Slovenija v svetu med hegemonijo in ustavnostjo

Slika sveta kaže kaotično podobo, ko je dostikrat težko razložiti delovanje velikih sil in drugih akterjev. Zdi se, da mednarodna skupnost ni sposobna reševati problemov, kot so podnebne spremembe, terorizem, revščina in zastrupljanje okolja.

Objavljeno
05. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
05. oktober 2019 06.00
Foto Pawel Kopczynski Reuters
Andraž Zidar
Andraž Zidar
Vodilne države in regionalni bloki vlečejo poteze vsak v svojo smer, mednarodne institucije pa dajejo vtis nemoči. Podrobnejša analiza pokaže, da v ozadju teh dogajanj potekata dva pomembna procesa: hegemonija in ustavnost.

Že kmalu po terorističnih napadih 11. septembra je John Bolton, tedaj član Busheve administracije, dejal: »Dejansko je označevanje naše politike za unilateralno ali multilateralno jalovo početje. Naša politika je preprosto proameriška.« Boltonov pristop je za svojo predsedniško kampanjo prevzel Donald Trump s sloganom Najprej Amerika! Bolton je kasneje vstopil tudi v Trumpovo ekipo, a je bil nedavno »odstopljen«. Gre seveda za suverenizem, tj. pristop, ki v zunanji politiki poveličuje nacionalne interese v škodo vrednot globalne skupnosti. Temu kot po tekočem traku v zadnjem času sledijo drugi voditelji: Vladimir Putin zagovarja širitev »ruskega sveta«, Xi Jinping kliče k udejanjanju »kitajskih sanj«, medtem ko Jair Bolsonaro, soočen s svetovnimi problemi, zatrjuje, da je »pred vsem Brazilija in nad vsemi Bog«. Skoraj dve desetletji po 11. septembru ravnanje velikih sil potrjuje, da je nastal hegemonski obrat pri reševanju globalnih problemov.

Po drugi strani v svetu že dalj časa poteka proces konstitucionalizacije, tj. izgrajevanja mednarodne skupnosti na podlagi ustavne miselnosti, vrednot in mehanizmov. Že ob ustanovitvi OZN leta 1945 v San Franciscu je tedanji ameriški predsednik Harry Truman Ustanovno listino OZN primerjal z ameriško ustavo. Razprave o ustanovni listini kot svetovni ustavi so odtlej postale stalnica. V Evropski uniji je leta 2004 prišlo do poskusa oblikovanja ustavne pogodbe. Ta sicer ni bila sprejeta, so bile pa njene sestavine vključene v lizbonsko pogodbo, ki ima vse značilnosti ustavnega dokumenta. Med drugim poudarja ustavne vrednote »spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin«. Letošnja pobuda nemškega in francoskega zunanjega ministra Heika Maasa in Jean-Yvesa Le Driana o zavezništvu za multilateralizem z zavzemanjem za moč mednarodnega prava, skupno dobro, svobodno trgovino in učinkovitost mednarodnih inštitucij podpira prav ustavno naravo mednarodnega sistema.


Trije sodobni modeli hegemonskega delovanja

V starogrškem pomenu hegemonija pomeni prosvetljeno vodstvo, v sodobnem razumevanju pa gre za prevlado močnega centra nad raznoliko in nepovezano periferijo. A pomembno je, da hegemonsko razmerje tej strukturi daje stabilnost in omogoča njeno delovanje. Zanimivo je, da so največji prispevek k sodobnemu razumevanju hegemonije dali levo usmerjeni intelektualci, na primer Antonio Gramsci, ki jo je opredelil kot mešanico prisile in soglasja. V mednarodnih odnosih lahko iz tega izpeljemo tri aktualne modele: nacionalistični model, model racionalne izbire in intervencionistični model. Nacionalistični model daje prednost nacionalnim interesom neke države v škodo interesov drugih v mednarodni skupnosti. Tu gre za vztrajanje pri zgoraj omenjenih sloganih, kar se v praksi kaže kot to, da Trumpova administracija zanika pomen podnebnih sprememb, pa kot kitajsko nepriznavanje arbitražne razsodbe glede Južnokitajskega morja in velikodušno rusko podeljevanje državljanstva rusko govorečim pripadnikom sosednjih držav, ki je javnosti bolj znano kot »pasportizacija«.

