»Škoda, ki bi jo povzročil nov referendum, bi bila strašna«

Nasprotnik referendumov in podpornik brexita Peter Hitchens o zapleteni politični situaciji na Otoku.  

Objavljeno
06. april 2019 06.00
Posodobljeno
06. april 2019 06.00
Referendum pred tremi leti je uspel razdeliti tako otoško politiko kot javnost. Njegova ponovitev bi povzročil še hujšo škodo, opozarja Peter Hitchens. FOTO: REUTERS/Henry Nicholls
London - Brexit je otoško politiko pahnil v stanje kaosa, iz katerega ni videti jasnega izhoda. Peter Hitchens, konservativni avtor in novinar časnika Mail on Sunday, to opisuje kot neizogibno posledico trčenja dveh različnih demokratičnih mandatov, parlamentarnega in referendumskega, ter se sprašuje, kako zagovorniki še enega referenduma ne vidijo nevarnosti svojega početja.
 

Ste si kadarkoli predstavljali, da bi se lahko brexit tako zapletel?


Od samega začetka. S svojimi napovedmi ne zadenem vselej, ampak v tem primeru sem predvidel kar velik del težav, predvsem to, da bomo priča trčenju dveh različnih demokratičnih mandatov: tistega, ki ga ima parlament, in tistega, ki ga prinaša izid referenduma. Hkrati je bilo jasno, da so parlament, sodišča, diplomatske službe, javna uprava ter BBC polni ljudi, ki nočejo, da bi država izstopila iz EU. Pričakovati, da se ne bodo uprli brexitu, bi bilo povsem smešno. In natanko to so storili, zato trenutne težave res ne morejo biti presenečenje. Edino presenečenje je, da ljudje niso sprevideli, kako bo vse skupaj privedlo do ustavne krize.


Kaj je za vas glavni vir demokratične legitimnosti v britanskem političnem sistemu?


To je in bi tudi moral biti parlament. Tako tudi pravi naša ustava. Parlamentarna demokracija, podkrepljena z vladavino prava in ustavno monarhijo, je dober sistem. Že zelo dolgo nasprotujem neposredni demokraciji, zato tudi ne maram referendumov, ker jih je preveč lahko zmanipulirati.


Je bilo v principu kaj narobe tudi s samo idejo brexita ali je bila težava, kot pravite, zgolj v tem, kako je prišlo do odločitve o njem?


Že zelo dolgo nasprotujem neposredni demokraciji, zato tudi ne maram referendumov, ker jih je preveč lahko zmanipulirati.
Izraza nikoli nisem uporabljal, saj me je vedno spominjal na vrsto kosmičev za lažje odvajanje. V ideji izstopa države iz EU je bilo vedno nekaj smiselnega, toda vseskozi je bilo jasno, da bo ta kompliciran. V evropskem konstruktu smo že od leta 1972. Vseh električnih napeljav in vodovodnih cevi, ki so bile od takrat položene, ne morete preusmeriti čez noč. Res je tudi, da je bil trgovinski vidik evropskega povezovanja v Britaniji vedno precej popularen. Ob pridružitvi je veliko ljudi napačno mislilo, da smo vstopili v povsem običajen trgovinski blok, nikoli niso razumeli, da je šlo za političen projekt, čeprav se to v resnici niti ni skušalo prikriti. Veliko ljudi ne bi imelo nikakršnega problema s članstvom, če bi EU ostala zgolj trgovinski blok, toda ko je začela delovati politično, vzpostavila parlament, skupno zunanjo politiko, odprte meje, je nihče ni več maral. Vedno se mi je zdelo tudi popolnoma smiselno razdeljevati njene elemente. Če se ne motim, nisem napisal članka, v katerem bi aktivno zagovarjal britanski izstop iz EU, vse dokler nisem pred petnajstimi leti obiskal Norveške. Zdelo se mi je, da so našli zelo zadovoljivo vmesno rešitev, ki jim je omogočila trgovanje z EU, toda ne za ceno politične in sodne dominacije. Norveški model se mi je vedno zdel atraktiven. Zame tudi članstvo v carinski uniji ne bi predstavljalo težave, saj se mi ne zdi, da smo država, ki bi zelo veliko trgovala, in z izstopom iz carinske unije ne bi veliko pridobili.


