Romuni niso zelo drugačni od povprečnih evropskih državljanov

Velja za dobro poznavalko romunskih razmer. Po izobrazbi je sociologinja, doktorirala pa je iz političnih ved. Je soavtorica edinega romunskega priročnika za raziskovalne metode. Dolgo je delovala v pomembnih nevladnih organizacijah. Na Fakulteti za politične vede Univerze v Bukarešti, kjer je izredna predavateljica, uživa ugled zelo razgledane osebnosti.

Šolala se je v Bukarešti, Oxfordu, New Yorku in Budimpešti. V dodiplomskih letih je delala kot aktivistka civilne družbe in višja raziskovalka za različne nevladne organizacije in neodvisne skupine strokovnjakov. Sodelovala je s svetovnim bančnim inštitutom v Washingtonu in Centrom za raziskave postkomunističnih gospodarstev v Londonu. Med letoma 2007 in 2013 je bila vodja oddelka za domače programe romunskega kulturnega inštituta. Njeno raziskovalno področje obsega zlasti vprašanja etnične manjšine, politične zastopanosti in tranzicije v Srednji in Vzhodni Evropi.

Pred četrt stoletja so protesti z oblasti in v smrt odnesli dolgoletnega komunističnega diktatorja Nicolaeja Ceausescuja in njegovo soprogo Eleno. Kaj Romuni odgovarjajo na vprašanje, ali se je boj za svobodo izplačal?

Glede na celotno populacijo je težko posploševati, in to kljub razširjenemu mnenju, da je bil komunizem represiven in kriminalen sistem. Raziskava v letih 2005 in 2006 pod okriljem tedanjega romunskega predsednika Traiana Basescuja se je osredotočila na zatiranje, ki ga je izvajala komunistična oblast, in vpliv komunističnega režima na družbo, manj pa na zaznavanje prebivalstva. To je bila prva in do zdaj edina javna in politična obsodba komunistične ureditve kot kriminalnega sistema.

Obstaja nekaj kvantitativnih raziskav, ki omogočajo oblikovati sliko o tem, kako so prebivalci doživeli in ponotranjili komunistično izkušnjo. Če izhajamo iz odgovorov na vrsto vprašanj, ki so jih raziskovalci postavljali v večini javnomnenjskih raziskav, izvedenih v Romuniji, lahko vsaj deloma odgovorimo na vprašanje, ali se je boj za svobodo izplačal.

Ali ljudje obžalujejo padec komunizma?

Serija nacionalnih javnomnenjskih raziskav Zavoda za preiskovanje komunističnih zločinov in spomina na romunsko izgnanstvo, izvedena v letu 2011, kaže na dokaj pozitivno dojemanje komunizma. To je razvidno tudi iz podobne raziskave, ki je bila opravljena leta 2007. Če smo bolj natančni, je 41 odstotkov Romunov menilo, da je bil komunizem dobra ideja, a je bila slabo uporabljena. Vendar je treba vedeti, da v teh številkah ne gre za nostalgijo po komunizmu, temveč za primerjavo s trenutnimi gospodarskimi razmerami in težavami. Gre bolj za ekonomska vprašanja, ne pa za politične in človekove pravice ter za patriarhalno politično kulturo, ki postavlja enačaj med Ceausescujem in politično ureditvijo, kar lahko pojasni, da je 25 odstotkov Romunov ocenilo, da je imel pozitiven vpliv na Romunijo. Trend ni drugačen od preostale vzhodne Evrope, kjer ocenjujejo trenutno stanje z razmerami v gospodarstvu nekoč in razglašajo, da je bila komunistična doba boljša. Le enajst odstotkov Romunov v svoji oceni izhaja iz kratenja človekovih pravic in okoli šest odstotkov iz aretacij zaradi političnih razlogov, skoraj polovica anketirancev pa enači negativni vpliv režima s pomanjkanjem hrane in storitev.

Trend potrjujejo tudi novejše javnomnenjske raziskave (od novembra do decembra 2014), ki kažejo, da približno polovica romunskega prebivalstva meni, da so v primerjavi z življenjem pred letom 1989 manj ali veliko manj srečni, medtem ko tretjina ocenjuje, da je v primerjavi s komunizmom stanje gospodarstva precej slabše in so predvsem zaskrbljeni zaradi njihovega ekonomskega statusa, prihodnosti njihovih otrok, zdravstvenega sistema, pokojnin, plač, izobraževanja, še več ljudi pa skrbi brezposelnost, prek 40 odstotkov.

