Sibil Svilan: Zdaj premaknimo stvari, sicer nas bo čez nekaj let še bolj bolela glava

Predsednik uprave banke SID sodi med najbolj izkušene slovenske bankirje. Njegova banka je drugače od NLB in NKBM brez težav prestala nedavne stresne teste. Z njim smo se pogovarjali o slovenskih izvoznikih, stranpoteh slovenskih bank, kapitalskem krču, bančnih poslih v senci, novih balonih v svetovnih financah in dilemi, kako v Sloveniji porabiti vsaj delček od Junckerjevih 300 milijard evrov novih naložb.

Gospod Svilan, ko sva se nazadnje pogovarjala, novembra 2011, je bila Slovenija pripoznana kot članica skupine PIIGS. Kako vi vidite ta čas? Smo morda vsaj deloma opravili domačo nalogo?

Veliko je bilo odvisno od Slovenije same in zagotovo sta država in njeno gospodarstvo naredila pomembne korake v pravo smer, vendar domače naloge za preobrat še nismo opravili, saj imamo veliko makroekonomskih neravnovesij. To je opozorila tudi evropska komisija in zato nas še boli glava. Izboljšale so se razmere v Evropi in s tem se je izboljšal tudi naš položaj. Naša gospodarska rast ima štiri vzroke, glavni je slovenski izvoz, ki je omogočil okrevanje slovenskega gospodarstva. Izvoz je letos rekorden, s šestodstotno rastjo, že septembra smo presegli 17 milijard evrov. To je glavni vzrok za rast v zadnjih dveh letih in lahko se le zahvalimo našim konkurenčnim izvoznim podjetjem, ki nam to omogočajo. Del rasti gre na račun oživitve v gradbenem sektorju, vendar razna krožišča in protihrupne ograje nimajo dolgoročnega gospodarskega učinka. Nekaj rasti je prinesla še hitra poraba evropskega denarja v lani zaključeni finančni perspektivi, predvsem v občinah. Obstaja pa še en vidik: v tem času so se zelo znižale cene energije, to pa vpliva na rast BDP in poslovanje vseh naših podjetij. Po podatkih banke UBS za 15 dolarjev nižja cena nafte v povprečju prispeva skoraj 0,25 odstotka rasti BDP. Pomemben zunanji element je še zmanjšanje krize v evrskem območju, ki je bilo pred tremi leti v težkem položaju. S tem so se bistveno izboljšale možnosti za zadolževanje Slovenije in drugih držav na mednarodnih finančnih trgih.

Evropsko okrevanje je zdaj zelo negotovo.

Da, nekatere od naših izvoznih partneric so skoraj v recesiji, Italija in Hrvaška zagotovo, v Franciji se gospodarstvo močno ohlaja, pa tudi iz Nemčije prihaja nekaj neprijetnih informacij, zlasti glede potrošnje. Ker smo odvisni od povpraševanja teh trgov, so te informacije slabe. Še večji vpliv na naš izvoz ima rusko-ukrajinska kriza, v državah, s katerima je prek milijardo evrov menjave. Ocenjuje se, da se bo iz Rusije do konca leta odlilo za skoraj sto milijard evrov kapitala. Hkrati cene nafte in plina padajo. Rusi imajo sicer zelo močan sklad iz naftnih prihodkov, v katerem je skoraj 70 milijard dolarjev, a kljub temu se njihovo gospodarstvo bistveno drugače razvija, kot je bilo predvideno. Odpoved Južnega toka je že prva posledica krize. To vpliva na slovenski izvoz in bo lahko problematično. To je zunanja slika, mislim pa, da je bolj pomembna notranja moč slovenskega izvoza: Koliko slovenskega je v slovenskem izvozu?

Kaj mislite s tem?

