Smer, ki vodi k ugledu časopisa, je jasna: visoka kakovost informacij

Niso vse družbe enako zrele in demokratične, za takšno spoznanje je dovolj že preleteti časopisje.

Objavljeno
05. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
07. oktober 2019 15.22
Naslovnica Le Monda z uvodnim naslovom Združeno kraljestvo zapušča Evropo Foto: Reuters
Niso vse družbe enako zrele in demokratične, za takšno spoznanje je dovolj že preleteti časopisje. Prav tako nimajo vsa okolja enakega odnosa do časnikov, za takšno ugotovitev zadošča vstopiti v letalo – ključno je, koliko vredno branje ponudijo, če ga sploh – ali se prebiti v letališko »halo«: povedno je, s kakšno paleto svetovnega tiska (brezplačno) postrežejo, če to sploh storijo. Francoski Le Monde je visoko med njimi, v pozdrav ali slovo.

Redni bralci časopisov vedo, kako fino je držati v rokah dober časnik in med obračanjem strani začutiti dan – kot obseg zamejenega časa. Taki prizori so najbrž vse redkejši, a se zdijo lepi: opazovati, kako se neznane oči radovedno zapičijo v kak članek, kako se, medtem ko roke obračajo žurnalistično popisane plahte, premikajo zdaj sem, zdaj tja, morda begajo, lahko da se zbegajo, še ujezijo. A ne bodimo papirnato nostalgični, danes je mogoče uspešno širiti novice na toliko platformah, da je Jérôme Fenoglio, direktor uglednega francoskega dnevnika Le Monde, nadvse optimističen. Časniku, ki ga (so)vodi, gre bolje kot kdaj prej.

Pred kratkim je tudi prek francoskih meja odmevalo »manifestniško« besedilo, pod katero se je – v »bran neodvisnemu žurnalizmu« – podpisalo več kot 460 novinarjev Le Monda, za njimi pa se je proti morebitnim viharjem v lastniški strukturi znamenite medijske hiše na pariškem bulvarju Auguste Blanqui postavilo še okrog 500 javnih osebnosti, od igralcev in pevcev do filozofov, ekonomistov ter še mnogo drugih. Kot so lemondovci zaskrbljeno opozorili 10. septembra, so se – če povzamemo – znašli na razpotju, ko bi se lahko prelomila praksa, po kateri privolijo v prihod novega velikega delničarja tudi zaposleni oziroma ga odklonijo. Ta pravica jim, trdijo, pripada, saj je zagotovilo za žurnalistično profesionalnost in uredniško svobodo, za osvobojenost od kapitala pa se bodo vedno odločno bíli.


Samo eno ključno bitko bijemo


Da obstaja v novinarstvu »ena in edina bitka, ki jo je treba bojevati vedno znova«, je bil pred dobrima dvema tednoma za Delo jasen in optimističen tudi direktor Jérôme Fenoglio. »Bitka za neodvisnost informacij je – kot osrednja vrlina žurnalizma in identiteta novinarjev – prastara, pri Le Mondu jo bijemo že 75 let in jaz kot direktor zadnja štiri leta.« Ni odveč ponoviti, da mora biti neodvisnost vodilo v vseh razmerah, naj so ekonomsko še tako raznolike in zapletene. »Lastniško je Le Monde od nastanka v vojnem letu 1944 pa do 2010. skoraj v celoti pripadal novinarjem. A ker so se sčasoma razmere ekonomsko močno poslabšale in je časopisni posel drag, ga finančno nismo več obvladali. Zato nas je leta 2010 večinsko kupila trojica zasebnih investitorjev: Xavier Niel [posli v telekomunikacijah], Matthieu Pigasse [bančništvo, mediji] in zdaj že pokojni Pierre Bergé [visoka moda].« Seveda so se ob izgubi finančnega nadzora zbali »za uredniško avtonomijo, za svobodo izražanja, torej za vse, kar sodi k naši identiteti. A doslej nam ju je uspelo ohraniti. Da smo pri delu svobodni, vidijo in vedo vsi, ki nas berejo, tako v Franciji kakor zunaj nje. Dokaz so primerjave naših člankov z drugimi mediji.« Kajpada se tudi zavedajo, da bitke za neodvisnost nikoli niso lahke, marsikatera je mukoma izbojevana, toda doslej »večinski lastniki niso pritiskali na nas, ampak so spoštovali, kar pišemo. Niso se vpletali v naše delo.«