Njihovo mnenje ne bi smelo presenečati, ker je Romunijo svetovna gospodarska kriza močno prizadela. Vse od leta 2009 doživljajo ogromne reze plač v javnem sistemu (25 odstotkov) in najvišji DDV v Evropski uniji (24 odstotkov), kar pojasnjuje negativno ovrednotenje razmer. Zadnja javnomnenjska raziskava iz januarja 2015 kaže, da kar polovica prebivalcev meni, da živijo slabše kot pred letom 1989, a kljub temu ne obžalujejo padca komunizma.

S članstvom v EU je padla motivacija za obračun s kronično korupcijo. Ali je boj proti korupciji prinesel otipljive rezultate?

Ne strinjam se s trditvijo, da se je motivacija za boj ali obsodbo korupcije po članstvu v EU zmanjšala – čeprav ima Romunija najnižje stopnje črpanja evropskih sredstev med desetimi novimi članicami in čeprav je to mogoče pripisati predvsem slabemu upravljanju in korupciji. Poročilo romunskega centra za evropske politike (CRPE) iz novembra 2014 kaže, da Nacionalni direktorat za boj proti korupciji (DNA) deluje v ustreznem zakonodajnem okviru in dosega dobre rezultate s sodelovanjem med tožilci, policisti in strokovnjaki.

Drugače povedano, gre za primer dobre prakse in redek pojav v EU. Kljub precej nizkemu proračunu in zmanjšanju osebja institucije je DNA v zadnjem letu uspešno dokončala deset protikorupcijskih preiskav, kar je znak institucionalne konsolidacije. V zadnjem času so potekala sojenja številnim nacionalnim in lokalnim javnim osebnostim, od politikov do menedžerjev nogometnih klubov, večina od njih pa je bila obsojena na zaporno kazen in zaplembo premoženja. Strokovnjaki cenijo rezultate, ki jih je dosegla generalna tožilka Laura Codruta Kovesi, ki jo je New York Times pred kratkim prikazal kot bojevnico za pravico, katere prisotnost je jamstvo za trajnost DNA. To je plus za državo in za poštene politike.

Kako so Romuni komentirali odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ko je zavrnilo pritožbo nekdanjega romunskega premiera Adriana Nastaseja, ki je bil zaradi korupcije obsojen na dve leti zapora?

Številni javnomnenjski voditelji v Romuniji dojemajo zavrnitev Nastasejeve pritožbe kot uspeh pravičnosti, pravosodnega sistema in boja proti korupciji. Poleg tega gledajo na zavrnitev pritožbe kot na dokaz, da je sodstvo neodvisno. Po mnenju evropske poslanke Monice Macovei [nekdanje neodvisne predsedniške kandidatke] gre za lekcijo vsem skorumpiranim politikom, ki bi jih moralo biti strah, da bodo končali v zaporu, če bodo še naprej kradli.

Čeprav romunska agencija za boj proti korupciji pošilja politike pred sodišče, jih volivci v večini primerov vračajo na oblast ...

Še enkrat, ne strinjam se povsem s to trditvijo. Kar zadeva javnost, zadnje raziskave kažejo, da je 66 odstotkov prebivalcev zaskrbljenih zaradi korupcije in da je DNA pred enim letom pridobila zaupanje javnosti.

Po izjavah Kovesijeve je bilo do oktobra 2014 registriranih 4500 kazenskih zadev, 834 posameznikov je v sodnem postopku, 1007 storilcev je bilo obsojenih, zaplenjeno pa je bilo za več kot 150 milijonov evrov nezakonitega premoženja. Gre za boj proti korupciji, ki je močan zgled volivcem. Poleg tega 63 odstotkov ovadb korupcije ni prišlo iz javnih ustanov, temveč od državljanov in zasebnih organov, ki naslovijo pritožbo na institucijo, če ji zaupajo, število uspešno rešenih primerov pa je dokaz za to. To je počasen proces, vendar deluje in lani se je povečala udeležba civilne družbe – ne le s pomočjo nevladnih organizacij in neodvisnih skupin strokovnjakov, temveč tudi z vključevanjem posameznih državljanov, ki prijavijo korupcijo na lokalni in državni ravni, katerih število se zadnje čase stalno povečuje.

