Sam svoj mit ali bobneče grmenje nad Ameriko

Scorsesejev film Rolling Thunder Revue: A Bob Dylan Story (2019), ki se vrti na Netflixu, je neke vrste čarovnija.

Objavljeno
20. julij 2019 06.00
Posodobljeno
20. julij 2019 06.00
Prizor iz filma Rolling Thunder Revue: A Bob Dylan Story, ki se vrti na Netflixu. Pod režijo se je podpisal oskarjevec Martin Scorsese.
Andrej Gustinčič
Andrej Gustinčič
Nič čudnega, da se novi film Martina Scorseseja o Bobu Dylanu začne s prizorom iz nemega filma Georgesa Mélièsa, v katerem čarodej naredi, da ženska izgine. Iluzija je dvojna, tako čarodejeva kot režiserjeva. Scorsesejev film Rolling Thunder Revue: A Bob Dylan Story (2019), ki se vrti na Netflixu, je tudi neke vrste čarovnija: film, ki je gledalcu predstavljen kot dokumentarni, je v resnici poln trikov, da ne rečemo laži. Tako najbolje ujame duh umetnika, o katerem pripoveduje; umetnika, ki je sebe pogosto predstavljal kot džokerja v kompletu kart, kot osebo, ki je bolj mit kot stvarnost.

Dylan je popolnoma upodobil lik trubadurja, bil je tako imenovani glas svoje generacije (sintagma, ki jo je sovražil), ustvarjalec glasbenih in pesniških svetov, v katerih smo se srečali z Billyjem the Kidom, Ofelijo, Napoleonom v cunjah, z žrtvami, vojaki, samotarji, boginjami in romarji, sestrama, ki sta vratarki vhoda v dolino smrti, ter z nizom neulovljivih žensk: Johanno in najsladkejšo Marie, recimo, ali s tisto brezimno, s katero se je lovil po Združenih državah v pesmi Tangled Up in Blue prek zahoda in skozi gozdove severa, od New Orleansa do Brooklyna, po vsej Dylanovi Ameriki.

V pesmih pušča vtis, kot da je vase vpil vse, kar je v Ameriki ostalo neudomačeno, in da je večni popotnik, človek neskončnih ameriških cest, saj je videti, da je vedno na turneji. Tako da pridih mita ni presenetljiv, saj je sam ustvarjal mitsko avro od začetka kariere in so se vedno našli tisti, ki so bili pretendenti na takšen položaj ter so mu rade volje pomagali graditi in ohraniti podobo. Nekatere srečamo v Scorsejevem filmu, on sam pa je tudi eden od njih.
 

Ne verjemi resnici


Film govori o Dylanovi turneji v letih 1975 in 1976, na kateri je zbral stare pajdaše iz zgodnjih dni v Greenwich Villageu in umetnike, kot so bili kantavtorica Joni Mitchell, bivši kitarist Davida Bowieja Mick Ronson, pesnik Allen Ginsberg, violinistka Scarlett Rivera in dramatik Sam Shepard. Namen je bil, da Dylan nastopa na manjših prizoriščih in tako ustvari bližji stik z občinstvom. Ta potujoči karneval je imenoval Rolling Thunder Revue, naslov, ki ga akterji filma pojasnjujejo različno, a kot veliko tega v filmu bi lahko vsako pojasnilo bilo pravo ali pa zgolj fikcija. Med turnejo je Dylan snemal lastni film Renaldo in Clara (Renaldo and Clara, 1978), osupljivo kaotičen, razraščajoč se, pogosto popolnoma nerazrešljiv, a fascinanten, skoraj štiriurni domači film, ki je propadel pri kritikih in občinstvu in potem izginil. Scorsese je svoj film sestavil iz restavriranega materiala Renalda in Clare in iz pogovorov, v glavnem posnetih za svoj film.

V pravem dylanovskem duhu je Scorsesejev film varljiv. Gledalec lahko misli, da gleda dokumentarni film, in to je deloma res. Z druge strani pa ni. Pojavi se recimo evropski režiser Stefan van Dorp in trdi, da je on snemal ta material. Van Dorp pa je fiktivna figura, ki jo igra Martin Rochus Sebastian von Haselberg iz performance art dueta The Kipper Kids. Igralka Sharon Stone opisuje, kako jo je kot devetnajstletnico Dylan povabil na turnejo in poskušal zapeljati, nekaj v njeni maniri pa nam govori, da mu je to tudi uspelo. Vendar je bila ona takrat stara le sedemnajst let, Dylana sploh ni poznala in ni bila na turneji. Njuna skupna fotografija je digitalno ponarejena. Kongresnik Jack Tanner, ki trdi, da mu je predsednik Jimmy Carter nabavil vstopnice za Dylanov nastop, je pravzaprav igralec Michael Murphy, ki je igral Tannerja v osemdesetih letih v televizijski seriji Roberta Altmana. Še drugi, ki obujajo spomine na turnejo, niso tisto, kar nam film govori, da so.

