Sedanjemu mednarodnemu redu ne bo nujno sledilo nekaj boljšega

Se na pravilih temelječi mednarodni sistem res dokončno poslavlja?  

Objavljeno
15. november 2019 11.43
Posodobljeno
15. november 2019 11.43
Foto AFP
Božo Cerar
Božo Cerar
Na pravilih temelječi mednarodni sistem (rules-based international system), imenujejo ga liberalni mednarodni red ali demokratični svetovni red ali globalni red pod ameriškim vodstvom, je v resnih težavah. Nekateri napovedujejo njegov skorajšnji konec. Zastavlja se vprašanje, kaj mu bo sledilo. Občutek je, da ne nujno nekaj dobrega oziroma boljšega.

Na pravilih temelječi mednarodni sistem so po drugi svetovni vojni vzpostavile ZDA ob pomoči njihovih demokratičnih zaveznic. Pravila urejajo odnose med državami in se nanašajo na globalno varnost, gospodarstvo in upravljanje. Primarne atribute tega sistema, ki naj bi v mednarodni skupnosti uveljavil demokratične pridobitve znotraj njegovih ustanoviteljic, predstavljajo:

1) pravila, ki naj bi zagotavljala predvidljivo in miroljubno sodelovanje med državami. Odražajo liberalna demokratična načela in vrednote, kot so spoštovanje državne suverenosti, omejevanje uporabe sile, svobodni pretok kapitala in blaga, spoštovanje individualnih pravic in svoboščin, vladavina prava in demokracija;
2) telesa, ki naj bi skrbela za uveljavljanje omenjenih pravil (OZN, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija, Nato itd.);
3) izredno pomembna vloga demokratičnih držav z ZDA na čelu v njegovi uveljavitvi. Ne gre za popoln sistem (globalna ekonomska, finančna kriza, primeri politične disfunkcije itd.), vendar v primerjavi z drugimi je bil najbolj uspešen (manj vojn in vojnih žrtev, gospodarski napredek, dvig življenjskega standarda, povečanje števila demokratičnih držav itd.).


Kitajske globalne ambicije

Sistem je ogrožen od zunaj in znotraj. Spodkopava ga revanšistična Rusija. Omeniti velja njen vpad v Gruzijo in Ukrajino. Prvič po koncu druge svetovne vojne so se meje spreminjale s silo. Problematičen je njen odnos do sosedov oziroma prizadevanje po vplivnem območju ter njena podpora avtokratskim režimom in mešanje v demokratične volitve v drugih državah. Doma jih ne dopušča. Ravno je sprejela zakon, po katerem lahko rusko prebivalstvo enostavno odklopi od svetovnega interneta.
Nasprotuje mu vzpenjajoča se Kitajska, čeprav je med tistimi, ki so od njega največ profitirali. Kot alternativo (demokratičnemu kapitalizmu) vneto zagovarja avtoritarni državni kapitalizem in monopolno vlogo komunistične partije. Je proti demokraciji, človekovim pravicam in pravicam manjšin. Muslimanske Ujgure v Xinjiangu trpa v prevzgojna taborišča in nad njimi izvaja kulturni genocid. Svojih globalnih ambicij ne skriva. Predsednik Xi je leta 2017 na partijskem kongresu napovedal, da bo Kitajska do leta 2049 svetovni vodja. Njena ekonomska rast (tudi s kršitvijo liberalnih ekonomskih norm) se preliva v vojaško, kar je vidno v napenjanju mišic v Južnokitajskem morju. Veča se število njenih vojaških oporišč na tujem. Politični in ekonomski vpliv širi prek Pobude pasu in ceste (Belt and Road Initiative).
Eno od ključnih vprašanj je, kako k projektu – stabilnemu, za vse koristnemu mednarodnemu sistemu – pritegniti avtokratske države, kot sta Kitajska in Rusija. Pri nekaterih vprašanjih popuščanja ne bi smelo biti, pri drugih je sodelovanje vsekakor možno in dobrodošlo.

