Šarčeve asimetrije
Šarec bo – če postane predsednik vlade – po eni strani soočen z močno, izkušeno, vojaško organizirano opozicijo.
Odpri galerijo
Šarec v državno politiko prinaša nekaj praktičnih izkušenj z vodenjem starodavnega mesta. Bili bi krivični, če bi trdili, da je politično povsem neizkušen. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Marjan Šarec, torej. Kandidat za predsednika vlade je predstavnik nove politične generacije. Če bo postal predsednik vlade, bo s štiridesetimi leti najmlajši slovenski premier. Bo kakšno leto mlajši od Lojzeta Peterleta, Janeza Drnovška ali Antona Ropa, ki so vodenje vlade prevzeli, ko so bili stari 41 let. Po geografu (Peterle), treh ekonomistih (Drnovšek, Andrej Bajuk, Rop), obramboslovcu (Janez Janša), politologu (Borut Pahor), inženirki z magisterijem iz menedžmenta (Alenka Bratušek) in pravniku (Miro Cerar) naj bi vodenje izvršilne oblasti prevzel mož z igralsko izobrazbo. Ko je vodenje vlade prevzel Peterle, je imel v delavski knjižici zapisano službo na zavodu za plan. Drnovšek je pred službo v slovenski vladi predsedoval predsedstvu SFRJ, Bajuk je v Slovenijo prinesel izkušnje iz Medameriške razvojne banke, Rop je bil pred premiersko funkcijo minister za delo in finance, Janša je bil obrambni minister, Pahor slovenski in evropski poslanec, Alenka Bratušek direktorica direktorata za proračun, Cerar pa profesor in pravni svetovalec državnega zbora.
Šarec v državno politiko prinaša nekaj praktičnih izkušenj z vodenjem starodavnega mesta. Bili bi krivični, če bi trdili, da je politično povsem neizkušen. Tudi za vodenje mesta je potrebno nekaj občutka. Ključna tveganja Šarčevega vladnega projekta so drugje. Predvsem gre za asimetrije, ki se tičejo koalicije. Prva asimetrija je vidna iz letala. Vlada, ki jo bo sestavljal, bo manjšinska. Računa lahko na zadržano podporo Levice, vendar lahko ta hitro ugasne. Druga asimetrija je povezana z realnimi ali namišljenimi izkušnjami koalicijskih partneric. Če bosta Alenka Bratušek in Miro Cerar zasedla ministrski funkciji, bosta v vladi, če bo ta potrjena, tudi bivša predsednica in predsednik vlade. Res je sicer, da je Lojze Peterle leta 1993 kot nekdanji premier sodeloval v vladi Janeza Drnovška. Vendar je bilo tedaj jasno, da so Drnovškove politične izkušnje bogatejše. Res je sicer, da je Bajuk kot nekdanji premier v vladi Janeza Janše služboval kot finančni minister. Vendar je bilo v obdobju 2004–2008 jasno, da je Janševa politična kilometrina mnogo daljša od Bajukove. Imeti ob sebi dva bivša voditelja vlade je lahko koristno, bolj verjetno pa to predstavlja določeno breme.
Še tretja asimetrija. Načeloma je politični kapital, ki ga določena stranka prinaša v koalicijsko povezavo, relativno enostavno merljiv. Izhaja iz odstotkov glasov, dobljenih na volitvah. Šarec pa je soočen z velikim tveganjem, da bodo stranke, s katerimi se povezuje, uveljavljale še druge oblike političnega kapitala, ki niso merljive. Alenka Bratušek in Miro Cerar si lahko domišljata, da v koalicijo prinašata tudi premierske izkušnje. Od te ideje do ocene, kako jima prav zato pripada večji kos oblastne pogače, pa je le majhen korak. Socialni demokrati si lahko domišljajo, da so na politični sceni že vse od slavnih osamosvojitvenih dni, zato bi tudi njim lahko pripadalo več, kot bi izhajalo iz suhoparnega razreza odstotkov. Desus je tradicionalno vajen vloge jezička na tehtnici, zato Karl Erjavec spominja na igralko Andie MacDowell, ko v oglasu za kozmetične preparate ponavlja: »Ker se cenim.« In svojo ceno bo imela tudi Levica. Do neke mere situacija spominja na leto 1990. V Demosovi vladi je bilo šest strank. Znotraj vladne ekipe pa je bilo tedaj precej prerivanja, saj so bile stranke, ki so na volitvah dobile nizke odstotke merljivega političnega kapitala, prepričane, da v koalicijo prinašajo tudi nemerljiv, a izjemno dragocen politični kapital. Zato jim menda pripada večji kos oblastne pogače. Ker je v tistih letih vladni kabinet štel več kot dva ducata članov, je bila delitev oblastne pogače nekoliko manj zapletena kot danes.
Šarec bo torej – če postane predsednik vlade – po eni strani soočen z močno, izkušeno, vojaško organizirano opozicijo. Motivi SDS bodo visoki, saj je dosegla boljši volilni rezultat od Šarčeve liste, ni pa bila sposobna sestaviti koalicije.
