velika verjetnost, da bo na našem planetu dovolj in veliko rezus makakov.


Nepotizem je seveda grda reč, lahko pa rečemo tudi, da gre za umetniško obliko, pri tvorjenju katere sodeluje veliko sorodnikov in se imajo pri tem fino. Kaj je nepotizem za biologa?


(Smeh.) Za biologa je nepotizem preprosto favoriziranje sorodnikov v zavezništva, seveda ne seksualna, na račun nesorodnikov. Veverica, ki je prihranila štiri lešnike za večerjo, jih bo delila s svojim sestradanim bratom, nikakor pa ne z veverico iz sosednjega brloga, s katero ni v sorodu. Njen altruizem je lažnive sorte. Ožja in širša družina te veverice ima nekaj skupnih genov in gre jim predvsem za vzdrževanje njihove DNK znotraj svoje vrste. Nepotizem v preobleki, skratka. Takšno sebično vedenje je posledica naravne selekcije in je ključno za preživetje ter razmnoževanje, sebični geni se, kot vemo, prenašajo iz generacije v generacijo. Nepotizem je univerzalen pojav. Tako pri človeški kot tudi med živalskimi vrstami ne obstaja takšna, v kateri posamezniki ne bi dali prednosti sorodstvu.


Kaj naredi živali in ljudi bolj oziroma manj nepotistične?


Razpoložljivost virov. Ko imamo na razpolago dovolj živeža, vode ali denarja, smo lahko velikodušni in delimo z ostalimi, ne glede na to, ali gre za naše sorodnike ali ne. Ko pa je potrebno zategovanje pasu, se družinske vrednosti povečujejo. Koliko ljudi lahko reče, da ima ves denar, ki ga potrebujejo ali bi si ga želeli, kar pojasnjuje, da je nepotizem pomemben del človeške zgodovine.

Primere nepotističnega vedenja najdemo skoraj pri vseh živalskih vrstah, predvsem ko gre za distribucijo hrane ali varovanje življenjskega prostora; nekatere vrste opic, s katerimi smo evolucijsko tesno povezani, pa so nepotizem povzdignile na višjo raven. Sorodnikom ne pomagajo le z živežem, temveč tudi pri pridobivanju in vzdrževanju politične moči. Eno najbolj političnih in brezsramno nepotističnih bitij na tem planetu je rezus makak, vrsta opice, ki sem jo preučeval več kot dvajset let.

image
Dario Maestripieri, italijanski primatolog, zadnji dve desetletji dela na univerzi v Chicagu. FOTO: osebni arhiv


Tako kot ljudje tudi vrsta opic, rezus makaki, živijo v konkurenčni družbi in so, podobno kot mi, obsedeni z nadvlado. Pri mnogih živalih prevlado med posameznikoma vzpostavijo nesorazmerja med njunima zmožnostma oziroma sposobnostjo, kako pridobljene resurse zadržati samo zase – pri tem imajo pomembno vlogo njihova velikost, starost in razpoložljivo orožje.


Kakšno je življenje med samcem in samico pri makakih pa tudi v spregi z nepotizmom, glede na to, da gre za matriarhalno urejeno skupnost?


V enem tropu makakov živi nekaj družin, samci zapustijo družino ob rojstvu potomca. Družine so medgeneracijsko precej raznolike, sestavljene iz sorodnic in njihovega potomstva. Ko so mladičji samci na začetku pubertete, ko dopolnijo približno pet let, zapustijo skupino in se pridružijo drugi. Ženski del pa za vedno ostane privezan za materino ognjišče. Opice vrste makak živijo v kompleksnih družbah, v katerih vladata izrazita hierarhija in trdna medsebojna povezanost med sorodnicami ženskega spola.

Pripadniki te vrste se s pomočjo nasilja, nepotizma in kompleksnih političnih zavezništev ves čas borijo za pridobitev višjega statusa v skupini. Pri uresničitvi namer pride prav tudi seks. Njihove strategije, da bi povečale svojo moč in vpliv, se pravzaprav ne razlikujejo od tistih, ki jih je Machiavelli v Vladarju predlagal političnim voditeljem v času renesanse.


Katere?