image
Jérôme Fenoglio Foto: Le Monde


Toda ekonomske razmere se lahko kompleksno spremenijo, in tako so se kmalu po Bergéjevi smrti septembra 2017 znašli pred novim izzivom: pa ne zato, ker sta Niel in Pigasse, vsak po pol, odkupila njegov delež [v holdingu Le Monde libre, ki ima v lasti 75 odstotkov Groupe Le Monde], ampak potem ko je Pigasse oktobra lani 49 odstotkov svoje družbe [Le Nouveau Monde, LNM, ki je delničar Le Monda) prodal češkemu milijarderju Danielu Křetínskemu. »Pigasse očitno nima več sredstev, da bi lahko bil še naprej eden od naših največjih delničarjev. Že za to, da je lahko kapitalsko vstopil v skupino, si je moral denar izposoditi. Mislim, da se mu je v določenem trenutku zalomilo pri finančnem načrtu.« To se je zgodilo tudi zaradi odkupa Bergéjevega deleža – »vsi trije so imeli po približno 25 odstotkov, odkup je resda postopen in naj bi se končal v petih letih«, in potem ko se je lani, ne da bi zaposleni kot manjšinski lastniki karkoli vedeli o tem, odločil za prodajo. Pričakovano so se pojavile težave ... Zakaj? Ker je bilo veliko ribarjenja v kalnem in šok je bil precejšen tudi zato, ker se je »Matthieu Pigasse dotlej vedel kot zgleden lastnik«.


Nihče se ne boji Čeha


Seveda se, kot je razložil Fenoglio, danes nihče ne boji ali spotika ob Daniela Křetínskega, saj »ta ne moti ne kot osebnost – čeprav so njegove poslovne aktivnosti morda sporne, a to bomo še videli –, kakor tudi ne zaradi nacionalnosti, ko pa smo kapitalsko povezani tudi s Španci [skupina Prisa]. Sploh pa živimo v Evropi in se imenujemo Le Monde ter se zavzemamo za odprtost.« A res je, da Francozi še pred kratkim niso ničesar vedeli o Křetínskem, medtem ko ga zdaj že bolje poznajo, saj je medtem precej nakupoval tudi po francoski medijski krajini. Kot velik navdušenec nad tiskom, za kakršnega se predstavlja, je kupil tednik Marianne ter še sedem revij iz skupine Lagardère (recimo Elle, Art & Décoration, Télé 7 Jours). »Za nas je problem samo to, da bi lahko Křetínský, s katerim se nikoli nismo srečali ne pogovarjali, postal večinski delničar.« Zato bi lemondovci, če poenostavimo, hoteli formalizirati pravico, da z glasovanjem privolijo v njegovo lastništvo oziroma ga odklonijo – ker mu zaupajo ali ne verjamejo. »Po vsem, kar se je zgodilo zadnje leto, ko ni bilo malo sovražne nastrojenosti in agresivnosti, je naše zaupanje omajano.« Křetínský za zdaj, kot je poudaril Fenoglio, resda še ni sporen, saj je njegov delež manjšinski, a tistega dne, ko bi ga povečal v večinskega, bi se lahko zapletlo: in takrat bi hoteli imeti pravico do zavrnitve, če bi se pokazalo, »da njegovi časopisni nameni niso pravi«.

Direktor Le Monda Jérôme Fenoglio pravi, da ni »nikakršen prodajalec papirja, ampak novinar, zato je vseeno, ali so članki natisnjeni na papirju ali so dostopni na spletih platformah. Ključno je, da jih ljudje berejo. In če so jih pripravljeni plačati, je to dokaz, da lahko informacije delujejo kot ekonomski model: ker so vsebine kakovostne in verodostojne«.


