Saad Hariri: Tipični izdelek libanonske dinastične politike

Portret tedna: sedanji in najverjetneje tudi bodoči predsednik libanonske vlade.
Objavljeno
04. maj 2018 20.00
Posodobljeno
04. maj 2018 20.47
Saad Hariri, vladar selfijev. FOTO: AFP
Boštjan Videmšek, poročevalec
Boštjan Videmšek, poročevalec
Jutri bodo Libanonci prvič po devetih letih odšli na parlamentarne volitve. Skoraj do zadnjega je kazalo, da bo izbiranje »predstavnikov ljudstva« v politično, etnično, versko, demografsko, socialno, ekonomsko in geostrateško izjemno vnetljivi sredozemski državi znova prestavljeno v nedoločeno prihodnost. A med libanonskimi vladajočimi bolj dinastičnimi kot političnimi strankami – državo dejansko vodijo vse največje – je vendarle prišlo do konsenza o izpeljavi volitev. Te bodo prvič potekale po »novih pravilih«: lani poleti je libanonski parlament sprejel proporcionalni volilni sistem, državo pa razdelil na petnajst volilnih območij.

Kljub navidez bolj demokratičnemu volilnemu sistemu, ki vrata parlamenta v Bejrutu vsaj malce odpira tudi neodvisnim in zunaj oligarhičnega sistema večnih političnih elit delujočim kandidatom, se po nedeljskih volitvah – vsaj kar se tiče parlamentarne strukture in vladne aritmetike – ne bo veliko spremenilo. Od vseh naših sogovornikov v Bejrutu je bilo v zadnjih dneh tako mogoče slišati, da bo libanonsko vlado še naprej vodil 48-letni Saad Hariri, vodja sunitskega Gibanja prihodnosti, za katerim finančno in politično »celostno« stoji Saudska Arabija.

Saad je – na prvem mestu – sin močnega očeta. Kar zadostuje dinastičnemu sistemu. Njegov oče Rafik Hariri, ki je pred trinajstimi leti umrl v eksploziji velikanske bombe na znamenitem bejrutskem Cornichu, je državo vodil vrsto let in jo ekonomsko prerodil, nikoli pa mu ni uspelo sestaviti delujoče nenačelne koalicije z militantnim šiitskim gibanjem Hezbolah, že vrsto let ključnim varnostnim in političnim igralcem v deželi ceder ter neposrednim (pod)izvajalcem iranske zunanje politike. Kot sin nadaljuje očetovo politiko in zadovoljuje interese svoje velike družine, najmočnejše med libanonskimi suniti, ki jim po prastarih pravilih igre pripada vodenje vlade – predsednik države je kristjan, predsednik parlamenta pa šiit. Toda ta pravila so vezana na zadnje štetje prebivalstva, ki so ga v Libanonu opravili leta … 1932. Danes je demografska struktura države bistveno drugačna, k temu pa je veliko prispevalo tudi uradno milijon, neuradno pa milijon in pol beguncev iz sosednje Sirije, sicer še vedno pomembne akterke libanonske politike. In varnosti.

Saad je – na drugem mestu – silovito bogat. Njegov oče je v Saudski Arabiji, kjer se je sedanji in najverjetnejši bodoči libanonski premier rodil in vrsto let tudi živel, ustvaril gradbeni imperij, ki je kasneje prerasel v eno največjih telekomunikacijskih podjetij na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Po študiju v Združenih državah je Hariri mlajši, ki ima libanonsko, saudsko in tudi francosko državljanstvo, v Riadu prevzel vodenje neskončno dobičkonosnih poslov, in preden je leta 2009 prvič (le za poldrugo leto) prevzel vodenje libanonske vlade, je njegovo premoženje znašalo približno dve milijardi dolarjev.

