Skupno znanje proti skupni pogubi

Thomas Geisler in njegova asistentka Aline Lara Rezende sta kustosa letošnjega Bienala oblikovanja, BIO 26.

Objavljeno
09. november 2019 06.00
Posodobljeno
09. november 2019 06.00
Thomas Geisler, kustos, in Aline Lara Rezende, asistentka kustosa 26.bienala oblikovanja - BIO 26. Foto: Jure Eržen
Nuša Zupanc
Nuša Zupanc
Ko pomislimo na bienale oblikovanja, so naše prve misli vizualna sporočila ali dobro oblikovani izdelki, pri katerih sta združeni estetika in funkcija. Nastopil je čas, da ustaljeno prakso premislimo in se vprašamo, kaj oblikovanje še lahko je. Dimenzije oblikovanja segajo onstran izdelkov: lahko preoblikujemo družbo in jo opremimo z rešitvami za nove družbene pojave?

Kateri so ustaljeni temelji in strukture naše kulture in kaj jih ogroža? Izguba skupnega znanja. Skupno znanje je tema bienala oblikovanja, ki ga letos kurira Thomas Geisler skupaj z asistentko Aline Laro Rezende.

BIO 26 želi s svojo sporočilnostjo predramiti potrošnike, da začnejo razmišljati o sebi kot o državljanih, kustosa pa sta prek sodelovanja z različnimi misleci in strokovnjaki poiskala možnosti spopadanja z dobo post-faktične politike, ki spodbija kredibilnost državotvornih ustanov, kot so knjižnica, muzej, univerza, dom starejših občanov, botanični vrt in časopisna hiša.
Te ustanove se soočajo s pojavom, da je vse lahko resnica in relevantno, če je nekdo dovolj prepričljiv, ogroža pa jih tudi digitalizacija s tisočimi boti, lažnimi spletnimi uporabniki, ki jih lahko s kodo upravlja zgolj ena oseba. Boti lahko ustvarjajo sporočila prek socialnih omrežij in s tem večajo kredibilnost lažnim novicam, ad hoc medijskim hišam in tudi politikom. Ali pa je izziv za te institucije, na primer dom starejših občanov, da znanja in izkušenj prebivalcev nihče ne prepozna kot dragocenih. Te pojave sta Geisler in Rezendejeva prepoznala kot alarmantne. Cilj projekta je preoblikovanje kolektivne zavesti o pomembnosti skupnega znanja za obstanek naše kulture, ne glede na politične ali digitalne pojave, na katere imamo zelo malo vpliva.
 

Kaj pomeni skupno znanje v 21. stoletju?

Thomas Geisler: Raje, kot kaj pomeni, bi izpostavil kratki stik, ki se trenutno dogaja pri dostopu do informacij. Trenutno je po svetu ničkoliko front, kriz ... Povzročili smo podnebne spremembe, krizo prebežnikov, krizo sovražnega govora, če naštejem zgolj nekatere. S tem, ko o teh problemih beremo članke, ki so jih dali v javnost nekredibilni mediji z vprašljivimi viri, te krize omogočamo. Če ne moremo zaupati viru informacije, potem je naše mnenje prehitro subjektivno in močno vpliva na naš moralni kompas glede tega, kaj je prav in kaj narobe.

Aline Lara Rezende: Skupno znanje je tisto znanje neke kulture, ki je logično in očitno. Vendar danes ni več nič logično in očitno, zato moramo preizpraševati prav vsako informacijo, na katero naletimo. Obstaja tudi tisti drugi pomen, ki cilja na skupne dobrine, ki jih jemljemo za samoumevne, vendar če se ne bomo kot družba zganili in se za njih zavzeli, ne bodo več niti skupne niti dobrine. V kontekstu Bienala oblikovanja BIO 26 pa skupno znanje pomeni, da sva s Thomasom želela obiskovalce predramiti, da imajo pravico vedeti, torej pravico do znanja, do kvalitetne informiranosti. Vsi mi imamo pravico do resnice, zato je naša državljanska dolžnost, da se vprašamo, kaj se dogaja po svetu in zakaj se po medijih širijo dezinformacije? Ljudje pogosto mislijo, da je nastal problem zaradi poplave informacij. Pa ni tako, gre za zlorabljanje moči obveščanja in to je eden od razlogov, da smo se znašli v dobi informacijske krize.

image
Aline Lara Rezende, asistentka kustosa 26. bienala oblikovanja - BIO 26. Foto: Jure Eržen

Kaj vse še povzroča informacijsko krizo? Jo ljudje soustvarjamo?