Našega lastnega deleža v izvozu ni tako veliko, znaša približno 35 odstotkov. Drugi kazalec je industrijska proizvodnja v BDP. Zadnja študija dunajskega inštituta WIIW je pokazala, da je Slovenija relativno dobro pozicionirana, nad povprečjem EU. Vendar smo v zadnjih 15 letih pri industrijski proizvodnji izgubili zelo dobro pozicijo, s 26 do 27 odstotkov smo prišli na 19 odstotkov industrijske proizvodnje v BDP. To je precejšen padec, še posebej če se primerjamo z Nemčijo, ki je v zadnjih 15 letih ohranila delež te proizvodnje pri 23 odstotkih BDP, ali z Avstrijo, ki je padla le za eno odstotno točko, z 19 na 18 odstotkov BDP. Madžarska in Češka sta v tem obdobju delež industrijske proizvodnje celo povečali na 25, 27 odstotkov BDP. Le z nadaljnjo industrializacijo in specializacijo lahko delamo konkurenčno na svetovnih trgih, tako produktnih kot finančnih, ki so zasičeni. Hkrati se z industrializacijo dosega največje multipliciranje rasti gospodarstva in ustvarja nova delovna mesta ter predvsem tako realno povečuje izvoz. Da ne bomo ponavljali starih napak, ko smo izvoz čezmerno subvencionirali tudi s kreditiranjem. Za to nadaljnjo industrializacijo pa so ključne nove investicije v nove poslovne modele. V banki SID si prizadevamo financirati nove poslovne modele in skušamo povečevati izvoz tam, kjer je dodana vrednost, ob tem pa zavarujemo pomembna izvozna tveganja. V letu 2013 smo financirali in zavarovali več kot 2500 podjetij, od tega 65 odstotkov izvoznih podjetij. Na ta način banka SID posredno in neposredno financira in zavaruje več kot 20 odstotkov slovenskega izvoza, kar je rekord v Evropi in tudi v svetu.

Dobili smo novega gospodarskega ministra. Kaj pričakujete od njega in gospodarske politike?

Naša predstava je večja industrializacija in večja specializacija in posledično večji izvoz. Vendar morajo to podjetja narediti sama. Država lahko samo ustvarja okolje, npr. delno prevzema tveganja ali povečuje varnostne rezerve pri banki SID, ki so podlaga za zavarovanje izvoza, ne more pa izvažati. Podjetja morajo sama narediti nov izvozni poslovni model, to pa je stvar inovacij menedžmenta in lastnikov. Pri tem pa ne smejo biti ujetniki preteklosti, ampak morajo podjetja iti v prihodnost, in sicer v smer novega trajnostnega modela razvoja. Iz modela nenaravne neomejene rasti gospodarstva bi morali iti v model naravnega krožnega gospodarstva.

Kaj pa to pomeni?

To je bolj sonaravni način upravljanja vseh virov in dejavnikov proizvodnje in tehnologije, z naravnimi prirasti, ki dolgoročno in trajnostno gledajo na delovanje podjetja in okolja. To pomeni, da z novo razvojno paradigmo na podjetniški in nacionalni ravni ustvarimo ustrezne, v prihodnost usmerjene poslovne modele, s katerimi je možnost doseči novo kakovost in preboj na svetovnem trgu. V banki SID konkretno že zdaj ponujamo programe, v okviru katerih imajo podjetja, posamezniki in javni sektor možnost financiranja spremenjenih modelov učinkovitega upravljanja energije in virov ter okolja. Tako eden od programov ponuja možnosti ščitenja okolja in energetsko učinkovitost v malih in srednjih podjetjih, drugi pa v preostalih podjetjih, hkrati ponujamo program za učinkovito rabo energije tudi za fizične osebe. Tretja možnost pa je, da bi skupaj z državo ali občinami v javnem sektorju izvedli obnovo javnih stavb, saj so podobne programe že izvedli v Avstriji, Italiji, pa tudi na Hrvaškem. Z investicijami v tako trajnostno industrializacijo bi slovenska podjetja bistveno znižala onesnaževanje okolja in rabo energije, na drugi strani pa povečala dodano vrednost v izvozu in tudi količino izvoza tako proizvedenih izdelkov. Te spremembe oz. nov način razmišljanja podjetij, javnega sektorja in celotne družbe so nujnost, sicer ne bomo mogli preiti iz krize slovenskega pa tudi evropskega gospodarstva, ampak bo izhod iz te krize samo začetek nove krize.

Drugače od NLB in NKBM je vaša banka brez težav prestala stresne teste. Vas je to presenetilo?