Na kratko še zapišimo, da se je Xavier Niel s podpisom kmalu zavezal, da bo spoštoval to pravico, ustavilo pa se je pri Pigassu in se s tem vnaprej zakompliciralo okrog Křetínskega ... – dokler se niso vendarle sporazumeli 23. septembra, ko sta se večinska Pigasse in Niel zavezala, da bosta spoštovala pravico, ki jo zahteva tako imenovani neodvisni pol Groupe Le Monde (publikacije Le Monde, Télérama, La Vie, Courrier international), v katerem so s 25-odstotnim deležem lastniško povezani zaposleni, novinarji in bralci. Ti bodo lahko, kakor narekuje dokument, vsakega morebitnega lastnika s kontrolnim deležem bodisi sprejeli bodisi odklonili; v primeru zavrnitve morajo v šestih mesecih poiskati alternativno rešitev. Ni nepomembno, da je v ozadju te zapletene, a zanimive zgodbe – kaj drugega kot – denar. Kakor je za Delo pojasnil Fenoglio, je Pigasse, ki je vedno zagovarjal novinarsko avtonomijo, zelo drago prodal svoj delež Křetínskemu. »Za sto milijonov evrov, kar je čisto preveč, kajti v časopis je investiral polovico manj.« Zato se je morda zbal zase in za svoj denar, če bi se pokazalo, da češki milijarder ne more postati veliki delničar ... Vse se vrti okrog denarja.


Ni krize


Problem, ki se ga trenutno bojijo pri Le Mondu, je torej kapitalski, lastniški, druge krize da ni (več), širša slika je spodbudna in navdihujoča. Po Fenogliu namreč »ni mogoče več govoriti o krizi časopisja, vsaj kar zadeva dnevne edicije, za kar se je treba zahvaliti internetu. Tudi tegobe tiskanih izdaj so minile, saj smo, kar zadeva naročnine, zadovoljni, pri nas je problem le prodaja po kioskih. Tam ne prodamo več skoraj nič, le kakih 40.000 na dan po vsej Franciji, kar je bistveno manj kot prej, včasih smo toliko prodali samo v Parizu. Torej ni več v krizi tisk, ampak so težave pri distribuciji po kioskih, ki je v Franciji slabo organizirana in draga, zatorej tudi časopisje ni poceni. In tako ga ljudje vse raje prebirajo na spletnih platformah. Kar v resnici ni lažje in ceneje samo zanje, ampak je bolj zanimivo in manjši strošek tudi za nas, kajti digitalni bralec oziroma naročnik nam prinese veliko več, čeprav plača manj od naročnika na drago papirnato izdajo oziroma kupca v kiosku.«

Seveda se dobri in slabi časi v novinarstvu ne izmenjujejo kot plima in oseka, ampak je kakovost vedno trdo delo in tek na dolge proge. Pri Le Mondu so v zadnjem desetletju pod novimi lastniki oziroma predvsem v zadnjih letih, kot je razložil Fenoglio, storili ogromno: pomladili so redakcijo, premešali novinarje, veliko je bilo prehodov v spletno redakcijo (in ne le v obratni smeri), poskrbeli so, da je urednic že toliko kot urednikov, pa tudi plače so skoraj izenačili; moški ne služijo več bolje od kolegic. Že zdavnaj je pokopano prav tako razmišljanje, da je časopis eno in so spletne platforme drugo, vsem je jasno, da je prav samo temeljito premisliti vsak članek: kako nastane, kaj z njim sporočajo, je napisan kakovostno. »Vse članke najprej objavimo na spletu, potem se odločimo, katere bomo postavili še v časopis. Razlik pri pisanju ni, vsi novinarji delajo enako, a spletni desk vseeno potrebujemo, kajti internet ima določene zakonitosti, hitro se je treba odzivati na aktualnosti, spletni specialisti delajo v izmeni ...«


Ni tabujev, ni pritiskov


Medtem ko so sodobne novinarske tehnikalije bolj kot ne širše znane, so vsebinska ozadja in izzivi nemara različni od okolja do okolja. Fenoglio je večkrat spodbudno ponovil, češ kako so Le Mondovi novinarji pri delu neodvisni in svobodni. Čeprav je bilo, recimo, brati, kako je leta 2010 tedanji predsednik Nicolas Sarkozy nasprotoval, da bi jih kupila trojica Niel-Pigasse-Bergé, »se politika že dolgo ne vpleta v naše delo«. »Sarkozy je imel negativno mnenje o Nielu, a to temu ni preprečilo, da ne bi postal veliki delničar. Večinski lastniki imajo brez dvoma veliko povezav s politiko, a dokler lahko profesionalno pišemo o vsem, o čemer hočemo, se požvižgam na to. Odkar sem direktor, je resnično tako, in že prej ni bilo drugače. Nihče ne pritiska na nas.« Nihče nikoli ne pokliče niti po telefonu? »Ne, nič takšnega ni, res ne. Še poskusijo ne. Naša novinarska svoboda je absolutna.« Menda tudi takrat, ko kritično pišejo o predsedniku Emmanuelu Macronu, denimo, ali o aferi Benalla, v katero se je prvi med Francozi pogreznil kmalu po nastopu mandata, na primer. »Vsem bralcem to morda ni všeč, a kaj zato, svobodni smo tudi v odnosu do bralstva.« Pa saj mora biti jasno, kaj je novinarstvo ...