ALR: Ne vemo, kaj je pravi razlog, lahko pa raziščemo potek dogajanja. Če bi vedeli, bi preprosto nanizali rešitve, tako pa smo pri BIO 26 izdelali načrt vsega, česar se informacije dotaknejo in kako delujejo. In ko izdelaš ta podrobni načrt, kar seveda ne gre brez interdisciplinarnosti in pomoči mislecev, oblikovalcev, arhitektov, novinarjev, lahko vidiš, kje se zalomi, in to je jasno predstavljeno. Da pa sploh razumemo, kaj informacijska kriza je, je treba najprej raziskati, kako poteka življenje v postfaktični dobi in kako pride do fenomena lažnih novic in alternativnih dejstev, ki so postali del vsakdana. Šele ko to raziščeš in razumeš, se lahko spopadeš s tem problemom.

TG: Pa saj informacijska kriza ni nič novega. Veliki pok informacij je pogojen z napredkom novih tehnologij. Bolj pomembno se je vprašati o naših odločitvah, ki jih sprejemamo na podlagi celega spektra informacij, ki so nam na voljo. In ravno to je del problema: z lažjo potjo do distribuiranja novic je lažja tudi manipulacija novic. Vsak od nas lahko naredi časopis ali spletni medij, ni pa vsak od nas tudi kredibilen vir novic in informacij.


Navadno na bienalu oblikovanja pričakujemo odlično oblikovane izdelke, v katerih so združene estetika, funkcija in sporočilnost. Kje je stična točka znanja, informacij in oblikovanja?

TG: Stična točka je v tem, da je oblikovanje od nekdaj bilo medij, ki prevaja informacije in znanje v nekaj pomenljivega. To se pokaže v obliki izdelka ali vmesnika, ki sortira informacije ali nam omogoči dostop do informacij. Ljudje bodo ta intervju brali v oblikovanem mediju, časopisu. Prav vse v časopisu je oblikovano! Ta medij lahko oblikuješ tako, da ljudje lažje pridejo do informacij, lahko pa ta proces otežijo. Oblikovanje samo ne bo rešilo informacijske krize, ima pa ključno vlogo pri tem procesu, in to je, da ustvarja pomen.


Ali smo v zagati, da se bomo zaradi pomanjkanja kritičnega mišljenja in volje do preizpraševanja vsega okoli nas znašli v dobi okrnjenega skupnega znanja? Lahko kvaliteta skupnega znanja izzveni?

TG: Mislim, da ne. Skupno znanje je integrirano v naše človeštvo. Seveda se spreminja, nekaj, kar je bilo skupno znanje pred stotimi leti, ni skupno znanje danes in nekatere stvari so morale ostati v preteklosti, da smo napredovali. Rad bi poudaril, da je pomembna beseda v skupnem znanju prav skupno. Torej neko znanje ni bolj pomembno od drugega, gre za dobrino neke kulture in skupno znanje ni elitistično. In druga beseda, znanje, mora biti vsem dostopna dobrina. Prek BIO 26 se kot kustos zavedam svoje jasne naloge, da predramim obiskovalca, naj se zaveda nujnosti te dobrine. Znanje ni nujno povezano s stopnjo izobrazbe – tudi za to se zavzemam, čeprav je treba poudariti, da je tudi izobrazba temelj naše družbe in hkrati še ena dobrina, za katero se moramo boriti, da ostane javno dostopna za vse. Tudi izobraževalne ustanove si ne smejo privoščiti elitizma. To poudarjam, ker živimo v svetu, kjer se še vedno prepogosto realnost, da ni tako.

image
Thomas Geisler, kustos 26. bienala oblikovanja - BIO 26. Foto: Jure Eržen

In ravno kot družba se moramo zavedati, da nastanek problema terja odločitev. Najlažje je biti letargičen prebivalec in se sprijazniti z nemočjo, težje pa je premisliti, kako se lahko kot posameznik upremo pojavom, ki jih nagovarja BIO 26. Kakšno držo naj zavzamemo prebivalci? Kaj lahko prav vsakdo od nas naredi, da ne prispeva k informacijski krizi ali širjenju lažnih novic?