Ne, to smo pričakovali v skladu z našimi modeli tveganj. Presenečeni smo bili, da smo bili kot nacionalna spodbujevalna in razvojna banka sploh uvrščeni med banke pod enotnim mehanizmom nadzora, vendar je bila verjetno ocena ECB in slovenskih nadzornikov, torej BS in ministrstva, da je to nujno zaradi naše sistemske vloge, saj smo bili nekaj časa po kapitalu, bilančni vsoti, celo druga banka v državi. Pregledi kakovosti aktive in stresni testi so znova pokazali, da so naš poslovni model, profil tveganosti in kapitalska trdnost zelo robustni. V banki SID nimamo kapitalskega primanjkljaja tudi po najbolj neugodnem stresnem scenariju. To nam omogoča nemoteno poslovanje. A to velja le za naš poslovni model in profil tveganja. Če bi to spremenili – večkrat slišimo, da moramo kar povprek kreditirati gospodarstvo, tudi slaba podjetja –, tudi mi ne bi naredili tega testa in bi bili v takem ali še slabšem položaju kot druge banke. Poleg tega so bila izhodišča za te teste za Slovenijo zelo neugodna, tj. leto 2013, ki je bilo katastrofalno, v nasprotju z drugimi državami, ki niso imele tako slabih izhodišč. Zato pričakujemo, da smo z opravljenim testom res dokazali, da smo ustrezni in uspešni v tem prostoru, tudi tistim, ki so večkrat izražali dvom o pravilnosti našega načina kreditiranja oz. delovanja.

Vaši kolegi iz državnih bank radi potožijo nad nižino svojih plač, ki jih omejuje Lahovnikov zakon, ob tem da jih del vladajoče politike želi zamenjati. Je težko biti bankir na Slovenskem?

(Daljši premislek) Čas bi že bil, da se neha demonizirati bankirje. In da se naredi tudi razlika med bankirji in bančniki, med odgovornim in neodgovornim posojanjem in tudi sposojanjem.

Kakšna je ta razlika?

Banka so predvsem ljudje in korporativna kultura upravljanja. Čeprav so seveda potrebni še kapital, upravljanje tveganj, tehnologija in druge stvari. A v bistvu so ljudje tisti, ki upravljajo kapital in tveganja. Banka ima lahko visok kapital, a če nima ustreznih ljudi, ki so usposobljeni in etični, bo verjetno v kratkem zapravljen. Če želimo ločiti med tistimi, ki so bankirji, je treba izhajati iz tradicionalnega načina obravnavanja banke. Gre za etično obrt upravljanja tveganj, ki temelji na zaupanju, saj so bankirji vedno jamčili bodisi s svojim premoženjem bodisi integriteto in bili s tem v celoti odgovorni za dosledno upoštevanje zlatih pravil bančništva, ki so v veljavi dolga leta. Pri tem je zelo pomembno, da se bankir lahko po vsakem kreditnem odločanju – s temi pravili, etiko in držo, torej integriteto – vedno obrne nazaj na znane postavke, kot so denarni tok, tveganja, in na ustreznost ter etičnost posla. Po drugi strani lahko uporabimo izraz bančnik za tiste, ki tega ne upoštevajo in delajo v imenu ali za račun nekoga drugega ter imajo manj drže – hrbtenico večkrat upognejo in tako ravnajo neodgovorno. In zato prihaja do težav. Dodatna težava je, če so zraven še pritiski politike, poslovnežev ali nekaterih interesnih skupin, ki iz lastnih, ne pa javnih interesov poskušajo doseči neke cilje. Zato je velika težava tudi neodgovorno sposojanje teh deležnikov. V teh primerih se najbolj vidi razlika med bankirji in bančniki, med odgovornim in neodgovornim posojanjem. Ko si sam in ko moraš ubraniti svojo kreditno odločitev, se vidi sposobnost ljudi, ki so bankirji, drugače od tistih, ki to niso oz. so bančniki in imajo drugačna merila in lahkotno sprejemajo neodgovorne odločitve. Zato bi bil čas, da se neha demonizirati bankirje in da se, če se najdejo napake, obsodi bančnike. Kajti zagotovo je prišlo pri odločanju posameznikov tudi do napak – in to je mogoče ugotoviti v okviru preverbe poslovnega odločanja. Prevečkrat se daje vse v en koš in obsoja delovanje bank in bankirjev vsepovprek. V Londonu in drugje razmišljajo o uvedbi licenc za vse bankirje, ne le za uprave, podobno kot imajo licence zdravniki. O tem bi veljalo razmisliti tudi pri nas.

Se ve, kdo je bankir in kdo bančnik?

