Salut, Jean-Luc Nancy

Vsi mi, ki se imamo za »otroke strukturalizma«, se ob Nancyjevi smrti počutimo prav tako kot Sokratovi učenci.
Fotografija: Njegova osebna in profesionalna »izkušnja svobode« je kmalu naletela na mejo, na dvojno mejo – presaditev srca in diagnoza raka –, kar mu je preprečilo poučevati, ne pa tudi misliti. FOTO: Georges Seguin
Odpri galerijo
Njegova osebna in profesionalna »izkušnja svobode« je kmalu naletela na mejo, na dvojno mejo – presaditev srca in diagnoza raka –, kar mu je preprečilo poučevati, ne pa tudi misliti. FOTO: Georges Seguin

Nancy je še kot študent bil živa priča rojstva strukturalizma. Diplomiral je iz filozofije leta 1962, in potem ko je nekaj časa poučeval v Colmarju, je postal asistent na Inštitutu za filozofijo v Strasbourgu natanko v revolucionarnem letu '68. Leta '73 je doktoriral z disertacijo o Kantu in nemškem idealizmu pod mentorstvom Paula Ricoeurja in je bil kasneje promoviran v Maître de conferences na strasbourški univerzi za humanistične znanosti. V 70. in 80. letih je bil gostujoči profesor na mnogih prestižnih evropskih in ameriških univerzah, leta 1980 pa je skupaj s Philippom Lacoue-Labarthom organiziral konferenco, posvečeno Derridaju in politiki na Mednarodnem kulturnem centru Cerisy-la-Salle z naslovom Les fins de l'homme (Človeški smotri), sodelovanje, ki je kasneje porodilo Center za filozofsko raziskovanje politike.

Leta 1987 je prejel svoj Doctorat d'État na Univerzi v Toulouse-Le-Mirail pod mentorstvom Gérarda Granela, v komisiji pa sta sedela še Jean-François Lyotard in Jacques Derrida. Svoj doktorat je leta 1988 izdal v knjižni obliki pod naslovom L'expérience de la liberté (Izkustvo svobode). A njegova osebna in profesionalna »izkušnja svobode« je kmalu naletela na mejo, na dvojno mejo – presaditev srca in diagnoza raka –, kar mu je preprečilo poučevati, ne pa tudi misliti.

image_alt
Mar ni življenje nenehen beg pred smrtjo?


O tem priča malodane ves njegov opus, ki je ves prežet s tistim distinktivnim »nancyjevskim« načinom mišljenja, kakor ga karakterizirati že prvi njegovi dve knjigi, obe iz leta 1973: v Le remarque spéculative (Spekulativna opomba) se loti pojma Aufhebung – Heglovega pojma par excellence – v Le titre de la lettre (Vloga črke) pa prav tako enega izmed temeljnih Lacanovih konceptov. V obeh primerih tisto, kar je nemara njegova distinktivna filozofska poteza: kritično mišljenje – pretres nekega temeljnega pojma določenega avtorja ali avtorjev – vendar ne »kritično« v smislu proti, temveč skupaj z avtorjem ali avtorji, ki jih obravnava.

Nancy venomer ponudi neko inherentno branje, ki privede stvar samo do njenega lastnega pojmovnega roba, s čimer je ne samo celotna paradigma (npr. heglovska, lacanovska) potisnjena do svojelastnega roba, marveč je mišljenje kot tako postavljeno na kočljivi položaj, kjer se naposled izkaže, da je za filozofijo potreben določen miselni eksces, ki se ne nahaja preprosto tostran filozofije – pa tudi ne »onkraj«, če smo že pri tem –, temveč natanko na robu samega mišljenja.

A velika večina, če ne nemara že kar vsi njegovi najboljši teksti so kasnejšega datuma, izhajajo pa iz najbolj težavnega, bolečega in mučnega obdobja njegovega življenja, začenši z L'Intrus (Vsiljivec), kjer popisuje svojo izkušnjo z »vsiljivcem« presajenega srca in po katerem je bil posnet tudi film (rež. Claire Denis, 2004); Corpus, singularni filozofski, lingvistični in literarni eksperiment »izvpisovanja« telesa (Paris: Métaillié 1992); Être singulier pluriel (Biti singularno pluralen) s svojo temeljno premiso, da »biti« v pluralu predhaja »biti« v singularu, da ni nobene eksistence, ki ne bi bila obenem koeksistenca, in da potemtakem intersubjektivnost predhodi sami subjektivnosti (Paris, Galilée 1996); Noli me tangere, kjer sekularno reinterpretira tisti sakralni »ne-dotikaj-se-me« kot materialni učinek jezika, ki sovpada z mankom dotika (Paris, Bayard 2003); in še in še bi lahko in moral omeniti, pa se bom omejil zgolj na teh nekaj naslovov, ki jih ne morem dovolj močno priporočiti v branje ne samo filozofom, temveč tudi vsakomur, ki je predan mišljenju.

Nancy je kot »največji filozof dotika« – kakor ga označi njegov prijatelj Jacques Derrida v svoji knjigi Dotik: Jean-Luc Nancy – umrl sredi pandemije, ki je radikalno preobrazila natanko dotik in z njim medčloveški stik. V tem oziru je njegova filozofija dotika več kot aktualna: nujna je. Nujna, da lahko razumemo, kako dotik ni tisti »raj človeškega stika«, kakor si danes, ko smo ga izgubili, domišljamo, da je bil – temveč je dotik tisto, kar smo potencialno pridobili šele sedaj, ko smo ga dejansko izgubili. Jean-Luc Nancy je s svojo filozofijo dotika »ime« filozofski sinonim – natanko izgube in hkrati pribitka več-kot-dotika.