ALR: Prebivalec mora postati kritičen mislec. Šele ko postaneš kritičen mislec, postaneš državljan. Kot državljan se moraš zavedati, da lažne novice prihajajo iz desnega ali levega političnega tabora, in če izpostavim novinarstvo: bralec se mora vprašati o virih in številu vidikov, ki so mu predstavljeni. Zelo lahko je pisati nekaj, kar izvira iz lastnega mnenja. Težje pa je opravljati jasno vlogo novinarja, kar pomeni, da poročaš o različnih vidikih, ki vzniknejo ob isti temi. Če tega ni, gre za oseben pogled avtorja, s čimer ni nič narobe, ne moremo pa tega označiti za kredibilen vir informacij.


Omenila ste novinarstvo, ki je tudi eden od vaših izzivov, ki sta jih izoblikovala v sklopu bienala: filozofe, oblikovalce, arhitekte, novinarje in znanstvenike sta soočila z izzivom, da premislijo in preoblikujejo družbenotvorne institucije in jih opremijo z novimi orodji za spopadanje s sodobnimi problemi. Kakšni so rezultati?

ALR: Kot kuratorja sva izbrala institucije Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, muzej MSUM, Univerzo v Ljubljani, časopisno hišo Delo, dodala pa sva še ljubljanski botanični vrt, ki hrani znanje o rastlinskih posebnostih Slovenije, in Dom starejših občanov Fužine, ki hrani znanje v najpomembnejši obliki – v obliki ljudi. Preučila sva, kako zelo težko je institucijo, ki izhaja iz 18. stoletja, prilagoditi za naš čas. Ne moreva kar ponuditi rešitev, kako mora delovati ustanova, zato sva povabila slovenske mentorje iz posamičnih institucij, da sta raziskovalce usmerila v srčiko problema.

Bienale oblikovanja BIO 26 si lahko od 14. 11. 2019 do 9. 2. 2020 ogledate v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

Kako takšni izzivi ne dobijo prizvoka domnevanja in spekulativnega oblikovanja?

ALR: Spekulativno oblikovanje je disciplina, ki se ukvarja s fiktivnim. Predstavljaš si prihodnost in rešuješ namišljene probleme, ki nimajo nujno stične točke z realnostjo. Izzivi teh institucij pa se dogajajo tukaj in zdaj, te institucije se soočajo s problemi prilagoditve in problemi, kako delovati v našem času. Skupine so se soočile z realnimi problemi in zavedajo se, da bo čez čas spet potrebna preveritev rešitev, saj morda takrat ne bodo več aktualne.


Izpostavila sta, da sta v domovih za ostarele zaznala spregledano znanje in izkušnje. Zakaj smo kot družba odpovedali pri vključevanju starejših v vsakdanje življenje? Če se ne zavedamo pomembnosti človeškega uma v vseh stadijih življenja in potiskamo starejše v popolno izolacijo ter na rob družbe, ali s tem ne prispevamo h genocidu intelekta in posledično tudi skupnega znanja?

TG: Dejstvo je, da se v domovih za ostarele skriva prezrto znanje in, še pomembneje, prezrte izkušnje, ne le kar zadeva profesionalno življenje, ampak tudi tiste izkušnje, ki se jih ne moreš priučiti, torej življenjske izkušnje in modrost. Čutim odgovornost, da povabim oblikovalce, da začnejo razmišljati o starostnikih kot o uporabnikih, zato eden od izzivov odpira vrata te, sicer zaprte institucije in se sprašuje, kako povabiti družbeno dogajanje v dom starejših. Ne govorim samo o oblikovalcih, ki lahko oblikujejo izdelke, oblikovalci lahko oblikujejo tudi družbeno dogajanje in izkušnje, seveda zgolj tako, da sodelujejo s sociologi, gerontologi in socialnimi delavci.