Tu so še malopridne države, ki bi se rade dokopale do orožja za množično uničevanje. Ne gre sicer za ogrožanje temeljev sistema, ni pa to nezanemarljiva grožnja. Iran tako podpira mednarodni terorizem in ogroža države v regiji. Severna Koreja je podpisala sporazum o neširjenju nuklearnega orožja (NPT), potem pa ga kršila in na koncu iz njega izstopila. Razvija nuklearno orožje in balistične izstrelke, grozi sosedom ter grobo krati človekove pravice lastnega prebivalstva.
Ne kaže pozabiti tudi na nedržavne akterje in nasilne ekstremistične organizacije, kot so Al Kaida, Islamska država itd.
Pri ogroženosti od znotraj je treba začeti od ustanoviteljice, se pravi ZDA. Te so že nekaj časa zadržane ali se celo umikajo od vodilne vloge v svetu in vloge poroka sistema. Začelo se je že s predsednikom Obamo. Ali je vredno, ali cena v denarju in življenjih ameriških vojakov ni previsoka, se ne sprašujejo le politiki, ampak tudi pomemben del njihove javnosti. Ob Trumpovih kritikah zaveznikov in hvali avtokratov se postavlja vprašanje, ali v sistem še verujejo same ZDA.
Dvomov ni najti le pri Američanih, ampak tudi Evropejcih. Tisti, ki jih je prizadela globalizacija, nasprotujejo ekonomski odprtosti. Drugi so proti prostemu gibanju ljudi, saj se čutijo ogroženi ob množici beguncev in migrantov. Ker na to legitimno zaskrbljenost ni bilo pravega odgovora, je vse več nasprotnikov odprtega tržnega demokratičnega gospodarstva. Iz takšnih ali drugačnih razlogov tako v ZDA kot Evropi (tudi pri nas) prihaja do nazadovanja demokracije.


Trije scenariji globalne geopolitike

Kako naprej oziroma kaj nas čaka? Američan dr. Mathew Burrows je v študiji (izšla je pred dnevi v okviru Atlantskega sveta ZDA) Globalna tveganja 2035: Propad ali nov preporod? predvidel tri možne scenarije prihodnje globalne geopolitike.
Prvega predstavlja nova bipolarnost. Vzpenjajoča se Kitajska in relativno vse šibkejše ZDA tekmujejo za globalno prevlado. Kot v času prve hladne vojne imamo opraviti z dvema med seboj rivalskima (politično, gospodarsko, ideološko) taboroma in vplivnima sferama ter rastočo napetostjo in nevarnostjo tretje svetovne vojne.

Drugi, ki ga je poimenoval potop v kaos, je še slabši. Obstoječi red se še naprej kruši, novega pa ni na obzorju. V odsotnosti stabilnosti trpi mednarodna trgovina. Države se zapirajo vase. Ob gospodarski krizi nastopi politična in države se začnejo zapletati v medsebojne spopade (npr. Iran s Savdsko Arabijo) …

Upanje naj bi vzbujal tretji oziroma restavriran svet. ZDA in Kitajska, soočene s katastrofo, se sporazumejo o novih pravilih za svetovno gospodarstvo. Podobno se velike sile dogovorijo o novih pravilih varnosti (omejevanje vojaških izdatkov, ponovni nadzor nad oboroževanjem – prepoved orožij nove generacije itd.). Mir je negotov, vendar sta vzpostavljena sodelovanje in nov svetovni red, ki pa je veliko manj liberalen.

V okviru ameriškega atlantskega sveta je sočasno izšlo tudi razmišljanje Prisoten ob preoblikovanju. V njem se avtorja Ash Jain in Matthew Kroening zavzemata za uveljavitev četrtega scenarija. Ta naj bi bil bolj v skladu z obstoječim, na pravilih temelječem redu in ugodnejši za demokratične države. Bil bi naj zanimiv tudi za Evropejce, ki bi z zlomom obstoječega sistema najbrž izgubili največ. Demokratične države naj bi torej morale prevzeti pobudo in se zavzeti za nekoliko revidiran in revitaliziran sistem. Tudi sam sem leta 2017 zapisal, da bi veljalo obstoječo svetovno ureditev in mednarodne ustanove ohraniti. To seveda ne pomeni, da določene prilagoditve, izboljšave niso mogoče oziroma nujne. Institucije je treba prilagajati, ne pa ukinjati.
V končni fazi scenarija Jaina in Kroeninga bi bile vse države zavezane k spoštovanju osnovnih načel, značilnih za na pravilih temelječi mednarodni sistem. Konkretno bi to pomenilo:

1) spoštovanje nacionalne suverenosti in mednarodnih norm, ki se nanašajo na terorizem, orožje za množično uničevanje in uporabo sile;
2) odprto globalno gospodarstvo;
3) demokratično vladanje, tj. svobodne in poštene volitve in osnovne pravice, ki jih zagotavlja vladavina prava. Svet bi se izognil spopadu velikih sil, standard bi še naprej rastel in demokratične pridobitve ne bi bile ogrožene. Tega seveda ne bi bilo mogoče doseči čez noč. ZDA in njihovi formalni zavezniki v Evropi in Aziji ter partnerji drugod vsekakor ne bi smeli čakati. Strniti bi morali svoje vrste in biti na čelu prizadevanj, kako na pravilih temelječi red prilagoditi razmeram v svetu v 21. stoletju. K temu bi morali pridobiti še Indijo, Indonezijo, Južno Afriko, Brazilijo in Mehiko. Poleg aktivnosti uradnih ustanov je pri tem pomembna vloga civilne družbe.

Eno od ključnih vprašanj je seveda, kako k projektu – stabilnemu, za vse koristnemu mednarodnemu sistemu – pritegniti druge pomembne igralce, avtokratske države, kot sta Kitajska in Rusija. Pri nekaterih vprašanjih, po mnenju avtorjev, popuščanja ne bi smelo biti, pri drugih je sodelovanje vsekakor možno in dobrodošlo. Tu je treba ponuditi roko, na primer glede neširjenja nuklearnega orožja, protiterorizma, nadzora nad oborožitvijo, migracij, podnebnih sprememb, globalnih financ in trgovine, pravil, vezanih na nove tehnologije, Arktike itd. Vrsto pravil bi bilo treba posodobiti, npr. glede nadzora nad oborožitvijo in neširitve nuklearnega orožja. Povsem na novo pa bi bilo treba urediti vprašanja, povezana z umetno inteligenco, 3D-tiskom, kvantnim računalništvom, genetskim inženiringom, robotiko, internetom stvari, 5G, vesoljem, kibernetiko itd.

Avtorja predlagata (poleg ustanov v okviru OZN) oblikovanje novih in okrepitev obstoječih skupin. Skupina D10 (demokratičnih deset) bi vključevala najpomembnejše demokratične države v svetu in EU in bi jih koordinirala. G20 pa bi vsebovala vodilne države v svetu. Obravnavala bi globalne politične, varnostne in ekonomske izzive. Obe instituciji bi igrali pomembno vlogo pri oblikovanju prilagojenega, na pravilih temelječega reda. Avtorja predlagata tudi oblikovanje Zveze svobodnih držav, ki bi poleg D10 zajemala še druge demokratične države v svetu. Predstavljala bi tudi podlago za oblikovanje novega trgovinskega sporazuma (svobodne in pravične trgovine). Oblikovalo bi se tudi več regionalnih teles, npr. azijski sedemstranski okvir, ki bi vključeval tako Kitajsko kot ZDA, poleg Rusije, Indije, Japonske, Južne Koreje in Avstralije. Novi red bi bilo treba seveda uveljaviti oziroma braniti. Zahodne države bi morale dati zgled s svojim doslednim ravnanjem. Avtorja menita, da bi bilo veliko odvisno od koordinacije ZDA z EU in Japonsko, predvsem pa bi morale biti ZDA pripravljene ta projekt voditi. Ravno tu pa je ena od hib predloga. Trenutna administracija ZDA pod vodstvom predsednika Trumpa te vloge ni pripravljena odigrati. ●

Dr. Božo Cerar je upokojeni veleposlanik.