Model racionalne izbire dopušča določeno izmenjavo transakcij med hegemonskim centrom in mednarodno periferijo, seveda s pretežno pobudo hegemona. Ta model je izdatno uporabljala Obamova administracija v okviru pristopa »vodenja iz ozadja«, ko so bile ZDA del mnogih mednarodnih režimov, ne da bi pri tem soglašale s kakršnimi koli obveznostmi (na primer kot opazovalci v okviru skupščine držav pogodbenic Mednarodnega kazenskega sodišča). Podoben pristop uporablja Kitajska glede mednarodnega sodelovanja na področju človekovih pravic in svetovne trgovine, kjer predvsem skrbi, da ne bi bili prizadeti njeni interesi. Trumpova administracija je ta model prignala do skrajnosti z vztrajanjem pri čimvečjem izkupičku zase in najmanjšem za druge, kar lahko na koncu – če se tvegani račun ne izide – privede do izstopa ZDA iz mednarodnega režima. Takšen je bil namreč izid pri propadli reformi sveta za človekove pravice in odstopu ZDA ter nato Rusije od pogodbe o neširjenju jedrskih raket srednjega dosega.

Tretji, intervencionistični model predpostavlja dejavno poseganje hegemona v mednarodno okolje. Gre za mednarodno projekcijo njegove moči. Temu smo bili priča z vojaško intervencijo »koalicije voljnih« pod ameriškim vodstvom v Iraku ali z ruskim posredovanjem v Siriji. Zanimivo je, da v ta model sodi tudi EU, ki je dobila naziv »liberalni imperij«. EU projicira svojo moč v mednarodno okolje predvsem z »mehkimi« sredstvi: nalaganjem obveznosti kandidatkam, da še pred članstvom sprejmejo evropski pravni red, da svojo zunanjo politiko prilagajajo stališčem EU, s pogojevanjem gospodarske, tehnične in druge pomoči z upoštevanjem evropskih norm in ne nazadnje z delovanjem mednarodnih misij v BiH in na Kosovu, ki jih tradicionalno vodi predstavnik EU.


Mednarodna ustavna pokrajina

Za pojav ustavnosti nekoč in danes je značilno, da je sestavljen iz dveh temeljnih elementov: iz kopičenja politične moči za doseganje skupnega dobrega in omejevanja tako »ustanovljene« moči. Skozi zgodovino so se razvile različne oblike ustavnega omejevanja: načelo ločitve oblasti, sodni nadzor, mehanizem zavor in ravnovesij, doktrina človekovih pravic ter vladavina prava. Ustavni okvir vsem entitetam v svojem dometu zagotavlja enakopravno obravnavo. Na mednarodni ravni sicer ne moremo govoriti o enovitem kopičenju moči. Vendar smo v času po drugi svetovni vojni priča množici mednarodnih institucij, ki predstavljajo pomembne oblike mednarodne oblasti, znotraj njih pa delujejo predstavniki, ki pri svojem delu uporabljajo ustavno mentaliteto. Zato si mednarodno ustavnost lahko predstavljamo kot mrežno povezano reliefno pokrajino z več vrhovi in dolinami.

Mednarodna ustavnost deluje prek različnih ustavnih funkcij. Normativna funkcija razvija »višje« norme v svetovni skupnosti, kot so prepoved grozodejstev in varstvo človekovih pravic. Institucionalna funkcija se krepi z naraščanjem mednarodnih organizacij, ki izvajajo vedno več nalog na mednarodni ravni. Upoštevanja vredna je tudi krepitev sodne funkcije, prek katere mednarodna sodišča širijo svoje pristojnosti z uporabo ustavnih tehnik, doktrin in standardov. Zaradi razpršenosti mednarodnih akterjev postaja vedno bolj pomembna usklajevalna funkcija, na primer v okviru pobud G7 ali G20. Ne nazadnje je pomembna tudi samoreferenčna funkcija, ki upošteva, da se v svetovni skupnosti razvijajo samonikli globalni procesi, ki so neodvisni od volje držav. Sem sodijo izjemno vplivne športne organizacije, kot je Uefa, kjer je s prihodom Aleksandra Čeferina prišlo do vnašanja elementov ustavnosti v njeno delovanje, predvsem z okrepitvijo vladavine prava, z večjo transparentnostjo ter upoštevanjem človekovih pravic v mednarodnem nogometu.


