Samo treba je pritisniti, vse se da, jamranje ne vodi nikamor

Vlado Kreslin je letos prekosil samega sebe. V začetku leta je za očetov devetdeseti rojstni dan izšel album Milan Kreslin, nato pesniška zbirka Zakartana ura, Liffe je odprl dokumentarec Mirana Zupaniča Poj mi pesem, v Cankarju pa spet trije koncerti.
Objavljeno
01. december 2018 06.00
Posodobljeno
06. december 2018 11.29
Vlado Kreslin. Nekaj je v njegovi glasbi, kar sproži hrepenenje, nostalgijo po nečem, česar ne znamo ubesediti, onstran časa in prostora. FOTO: Blaž Samec/Delo
 
S fotografom se zapeljeva na njegovo ulico, še malo rineva po ozki cestici do vrha, dokler se ne odpre hiša in z njo razgled na Ljubljano. Zadaj za hišo opaziva vrt, na njem ponosno stoji tabla z napisom Beltinci. Že vidim, kako se fotografu zasvetijo oči – v tem deževnem novembrskem dopoldnevu bo Kreslina posnel v Prekmurju, in to sredi Ljubljane.

Pride dol po stopnicah, razširi roke in naju povabi noter, na steni stopnišča visi zavidljiva zbirka klobukov. Kaj če bi najprej naredila nekaj fotografij, pravi Blaž Samec. Tam zunaj, na vrtu, pred tablo Beltinci. Ni problema. Se ozre po klobukih. Katerega naj da? Črni je preveč strog, črni postara, so rekli moji fantje iz Beltinške bande, povprečne starosti okrog devetdeset, se zareži. Vam povem zgodbo kasneje. Rjavi bi bil boljši. Ali pa mogoče tale, svetlejši, bolj boemski. Kaj pa tale, potegnem z obešalnika sivega, povezne si ga na glavo, hm, ni slab, tega bom dal gor. Siv klobuk ima vedno neko eleganco.

Pospremi me do vrha stopnic, do prostorne jedilnice, ki jo obkroža terasa z obeh strani, na ograji se vije trta z zrelimi grozdi. Glejte, tule lahko počakate, naju opazujete, da ne bova počela neumnosti tam zunaj, vmes si pa odtrgajte kak grozd, sicer bo ostalo samo za vrabce. Prostor je odprt, domačen, vidi se, da je dom Kreslinovih dom odprtih vrat, hiša, polna knjig, umetnin, glasbe in fotografij …

image
Vlado Kreslin. Ah, ne vem, če bi vstopal v klobuški mit, če ne bi srečal teh mojih gospodov iz Beltincev. FOTO: Blaž Samec/Delo

 

Klobuk je nekaj, brez česar si vas že težko predstavljamo na odru. Tudi v filmu se zdi, da je del rituala, preden stopite na oder, ki da pravo intonacijo vašemu nastopu.


Ah, ne vem, če bi vstopal v klobuški mit, če ne bi srečal teh mojih gospodov iz Beltincev. Oni so imeli klobuke dobesedno vgrajene v svoj imidž, že s prekmursko narodno nošo. In tako je bilo samoumevno, da bom od takrat, ko smo začeli igrati skupaj, imel pač klobuk.


Zdaj ste si za fotografiranje nadeli sivega, »ker ima v sebi neko eleganco«, kot ste napol ironično rekli.


Sivi klobuk je iz druge zgodbe. Celo Beltinško bando je s klobuki oskrboval Šešir iz Škofje Loke, vse po naročilu. To je bil cel obred, najprej smo šli z vsemi člani s kombijem iz Prekmurja v Škofjo Loko, tam so nam zmerili obseg glave. Čez mesec dni smo se spet odpeljali tja, da so preverili, komu se ne prilegajo popolnoma ... Enkrat so šli sami na probo, in ko sem potem prišel ponje, sem opazil, da so klobuki sivi. Pa zakaj so sivi? sem vprašal direktorja Mirota. Veš, Vlado, zadnjič, ko so bili tukaj, so se uprli, niso hoteli imeti črnih, hoteli so imeti sive, češ da niso še toliko stari. Haha, da še niso toliko stari, da bi nosili črne, si predstavljate?


Ko gledamo člane Beltinške bande, so vsi tako urejeni, vaš oče je vsakič videti, ko da se je v tistem hipu oblekel v sveže zlikano srajco, hlače, suknjič, taka posebna estetika.