Kaj je bila največja napaka Therese May?


Daleč največja napaka je bilo to, da je sploh šla v politiko, saj v njej ni preveč dobra. Naslednja na seznamu napak je bila, da se je potegovala za mesto premierke, saj je pri tem še slabša. Bojim se, da enostavno ni kos položaju. Kot mnogi drugi sem tudi sam v zadnjih mesecih čutil nekakšno sočutje do nje; medtem ko so jo ljudje obmetavali z najrazličnejšimi stvarmi in neumnostmi, je bilo v njeni trdoživosti nekaj občudovanja vrednega. Da je vse to prenašala, že samo po sebi kaže na krepost. Toda hkrati je bila nespretna. Prva ključna napaka, ki jo je storila v povezavi z evropskim vprašanjem, je bila prehitra uveljavitev 50. člena lizbonske pogodbe. Tega ji res ni bilo treba, a to je storila zgolj zato, ker globoko v sebi ni hotela oditi, samo prepričati je želela evroskeptike, da je na njihovi strani. Druga napaka so bile njene rdeče črte, ki niso vključevale norveškega modela. Že na začetku se je omejila na izrazito ozko interpretacijo tistega, kaj naj bi pomenil izstop iz EU, in vse od takrat vztrajala pri tem. Če sedaj stori korak nazaj, ji bodo vsi očitali, da je prekršila svoje obljube.


image
Peter Hitchens. FOTO: Nigel Luckhurst
Obstaja kakršna koli možnost, da bi še en referendum povezal državo?


Bojim se, da ne in da bi samo še poslabšal trenutno situacijo.


Imate razumevanje za implicitno podporo, ki jo ta ideja uživa v EU?


Popolnoma jo razumem in povsem možno je, da imajo prav in da bi nov referendum prinesel drugačen izid kot prejšnji. To so storili že v preteklosti, po irski zavrnitvi predloga evropske ustave. Ircem so dali zelo jasno vedeti, kaj morajo storiti na drugem referendumu, in to je, da spremenijo svojo prejšnjo odločitev. Tega EU ne zamerim, toda kar počnejo, je nespametno, saj se lahko zgodi, da izid ne bo takšen, kot pričakujejo. Enostavno ni mogoče napovedati, kako bi ljudje glasovali v trenutnem ozračju. In tudi če bi spremenili odločitev, bi bila zamera tistih, ki so za izstop glasovali na prvem referendumu, nepredstavljiva. Škoda, ki bi jo to povzročilo, bi bila strašna. Univerzalna volilna pravica namreč temelji na principu, da večina zmaga. Odkar smo opustili religijo in monarhijo, je doseganje volilne večine edina oblika legitimizacije moči. Če delujete v nasprotju s tem, pod vprašaj postavite ves demokratični sistem. Če enostavno ignorirate neko glasovanje, ljudem sporočate, da je vse skupaj brez pomena. Kaj hitro se vam lahko tudi zgodi ulica in s tem se resnično ni igrati. Če izvedete referendum, morate spoštovati njegov izid, tudi če vam ta ni všeč.


Kako je možno, da zagovorniki še enega referenduma tega ne razumejo?


Ker so neumni in zgodovinsko nepismeni. Njihovih stališč si drugače ni mogoče razlagati. Če lahko z drugim glasovanjem razveljavite prvo, to pomeni, da lahko drugo glasovanje razveljavite s tretjim, tretje s četrtim in tako naprej. Ne razumem, kako kdor koli tega ne more razumeti. Izid referenduma lahko spoštujete ali pa ga ne spoštujete in zavržete princip [na katerem temelji njegova legitimnost]. To pa je izredno nevarno početje, saj ljudje ne pozabijo takšnih precedensov.