Vpliv globalizacije na mednarodno strukturo

Seveda se zastavi vprašanje, zakaj se uveljavljata mednarodna hegemonija in ustavnost. Odgovor je treba iskati v prenosu moči z držav na mednarodno raven, kar se je zgodilo po koncu hladne vojne. Proces globalizacije je z uporabo sodobnih tehnoloških, političnih, gospodarskih, kulturnih, pravnih in drugih pristopov spodbujal vedno večjo svetovno povezanost. Vendar je po začetnem navdušenju globalizacija sprožila tudi negativne družbene procese, kot so podnebno segrevanje, hitrejše širjenje nalezljivih bolezni, povečevanje neenakosti in izjemne revščine po svetu, mednarodni terorizem, zastrupljanje okolja, množične migracije in podobno. Ti in drugi pojavi postajajo vedno bolj žgoči in težko obvladljivi. Ob tem je postalo jasno, da meddržavna, vestfalska zasnova svetovne skupnosti, ki temelji na horizontalni logiki, kot taka ni več sposobna voditi in usmerjati teh družbenih procesov. Zaradi potrebe po upravljanju vedno hitrejšega sveta je bila vzpostavljena vertikalna zasnova na mednarodni ravni s hegemonijo na eni in ustavnostjo na drugi strani. Pri mednarodni hegemoniji vodenje mednarodnih procesov prevzemajo vodilne države ali regionalni bloki v skladu s svojimi pogledi, interesi in vrednotami. Pri mednarodni ustavnosti pa se oblikujejo nadnacionalne strukture, ki od držav prevzemajo pristojnosti za upravljanje mednarodnih zadev.


Prepletanje med hegemonijo in ustavnostjo

Na prvi pogled se zdi, da sta mednarodna hegemonija in ustavnost v nasprotju. Hegemonija temelji na prevladi centra nad periferijo, ustavnost pa na enakopravnosti entitet znotraj strukture za doseganje skupnega dobrega. Vendar hegemonija vnaša določeno stabilnost in red ter do določene mere omogoča dvosmernost izmenjav. Po drugi strani za ustavnost velja, da nekatere entitete zaradi moči ali zagnanosti pridobijo privilegiran položaj v družbi. Zato lahko upravičeno ugotovimo, da hegemonija in ustavnost predstavljata filozofsko kategorijo antinomije – gre za par, ki se sočasno izključuje in potrjuje. Ta dialektična dinamika je pomembna, ker po Heglu vodi na višjo stopnjo zgodovinskega razvoja. V našem primeru gre za to, da se svet razvija od vestfalske strukture v smeri drugačne globalne arhitekture, katere konkretnejši obrisi sicer še niso razvidni.
V trenutni sliki sveta je mogoče zaznati več primerov prepletanja med hegemonijo in ustavnostjo. Pri mednarodnih organizacijah izstopa Varnostni svet OZN, ki je v boju proti mednarodnemu terorizmu s sprejemom abstraktnih in splošnih resolucij privzel vlogo globalnega zakonodajalca in s tem naredil odmik od načela soglasja držav pri mednarodni pravotvornosti.