Saad je – na tretjem mestu – izbranec pomembnega zunanjega akterja libanonskega (ne le) političnega življenja. Hariri mlajši, podobno je bilo mogoče reči tudi za njegovega očeta, ne sprejema neodvisnih odločitev. Ne političnih ne ekonomskih. Libanon pač ni neodvisna država. In nikoli ni bil. Po državljanski vojni (1975–1990), ki je, podobno kot zadnja leta Sirija, sicer hitro postala tudi »proxy vojna« številnih regionalnih in globalnih igralcev, sta si Libanon »razdelila« sunitska Saudska Arabija in šiitski Iran. Saudska Arabija je svojo moč kupovala – jo kupuje – z denarjem in orožjem ter (geo)političnim šahiranjem. Iran je bil bolj neposreden. Konec osemdesetih je ustanovil Hezbolah, »Stranko boga«. Šiitski Hezbolah, ki ga vodi legendarni šejk Hasan Nasrala, je po seriji terorističnih napadov in dveh (lahko bi celo rekli treh) vojnah z Izraelom postal nedotakljiv. Brez Hezbolaha, ki je vojaško bistveno močnejši od libanonskih vladnih sil, v Libanonu ni mogoče sestaviti vlade in tudi ne vladati. Priljubljenost Hezbolaha je po vstopu šiitske (para)vojske v sirsko vojno (na strani vladnih sil) leta 2013 sicer rahlo splahnela, toda vojaška moč gibanja, ki ima največ podpornikov na jugu države, v dolini Beke in južnih četrtih Bejruta, se je le še okrepila. A kljub navideznemu miru lahko v skrajno občutljivih razmerah v regiji, kjer ravno Saudska Arabija in Iran prek svojih satelitov že skoraj poldrugo desetletje vodita krvavo vojno (Sirija, Irak, Jemen), le droben nesporazum Libanon pahne v nov krog državljanske in tudi regionalne vojne.

Saad je – na četrtem mestu – velik politični oportunist, ki se zna, od nekdaj, gibati po političnem in »sektaškem« minskem polju, hkrati pa zanj kot za vsakega pravega lokalnega voditelja ne veljajo nikakršna pravila. Na predvolilne shode je tako letel z vojaškim helikopterjem, libanonska vojska pa je v krajih, kjer je Hariri mlajši nagovoril ljudi, izvedla čisto prave varnostne operacije, o čemer smo se prepričali tudi sami. Ob tem je Saad Hariri postal zvezda družabnih omrežij – ni je priložnosti, ki je ne bi že skoraj obsesivno-kompulzivno izkoristil za dober selfi. Bodisi s potencialnimi volivci bodisi s svojimi vladarskimi prijatelji iz Saudske Arabije, Maroka, Kuvajta … V Libanonu je tako postal tarča posmeha, toda to ga je (uspešno) približalo mlajšim generacijam, za katere se je okorelim političnim analitikom zdelo, da so politično mrtve. Niso! V Libanonu vsekakor ne. In ravno mlade generacije so tiste, ki plačujejo najvišjo ceno hude gospodarske krize. Libanon je zadolžen bolj od Grčije in v celoti odvisen od mednarodnih posojil. Brez teh bi državo že davno – in spet – razneslo na prafaktorje.

Nazadnje je v Libanonu sicer pošteno zavrelo novembra lani, ko je Saad Hariri po ukazu tamkajšnjega prestolonaslednika, a dejanskega absolutnega vladarja Mohameda bin Salmana odpotoval v Saudsko Arabijo in bil, namesto da bi ga sprejeli z državniškimi častmi, odpeljan na »zaslišanje«. Hariri je v Riadu proti svoji volji ostal več dni. V tem času je prek saudske televizije sporočil, da odstopa s položaja predsednika libanonske vlade – tako mu je bilo zaukazano. Saudski prestolonaslednik, kljub svoji neposredni odgovornosti za saudske vojne zločine (ne le) v Jemnu sicer novi ljubljenec zahodnih dvorov in največjih globalnih trgovcev z orožjem, je ocenil, da Hariri preveč dobro sodeluje s Hezbolahom, s katerim je Riad – prek Teherana – v vojni. A saudski prestolonaslednik je očitno narobe ocenil politična razmerja in razmere v Libanonu, kjer se je javnost, ne glede na politično ali »sektaško« pripadnost, enotno odzvala na ugrabitev svojega predsednika vlade. Skupaj so stopile tudi politične elite. Hariri se je zmagoslavno vrnil domov in med bizarnim sprejemom na bejrutskem letališču oznanil, da bo še naprej vodil libanonsko vlado. Strasti so se, vsaj začasno, umirile.

Te so spet bolj razburkane v dneh pred »zgodovinskimi« parlamentarnimi volitvami, ko so se odnosi med Haririjevim Gibanjem prihodnosti in Hezbolahom, ki sestavlja nenavadno koalicijo z maronitskimi kristjani predsednika in dolgoletnega gospodarja (državljanske) vojne Michela Aouna, precej poslabšali. Številni libanonski analitiki ocenjujejo, da gre le za politično in »komunikacijsko« folkloro, toda razmere v sosednji Siriji Libanonu po jutrišnjih volitvah nikakor ne zagotavljajo mirnega spanca.