Res je, vsi so zrihtani. Morda je ta estetika povezana s tem, da so ti ljudje imeli lepopis v šoli, ne vem. Saj veste, ko se zapelješ z avtom po jugu Italije ali pa recimo po Kreti na kako sobotno dopoldne in vidiš po malih vasicah stare gospode, kako sedijo pred hišami, urejeni, v črnih pulijih, kot bi jih vzel iz Godardovega filma. Podobno je bilo s temi muzikanti. Fotograf je naredil samo eno fotko Beltinške bande, pa si jo lahko takoj objavil. Ker so bili tako prekleto fotogenični, z vseh kotov.


Mislite, da je prišel čas za inventuro, za pogled nazaj? Ker kako bi si razložili, da se je v zadnjem letu zgostilo vse: od samostojnega albuma vašega očeta Milana Kreslina, knjige Zakartana ura, Liffe je odprl dokumentarec Poj mi pesem, 29. novembra ste praznovali rojstni dan s premiero v Kinodvoru in koncertom, v začetku decembra pa imate v Cankarjevem domu kar tri zaporedne koncerte?


Takoj po premieri sem začel turnejo po kinematografih, vmes bodo pa trije koncerti v Cankarjevem domu. Tako je naneslo. Očetova plošča, recimo, je nastala tako, da sem hotel zbrati nekaj njegovih komadov, nekaj novih in nekaj starih, in mu jih podariti za devetdeseti rojstni dan. Na koncu je izšel imeniten album na cedeju. Tako da ... Kar se filma tiče, če ne bi pred leti stali pri šanku na otvoritvi Liffa in če mi ne bi takrat producent Franci Zajc rekel, Hej, Kreslin, čas bi bil za en dober film, tudi tega filma ne bi bilo. Knjiga je izšla letos maja, ker pač enkrat mora iziti, lahko bi tudi prej ... Ampak vse to ni bilo mišljeno kot nekakšen »testament« v smislu, zdaj pa je prišel trenutek, da se ozremo nazaj in naredimo vse, kar se da.


No, hote ali nehote vas je že režiser Miran Zupanič nekako prisilil, da ste se ozrli nazaj ... V filmu Poj mi pesem se zapeljemo dobesedno skozi vašo pripoved, vaše spomine in stare fotografije. Smo z vami na vožnji, z vami v avtu, na koncertih ...


Moram reči, da takega entuziazma, kakršnega je pokazal Zupanič, pa tudi vsa ekipa, ne pomnim.
Res pa, da je Eva [Strmljan Kreslin, žena], ki je film morda videla že petič, rekla, kako je Zupanič fascinantno zložil vse te posnetke, kako se vse povezuje, ne samo kronološko, ampak tudi skozi pesmi, skozi asociacije ...


Asociacija na Apollo, vaš prvi bend, je seveda mitski pristanek človeka na Luni.


Tisti pristanek se je zgodil rano zjutraj po našem času. Z očetom sva se dogovorila, da greva gledat prenos k sosedu, ki je imel televizor. Jaz sem malo zavlačeval v postelji in potem se je skozi sosedovo okno v noč razlegel očetov krik: »Vlado, stoupo je, odi, stoupo je!«


Ste res poslali Nasi prošnjo za sponzorstvo?


Res. In sem kar dolgo čakal na odgovor (smeh). Bil sem v osnovni šoli, logično se mi je zdelo, da če smo si že nadeli ime po tej kultni vesoljski ladji, potem bi nam lahko pomagali. Potem, ko ni bilo odgovora, smo dobili pomoč od župnika in od Socialistične zveze delovnega ljudstva. Mostograditelji smo bili davno pred Podobnikom (smeh). Zdaj smo pristali tudi na Marsu, a kot da ni nič.


Eden od bolj ganljivih trenutkov v filmu je prizor, v katerem zapojete Spominčice ob postelji gospe, ki ima 103 leta, ker ste ji pred desetimi leti obljubili, da ji boste še enkrat prišli zapet?


Ja, res sem ji obljubil. Ko je imela devetdeset let, sem ji prvič zapel.