Hkrati pa bo moral Šarec prepričati tudi zavezniške stranke, ki so – o tem ni dvoma – užaljene, ker je volilno telo večjo podporo namenilo novincu iz starodavnega Kamnika, ne pa njim.
Izkušenj z manjšinsko vlado v tem prostoru nimamo. Politični podsistem bo v primerjavi z drugimi družbenimi podsistemi izgubljal moč. Je to dobro ali slabo? Dejstvo je, da si je v slabih treh desetletjih politični podsistem jemal številne pristojnosti – zlasti v gospodarstvu –, ki mu ne pripadajo. A tudi če bi politični podsistem del moči izpustil iz rok, bi še vedno moral delovati kompetentno.
Šarec v državno politiko prinaša nekaj praktičnih izkušenj z vodenjem starodavnega mesta. Bili bi krivični, če bi trdili, da je politično povsem neizkušen. Tudi za vodenje mesta je potrebno nekaj občutka. Ključna tveganja Šarčevega vladnega projekta so drugje. Predvsem gre za asimetrije, ki se tičejo koalicije. Prva asimetrija je vidna iz letala. Vlada, ki jo bo sestavljal, bo manjšinska. Računa lahko na zadržano podporo Levice, vendar lahko ta hitro ugasne. Druga asimetrija je povezana z realnimi ali namišljenimi izkušnjami koalicijskih partneric. Če bosta Alenka Bratušek in Miro Cerar zasedla ministrski funkciji, bosta v vladi, če bo ta potrjena, tudi bivša predsednica in predsednik vlade. Res je sicer, da je Lojze Peterle leta 1993 kot nekdanji premier sodeloval v vladi Janeza Drnovška. Vendar je bilo tedaj jasno, da so Drnovškove politične izkušnje bogatejše. Res je sicer, da je Bajuk kot nekdanji premier v vladi Janeza Janše služboval kot finančni minister. Vendar je bilo v obdobju 2004–2008 jasno, da je Janševa politična kilometrina mnogo daljša od Bajukove. Imeti ob sebi dva bivša voditelja vlade je lahko koristno, bolj verjetno pa to predstavlja določeno breme.
Še tretja asimetrija. Načeloma je politični kapital, ki ga določena stranka prinaša v koalicijsko povezavo, relativno enostavno merljiv. Izhaja iz odstotkov glasov, dobljenih na volitvah. Šarec pa je soočen z velikim tveganjem, da bodo stranke, s katerimi se povezuje, uveljavljale še druge oblike političnega kapitala, ki niso merljive. Alenka Bratušek in Miro Cerar si lahko domišljata, da v koalicijo prinašata tudi premierske izkušnje. Od te ideje do ocene, kako jima prav zato pripada večji kos oblastne pogače, pa je le majhen korak. Socialni demokrati si lahko domišljajo, da so na politični sceni že vse od slavnih osamosvojitvenih dni, zato bi tudi njim lahko pripadalo več, kot bi izhajalo iz suhoparnega razreza odstotkov. Desus je tradicionalno vajen vloge jezička na tehtnici, zato Karl Erjavec spominja na igralko Andie MacDowell, ko v oglasu za kozmetične preparate ponavlja: »Ker se cenim.« In svojo ceno bo imela tudi Levica. Do neke mere situacija spominja na leto 1990. V Demosovi vladi je bilo šest strank. Znotraj vladne ekipe pa je bilo tedaj precej prerivanja, saj so bile stranke, ki so na volitvah dobile nizke odstotke merljivega političnega kapitala, prepričane, da v koalicijo prinašajo tudi nemerljiv, a izjemno dragocen politični kapital. Zato jim menda pripada večji kos oblastne pogače. Ker je v tistih letih vladni kabinet štel več kot dva ducata članov, je bila delitev oblastne pogače nekoliko manj zapletena kot danes.
Šarec bo torej – če postane predsednik vlade – po eni strani soočen z močno, izkušeno, vojaško organizirano opozicijo. Motivi SDS bodo visoki, saj je dosegla boljši volilni rezultat od Šarčeve liste, ni pa bila sposobna sestaviti koalicije.
Hkrati pa bo moral Šarec prepričati tudi zavezniške stranke, ki so – o tem ni dvoma – užaljene, ker je volilno telo večjo podporo namenilo novincu iz starodavnega Kamnika, ne pa njim.
Izkušenj z manjšinsko vlado v tem prostoru nimamo. Politični podsistem bo v primerjavi z drugimi družbenimi podsistemi izgubljal moč. Je to dobro ali slabo? Dejstvo je, da si je v slabih treh desetletjih politični podsistem jemal številne pristojnosti – zlasti v gospodarstvu –, ki mu ne pripadajo. A tudi če bi politični podsistem del moči izpustil iz rok, bi še vedno moral delovati kompetentno.