ALR: In prav v tem sodelovanju se skriva moč oblikovalcev. Oblikovalec mora biti zmožen sodelovanja z drugimi strokami. Znati se mora potopiti v znanje nekoga drugega, v disciplino, ki ni njegova, in iznajti metodologijo dela, ki bo dala rezultat. In na poti do rezultata, v primeru doma za ostarele je to družbeno dogajanje in oblikovanje izkušnje, je veliko napak in ponovnega osnovanja metodologije. Kot oblikovalec kreativno razmišljaš in prav ta kreativnost ti omogoča, da si v mišljenju povsem odprt in dovzeten, da posežeš onkraj meja svojega znanja ter najdeš strokovnjake, ki tvojo metodologijo dela ustrezno obogatijo. To je moč oblikovanja, da skupaj osnuješ rešitev. Ravno zaradi tega smo osnovali tako profesionalno različne skupine – da lahko karseda kakovostno nagovorimo probleme naše družbe.


V eni od izjav sta dejali, da univerze praviloma razumemo kot središča znanja in razvoja v skupnosti, ki z usposabljanjem nove delovne sile skrbijo za močan trg dela. Ali ni naloga univerz in šol, da ne oblikujejo zgolj delovne sile, ampak opremijo študente tudi z miselnostjo in znanjem, da spremenijo in presežejo način delovanja trga dela?

ALR: Ravno to je izziv, ki ga je izpostavil eden od mentorjev znanja, Tomaž Deželan z ljubljanske fakultete za družbene vede. Izpostavil je, da se fakulteta sooča s tem, da trg želi želi le nekoga, ki bo dober delavec. Ali pa tip oblikovalca, ki bo lahko delal za multinacionalko Google, skratka osebo, ki se jo zlahka vpelje v kolesje dobro situiranega podjetja. Kar je narobe, saj se fakulteta zavzema, da so njihovi študenti po zaključku šolanja izobraženi državljani. Izziv K novi ergonomiji učenja stremi k temu, da se izobrazi odgovorne državljane in ne zgolj ljudi, ki so sposobni delati znotraj okvirov trga, ki že obstajajo.


To sprašujem predvsem zato, ker trenutno tržno naravnani ekonomiji neokapitalizma ustreza, da se ji družbenotvorne institucije niso sposobne upreti in izoblikovati mislečih, ki bodo ta sistem prevrednotili in spremenili. Trenutna ureditev neposredno profitira zaradi ljudi, ki se ne sprašujejo o svoji vlogi ozaveščenih državljanov in posledično o moči tega premisleka, kako želiš delovati.

ALR: Problem je vsesplošno ugodje in dostopnost vsega. Nehali smo se boriti za svoje ideale, ker smo premamljeni z dostopnostjo hitrih užitkov in potrošništva. In kapitalizem ti to ugodje omogoča. Ne prideluješ lastne hrane, ker greš v trgovino in jo kupiš. S tem postaneš del problema, saj se več ne zavedaš načina, kako hrana nastaja. Z nakupom se odmakneš od zavedanja, zato te več ne prizadene, da gori amazonski pragozd, saj še vedno lahko nemoteno nakupuješ hrano, ki prihaja s plantaž, ki so nastale na sveže posekanem in požganem amazonskem pragozdu. Če ta proces prekineš in se začneš tega zavedati in ukrepaš, potem prekineš metodologijo kapitalizma. Če pa tega premisleka ne narediš, obstajaš le kot del problema in ne kot kritično misleči človek.


Kako pa želita predramiti obiskovalce? Kaj je prvi korak pri transformaciji iz letargičnega potrošnika, ki soustvarja družbene probleme, v kritično misleče državljane, ki se tem problemom znajo in predvsem želijo spopasti?

TG: Najprej se moramo zavedati, da nič ni narobe, če nečesa ne vemo. Življenje je prekratko, da bi se naučili in vedeli vse. Ključ je v tem, da želiš vedeti in da znaš najti nekoga, ki to pove nekaj, česar še ne veš. Glavna kvaliteta BIO 26 ni zgolj to, da gre za povsem nov tip bienala, ampak je tudi v tem, da smo povezali toliko različnih mislecev in strokovnjakov, da oblikovanje postane medij, prek katerega smo skupaj zmožni preseči družbene probleme. In enakega procesa se moramo lotiti v vsakdanjem življenju. Ne moremo se naučiti vsega, lahko pa se opogumimo in začnemo spraševati druge in se odprto pogovarjati o tem, v kakšnem času živimo in kaj si o tem mislimo.