»Nikoli vas ne bom pozabila, gospod Kreslin. Nikoli ne boste stari, gospod Kreslin, ker imate mlado srce. In tako pravijo tudi zame. Da imam mlado srce, pa čeprav imam 103 leta.«


Kakšen dialog, mar ne? Gospa je popolnoma lucidna, ona vodi pogovor, ona iz mene izvleče stvari … to, kar sem rekel o očetu, o življenju nasploh. Nekaj je bilo v tisti sobi, v zraku, kot bi bil v templju. »Pa mi zdaj povejte, gospod Kreslin, kaj je pomembno, da si bom za zmeraj zapomnila?« To me je vprašala. Kako lepo!


Kaj vas učijo ljudje, ki imajo, tako kot vaš oče, devetdeset let, ali ostali v Beltinški bandi? Kaj vam dajejo?


Stari ljudje so nekaj … neverjetnega. Zelo se motimo, da jih v današnjem času bolj ne zibamo in nosimo po rokah. Družbene strukture dandanes furajo večinoma 35 let stari kravatčiki, aparatčiki; z vsako novo oblastjo se na rob odrivajo ljudje z izkušnjami, z znanjem, z modrostjo. Pametnih, modrih ljudi ni nikjer več. Kot da je družba nalašč narejena tako, da si ne vzamemo časa, da bi lahko posedeli z njimi, tako kot včasih, v hiši, ob ognju, in poslušali zgodbe. Jaz sem imel to srečo, vsakič, ko sem se s usedel s katerim od starih, sem slišal toliko zgodb … In to kakšnih! Boljše kot kateri koli film. Ne nazadnje se vse začne z zgodbo, vse izhaja iz zgodbe, glasba, teater, knjige, tudi vaš poklic.


Kot ste rekli, vam je oče zgodbo o zakartani uri, ki se je prelila v novo skladbo, pa tudi v naslov vaše knjige, povedal šele pred kratkim?


Ja, zelo čudno, ves čas je imel tam tisto uro, in ko mi je začel govoriti o njej, me je vrglo na rit.


Kot v Šundu, ko Bruce Willis dobi v roke uro, ki jo je na fronti hranil njegov oče?


Ja, ne čisto tako, podobno pa (smeh). Če skrajšam, njegov oče, moj ded, je s soške fronte prinesel uro, potem jo je doma v lastni gostilni zakartal. Čez sedemdeset let se je moj oče znašel pri vaškem urarju in ta mu jo je pomolil pred nos. Zastavljena in pozabljena je ves čas ležala v predalu. Oče jo je odkupil po zelo visoki ceni. Kup zgodb je bilo, s fronte, iz vasi, iz ujetništva ...


Ali iz nogometnega kluba?


Bil je med ustanovitelji nogometnega kluba v Beltincih, jaz pa sem dobil ime po največjem nogometnem golmanu tistega časa Vladimirju Beari. In moral sem na izust zrecitirati jugoslovansko nogometno reprezentanco. Zgodbe so bile povsod okrog mene. Ko sem sedel pri čevljarju in se je zgodil Gagarin, sem poslušal možake, kako so govorili. 'Si slišal, kako je šel Rus okrog zemlje, ampak, boš videl, Amerikanec bo tudi šel, potem za njim pa Kitajec.' No, zdaj smo odkrili še eno štorijo. Namreč s tisto njegovo črno kitaro.


Črna kitara ni samo mit, sprožilec za pesem, ampak še vedno obstaja?


Seveda obstaja, zdaj v Cankarju bo oče igral prav na to črno kitaro. Dali smo jo v Mengeš mojstru za kitare, Luki Zaletelju, da jo konzervira, pregleda, ta jo je čisto razstavil. In veste, kaj je našel v njej? Na notranjo steno kitare prilepljeno cigareto. Skoraj že razpadajočo lepo zvito cigareto iz leta 1947.

Ko so fantje takrat z jazz ansamblom špilali po porokah in veselicah, ni bilo denarja, da bi jim plačevali, plačevali so jim s cigaretami. In to ne s škatlico, ne, z eno, dvema cigaretama, ki so takrat pomenile luksuz. Za en komad ena cigareta. Moj oče ni kadil, a fantje, ki so kadili, so ta zaslužek malo skrivali, najraje kar v instrumente, v kitaro. In po vsakem nastopu je moral oče sneti strune, da je razdelil honorar bendu. In tale cigareta, zdaj vam jo bom pokazal, je bila v kitari že od leta 1947.
 

image
Vlado Kreslin: Družbena angažiranost? Če hočeš, jo vidiš. Je v Šiški še kaj odprtega je komad o razpadu Jugoslavije. Lahko bi zletela je pesem o spravi. FOTO: Blaž Samec/Delo
 


Režiser Miran Zupanič je v pogovoru s Tino Lešničar rekel, da ste zanj »kot velika, široka in precej globoka panonska reka in da se je, ko si na njej, najboljše prepustiti toku«. Tudi film se konča zelo mistično – s skladbo Reka. Kako že grejo verzi?