Zagotovo so stvari zdaj bistveno drugačne kot pred krizo, v tisti evforiji kreditnega buma. Tedaj je etika nekako odpovedala, upravljanje tveganj pa je zatajilo. Po krizi se je z rezultati že pokazalo, kateri so bili bankirji, ki so jo uspešno prebrodili, in kateri je niso. Na drugi strani je prišlo do diferenciacije znotraj našega ceha, tudi v okviru Združenja bank Slovenije. Mislim, da je bil narejen kar velik napredek, res pa je, da stvari še niso končane. Zato ker se bančništvo zelo hitro spreminja, zlasti v Sloveniji v tem trenutku zagotovo ni lahko biti bankir. Na eni strani je poglavitni problem slovenskih bank prihodkovna šibkost, po drugi strani pa so modeli tveganja v Sloveniji podcenjeni, saj se še vedno zanemarjajo nekatera ekonomska in druga dejstva, ki so se včasih prilagajala nekaterim željam in subjektivnim zahtevam. Tveganja se morajo ustrezno oceniti, saj bodo zahteve za poslovanje bank v vseh pogledih, od kapitala do operativnih tveganj, vedno težje zlasti za slovenske banke, ki so zelo majhne, saj smo vse skupaj za velikost manjše evropske banke. Vendar osnovni problem bank in vseh teh obtožb, o katerih govorimo danes, ni vedno na ravni bank kot takih. Vgrajen je že v sistem. V denarni znanosti ni odgovorov, kako nadomestiti oziroma spremeniti to fraktalno strukturo centralnobančnega sistema, v katerem živimo. Problem ni le v akterjih, torej bankah, gospodarstvu, ampak tudi v sistemu, kako se danes kreira denar, kako se multiplicirajo zadeve, ki so povezane s celotno ekonomijo. Danes živimo v t. i. centralnobančnem gospodarstvu. Centralne banke z emisijo denarja določajo vrednost aktive in količino in vrednost poslovanja v podjetjih in v državah, ne le v bankah. V tej luči je zelo vprašljivo, ali sedanji sistem lahko učinkovito deluje. Banke multiplicirajo denar in z obvezno rezervo in sistemom papirnatega denarja lahko ena evropska banka s sto evri kreira deset tisoč evrov kredita. S tem seveda omogoča napihovanje kreditnih balonov. Na tem sistemu temelji ne le evropsko, slovensko, ampak tudi svetovno gospodarstvo – vse od sedemdesetih let, ko se je centralnobančni denar dokončno ločil od zlate podlage in postal papirnati denar. To v zadnjih 40 letih na eni strani res kreira večje povpraševanje in omogoča možnost hitrega razvoja – na drugi strani pa stalno povzroča probleme in balone v financah in gospodarstvu. V povezavi s tem potekajo v svetu različne iniciative. Sam sem bil udeležen na eni od njih v Nemčiji. Tam je bila zbrana skupina ekspertov za denarno in bančno znanost, z iniciativo za t. i. polni denar. Z njo se želi doseči, da bi se obstoječi centralnobančni sistem spremenil. Po izračunih glavnega ekonomista nemške družbe Degusse bi se, če bi se odločili v svetu za vračilo zlatega standarda, zlato podražilo s sedanjih približno 1200 na približno 16.500 dolarjev za unčo. Tak obrat je v praksi nemogoč, saj bi povzročil izjemno inflacijo in izgube. Problem je tudi, da so zlate rezerve v deviznih rezervah po svetu zelo neenakomerno razporejene. Največ jih je v ZDA, Nemčiji, Franciji (70–60 odstotkov) – po drugi strani pa ima Kitajska, ki je danes druga gospodarska sila na svetu, le dva odstotka. Zato so vprašanja, kako to spremeniti, zelo težka in odgovori niso le v rokah nas bankirjev. Te širše politično ekonomske zadeve bo treba reševati na drugih ravneh. In to bo zahtevalo sistemsko revolucijo, o kateri se govori.

Se v tem trenutku nekaj tisoč kilometrov stran napihuje novi Lehman Brothers?