Torej dopuščate možnost, da lahko britanska politika postane še veliko bolj načeta in kaotična, kot je.


Vsekakor. Nov referendum bi bil eden od načinov, kako bi to lahko dosegli.


V eni zadnjih kolumen omenjate možnost pojava britanskega Trumpa.


Politika v zahodnih državah se je mnogo let vrtela okoli tega, kako izboljšati življenje ljudi, danes pa se čedalje bolj osredotoča na to, kako škodovati tistim, ki vam niso všeč.
Tega se zelo bojim. Svojim znancem na levici že mnogo let ponavljam: morda me ne marate, morda nasprotujete stvarem, ki jih izrekam, toda te bodo videti zmerne v primerjavi s tistim, kar boste dobili, če jih boste še naprej ignorirali. Resnično ne razumejo sil, ki jih lahko sprožijo s tem, da vedno znova hodijo po čustvih zelo velikega dela volilnega telesa. Jeza, ki jo s tem ustvarjajo, postaja nekontrolirana in iracionalna, vse do točke, ko jo z besedami ni več mogoče ublažiti. Ljudje se že zelo dolgo igrajo s potrpežljivostjo revnih. In zdelo se jim je, da bodo z obstoječim strankarskim sistemom držali vse skupaj. To jim je tudi neverjetno dolgo uspevalo, a zdi se mi, da se ti časi končujejo, in bojim se, kaj se bo zgodilo.

Moja druga poanta je bila, da se je politika v zahodnih državah mnogo let vrtela okoli tega, kako izboljšati življenje ljudi, danes pa se čedalje bolj osredotoča na to, kako škodovati tistim, ki vam niso všeč. Osrednja tema Trumpove predsedniške kampanje je bila povezana z maščevanjem proti Hillary Clinton in s tem, kako je napočil čas, da tudi drugi ljudje začnejo trpeti … Ko se prime ideja, da je smisel volitev škodovanje drugim, se začne razgrajevanje civilne družbe.


Bo Združeno kraljestvo po brexitu še imelo dvostrankarski sistem?


Dokler bomo ohranili trenutno ustavo, je dvostrankarski sistem njen ključni del. Z njim tudi ni nič narobe – pod pogojem, da imate dve stranki, ki reprezentativno predstavljata delitve znotraj države.


Za konservativce in laburiste bi to težko trdili.


Stranki sta tako rekoč identični v svojih politikah in zamenljivi v prehajanju kadrov. Resnična delitev v državi se je pokazala na referendumu. Britanija se je s tem dolgo soočala tako, da je ohranjala parlament, v katerem je obstajal konflikt med močno vlado in močno opozicijo, ki je bila kadarkoli sposobna prevzeti oblast. Ta sistem je zelo dober, je izjemno učinkovit varnostni ventil za nezadovoljstvo, ki pomeni, da se sliši glas vseh in da je vlado vselej strah, da jo bo nekdo spodnesel na zakonit način. Ker dve mrtvi stranki pri življenju ohranjajo predvsem povezave z milijonarji, sistem ne deluje pravilno. Mislim, da se stranki približujeta svojemu koncu, ne vem pa, kaj se bo v tem primeru zgodilo. Bojim se uvažanja proporcionalnega sistema s celinske Evrope, kjer volitve ne odločajo o tem, kdo je na oblasti, kjer z volitvami ne morete nekoga odstraniti z oblasti in kjer do vseh dogovorov pride šele po tem, ko se volišča zaprejo.

Vsekakor upam, da bo dvostrankarski sistem preživel. Toda že dolgo sem prepričan, da potrebujemo drugačni stranki, morda eno, ki bi predstavljala poglede bralcev Daily Maila, in eno, ki bi zagovarjala poglede bralcev Guardiana. To je dandanes ključna delitev v državi, ki se nanaša na socialna, moralna in kulturna vprašanja. In dejstvo je, da je skoraj vsak član parlamenta na strani bralcev Guardiana, še posebno tisti na visokih pozicijah.