Ali se je vladajoča koalicija sprijaznila z odločitvijo romunskih poslancev, ki so zavrnili sporen zakon o amnestiji za podkupljive politike, ali pa išče drugo pot, po kateri bi pred zaporno kaznijo rešila lastne poslance?

Odločitev je sprejela, ker pred nedavnimi predsedniškimi volitvami ni imela druge izbire. Predlog zakona je bil zavrnjen z udobno večino. Po padcu zakona o amnestiji se javnost, in ne le politiki, bolj zaveda iskanja drugih poti.

Je po zmagi Klausa Iohannisa na predsedniških volitvah zapihal nov veter ali je vse po starem?

To je odvisno od tega, kaj mislite z novim vetrom. Če gre za javno mnenje, je odgovor pritrdilen. Ljudje so veliko bolj optimistični. Tako jih na primer 58 odstotkov meni, da je Romunija krenila v pravo smer – v primerjavi s samo 23 odstotki iz lanskega septembra, kar je v sociološkem pomenu velika razlika. Poleg tega jih podoben odstotek meni, da bo Romunija, v kateri je predsednik predstavljen kot superjunak, ki lahko reši vsak problem, igrala pomembno vlogo na evropski in svetovni ravni. Gre za dojemanje in vrednotenje, ki prihaja predvsem iz krogov manj izobraženih ljudi na podeželju.

V resnici se stvari premikajo počasneje. Prvi primer je zavrnitev zakona o amnestiji politikov. Moramo se zavedati, da je Romunija polpredsedniška republika, kjer imata parlament in vlada pomembno besedo pri odločanju, in ti instituciji še zdaleč nista ugodni za novoizvoljenega predsednika, saj je Iohannis nekdanji član zdaj opozicijske stranke. Spremembe morajo uveljaviti vsi organi, ne le predsednik Romunije.

Kaj pomeni za Romunijo, da je Iohannis pripadnik nemške in protestantske manjšine?

Nekateri analitiki in novinarji so bili presenečeni, da je Iohannis zmagal na volitvah. Ne bi smeli biti. Čeprav Romuni niso najbolj informirana javnost in iščejo informacije na najlažji način, to še ne pomeni, da so neobveščeni. Ravno nasprotno. Raziskave zadnjih desetletij kažejo, da je etničnost najmočnejša informacijska bližnjica, sledi pa ji veroizpoved. Z drugimi besedami, gre za podporo ali zavrnitev osebe, skupnosti, naroda, ki temelji na informacijah, ki izhajajo iz etničnih ali verskih skupin. Nemška manjšina je bila vedno zelo spoštovana. Uspehi etnične skupine v trgovini in kulturi, ki so znani na družbeni ravni, so vodili k percepciji Nemcev kot resnega in delavnega naroda, ki spoštuje obljube. Iohannis je samo dokaz tega.

Vedeti moramo, da je bil trikrat zapored izvoljen z večino glasov za župana mesta Sibiu, kjer Nemci tvorijo le pet odstotkov prebivalstva. Dejstvo, da je postavil mesto, ki ga je upravljal, na evropski zemljevid, s tem ko ga je leta 2007 spremenil v evropsko prestolnico kulture, je bilo medijsko oglaševano po vsej državi. Poleg glamuroznih vidikov tega dosežka so gospodarski rezultati in finančni kazalci, ki so v zadnjem desetletju porasli, dokazljivo dejstvo, ki priča o gospodarskem razvoju in tujih naložbah v okrožju Sibiu.

Pomemben je bil tudi njegov volilni slogan (Romunija – dežela pošteno opravljenega dela), s katerim mu je uspelo povzeti pozitivne vidike njegovega upravljanja. To so cenili tudi tisti volivci, ki so v prvem krogu predsedniških volitev novembra lani podpirali druge kandidate. Torej, namesto da bi bilo dejstvo, da je nemški protestant, ovira, ga je podprla romunska ortodoksna večina, ki se odloča, kako bo glasovala, na podlagi informacij, ki jih zbira po bližnjicah.

Se je Romunija s tem, ko za Romune ne veljajo več omejitve na trgu dela, končno izenačila z drugimi članicami EU?