(Mrmraje odpoje.) Če se vprašalo bo, kaj bi rad bil, če bi še enkrat živel, rad bi bil reka, voda in led, ko stopiš vame, objameš ves svet.

Ta komad je nastal pred leti, ko sva bila z bosanskim prijateljem, pesnikom in novinarjem, Ahmedom Burićem v stari hiši ob Muri in mi je prebral svojo pesem z naslovom Reka. Imela sva kitaro, zaslišal sem melodijo in naslednji dan sem jo imel.


Jani Virk vas v predgovoru h knjigi poezije in zgodb Zakartana ura primerja z Bobom Dylanom in Leonardom Cohenom. Podobno pravi Miljenko Jergović in dodaja, da vaši komadi morda nimajo toliko te družbenokritične osti.


Kaj naj rečem na to? Laska, da te primerjajo z Dylanom, čeprav je seveda neumestno. Smo pa res imeli srečo, da smo s Krpani nastopili kot njegova predskupina na ljubljanskem stadionu in pozneje z Malimi bogovi še v Varaždinu. Družbena angažiranost? Če hočeš, jo vidiš. Je v Šiški še kaj odprtega je komad o razpadu Jugoslavije. Lahko bi zletela je pesem o spravi. Tudi pesem Reka ni samo o reki, ampak o toleranci med nami, o tem, da se rak lahko zaljubi v ribo ... V osemdesetih je bila družbena angažiranost nekako samoumevna. Zdaj pa ... Ne vem. V čudnem času živimo.

Svet se je precej spremenil, ta razdrobljenost, ta pritisk nenehne samopromocije, pa ta družbena omrežja, nenehno moraš objavljati, to je naporno, sploh za mlade ljudi, ki mislijo, da je to končni cilj vsega.

Zdaj sem se že sprijaznil s tem, da me pred koncertom v določenem kraju organizatorji kličejo, ali jim posnamem video, da ga bodo dali na svoj facebook. In to naredim, povem kakšen štos, poskušam narediti tako, da me vsaj malo zabava. Ampak vse več je tudi klicev ljudi, ki si želijo, da bi za ženo, ki praznuje štirideset let, posnel eno videočestitko in ji jo poslal ... In to se dogaja vsak drugi dan. Si predstavljate?


Minili so časi, ko je bil avtogram dovolj.


(Smeh.) Zdaj že selfi ni več dovolj. Zadnjič mi je neki tip napisal, da naj mu s telefonom posnamem čestitko, v kateri naj namignem, da sva z njegovo ženo nekoč nekaj imela, da bo to štos na njeni petdesetletnici. Saj pravim, naše življenje je postalo en sam resničnostni šov.
 

Tako je. Preveč je vsega, vseh dražljajev. Takoj preklopimo na drug kanal, na drugo skladbo, ker nimamo več potrpljenja, da bi poslušali cel komad. Vse je instant. Čakam samo na to, da bodo začeli komade delati samo iz refrenov, ker ljudje nimajo potrpljenja, da bi poslušali še kitice.


Eden od prizorov, v katerem se nam razkrijete še v drugačni luči, je tisti, v katerem govorite o svojem prijatelju Štefanu Smeju (očetu Valentine Smej Novak).


Vstane, še preden bi počakal, da povem do konca, in me povabi po hodniku v drug del stanovanja. Dajte, pridite sem, vam bom nekaj pokazal. Pelje me do stene v dnevni sobi, na kateri ima fotografije, kjer sta skupaj kot mulca, pa potem fotografije s poroke, glej, to je njegova hiša …

Smej je pustil sled pri vsakomur, ki je prišel v stik z njim. Prav zadnjič mi je dekle, ki jim je predaval filozofijo, povedala anekdoto. Ko je Smej videl v zadnji klopi tipa, ki je bil popolnoma nezainteresiran za predavanje, je pristopil k njemu in mu rekel: Slišim, da igraš na kitaro. Daj, zaigraj mi kaj … Če smo pri starih Grkih, daj, zaigraj mi sirtaki … Tip je res nekaj zaigral, Smej pa je skočil na kateder in zaplesal (smeh). Takoj so šli predsokratiki lažje v uho.