Zagotovila, da ni tako, nimamo. Sistemska tveganja niso dovolj opredeljena, zato se razpravlja o spremembah, ki so potrebne, da bi se ta sistem stabiliziral tudi na Financial Stability Boardu, kot najvišjem organu na tem področju. Če samo v Evropi pogledate BDP oz. produkcijo in količino denarja v obtoku, je v evroobmočju delež količine denarja trikrat večji, kot je BDP oz. produkcija dobrin. Na vsakih sto enot blagovnega toka imamo skoraj 300 enot denarnega toka. Kam gresta ta denarni tok oz. presežna likvidnost? Toliko likvidnosti, denarja, kot ga je zdaj v bančnem in centralnobančnem sistemu, ni bilo še nikoli v zgodovini. O tem, kam gre ta denar, so različne razlage in tudi teorije. Pravega odgovora, zagotovila, da so tveganja pod nadzorom oz. da ne nastajajo novi baloni, pa nimamo.

Presežni denar se zliva v t. i. »shadow banking«, bančne posle v senci. Koliko je tega?

Bančništva v senci je zadnje čase vedno več. Iz omenjene likvidnosti se ne napajajo le borze in vrednostni papirji, kar je nekaj pričakovanega, ampak tudi hedge skladi, ki del tega sicer vračajo tudi v gospodarstvo, večinoma pa špekulirajo. Ob tem imate na drugi strani še eno zelo zanimivo značilnost v uspešnih družbah in podjetjih. Vzemiva Apple, ki je po borzni vrednosti svojih delnic oz. tržni kapitalizaciji v višini 700 milijard dolarjev trenutno prvi v svetu: oni imajo kar za 120 milijard dolarjev prostega denarnega toka v gotovini. To pomeni, da lahko Apple financira skoraj, karkoli si zamisli – in to brez bank ali bančnih poslov senci.

Lahko Apple sam financira polet na Luno?

Za to bi bilo verjetno premalo, a v praksi lahko sam v celoti financira vse svoje naložbe nekaj let. Vprašanje pa je, zakaj tega denarja ne porablja, zakaj ne investira. Odgovor je verjetno: zato, ker so finančni in proizvodni trgi tako zasičeni, da ni novih poslovnih modelov in tehnoloških preskokov, ali pa zato, da si zagotovi varnost v prej omenjenem negotovem centralnobančnem in finančnem sistemu. A to ne velja le za Apple, tudi njihov tekmec Samsung ima približno 70 milijard likvidnih sredstev na računih.

Kar je skoraj za dva slovenska letna BDP.

Tako je. Podobno velja tudi za nekatera druga največja evropska, zlasti pa japonska podjetja, ki imajo na svojih računih privarčevanega tudi do 20 odstotkov tamkajšnjega BDP. To nas vodi v zelo čuden položaj, iz katerega na stari način verjetno ni izhoda. Tudi če uporabljamo t. i. imenovani Keynesov model ali pa raje novejše modele Hayeka, ne dobimo odgovorov, zakaj te družbe tega denarja ne porabijo, zakaj bančništvo v senci dela druge stvari, kot so jih ti modeli predvideli. Ob tem imamo še probleme trgovanja na finančnem trgu. Večina trgovanja namreč sploh ne poteka več v normalni fizični obliki med ljudmi in z namenom investiranja v gospodarstvo, ampak gre za high frequent trading, ki je resnici zgolj arbitraža na diferencial v najkrajšem časovnem območju, ki ga računalniki omogočajo prek algoritmov, ki jih delajo matematični modeli, in to proizvaja večje dobičke od večine realnega gospodarstva.

Koliko je v Sloveniji bančnih poslov v senci?

Zadeva je delno podobna kot v svetu, le da z nekim časovnim zamikom in v drugi obliki ter seveda količini. Tudi v Sloveniji se je zgodilo, da so dobra podjetja, zlasti izvozniki, začela kopičiti lastno likvidnost in imajo lastnih sredstev dovolj za financiranje lastnega investiranja. Tudi pri nas so dobra podjetja zelo likvidna in ne potrebujejo bank za izvajanje svoje dejavnosti. Slovensko bančništvo ima svoje specifike in težave, čeprav je slovensko gospodarstvo izrazito bančno gospodarstvo, saj naš trg kapitala ne deluje dobro. Vendar za razvoj bančništva v senci ni toliko možnosti kot na tujem, zlasti pa ne toliko finančnih sredstev, je pa precej posojanja med podjetji. Tako nekatere stvari tečejo mimo bank, vendar ne v takem obsegu kot na evropskih in svetovnih trgih.

Drži ocena, da je tretjina podjetij pri nas uspešnih, tretjina se drži nad vodo in nekako posluje, tretjina pa počasi ugaša?

Za tako oceno je potrebno več časa in prostora, res pa tako poenostavljeno stališče verjetno ni daleč od resnice. Tretjina slovenskih podjetij, mogoče nekoliko manj, je res zelo dobrih. Ona skrbijo za razvojni zagon, nove tehnologije, nova delovna mesta in še marsikaj.

To je Krka in kdo še?

Seveda, govorimo o farmacevtski panogi, informacijski in komunikacijski dejavnosti, tudi del predelovalne in avtomobilske industrije ter bele tehnike, ki skupaj zaposlujejo več kot 200 tisoč ljudi in imajo vrsto zelo izvozno usmerjenih podjetij z dobrimi rezultati. Vpeti so v tuje proizvodne verige, so razvojni dobavitelji. Potem imamo še vrsto majhnih podjetij, ki jih v Sloveniji niti prav dobro ne poznamo. To so dobra podjetja, ki se lahko kosajo v svetovnem merilu in imajo tam razmeroma velike tržne deleže. Vendar je ta tretjina premalo, da bi lahko ocenili, da je slovensko gospodarstvo uspešno. Če sem iskren, pri tej tretjini ni potreb po financiranju, saj ta podjetja slovenskih bank veliko ne potrebujejo. Sodijo v kategorijo podjetij, o katerih smo govorili prej, imajo presežno likvidnost in se pretežno sama financirajo. Ta podjetja lahko financirajo tudi svojo dobaviteljsko verigo navzdol in to se v Sloveniji zadnje čase dogaja. Letošnje zmanjšanje insolvenčnih postopkov je delna posledica tega, da so ravno uspešni izvozniki prenesli svojo večjo likvidnost na nižje ravni svojih verig, na svoje dobavitelje. Skratka, tretjina najboljših podjetij olajšuje tudi položaj v drugih dveh tretjinah podjetij. Ob tem pa je žal spodnja tretjina podjetij kreditno nesposobna zaradi prezadolženosti in premajhnega kapitala. Kapitalski krč slovenskih podjetij je glavni vzrok, da banke ne moremo posojati tako, kot si to podjetja želijo, in ne moremo prevzeti njihovih tveganj. Poleg tega imamo v Sloveniji ogromno podjetij s starimi poslovnimi modeli, ki niso konkurenčna ali pa ne morejo prodajati na svetovni trg. Slovenske banke takih podjetij ne želijo financirati, ker vedo, da v prihodnosti ne bo denarnega toka za odplačilo kredita. Zato se kreditna aktivnost v Sloveniji še nadalje zmanjšuje, na leto 12 odstotkov, in obseg posojil je od konca lanskega leta upadel s 24,5 na 23 milijard evrov. Hkrati pa je gospodarska rast s približno minus dva odstotka zrasla na plus dva odstotka. Če poudarim, problem ni nekreditiranje bank – kreditni krč, ampak je problem nekje drugje. Verjetno neustrezni poslovni modeli, kapital, prezadolženost in nepripravljenost za delitev tveganj. Je pa še dodaten problem: Slovenija je že nekaj časa v deflaciji.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da se pritisk na velike dolžnike, kar je pretežni del slovenskega gospodarstva, povečuje. Tudi zato zmanjšujejo dolgove – ker v prihodnjih letih teh ne bodo mogli odplačati s pomočjo inflacije. Hkrati ni mogoče pričakovati, da bi lahko slovenske banke prenesle vso težo tveganj v podjetniškem sektorju v svoje bilance. Za to imamo premalo kapitala. Če bi to naredili, bi banke postale lastnice podjetij iz omenjene zadnje in delno srednje tretjine podjetij, ki so zagotovo potrebna prestrukturiranja. Potem bi se slovenske banke v kratkem času treh, štirih let znova znašle v postopkih sanacije in dokapitalizacije. Banke nismo dovolj strokovno usposobljene za prestrukturiranje podjetij. Te stroke, t. i. turnaround menedžmenta v Sloveniji še ni, šele zdaj se postavlja.

Je seznam 15 podjetij za privatizacijo pravi, bi veljalo privatizirati naprej?

Vsaka država ali nacija ima toliko sposobnosti in zmožnosti, da sama upravlja svoja podjetja in premoženje, kolikor je sposobna individualno in v podjetjih ter državi kreirati kapital in ga pretvarjati v družbeni in tehnološki razvoj. Slovenija ni nobena izjema, zlasti ker smo del EU, kjer veljajo zelo jasna pravila o prostem pretoku kapitala itd. Če tega premoženja nismo sposobni upravljati sami, ga pač prevzame nekdo drug. V preteklosti smo preveč potisnili v ozadje dejstvo, da mogoče živimo preveč usmerjeni v potrošniško smer in da kapitala ne akumuliramo, temveč ga zapravljamo. V Sloveniji smo mislili, da lahko ustvarjamo novo vrednost le z delom, to pa pomeni, da nismo kreirali kapitala, tistega, ki smo ga dobili, pa smo zapravili. To nam je kratkoročno zagotovilo višji standard in boljše življenje, a to seveda ni naraven proces. Namesto da bi imeli krožno gospodarstvo z naravno rastjo in bi akumulirali kapital v teh 20 letih, ko smo samostojni, smo ta kapital potrošili. To je vzrok, da zdaj razpravljamo, kaj bomo prodali in kaj ne. Ne ukvarjamo se s tistim, kar počnejo uspešni narodi – da bi na nov način, z znanjem, kapitalom in tehnologijo ustvarili več, kajti to so tvorci nove vrednosti, ne pa samo delo. Če bi podjetja in posamezniki delovali tako, bi si sami ustvarili dovolj kapitala, bi lahko kupovali podjetja in upravljali z njimi. In s tem bi lahko privatizacijo opravili drugače, kot je to zdaj potrebno, ker imamo primanjkljaj v proračunski blagajni ter makroekonomska neravnovesja, ki zahtevajo strukturne spremembe, za katere potrebujejo denar.

Če govorimo o konkretnih družbah, Telekomu, NLB in drugih bankah itd. Prodati ali ne?

Smo sposobni ustvarjati svetovno primerljive donose v Telekomu ali v bankah? V Sloveniji so donosi bistveno nižji. Povprečna donosnost slovenskih podjetij je med štirimi in šestimi odstotki, v drugih državah znaša donos približno 10–15 odstotkov. Povprečna donosnost slovenskih bank je še bistveno nižja kot v tujini. In če nismo sposobni kreirati kapitala, ne moremo tekmovati z drugimi, ker nimamo dovolj, da bi vlagali. V telekomunikacijah je treba vlagati v tehnologijo, posodabljati stvari in iti naprej v digitalno revolucijo. Enako velja za energetsko revolucijo: moramo biti sposobni znižati cene energentov. Naše gospodarstvo mora imeti približno podobne razmere kot tista v tujini, tudi pri energiji, nafti, elektriki. Ravno to počnemo v skupini banke SID na področju financiranja. Samo lani smo s finančnimi instrumenti spodbudili slovensko gospodarstvo v višini 9,5 milijarde evrov. Financirali za 7,7 milijarde prodaje slovenskih podjetij, naš vpliv na BDP je lani znašal 3,1 milijarde evrov, na izvoz 3,6 milijarde evrov, ustvarili smo od 18 do 20 tisoč delovnih mest. Skupaj smo lani sodelovali z 2500 slovenskimi podjetji in jim skušamo zagotoviti podobne finančne razmere, kot jih imajo podjetja na tujem. Od energetskih podjetij pa druga podjetja zato pričakujemo, da ponudijo energijo po ceni, ki je primerljiva s tisto v tujini. Če naša energetska podjetja niso sposobna prilagoditi cen evropskim, moramo dobiti drugega upravljavca, ki bo to zagotovil. Podobno velja za telekomunikacije, za letališča, pristanišča itd. Ni bistveno, kakšna je lastnina, bistveno je, kako se jo upravlja, ali imamo prave ljudi, ki imajo znanje in ustvarjajo pravi poslovni model, ali znamo ustvarjati ali pridobiti kapital, kakšna je korporativna kultura in upravljanje, zlasti pa dolgoročno trajnostno ustvarjanje dodane vrednosti za vse deležnike.

Je DUTB upravičila svoj obstoj?