Alfa samci, ki so na čelu približno petdesetim živalim v tropu, za ohranjanje najbolj varnega prostora za počitek, dostop do najboljše hrane in samic, s katerimi hočejo seksati, uporabljajo grožnje in nasilje. Člani skupine, ki so nižje na hierarhični lestvici, celo najnižje, so prisiljeni živeti na obrobju življenjskega prostora, kjer so neprenehoma izpostavljeni napadom plenilcev. Počakati morajo, da se ostali do sitega najedo, nato so jim na voljo ostanki. Pa tudi njihovo seksualno življenje je zreducirano na redke priložnosti kopuliranja s samicami, na skrivaj, da tega ne vidijo dominantni samci, sicer stvari lahko postanejo problematične ...

Družbeni status v svetu opic rezus makaki je lahko vprašanje življenja in smrti in v tem se ne razlikujejo bistveno od človeške vrste. Tudi v naravnih nesrečah, spomnite se samo orkana Katrina, najbolj so nastradale prav najbolj ranljive skupine, najrevnejši, med njimi je bilo število žrtev najvišje.

Samci snujejo zavezništva z najmočnejšimi in najvplivnejšimi posamezniki, s katerimi nato na nižji ravni družbene lestvice hitro najdejo in ustoličijo grešnega kozla. Gre za makiavelistični prijem, ki ga pripadniki »srednjega družbenega razreda« s pridom uporabljajo. Altruizem je med njimi redek pojav in v večini prisoten samo kot oblika nepotističnega obnašanja.

Matere opic makak hčeram pomagajo pri dosegi podobnega statusa, kot ga imajo same. Pri samicah je makiavelizem izrazit predvsem, ko gre za razmnoževanje; poskrbijo, da se kar največ spolnosti odvije med njimi in alfa samcem, kar seveda povečuje možnost, da bo šest mesecev kasneje branil novorojenčka pred drugimi opicami.

Preberite še:
Pogovor z igralcem Markom Mandićem, ki sodeluje v predstavi 2020.


A medtem ko neutrudno seksajo z alfa samcem – in mu lažno dajo vedeti, da bo oče njihovih potomcev –, na skrivaj počepnejo in se nastavijo tudi drugim pripadnikom skupine.


Zakaj?


Iz čiste preračunljivosti – alfa samec bi utegnil biti sterilen, ali bi v času nosečnosti nenadoma lahko izgubil nadvlado nad drugimi ali pa bi umrl.


Pametno. Se podrejene opice nadrejenim nikdar ne uprejo?


Se, v boju za moč in prevlado v skupini se včasih zgodijo prave revolucije, med katerimi celotne družine podrejenih napadejo člane dominantne družine v tropu. Taka revolucija pomeni drastične spremembe v strukturi moči družbe rezusov, podobno kot se dogaja po revolucijah v človeški zgodovini.

Samo ena okoliščina je, ki v trenutku lahko podre vzpostavljeno družbeno ravnovesje makakov: ko ena skupina opic napade drugo in se začne vojna. Makaki ne marajo tujcev, krvoločno napadejo celo lastno podobo v ogledalu, misleč, da je v odsevu nekdo, ki jim grozi. V času spopadov, vojne, celo najbolj marginaliziran član skupine, tako rekoč odpadnik, v hipu postane patriot. Takrat se vsaka kapljica ksenofobije v krvi makaka spremeni v gorivo za bitko.


Bi lahko rekli, da imajo opice rezus makak in človek marsikaj skupnega – na primer to, da se je med zgodovino evolucije obeh vrst velik del njihovih psiholoških in vedenjskih danosti oblikoval prav zaradi intenzivne tekmovalnosti in boja posameznika s skupino?


Seveda, skupine rezusov lahko funkcionirajo kot vojska, kar pojasni, zakaj so bile te opice tako uspešne v primerjavi z drugimi primati. Ko na primer hči alfa samice k boju izzove mlajšo samico iz druge družine, se ji bodo pri spopadu kmalu pridružile ne samo alfa samica, ampak tudi njene sestre – skupaj ne bodo porazile samo nasprotnice, ampak tudi vse njene sorodnike.

Stres, kako poiskati makiavelistične rešitve za pojavljajoče se družbene probleme, je lahko pripomogel k razvoju večjih človeških možganov. Seveda naša makiavelistična inteligenca ni nekaj, na kar smo lahko ponosni, a vendarle je lahko skrivnost našega uspeha. Pripomogla je k razvoju možganov z večjo prostornino pri človeku, h razvoju kompleksnejših miselnih veščin, obenem pa je, lahko bi rekli, zaslužna tudi za razvoj naše zmožnosti izvajanja plemenitejših intelektualnih dejavnosti, vštevši ljubezen in empatijo do drugih ljudi.