On je imel vizijo o Prekmurju. Že takrat, leta 1985, je sanjal o ekološkem turizmu, o butičnem turizmu, vse to, kar zdaj prihaja, o vzgoji konoplje, o izvirih tople vode … Bil je popolnoma v stiku z naravo. Ves čas sva visela ob Muri … Večkrat sem ponoči ob dveh splezal skozi okno, stekel k njemu, ga zbudil in potem sva odkolesarila k Muri in lovila ribe in se pogovarjala do jutra …

To je bilo prijateljstvo. Tisto, ko se z nekom res ujameš … In ko je šel, se mi je zdelo, da je še toliko stvari, ki bi mu jih povedal, kot da je šlo z njim tudi pol vsega, kar sva govorila, razmišljala, načrtovala skupaj ... Vse sva prekomentirala skupaj, če sem mu recimo predvajal kakšno glasbo in ga vprašal, kaj misli, je vsakič zadel v polno. Čeprav je o glasbi vedel še najmanj. Ni treba, da imaš glasbeno izobrazbo, če imaš toliko drugega v sebi, da znaš prepoznati dobro od samo povprečnega.
 

Ko sem prvič slišal Hey Jude, sem mu rekel: Poglej, foter, saj imajo rokerji tudi violine, saj nimajo samo kitar, daj, poslušaj … Takrat je dvignil obrv, aha, če imajo pa violine, potem tam špilajo resni ljudje … Električne kitare pač ni priznal, je rekel, da sama od sebe špila.


Kaj je najraje počel mali Vlado? Je bil zasanjan, poetičen otrok?


Ah, dajte no, zasanjan, tam? Saj bi te takoj zbrcali. Bil sem pač divjak kot večina mulcev takrat. Edino, kar sem imel v osnovni šoli štiri, je bilo risanje. Ves čas sem risal, ampak vedno eno in isto. Bend, ves čas sem risal samo položaj benda. Tukaj na levi strani je ritem kitarist, tukaj je basist, tukaj bobnar …


Od kod vam to?


Beatlesi, seveda. Ko sem bil mulc, sva z mamo doma sicer prepevala pesmi Majde Sepe, Gabi Novak, vse šlagerje sezone smo znali na pamet … A ko sem prvič slišal Beatle, me je pa čisto odneslo. In takrat je nastal konflikt, ker se je takrat družinsko življenje dogajalo v kuhinji. V kuhinji je bil radio. Jaz sem hotel poslušati oddaje, ki so bile na radiu Zagreb, pa na radiu Koper, kjer je imel svojo oddajo Franci Slak, to je bil potem kažin. Oče bere časopise, mama kuha, iz radia pa nažiga muzika, kakršne takrat še niso nikoli slišali. Takoj je nastal generacijski konflikt.

Saj sem včasih poskušal fotra prepričati, da je to dobra muzika, ne samo neki hipiji. Ko sem prvič slišal Hey Jude, sem mu rekel: Poglej, foter, saj imajo rokerji tudi violine, saj nimajo samo kitar, daj, poslušaj … Takrat je dvignil obrv, aha, če imajo pa violine, potem tam špilajo resni ljudje … Električne kitare pač ni priznal, je rekel, da sama od sebe špila.

Običajno sem poslušal radio do enih ponoči, ujel sem na primer refren Let It Be, potem so se že začele motnje v signalu in šumenje ... Šel sem v šolo, ves navdušen sem oznanil: hej, Beatlesi imajo nov komad! – A res? Kako pa gre? – Ne vem, samo Let it be sem slišal. Naslednjo noč sem slišal že drugo kitico, pa so se spet začele motnje … Tako smo poslušali komade, po delčkih. In smo bili res srečni, kadar smo ga končno sestavili v celoto.
In potem sem očetu prevedel naslov Let It BeNaj bo, pa je kriknil: »Seveda – naj bo! Vam se jebe, mi bomo pa delali za vas!«


V tem času imamo pa na dotik s prstom na voljo vse pesmi tega sveta, pa nič ne slišimo do konca, naša koncentracija je zaradi nenehnih informacij vse manjša in krajša.


Tako je. Preveč je vsega, vseh dražljajev. Takoj preklopimo na drug kanal, na drugo skladbo, ker nimamo več potrpljenja, da bi poslušali cel komad. Vse je instant. Čakam samo na to, da bodo začeli komade delati samo iz refrenov, ker ljudje nimajo potrpljenja, da bi poslušali še kitice. Takrat se je bilo treba potruditi za to, da si bil v stiku z muziko, ki je s težavo prihajala k nam. Zato smo jo najbrž cenili drugače.