Odgovoril bi s praktičnim primerom, prisilno poravnavo Cimosa. DUTB, bolje nekateri posamezniki v DUTB, so tu zagotovo odigrali pozitivno vlogo. Slovenci pri sanaciji podjetij nismo najboljši – in tu je bil tipičen primer Cimos. Slovenski akterji, tako lastniki kot država, banke, vsi drugi, se nismo bili sposobni v nekaj letih – po pobudi, ki jo je dala banka SID za reševanje te zadeve – dogovoriti z dobavitelji in kupci Cimosa, tako kot se je zdaj dogovoril DUTB. Cimosova zgodba še ni končana, a trenutno je prisilna poravnava na zelo dobri poti. V Sloveniji nimamo znanja o turnaround menedžmentu, sanaciji podjetij in nimamo pravih profesionalcev, ki znajo obračati slaba podjetja v dobra oz. jih je zelo malo. Kot razumem, se je poskušalo to znanje skoncentrirati v DUTB, s pomočjo tujih strokovnjakov. To je nujni del sanacije slovenskega gospodarstva. Banke tega ne moremo delati same, čeprav smo naredile nekaj uspešnih prestrukturiranj, Steklarna Rogaška, Trimo, TPV, Intereuropa. V Sloveniji ima težave skoraj polovica podjetij. Zato potrebujemo inštitucijo, ki bi lahko sistemsko počela te zadeve. Ima pa DUTB tudi nekatere pomanjkljivosti v mandatu in vsebini. Recimo, ne more financirati podjetij, ki so v težavah ali prihajajo iz njih. DUTB bi potrebovala finančni vzvod, s katerim bi lahko financirala ta podjetja in jim omogočila prehod v normalno fazo, ko bi jih začele ponovno financirati banke. SID banka je stoodstotno državna banka, zato se ne moremo v teh podjetjih v težavah finančno vključiti, ker bi to za EU pomenilo nedovoljeno državno pomoč. Tako posebno, mezanin financiranje, bi zdaj praktično potrebovala skoraj tretjina slovenskih podjetij, da bi prišlo do normalnih razmerij med kapitalom in dolgom.

Kaj si lahko Slovenija obeta od Junckerjeve iniciative in 300 milijard evrov za nove evropske naložbe?

Na vrhu G20 v Brisbanu je bila predstavljena McKinseyjeva študija, da bo na svetu do leta 2030 za 57 tisoč milijard dolarjev potreb po investicijah v infrastrukturo. To je skoraj enoletni svetovni BDP. Ideja je, da se kot investitorji pridružijo zasebni institucionalni investitorji, skladi, zavarovalnice itd. Po izračunih Standard & Poor's znaša samo v Evropi letna vrzel na tem področju 500 milijard dolarjev. Junckerjev načrt je normalna iniciativa, ki jo je treba izvesti, če želimo financirati infrastrukturo in druge naložbe za rast evropskega gospodarstva. Zato predvideni evropski sklad za strateško investiranje omogoča lažje vključevanje zasebnega kapitala in multiplikacijo sredstev EU. Kar zadeva Slovenijo, se v okviru te iniciative po naših podatkih predvideva za nekaj milijard evrov projektov. SID banka bo pri teh projektih sodelovala kot financer po kriterijih, ki jih bo določila država oz. so opredeljeni v Junckerjevi iniciativi, ob tem da naj bi bile naložbe predvsem v projekte, ki so tudi mednarodno povezani.

To bi lahko izkoristili, saj smo na križišču evropskih poti.

Zagotovo, peti koridor oz. drugi tir od Kopra do Murske Sobote bi zagotovo lahko financirali kot vseevropski koridor. Večji problem je, da nimamo pripravljenih projektov. To je naša poglavitna težava. Zdaj, s to evropsko iniciativo imamo priložnost, da stvari na hitro premaknemo in naredimo projekte, ki so rentabilni in primerni tudi za banke in zasebne investitorje. Vsekakor pa je pri tem treba upoštevati dolgoročno in trajnostno naravnanost ter vzdržnost teh infrastrukturnih projektov oz. da bodo v javnem interesu in ne v interesu nekaterih ozkih zasebnih skupin. V gospodarstvu, kjer so sedanje strukture in poslovni modeli v veliki meri ujeti v preteklost, pa morajo biti naložbe usmerjene v nove poslovne modele trajnostnega krožnega gospodarstva, ki spreminja te strukture in ustvarja novo vrednost. Sicer nas bo čez nekaj let še bolj bolela glava.