Če vemo za te zvijače, potem sploh ne vemo, čemu zares verjeti. Recimo, ko Dylan pove, da je Scarlett Rivera prinesla s sabo na turnejo kovček, poln verig, ogledal, sabelj in svečnikov, in da je imela tudi kačo, ali govori resnico ali ustvarja mit o Scarlett Rivera? Dylan spominja na velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija, ki je tudi ustvarjal svetove in mit o sebi. Koliko tistega, kar nam je pokazal ta domnevno avtobiografski režiser, je bilo iz njegovega življenja in koliko je sposojeno iz življenja drugih? Dylan je tudi vpijal izkušnje drugih, predvsem Woodyja Guthrieja, čigar resnična potovanja po Ameriki v času velike gospodarske krize so postala del njegove fantazijske avtobiografije in se pojavljajo v bolj nadrealistični obliki v njegovih pesmih, tako da so te pesmi nekakšen faktografsko lažen, a čustveno resničen življenjepis. Scorsese s filmom to ustvarjanje mitov nadaljuje. Celo Dylan nam pove, da je turneja bila tako davno, da se je ne spominja več. »Nisem še niti bil rojen,« reče. Pove tudi, da od turneje ni ostalo nič (kar ni res, saj so ostali posnetki v tem filmu), da je ostal le pepel, in s temi besedami spremeni Rolling Thunder v legendo, ki obstaja zgolj v spominih ljudi in kolektivni domišljiji. Z drugimi besedami: mit.
 

Ponoreli vlak

Turneja bobnečega grmenja se je dogajala v puščobnem prehodnem obdobju Združenih držav. Predsednik Richard Nixon je odstopil leta 1974 in Američani so se končno umaknili iz Vietnama po popolnem in ponižujočem porazu leto dni pozneje. Ostala je praznina. Ni bilo več vodje ali vojne, proti kateri bi se borili, ostal je zgolj grenek okus neuspeha. Nixonov podpredsednik Gerald Ford, ki ga je nasledil v Beli hiši, ostaja v medlem spominu. Bil je občutek, da vse visi v zraku.

Nacija je pokušala izpolniti praznino s proslavo dvestoletnice obstoja. Bicentennial je bila beseda, ki se je povsod slišala in brala, in film pokaže najbolj značilen dogodek te proslave: prihod ladij z jadri, The Tall Ships, in flote manjših ladij v New York. Američani so izbrali novega predsednika Jimmyja Carterja, ki naj bi bil tisti, ki bo pomagal pozabiti grde stvari. Pozabiti, a ne preučevati. To novo domoljubje se ni zasidralo pod Carterjem; za to je bil potreben prihod Ronalda Reagana. Delovalo je defenzivno, nekako obupano.
Dylanov glas z odra se je prebil skozi to neodločnost in nejasnost kot ponoreli vlak. Nikoli prej ali potem ni bil tako srdit v svojem nastopu. Njegovo petje zveni kot kričanje in rjovenje. Razteza note, tako da zveni kot renčanje, občasno kot da ga nekdo davi, potem pa nežno, senzualno, duhovito. To je najskrajnejša različica tistega glasu, ki ga veliko ljudi ne prenaša, čeprav govorijo, da imajo radi Dylanove pesmi, če jih poje nekdo drug. Je pa ta glas prežet s strastjo in prepričanjem. Dylanova čustvenost deluje iskreno, kot da je za belim gledališkim ličilom, ki ga je imel na obrazu, nag. Poslušati in gledati ga, ko izpljuva besedilo pesmi A Hard Rain's A-Gonna Fall o zastrupljenih rekah, o krvi, ki kaplja s črne veje, o apatiji, o novorojenčku, obkroženem z volkovi, in o težkem dežju, ki nas bo vse zalil, je prvič, ko zares začutimo vso moč in gnev te pesmi. Besed o otrocih, ki se igrajo z orožjem, je težko ne doživeti kot besed našega časa. Pesem se konča z mešanico obupa in prepričanja vase: »in stal bom na vodi, dokler me ne vzame, in ves čas bom vedel, kaj moram zapeti« (prevod Mateja Krajnca). Prav to je odmevalo pri Dylanovih nesrečnih rojakih. Občinstvu je ponujal pustolovščino s svojimi pesmimi upanja in odrešitve na potovanjih samoodkrivanja; ponujal je svet, ki je bil alternativa postvietnamski sivini prave Amerike.

Edina neskladna nota v filmu je obisk v rezervatu indijanskega plemena Tuscarora v državi New York. Njihova reakcija, ko jim poje o tragični usodi domorodca Ire Haysa, enega od šestih marincev, ki so dvignili zastavo na Iwo Jimi, ni ne pozitivna ne negativna. Njihovi obrazi so neberljivi in sploh ne vemo, ali je ta beli umetnik, ki poje o zločinih belcev, vzpostavil z njimi kakršen koli stik, kaj šele takšnega, ki ga vidimo med njim in občinstvom v preostalem filmu.

Če Scorsesejev zabaven in nagajiv film sploh ima sporočilo, je to, da se resnica o umetniku najde zgolj v njegovi umetnosti, saj so Dylanovi posnetki na odru edino, čemur lahko verjamemo. Turneja Rolling Thunder Revue pa je bila poslednji hura za globoko osebno ameriško umetnost, ki je hkrati odmevala pri občinstvu in je prišla pred zoro Reaganove ere kulturnega konformizma. Scorsesejev film je zapis o Bobu Dylanu na vrhuncu njegovega robatega sijaja.