Ne morem pozabiti posnetka iz filma, kako kot pevec benda Horizont goli do pasu, kot Jim Morrison v nekem polhipnotičnem stanju, prepevate pred razgreto množico v študentski menzi. Vam je že zgodaj godila ta energija občinstva?


Ha, kje ste našli Jima Morrisona? Zelo sem ga imel rad. Lahko bi rekel, da je name bolj vplival kot recimo Stonesi. Ostalo pa ... (nasmešek). Gol sem bil zato, ker je bilo tam tako vroče, da sem moral sleči prepoteno majico. To v filmu razlagam tudi Juretu Potokarju, ki je takrat redno hodil na naše nastope v študentsko naselje.


Tam tudi pravite, da so vas pri skupini Horizont postavili pred dejstvo, da boste tekste pisali vi, ker pač največ berete. Kako se je kasneje zgodila ta alkimija med poezijo in glasbo?


V začetku sem pisal samo tekste, nisem si upal pomisliti, da bi pisal tudi muziko. Pri Martinu Krpanu sem morda že naredil kak komad, kot je Je v Šiški še kaj odprtega, pa Ovce in potem sčasoma čedalje več.


Od višine se zvrti je vaš tekst.


Je, muzika pa je od Aleša Klinarja. Morda se je to, da sta nastala tekst in muzika hkrati, najprej zgodilo pri Tisti črni kitari. Ko sem imel besedilo, sem rekel Miru Tomassiniju, da mora komad zveneti malo cigansko, on pa je šel na morje s cigansko lestvico, in ko se je vrnil, sva jo imela.


Kaj je rekel oče, ko je prvič slišal Črno kitaro?


Ah, v tistih letih pri nas ni bilo nikoli kakega posebnega odziva na mojo glasbo.


Kako ne? Pesem je bila ne nazadnje o njem.


Že, ampak ne spomnim se, da bi kaj rekel na to. To se vidi tudi na filmu. Mi nismo generacija, ki bi jo starši podpirali v tem, če so se hoteli ukvarjati s kakšnim takim, recimo »bolj boemskim poklicem«. Moja mama je bila proti temu, da bi se ukvarjal samo z muziko. Mora biti kaj resnega, glasba je hobi.


No, zdaj sta najbrž oba ponosna?


Ponosna? Če sta res, potem to dobro skrivata. No, zdaj že sta, mislim (nasmešek). Generacija naših staršev je bila tako vzgojena. Če otroke hvališ, bodo razvajeni. Če gledamo današnjo vzgojo, vidimo, kako se starši trudijo, da bi svoje otroke prepričali, da so nekaj posebnega, da imajo kakšen talent. Zdaj teoretiki vzgoje prisegajo na spodbudo v šoli, spodbudo doma … Vsi vemo, da vzpodbuda naredi iz otroka samozavestnega človeka. Nas niso spodbujali nikjer, samo kritizirali so nas, v šoli in doma. Pa še pri verouku so ti nabili slabo vest.

Oliver Dragojević mi je nekoč razlagal, kako se je trudil, da bi se s svojimi pesmimi nekako dokazal pred očetom ... Enkrat, ko je imel za sabo že lep niz hitov, pa mu je oče sam rekel: Hej, res je dobra ta tvoja zadnja pesem. – Katera, oče? – Ma tista, tisti golub. – Galeb, oče, galeb je, je rekel. – Pa dobro, je rekel oče: galeb, golub, nima veze. To je pač tako z očeti in sinovi.

Zdaj že selfi ni več dovolj. Zadnjič mi je neki tip napisal, da naj mu s telefonom posnamem čestitko, v kateri naj namignem, da sva z njegovo ženo nekoč nekaj imela, da bo to štos na njeni petdesetletnici. Saj pravim, naše življenje je postalo en sam resničnostni šov.

Jani Virk v spremni besedi knjige Zakartana ura pravi, da morda Beltinške bande ne bi bilo, če ne bi bilo Aleša Debeljaka in japonskih turistov.