Problem ni zgolj v potrošništvu, tudi socialna omrežja iz nas delajo pasivne gledalce. Pred nami se na ekranih zvrsti zmes izjav znanih oseb, novic o izumrlih živalskih vrstah, oglasov o znižanjih in novic o vojnih stanjih. Ta mešanica nepomembnosti in izjemne pomembnosti počasi razredči našo občutljivost za to, kaj je pomembno in kaj ni, in celo omogoči, da po nekaj minutah brskanja pozabiš, da si ravnokar prebral tudi zelo hude stvari. Slabe novice nas preprosto več ne ganejo in zaradi tega manj ljudi ukrepa in začne ravnati drugače. Kako znova izvabiti iz ljudi skrb, sočutje, odgovornost do sveta okoli sebe?

ALR: Rešitev se skriva v odgovornosti. Zelo podoben primer je pritoževanje nad politično ureditvijo, ne da bi se informiral o možnostih in udeležil volitev. Kot družba si preprosto več ne moremo privoščiti pasivnosti – ali si del problema ali pa se boriš proti problemu. Ne trdim, da so socialna omrežja slaba ali da je internet slab, saj so to zgolj orodja. Pomembno je, kako jih uporabiš, in če bereš medije, ki so polni senzacionalističnih lažnih novic, jih s klikanjem finančno podpiraš in soustvarjaš problem.
Informacijska kriza, ki jo preučuje bienale Skupno znanje, se zaveda učinka, ki ga ima ta kriza na prav vse druge krize, od podnebne krize do krize nesprejemanja drugačnih, tresenja temeljev demokracije, nadzora nad mediji in cenzure. Nimamo več časa, da delujemo zgolj na ravni potrošnikov, saj si bomo s tem zapečatili usodo, in poslovimo se lahko od demokratične ureditve, saj niti opazili ne bomo, da se z našo državo dogaja kaj, kar je zelo narobe.

Aline Lara Rezende: Nehali smo se boriti za svoje ideale, ker smo premamljeni z dostopnostjo hitrih užitkov in potrošništva. In kapitalizem ti to ugodje omogoča. Ne prideluješ lastne hrane, ker greš v trgovino in jo kupiš. S tem postaneš del problema, saj se več ne zavedaš načina, kako hrana nastaja.

In če bi morala strniti sporočilnost BIO 26?

ALR: Strezniti se moramo in začeti delovati v pravo smer. BIO 26 Skupno znanje je odprta platforma iskanja rešitev, ki se osredotoča tudi na to, kaj pomeni biti državljan. Biti državljan pomeni, da se izobraziš o problemu, o možnostih in dodaš k temu še lasten premislek in jasno zavzameš stališče, kaj je dandanes prav in kaj narobe. Ko vidiš, kaj je narobe, moraš ukrepati. Najboljši primer so preprosta gibanja #metoo in #fridaysforfuture, ki so se začela z zgolj eno osebo. Vsak od nas ima možnost in odgovornost, da se spopade z današnjimi krizami, in vsak od nas ima možnost in odgovornost, da širi skupno znanje in modrost na podlagi vključevanja vseh, brez razlik. Vsi smo enako odgovorni za družbo in dogajanje okoli nas.
Thomas Geisler: Življenje je prekratko, da bi se naučili in vedeli vse. Ključ je v tem, da želiš vedeti in da znaš najti nekoga, ki ti pove nekaj, česar še ne veš. Ne moremo se naučiti vsega, lahko pa se opogumimo in začnemo spraševati druge in se odprto pogovarjati o tem, v kakšnem času živimo in kaj si o tem mislimo.

TG:
Še enkrat bi izpostavil informiranost. Informacija je tisti člen v razmišljanju, ki nam omogoča odločanje. In če pogledamo, kaj se dogaja po svetu, nujno potrebujemo dobro informirane državljane, ki so se zmožni dobro odločati, saj je prav s tem pogojeno ohranjanje demokratične ureditve. Prav tako se mora naša osredotočenost na izdelke, kar je ustaljen pristop k bienalu, premakniti na druge, prav tako pomembne plati oblikovanja. Bienale oblikovanja seveda izvira iz industrijskega oblikovanja, a čas je, da se premaknemo in nagovorimo tudi druge vidike, ki jih oblikovanje lahko soustvarja. V primeru BIO 26 so to dobrine znanja in izkušenj ter odprtost in dostopnost kredibilnih virov informacij.