V središču Nürnberga, v dvorani zgodnjesrednjeveške zbirke Germanskega narodnega muzeja (Germanisches Nationalmuseum), med dragocenimi eksponati s širšega nemškega prostora obiskovalca pritegne skrinjica z živalsko ornamentiko, opasana s pozlačenimi okovi. Podnapis ob vitrini pojasnjuje pomen zgodnjih liturgičnih knjig in skrinjic za njihovo hrambo. Predstavljeni primerek je eden najstarejših, kot kraj najdbe pa je le kratko navedeno ime Seitz. Ta izjemen zgodovinski in umetnostni izdelek povezuje zgodnjesrednjeveško Italijo, karolinški svet, slovensko Štajersko in pomemben nemški muzej.
Dolgo je kazalo, da o izvoru skrinjice ne bo mogoče izvedeti več kot to, da je bila hranjena v kraju z nemškim imenom Seitz. Natančnejšo lokacijo je razkrila šele prva strokovna objava iz leta 1932, ko je takratni direktor muzejev v Bonnu in Berlinu ter poznavalec srednjeveške umetnostne obrti Otto von Falke zapisal, da je bila skrinjica nekoč v posesti leta 1782 ukinjenega kartuzijanskega samostana Žiče na Spodnjem Štajerskem blizu Celja. V prvih desetletjih 20. stoletja je bil predmet v zasebni lasti in skrit očem javnosti.
| Sobotna priloga
Komentarji