Aha, to je bilo takrat, ko smo nastopali na Mednarodnem festivalu lutkarskih gledališč, ki ga je organiziral Aco Šunjić. Z Beltinško bando smo igrali v preddverju Križank, začelo je deževati, Slovenci so se večinoma poskrili, ostali so samo še japonski turisti in Aleš Debeljak, ki ga je takrat ta glasbena kombinacija očitno čisto sezula, kot je rekel. Naslednje jutro je napisal res lepo recenzijo, ki smo jo potem objavili na naši prvi plošči Spominčice. Zato sem pesem Strune sem zamenjal zate posvetil Alešu Debeljaku. Bil je eden tistih redkih in zato toliko bolj pomembnih ljudi, ki nas je podprl že v začetku, ko to še ni bilo tako zelo samoumevno, ravno nasprotno. Hočem reči, takrat smo bili na meji, a gremo z zgodbo naprej, res sem potreboval spodbudo od nekoga, ki čuti, ki ve, ki zna slišati.


Zdaj pride na vrsto vprašanje, ki vam ga vsakič znova serviramo: Kako to, da ste na vrhuncu uspešnosti Martina Krpana zamenjali za Beltinško bando?


Ja, takrat je šlo to vsem v nos. Od tega, da so nekateri govorili, da to ni pravi način podajanja ljudske glasbe, do tega, da so me nekateri v Prekmurju obtoževali, češ da izkoriščam starčke … Aleš je bil eden prvih, ki je to prepoznal.


Če smo že pri tem, Goran Bregović, ki zelo redko govori o katerem koli drugem glasbeniku, razen recimo o Ericu Claptonu, je leta 2000 dal intervju z naslovom: »Všeč mi je, kako dela Vlado Kreslin«.


Takrat, ko je to izjavil, se še nisva poznala. Ta fenomen Beltinške bande ga je očitno zintrigiral.
Kasneje sva se nekoč srečala in padlo je neobvezno vprašanje: Kdaj bova midva naredila kaj skupaj? In pri tem je ostalo.
 

image
Vlado Kreslin: Hoteli smo povedati, da sta kavč in šank tisti odločilni lokaciji v Sloveniji, ki uravnavata vse. Tisti pri šanku vse vedo in tisti na kavču pred televizijo prav tako.   FOTO: Blaž Samec/Delo


Najbrž ste se že vprašali, zakaj vaša glasba tako navdahne literate, tudi tiste, ki so presegli meje držav, bookerjev nagrajenec Richard Flanagan, Charles Simic, Miljenko Jergović, hrvaški, zdaj kultni pisatelj Kristian Novak?


Ja, zanimivo. Kaj naj vam rečem na to? Ne vem, kako sploh pridemo v stik, ampak pridemo.
Flanagan je res srčen človek. Tukaj smo imeli žur, z Evo in Majdo, Richardovo ženo, prav za to mizo, smo se imeli prav fino. To je bilo takrat, ko je prišel v Slovenijo, ko je v slovenskem prevodu izšla knjiga Plosk ene dlani, ki govori o slovenskih priseljencih na Tasmaniji.

Jaz sem mu povedal zgodbo o mojem očetu, kako so ga mobilizirali Madžari in predali Nemcem, na koncu pa je končal v ruskem ujetništvu. On pa mi je začel razlagati o svojem očetu, ki je bil eden od avstralskih vojnih ujetnikov, ki so v japonskem suženjstvu gradili železnico smrti v Burmi, huda stvar. Takrat je ravno govoril o tem, da razmišlja o romanu. In potem smo izvedeli, da je zanj dobil bookerja. Ste ga brali? Ozka pot globoko do severa, kakšna knjiga! Poezija.


In kako se vam zdi roman Kristiana Novaka Ciganin, ali najljepši.


Uf, dobra knjiga. Vidite, Kristian mi je pa enkrat pisal, da posluša našo muziko in ga navdihuje, kadar piše, in to že od mladosti. Potem mi je poslal svoje knjige, jaz njemu plošče, šel sem tudi na premiero predstave Ivice Buljana po Kristianovem romanu Ciganin, ali najljepši ... In tako sva postala prijatelja. Kakšen pisec. Ima podoben jezik, kot je naš, prekmurski.


Takšen prekmurski magični realizem. Kako ste kaj s Ferijem Lainščkom. Vladom Žabotom, Dušanom Šarotarjem, literati, ki so oživili mitološko Prekmurje z besedami, vi z muziko?


Premalo se vidimo. Človek bi pomislil, da se naše poti bolj pogosto prekrižajo, pa se žal ne.