Romuni so delali v EU tudi v času omejitev za delovno silo v teh državah, predvsem v Španiji in Italiji, ekonomsko priseljevanje pa se ni bistveno povečalo, ko je bila omejitev dela umaknjena. Še vedno ne obstajajo nobeni uradni podatki, čeprav je zadnji popis leta 2011 zajemal tudi to vprašanje. Kljub temu je fenomen delovne migracije dejstvo. Romuni, ki živijo in delajo v tujini, ohranjajo močno povezavo z državo. Dokaz je denarni tok (redno pošiljanje denarja domov, s katerim financirajo zlasti gradnjo hiš v mestih in vaseh, iz katerih izvirajo) in na drugi ravni zagnanost romunske diaspore na zadnjih volitvah, ko je več sto tisoč romunskih državljanov dobesedno napadlo diplomatska predstavništva naše države, da bi lahko glasovalo. Drugače povedano, gre za večjo samozavedanje o lastnih pravicah.

Ali iz Romunije bežijo reveži in berači ali izobraženi kadri, ki želijo izpopolniti znanje in poklicno napredovati?

To je grobo posploševanje. Pojava priseljevanja ni mogoče reducirati na te kategorije. Poleg tega obstajajo različni migracijski trendi, odvisno od ciljne države. En tip migracij je tako v Italiji ali Španiji, ki temelji predvsem na začasnih pogodbah o zaposlitvi v kmetijstvu in gradbeništvu, druge vrste migracij so v Nemčiji, Avstriji, Veliki Britaniji, Irski in Franciji in povsem drugačne v ZDA ali Kanadi. Po uradni evidenci gre za okoli 730.000 posameznikov, verjetno pa so številke višje. Ne nujno zaradi nezakonitega priseljevanja, ki absolutno obstaja, vendar to ni pravilo, temveč zaradi pogodb za začasna dela, ki jih je statistično težje predstaviti.

V romunskem primeru več šteje vir migracij – lokacija in stopnja razvoja regij, ki jih ti ljudje zapustijo za daljše ali krajše obdobje. Seveda ljudje z revnejših območij in z nizkim koeficientom razvoja, ki poskušajo najti srečo nekje drugje, predstavljajo višji odstotek.

So Romuni grešni kozli, ko gre za priseljensko politiko, ker imajo mladi v EU še vedno malo možnosti, da najdejo delo?

Ne bi bila tako kritična. Nisem strokovnjakinja za vprašanja trga dela v EU. Gospodarska kriza je vplivala na celoten sistem, seveda pa so učinke zaostrovanja bolj čutili v revnejših območjih in državah. Nacionalistične ali ekstremistične stranke vedno vodijo kampanjo proti priseljencem; ti se jim zdijo bolj ranljivi, ali bolj nevarni, ali pa oboje. V Veliki Britaniji je to primer Romunov in Bolgarov. Pred njimi so bili Poljaki, ki so bili res dovolj pametni, da so preoblikovali žalitev skrajnežev – Britanci so bili zgroženi nad poljskimi vodovodarji – v nacionalno piar kampanjo. Inteligentna in duhovita poteza!

Pogled na podatke Evrobarometra zadostuje za ugotovitev, da Romuni niso tako zelo drugačni od povprečnih evropskih državljanov, ko gre za njihove upe, sanje, pričakovanja, strahove in znanje o državljanskih in evropskih pravicah in obveznostih. Romuni se doživljajo kot Evropejci. Z vidika pravic delavcev in politike priseljevanja ne bi bila najprimernejša poteza, da bi jih obravnavali kot drugorazredne državljane.

Kje je razlog, da ljudje protestirajo v znak podpore skorumpiranim voditeljem, ne protestirajo pa proti socialistični vladi premiera Victorja Ponte, če jih na ulice ne pošlje opozicija?

Bojim se, da moram spet nasprotovati stališču v tem vprašanju ali dodati odtenek. Ljudje ne protestirajo v znak podpore koruptivnim politikom. Da so podporniki in volivci politikov, ki so koruptivni, je druga zgodba. Romuni kaznujejo politike in gredo na ulice, ne da bi jih tja poslali politiki. Najboljši primer v zvezi s tem so bili protesti leta 2013 proti izkoriščanju pridobivanja zlata iz Rosie Montane, ko je več sto tisoč ljudi na ulicah Bukarešte, Cluj-Napoca, Brasova in Temišvara kaznovalo politike, ne glede na njihove stranke. Kot sem dejala že prej, je vedno večji delež državljanov, ki se zavzemajo za spremembo odnosa do vprašanja korupcije na uradni ravni, in to sploh ni slab znak.