Nancy sam je Derridaju ob njegovi smrti posvetil sledeči pozdrav z naslovom Salut à toi, salut aux aveugles que nous devenons (Salut tebi, salut slepim, ki postajamo), ki bi jih lahko, v drugačnih okoliščinah in ob drugačnem obratu usode, sam Derrida posvetil Nancyju:

Salut! Kako bi se lahko zadržal, da te ne bi pozdravil s salut sedaj, ko si odšel? Kako bi lahko zgrešil odgovor na salut, ki si nam ga namenil, »salut brez rešitve, nepoprisotljiv salut,« kakor si sam dejal? Kako bi lahko zgrešil, da tega ne bi naredil – in kaj drugega je sploh moč narediti? Čas za žalovanje ni čas za analizo ali diskusijo. Kljub temu pa ni treba, da bi to bil čas za zguljena posvetila. Lahko je – mora biti – čas, da te pozdravim s: salut! Zbogom! S tem, da nas zapuščaš, nas soočaš s temačnostjo, v katero izginjaš. In torej: salut, temačnost! Salut temu izbrisu figur in shem! In salut slepim, ki postajamo. Slepi so bili tema, ki ti je bila povšeči: salut pogledu, ki se ni opiral na forme ali ideje, temveč se je prepustil temu, da so se ga dotikale sile. Prakticiral si slepoto še toliko bolj, da bi lahko pozdravil tisto jasnino, ki jo poseduje edinole temačnost, saj se nahaja izven vidnega polja in skriva v sebi skrivnost – nezakrito skrivnost, ki je odkrita, evidentna, manifestna skrivnost biti, življenja/smrti. In torej salut skrivnosti, ki jo čuvaš! In salut tebi! Salve, bodi mi zdrav! Ostani mi zdrav v nemogočem zdravju ali bolezni, v katero si vstopil. Bodi zdrav v smrti – ne pa pred njo. Ali še, če mi dovoliš, bodi tako zdrav kot smrt, nesmrten kot smrt, v kateri si bival vse od rojstva. Salut! Naj bo ta pozdrav zate blagoslov (sam si nam tako govoril). »Dobro govoriti« in »izreči dobro«: dobro govoriti o dobrem, o dobrem ali nemogočem, o nepoprisotljivem, ki drsi stran od vsakršne prisotnosti in povsem zavisi od ene same geste, prijaznosti, dvignjene roke, roke, položene na ramo ali na čelo – dobrodošlica, slovo, ki pravi salut. Salut tebi, Jacques.
In salut tudi vam, Jean-Luc Nancy.



Nikoli vas nisem spoznal – vsaj ne v živo, kot se temu pravi – pa vendarle sem, ali si vsaj domišljam, da sem vas preko branja, študija in prevajanja vaših tekstov spoznal veliko bolj živo kot večino ljudi, ki jih pač poznam. Še kot doktorski študent sem vam pisal, da prevajam vaša Corpus in Noli me tangere in da sem videl, da boste v kratkem imeli predavanje v Torinu, in ali bi lahko z vami opravil intervju. Prijazno ste privolili v srečanje z menoj, ki sem se ves vzhičen na tisti dan odpravil z vlakom čez drn in strn, samo zato, da bi vas srečal. Ni vas bilo, predavanje ste odpovedali zaradi slabega zdravja.

Nekaj let kasneje, ko sem vam poslal monografijo, knjižno izdajo slovenskega prevoda Corpus-Noli me tangere-Rojstvo prsi, ste se mi ponovno javili z zahvalo in pripombo, da kakšno prijetno presenečenje je bilo videti naslove svojih knjig v slovenskem prevodu, ki so zazijali iz odprtega paketa, ko so knjige prispele do svojega naslovnika, saj da sta Corpus in Noli me tangere ohranila svoje naslove – namesto La naissance de seins pa je tam pisalo Rojstvo prsi. Še čez nekaj let sva se celo slišala po telefonu zavoljo še enega morebitnega intervjuja in še enega spodletelega srečanja in ste mi med drugim kot odgovor, zakaj raje pišete krajše knjižne eseje namesto tisočstranskih monografij, kakor je bojda modno v filozofskih krogih, v razorožujočem smehu ironično dejali: »Saj bi tudi sam, pa nikoli ne vem, kdaj me bo doletela smrt, tako da se raje ne lotevam daljših projektov.«

Tudi zato: salut, Jean-Luc Nancy.

Platon je v svojem dialogu Fajdon, kjer popiše Sokratovo smrt, nekje proti koncu, ko so se stvari iztekale proti usodnemu koncu, zapisal: »Čakali smo torej in se med seboj pogovarjali ter znova razmišljali o tem, kar je bilo povedano – in se tedaj znova začeli meniti o tem, kolikšna nesreča nas je doletela, saj se nam je preprosto zdelo, da nas bo zapustil oče in da bomo vse nadaljnje življenje preživeli kot sirote.«

Verjamem, da se vsi mi, ki se imamo za »otroke strukturalizma«, ob Nancyjevi smrti počutimo prav tako kot Sokratovi učenci – obenem pa sem vendarle prepričan, da se nas bo njegova filozofija silovito dotikala še naprej v »kraljestvu idej«, za katero se kot filozofi moramo in zmoremo vedno znova znati boriti.

Et donc: pour 100 ans de plus, maître!

Preberite še:

Komentarji: