Sivo jutro Evrope
Tudi najbolj zagretim evropeistom je poslej jasno, da EU takšna, kot je danes, ne bo mogla konkurirati prav nobenim izzivom časa in nobenemu od konkurentov, še posebej ne ZDA ali Kitajski.
Pokopališča zgodovine so polna nenadomestljivih držav, državnih zvez in tudi mednarodnih organizacij. Nenadomestljivi so bili zadnji veliki imperiji, britanski in habsburški, nenadomestljiva je bila Jugoslavija pa tudi Sovjetska zveza in z njo Varšavski pakt. Danes sta EU in Nato povsem enako nenadomestljiva.
Ko je sredi prve svetovne vojne umrl Franc Jožef, je moj rajnki nono bridko jokal in pozneje razlagal, kako je že takrat vedel, da je Avstrije nepreklicno konec. »Odkar so nam ustrelili Franca Ferdinanda, smo šli k hudiču in smo še zmeraj tam,« je preklinjal vse do smrti v Jugoslaviji, ki mu je bila že tretja domovina od konca prve svetovne vojne. Njegovi potomci odtlej živimo že v četrti nenadomestljivi državi, živimo pa tudi v EU, zvezi držav, ki je naša širša domovina, in smo del zavezništva Nato. A nobena od obeh se zadnja leta ne izkazuje s posebno vitalnostjo in še manj sposobnostjo, da nam utre pot v boljšo prihodnost, prej obratno.
Kot vse kaže, niti brexit niti koronavirus ne bosta dovolj, da bi EU iztrgala iz politične otrplosti in idejne zatohlosti, v kateri je izum suverenizma enako koristen kot ponovni izum žarnice.
Nova predsednica evropske komisije je o vsem tem doslej nenavadno veliko govorila, a presenetljivo malo naredila, predvsem pa ni predstavila nobene konkretne zamisli glede podobe prihodnje EU, ki bo sposobna upreti se izzivom, ki ogrožajo njen obstoj. Tudi najbolj zagretim evropeistom je poslej jasno, da EU takšna, kot je danes, ne bo mogla konkurirati prav nobenim izzivom časa in nobenemu od konkurentov, še posebej ne ZDA ali Kitajski. Razlog je preprost. ZDA in Kitajska sta državi, EU pa zveza držav. Države imajo nacionalne interese, EU pa jih nima, ker ni nacija. Države so v nasprotju z državnimi zvezami učinkovite pri odločanju, ko gre za vprašanja nacionalne varnosti, varovanja meja, obrambe in zunanje politike. Edina suverena učinkovitost, ki jo EU ob evru ima, so pristojnosti evropske komisije na področju trgovinskih sporazumov s svetom. A to je veliko premalo za preživetje EU v časih, v katerem so se ZDA odločile, da se bodo brigale le še zase, in se vseprisotni kitajski kapitalistični komunizem izkazuje za grobarja globalne trgovine.
Ker se nova predsednica evropske komisije ne ukvarja s problemi obstoja EU, ki poslej skoraj ne zmore več uskladiti niti proračuna, se je oglasil nekdo drug. Francoski predsednik Emmanuel Macron je bil skrajno jasen in je zahteval nič več in nič manj kot odločitev za »evropsko suverenost«. Če to reče predsednik, ki je po brexitu edini v EU, ki razpolaga z atomskim orožjem, in je na volitvah zmagal kot izpričan suverenist, je nekaj hudo narobe. Ni namreč jasno, ali je to izrekel samo zato, da z brco prebudi otopelo EU, ali pa je Macron zares ocenil, da je tudi mogočna Francija premajhna, da bi lahko kljubovala velikim tekmecem.
Ni pa dvoma, da je Macron eden redkih, ki se zaveda, da EU, ki stagnira, nima prihodnosti in je glede tega bridko jasen: »Status quo vodi v samodestrukcijo.« Pri tem je vse bolj jasno, da karkoli že lahko pomeni ta zmuzljiva evropska suverenost, pot do nje vodi prek skupne varnosti in obrambe, torej skupne vojske, nazadnje pa skupne zunanje politike. Države EU trenutno skupno porabijo za svoje vojske okrog 300 milijard evrov letno, skupna evropska vojska pa bi lahko ob večji racionalnosti, učinkovitosti in razdelitvi vlog stala precej manj. Šlo bi za vlogo EU kot igralca, ki je na mednarodnem prizorišču vsaj približno enakovreden svojim tekmecem, da lahko tako kot drugi tudi EU zelo hitro intervenira in pošlje svoje sile na zunanje meje EU ali pa v Sirijo ali Libijo, predvsem pa z veliko večjo težo podpre ali pa zavrne ambicije tekmecev, kadar ti želijo intervenirati ali likvidirati svoje nasprotnike na kateremkoli koncu sveta, seveda v njihovo korist in tujo škodo.
Odkar je 8. maja 2018 ameriški predsednik Trump presenetil ves svet in napovedal enostranski odstop ZDA iz jedrskega sporazuma z Iranom, nad Evropo visi sivo jutro negotovosti. A bolj kot Iran, ki je Trumpovo potezo zagotovo pričakoval, je Trump presenetil svoje evropske zaveznike. Čez rob je šla zavist zaradi cvetočih odnosov in poslov med EU in Iranom, ki je kot velika država z velikimi zalogami nafte za EU postal nekakšna »nadomestna Rusija«. Postavljeni so bili temelji za strateške odnose z veliko civilizacijo z visoko izobraženo populacijo, ki že desetletja stremi k napredku in demokraciji, a ne zmore preboja iz objema srednjeveške miselnosti verskih oblasti. Francija in Nemčija sta imeli z Iranom ob naftnih poslih dogovorjene posle v industriji in infrastrukturi, Italija pa je z Iranom dosegla dogovor o sodelovanju na področju visokih tehnologij in gradnje svetlobnega sinhrotrona. Evropa je z vstopanjem v Iran s tem začela uresničevati načrt, ki ga je že davno predvidel Henry Kissinger, vedoč, da Iranu ne bo mogoče ničesar vsiliti od zunaj. »Iran se bo moral sam odločiti, ali bo narod ali bo revolucija.« A o modrih svetovalcih, kakršen je bil Kissinger, med današnjimi svetovalci predsednika Trumpa ni ne duha ne sluha.
V zadnjem času je tudi turški predsednik Erdoğan zaznal večjo ranljivost EU po tem, ko so ZDA postavile Nato na polico zgodovine in na Bližnjem vzhodu – tako kot Rusija – ukrepajo enostransko in izključno za lastne koristi. In medtem ko se na Natu nabira prah in vse bolj postaja artefakt preteklosti, je ob ruski tudi turška vojska vstopila v Libijo, v podporo svoji frakciji in z jasno namero izrabljati krvavi libijski konflikt za dvojne koristi; pridobiti vire surove nafte in zariniti še en prst v oko nebogljene EU. Vsaj v Libiji, če že ne tudi v Siriji, bi morala biti EU prisotna in delovati v zaščito miru in stabilnosti ter z investicijami v korist ljudi, da bi lahko ostali doma namesto bežali proti Evropi. Najmanj pa bi morala tam zgraditi varna območja za človeka dostojno življenje beguncev, namesto da za to bogato plačuje Turčijo.
Evropa že vse od vojaškega posega zoper Miloševićev režim leta 1999 ne zmore ne sebi ne svetu dokazati, da je sposobna odločno ukrepati in vzdrževati mir na lastnem dvorišču. Poslej tega ne zmore več niti na Balkanu, kaj šele na Bližnjem vzhodu. Še več, EU ta hip ne zmore niti preboleti posledic brexita niti odzvati se v zaščito Nata zaradi enostranskih početij ZDA in Turčije in bo nekaj pač treba storiti. Najprej zato, ker se ZDA in Turčija ne obnašata več kot lojalni zaveznici zavezništva, drugič pa zato, ker ni prav nobenega razloga, da bi moral Nato Evropi pomeniti več, kot pomeni ZDA ali Turčiji. Seveda bi bila ustanovitev evropske vojske daleč najboljši odgovor na razmere v svetu, a preplašena in zbirokratizirana EU ta hip ne zmore več nič ali pa še tega ne.
Še bolj jasno pa je, da pot do prvih obrisov evropske suverenosti vodi prek poraza aktualnih populističnih političnih sil, ki prihajajo iz nekdanjih komunističnih držav evropskega vzhoda, v katerih se je prebudilo nekdanje sovraštvo do zahoda in liberalne demokracije in se je skupaj z nikoli povsem zamrlo zvestobo do Moskve zmešalo v nevarno zmes ksenofobičnega nacionalizma, rasizma in vse bolj odkritega protievropejstva. Za določen čas bodo te sile morda celo prevladale, a cena bo visoka. Plačala jo bodo gospodarstva teh znova »suverenih« držav, ki bodo brez zaščite EU prepuščena na milost in nemilost ameriškim in kitajskim trgovinskim izsiljevanjem.
Na koncu bodo najvišjo ceno kot vedno plačali ljudje, tako kot vselej, kadar se politiki namesto blaginji družbe podredijo ljudskim strahovom in strastem. Zato bo prihodnost Evrope evropska – ali pa je ne bo.
●
Ko je sredi prve svetovne vojne umrl Franc Jožef, je moj rajnki nono bridko jokal in pozneje razlagal, kako je že takrat vedel, da je Avstrije nepreklicno konec. »Odkar so nam ustrelili Franca Ferdinanda, smo šli k hudiču in smo še zmeraj tam,« je preklinjal vse do smrti v Jugoslaviji, ki mu je bila že tretja domovina od konca prve svetovne vojne. Njegovi potomci odtlej živimo že v četrti nenadomestljivi državi, živimo pa tudi v EU, zvezi držav, ki je naša širša domovina, in smo del zavezništva Nato. A nobena od obeh se zadnja leta ne izkazuje s posebno vitalnostjo in še manj sposobnostjo, da nam utre pot v boljšo prihodnost, prej obratno.
Preberite še
Sto let sramote
Sto let sramote
Kot vse kaže, niti brexit niti koronavirus ne bosta dovolj, da bi EU iztrgala iz politične otrplosti in idejne zatohlosti, v kateri je izum suverenizma enako koristen kot ponovni izum žarnice.
Nova predsednica evropske komisije je o vsem tem doslej nenavadno veliko govorila, a presenetljivo malo naredila, predvsem pa ni predstavila nobene konkretne zamisli glede podobe prihodnje EU, ki bo sposobna upreti se izzivom, ki ogrožajo njen obstoj. Tudi najbolj zagretim evropeistom je poslej jasno, da EU takšna, kot je danes, ne bo mogla konkurirati prav nobenim izzivom časa in nobenemu od konkurentov, še posebej ne ZDA ali Kitajski. Razlog je preprost. ZDA in Kitajska sta državi, EU pa zveza držav. Države imajo nacionalne interese, EU pa jih nima, ker ni nacija. Države so v nasprotju z državnimi zvezami učinkovite pri odločanju, ko gre za vprašanja nacionalne varnosti, varovanja meja, obrambe in zunanje politike. Edina suverena učinkovitost, ki jo EU ob evru ima, so pristojnosti evropske komisije na področju trgovinskih sporazumov s svetom. A to je veliko premalo za preživetje EU v časih, v katerem so se ZDA odločile, da se bodo brigale le še zase, in se vseprisotni kitajski kapitalistični komunizem izkazuje za grobarja globalne trgovine.
Evropska suverenost
Ker se nova predsednica evropske komisije ne ukvarja s problemi obstoja EU, ki poslej skoraj ne zmore več uskladiti niti proračuna, se je oglasil nekdo drug. Francoski predsednik Emmanuel Macron je bil skrajno jasen in je zahteval nič več in nič manj kot odločitev za »evropsko suverenost«. Če to reče predsednik, ki je po brexitu edini v EU, ki razpolaga z atomskim orožjem, in je na volitvah zmagal kot izpričan suverenist, je nekaj hudo narobe. Ni namreč jasno, ali je to izrekel samo zato, da z brco prebudi otopelo EU, ali pa je Macron zares ocenil, da je tudi mogočna Francija premajhna, da bi lahko kljubovala velikim tekmecem.
Ni pa dvoma, da je Macron eden redkih, ki se zaveda, da EU, ki stagnira, nima prihodnosti in je glede tega bridko jasen: »Status quo vodi v samodestrukcijo.« Pri tem je vse bolj jasno, da karkoli že lahko pomeni ta zmuzljiva evropska suverenost, pot do nje vodi prek skupne varnosti in obrambe, torej skupne vojske, nazadnje pa skupne zunanje politike. Države EU trenutno skupno porabijo za svoje vojske okrog 300 milijard evrov letno, skupna evropska vojska pa bi lahko ob večji racionalnosti, učinkovitosti in razdelitvi vlog stala precej manj. Šlo bi za vlogo EU kot igralca, ki je na mednarodnem prizorišču vsaj približno enakovreden svojim tekmecem, da lahko tako kot drugi tudi EU zelo hitro intervenira in pošlje svoje sile na zunanje meje EU ali pa v Sirijo ali Libijo, predvsem pa z veliko večjo težo podpre ali pa zavrne ambicije tekmecev, kadar ti želijo intervenirati ali likvidirati svoje nasprotnike na kateremkoli koncu sveta, seveda v njihovo korist in tujo škodo.
Odkar je 8. maja 2018 ameriški predsednik Trump presenetil ves svet in napovedal enostranski odstop ZDA iz jedrskega sporazuma z Iranom, nad Evropo visi sivo jutro negotovosti. A bolj kot Iran, ki je Trumpovo potezo zagotovo pričakoval, je Trump presenetil svoje evropske zaveznike. Čez rob je šla zavist zaradi cvetočih odnosov in poslov med EU in Iranom, ki je kot velika država z velikimi zalogami nafte za EU postal nekakšna »nadomestna Rusija«. Postavljeni so bili temelji za strateške odnose z veliko civilizacijo z visoko izobraženo populacijo, ki že desetletja stremi k napredku in demokraciji, a ne zmore preboja iz objema srednjeveške miselnosti verskih oblasti. Francija in Nemčija sta imeli z Iranom ob naftnih poslih dogovorjene posle v industriji in infrastrukturi, Italija pa je z Iranom dosegla dogovor o sodelovanju na področju visokih tehnologij in gradnje svetlobnega sinhrotrona. Evropa je z vstopanjem v Iran s tem začela uresničevati načrt, ki ga je že davno predvidel Henry Kissinger, vedoč, da Iranu ne bo mogoče ničesar vsiliti od zunaj. »Iran se bo moral sam odločiti, ali bo narod ali bo revolucija.« A o modrih svetovalcih, kakršen je bil Kissinger, med današnjimi svetovalci predsednika Trumpa ni ne duha ne sluha.
Zaprašeni Nato
V zadnjem času je tudi turški predsednik Erdoğan zaznal večjo ranljivost EU po tem, ko so ZDA postavile Nato na polico zgodovine in na Bližnjem vzhodu – tako kot Rusija – ukrepajo enostransko in izključno za lastne koristi. In medtem ko se na Natu nabira prah in vse bolj postaja artefakt preteklosti, je ob ruski tudi turška vojska vstopila v Libijo, v podporo svoji frakciji in z jasno namero izrabljati krvavi libijski konflikt za dvojne koristi; pridobiti vire surove nafte in zariniti še en prst v oko nebogljene EU. Vsaj v Libiji, če že ne tudi v Siriji, bi morala biti EU prisotna in delovati v zaščito miru in stabilnosti ter z investicijami v korist ljudi, da bi lahko ostali doma namesto bežali proti Evropi. Najmanj pa bi morala tam zgraditi varna območja za človeka dostojno življenje beguncev, namesto da za to bogato plačuje Turčijo.
Evropa že vse od vojaškega posega zoper Miloševićev režim leta 1999 ne zmore ne sebi ne svetu dokazati, da je sposobna odločno ukrepati in vzdrževati mir na lastnem dvorišču. Poslej tega ne zmore več niti na Balkanu, kaj šele na Bližnjem vzhodu. Še več, EU ta hip ne zmore niti preboleti posledic brexita niti odzvati se v zaščito Nata zaradi enostranskih početij ZDA in Turčije in bo nekaj pač treba storiti. Najprej zato, ker se ZDA in Turčija ne obnašata več kot lojalni zaveznici zavezništva, drugič pa zato, ker ni prav nobenega razloga, da bi moral Nato Evropi pomeniti več, kot pomeni ZDA ali Turčiji. Seveda bi bila ustanovitev evropske vojske daleč najboljši odgovor na razmere v svetu, a preplašena in zbirokratizirana EU ta hip ne zmore več nič ali pa še tega ne.
Še bolj jasno pa je, da pot do prvih obrisov evropske suverenosti vodi prek poraza aktualnih populističnih političnih sil, ki prihajajo iz nekdanjih komunističnih držav evropskega vzhoda, v katerih se je prebudilo nekdanje sovraštvo do zahoda in liberalne demokracije in se je skupaj z nikoli povsem zamrlo zvestobo do Moskve zmešalo v nevarno zmes ksenofobičnega nacionalizma, rasizma in vse bolj odkritega protievropejstva. Za določen čas bodo te sile morda celo prevladale, a cena bo visoka. Plačala jo bodo gospodarstva teh znova »suverenih« držav, ki bodo brez zaščite EU prepuščena na milost in nemilost ameriškim in kitajskim trgovinskim izsiljevanjem.
Na koncu bodo najvišjo ceno kot vedno plačali ljudje, tako kot vselej, kadar se politiki namesto blaginji družbe podredijo ljudskim strahovom in strastem. Zato bo prihodnost Evrope evropska – ali pa je ne bo.
●