Če ostaneva pri pisateljih:ameriški pisateljici Ruth Dupré naj bi vaša skladba Rulet pomagala prebiti pisateljsko blokado, čeprav ni poznala ne besedila ne avtorja. Zgodba se je razvila do te mere, da je prišla v Slovenijo in napisala roman, nekakšno odo glasu, glasbi in osebnosti Vlada Kreslina ...


Tudi to je bila nenavadna zgodba, ja.


Kje je zdaj Dupréjeva? Imata še stike?


V Dallasu živi. Ko je prišla prvič v Slovenijo, je mojemu sinu Naju prinesla kapo z napisom Dallas. Naj jo je podaril Luki Dončiću, s katerim sta skupaj trenirala pri Olimpiji, in zdaj je Luka v Dallasu, Ruth pa navija zanj.


V pesniški zbirki Zakartana ura imamo priložnost vsaj malo pogledati v ta skrivnostni proces ustvarjanja. Zgodbe o tem, kako je nastala Namesto koga roža cveti, ni v knjigi, jo pa poznajo mnogi, najbolj Feri Lainšček.


Ja, Feri jo rad pove, vsakič znova. Ko sem prišel v njegovo kuhinjo z že napisano pesmijo, mislim, da je bila res na nekem prtičku … In sem mu jo prebral in je rekel, uf, mater, to je dobro. To je res dobro.
In čez čas mi je rekel, da ga je nekaj tako zasukalo v tej pesmi, da bo napisal zgodbo o tem. Da bo glavni junak pisal to pesem skozi svoje življenje. Tako je nastal roman z istim naslovom. Potem so me klicali z založbe, ali dovolim, da Ferijeva knjiga nosi naslov moje pesmi Namesto koga roža cveti. In sem seveda rekel ja.


Zdaj se zdi, da ste se usmerili v najmlajšo generacijo, s komadom Vse se da, ki ima v filmu kar dober kos minutaže, pod odrom pa študentje in mladi, ki v en glas pojejo Vse se da! Ste začutili, da potrebujejo prav tako sporočilo?


Malo sem se naveličal te klime v naš družbi, najbrž. Saj, tako kot gre v komadu: Pravijo ti, da ne moreš in da se ne da, da je itak vse brez veze in kdo si ti ..., da se itak nič ne splača, da se nič ne da … Da to, da ono. In potem se oni na kavču in ob šanku razpištolijo in naenkrat je ostrivec na a-ju. Dá, dá, dá ... vse se dá.

Saj vidite, kakšno malodušje vlada v Sloveniji. Slovenci, ki pridejo od zunaj, nam morajo povedati: Kaj pa vam je, saj živite v raju! Noah Charney mora napisati knjigo Slovenologija, da se morda pogledamo malo bolj realno. Samo treba je pritisniti, izraziti svojo voljo, vse se da, jamranje ne vodi nikamor.


V spotu vidimo Vlada Kreslina, kako nam prepeva z oglasnih panojev pred Metalko »Vse se da« in potem iz oglasa sestopi na slovensko cesto. Komentar na družbeno klimo neaktivnosti, neangažiranosti?


Gledalec ali poslušalec si lahko zgodbo ustvari sam. Ideja je bila Miranova oziroma sva to nekako napletla skupaj. Malo čudno bi bilo, da bi zdaj sam razlagal svoj komad, v smislu, ja, to je moj manifest proti vsesplošni letargiji, proti ubitemu duhu ... Ste morda v spotu opazili, da se ponavljata dva ključna in pomembna elementa, kavč in šank? (Smeh.) Hoteli smo povedati, da sta kavč in šank tisti odločilni lokaciji v Sloveniji, ki uravnavata vse. Tisti pri šanku vse vedo in tisti na kavču pred televizijo prav tako. A se ne ganejo, ne tisti izza šanka ne tisti s kavča.


Še enkrat: kako občutite to družbenopolitično situacijo, kot poet, kot glasbenik, kot nekdo, ki zaznava duh časa?


Hm. S tem je tako, kot si si včasih rekel: dokler ne bom izrekel, ne bo res. Poznate ta občutek? Ko nekaj veš, ko te teži slaba novica, pa jo moraš potem povedati nekomu ... In zavlačuješ, do večera zavlačuješ, ker se ti zdi, da dokler mu ne boš povedal, to še ni res.

In zato raje ne bi rekel. Ker se potem bojim, da bo še bolj res, da se bo še bolj uresničilo.