V nadaljevanju preberite:

Od prihoda na oblast poskuša novi sirski predsednik Ahmed al Šara v govorih delovati vključujoče do vseh manjšin v državi. Na ozemlju današnje Sirije že stoletja sobivajo različne verske (suniti, druzi, alaviti, kristjani jakobinci in drugi) in etnične skupine (Arabci, Kurdi, Turkmenci). S pojavom Sirije kot nacionalne države s centralizirano oblastjo se je vzpostavil teren, na katerem se je razvilo sektaško nasilje med temi skupinami, ki je zaznamovalo sirsko moderno zgodovino. Ko je protestniški val arabske pomladi leta 2011 prerasel v državljansko vojno, so se sektaške sovražnosti – zlasti po nastanku Islamske države – še potencirale. Kljub temu, da je Asadov režim preživel Islamsko državo, je Sirija ostala fragmentirana, centralna oblast v določenih delih države ni imela nobenega vpliva.

Glavni cilj novih oblasti v Damasku, ki so od Asada podedovale razklano državo, je bil od začetka združiti Sirijo pod centralno oblastjo. Al Šara je večkrat poudaril, da mora nova Sirija temeljiti na medetnični in medverski solidarnosti, saj je le tako mogoče oblikovati stabilno in funkcionalno državo. Njegove lepozvočne izjave se ne kažejo v praksi, saj sta se v času, ko je al Šara prevzel oblast, zgodila dva pokola nad manjšinami, ki ju najmanj ni uspel preprečiti, nekateri njegovi kritiki pa trdijo, da je pri teh celo sodeloval.