image
Foto Francis Mascarenhas Reuters

V okviru EU se vse bolj uveljavlja mehanizem okrepljenega sodelovanja v smislu »enotnosti v raznolikosti«. Ta skupini naprednih držav omogoča, da poglobijo sodelovanje v okviru EU, ko za to obstaja potreba. Podoben predlog se je pojavil v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO), kjer je delo zastalo zaradi velikih nasprotij med razvitimi in manj razvitimi državami. S plurilateralnimi sporazumi bi lahko prišlo do napredka na bolj specifičnih področjih svetovne trgovine, kot sta e-trgovina in intelektualna lastnina. Tako se mednarodne organizacije prilagajajo hitremu razvoju v globalni realnosti.
Soočena z množičnimi grozodejstvi nad civilisti je mednarodna skupnost razvila koncept odgovornost zaščititi. Ta ji omogoča, da poseže – če je treba, tudi z oboroženo intervencijo – v situacije, ko matična država suvereno moč zlorablja za množično nasilje nad lastnim prebivalstvom ali pa ko slednjega ni zmožna preprečiti. Do praktične uporabe odgovornosti zaščititi je v nepopolni obliki prišlo v Darfurju, deloma na Slonokoščeni obali in še najbolj izrazito v Libiji leta 2011. Nekateri so slednjo intervencijo kritizirali kot hegemonijo zahoda, čeprav ni dvoma, da ji je uspelo preprečiti stopnjevanje nasilja Gadafijevega režima nad civilisti. Ker grozodejstva nad civilnim prebivalstvom v sodobni družbi nikakor niso sprejemljiva, mora mednarodna skupnost razpolagati z orodjem za njihovo preprečevanje. Odgovornost zaščititi je takšen mehanizem, ki se ga lahko v prihodnje še izboljša.
V starogrškem pomenu hegemonija pomeni prosvetljeno vodstvo, v sodobnem razumevanju pa gre za prevlado močnega centra nad raznoliko in nepovezano periferijo.


Zadnji primer prepletanja med hegemonijo in ustavnostjo je mednarodno pravosodje, kjer prihaja do napetosti med širjenjem ustavnih pristojnosti mednarodnih sodišč ter medsebojnim poseganjem v sodno delovanje. Primer tega je rivalstvo med Sodiščem EU in mednarodnimi arbitražnimi razsodišči. V teh je Sodišče EU razglasilo svojo izključno pristojnost za sojenje o zadevah EU in drugim mednarodnim sodnim organom preprečilo kakršno koli odločanje v njih. Nekoliko drugačen je bil izid med Sodiščem EU in Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP). Čeprav Sodišče EU vedno pogosteje odloča o primerih s področja človekovih pravic, je ESČP v več sodbah potrdilo, da ohranja sodni primat na evropski celini za odločanje o človekovih pravicah in bo, če bo treba, presojalo tudi primere iz EU.


Vloga Slovenije v sodobnem svetu

Seveda se pojavi vprašanje, kakšna je vloga Slovenije v današnjem svetu, v katerem prevladujeta pojava hegemonije in ustavnosti. Takšna dinamika je lahko priložnost za manjše države, med katere sodi tudi Slovenija, da dajo pomemben prispevek na določenih nišnih področjih, ki se odpirajo v prepletanju med tema pojavoma. Omembe vredno je, da Slovenija že uveljavlja svoje interese in igra dejavno vlogo na prej predstavljenih področjih. Glede mednarodnih organizacij Slovenija podpira delovanje Varnostnega sveta OZN in možnost sklepanja plurilateralnih sporazumov v STO. Prav tako Slovenija sodeluje v vseh štirih doslej izvedenih primerih poglobljenega sodelovanja v EU in dejansko sodi v skupino avantgardnih držav EU (poleg Slovenije so v njej še Avstrija, Belgija, Francija, Grčija, Italija, Nemčija in Portugalska). Glede koncepta odgovornost zaščititi je pomembno dejstvo, da je bil ta koncept sprejet konsenzualno leta 2005 na svetovnem vrhu OZN zaradi dejavne posredniške vloge Slovenije, predvsem tedanjega veleposlanika pri OZN Romana Kirna. Tudi glede mednarodnega pravosodja Slovenija že dalj časa podpira njegovo krepitev v povezavi z uveljavljanjem mednarodne vladavine prava.
Izjemno pomemben slovenski prispevek za nadaljnji razvoj mednarodne skupnosti pa je blejski strateški forum (BSF). Tedaj Slovenija za nekdaj dni v septembru postane središče globalnih strateških razprav. Na letošnjem BSF so bile še posebej navdihujoče razprave o multilateralizmu na razpotju, pomenu trajnostnega razvoja, vlogi pravil in geopolitike v mednarodnem redu ter večdimenzionalnosti umetne inteligence. Z nekoliko drznosti lahko rečemo, da BSF predstavlja izviren, ustvarjalen in učinkovit slovenski primer intelektualne hegemonije za gradnjo svetovne ustavnosti, s katerim je vsekakor vredno nadaljevati. ●
Dr. Andraž Zidar je avtor knjige Svetovna skupnost: med ustavnostjo in hegemonijo. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča institucije, v kateri je avtor zaposlen.