V redakciji Le Monda zatorej, kot je povedal Fenoglio, ni tabujev, ni gospodarsko ali politično »občutljivih« tem, o katerih ne pišejo, oziroma narekovanih vsebin, o katerih morajo pisati, le mnenjskih besedil voditeljice Nacionalnega zbora Marine Le Pen in drugih skrajnih desničarjev z vrha stranke ne objavljajo. »A to ne pomeni, da ne naredimo kdaj kakšnega intervjuja – le zato, da jim lahko zastavimo vprašanja – pa tudi preiskovalnih člankov o njih, saj smo vendarle novinarji.« V skrajni desnici bi si, kajpada, želeli širiti ideologijo tudi po osrednjem časopisju, tako pač poteka institucionalizacija, toda »pri Le Mondu se ne strinjamo s tezami, ki jih širijo«, zato jim ne dajejo prostora. Zavedajo se, da med bralci uživajo velik ugled, kakor jim je jasno, da je tega zlahka zakockati. Koliko ga lahko zapravijo odgovorni s pritiski na podrejene, me je bilo sram vprašati, niso vse družbe enako nezrele; čeprav najbrž nobena ni povsem brez težav.

image
Jérôme Fenoglio, direktor Foto: Mimi Podkrižnik


Fenoglio seveda ve, o čem govori, ko pripoveduje o Le Mondu, saj dela za ta časopis že od leta 1991. Kot pravi, je imel srečo, da so ga zaposlili takoj po končanem študiju novinarstva, odtlej je zasedal različna mesta. »Zanimalo me je vse, od športa do znanosti, urejal sem družbene teme, štiri leta sem bil posebni poročevalec, kar je sanjsko delo. Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj direktor, vedno pa sem sanjaril o pisanju reportaž z različnih koncev sveta.« Tudi kot direktor, kar je že štiri leta, se nima slabo, ko pa je delo raznoliko in ga je veliko, sploh pa gre časopisu dobro, rezultati so spodbudni. Nanje je ponosen kot eden od dveh direktorjev, odgovoren za neodvisnost vsebine, ki ima hkrati besedo pri poslovnih odločitvah. Vodstvo je namreč organizirano tako, da sta direktorja Louis Dreyfus, ki je predstavnik delničarjev in odgovoren za dobro vodenje, ter on, ki je v preseku med posli in redakcijo, medtem ko je prvi človek redakcije, torej odgovorni za vse Le Mondove edicije – teh ni malo – Luc Bronner.


Ruvanje dreves


Če naj povzamemo zgodbo o sodobnem Le Mondu, zapišimo, da direktor Jérôme Fenoglio zveni spodbudno, čemur tudi sam prikima. »V resnici sem optimističen,« saj lahko ustvarja dober časopis, v redakciji ni težav, v desetih letih so pod lastniško trojico Niel-Pigasse-Bergé veliko zaposlovali in število zaposlenih povečali na skoraj 500, tudi poslovni model je očitno dober, ko pa imajo več naročnikov kot kdaj prej. »Ljudje se naročajo na naše vsebine, za kakovostne informacije so pripravljeni plačati. Približno 200.000 naročnikom, kolikor jih imamo na spletu, je treba pridati še kakih 100.000, kolikor je naročenih na papirnato izdajo. Tako veliko jih še nismo imeli.« Problem, ki skrbi zaposlene na Le Mondu, je zgolj kapitalski, povezan z lastništvom, in »zaradi tega smo ranljivi«. Novinarska neodvisnost ali visoko opevana svoboda je občutljiva lepotica, ki lahko kaj hitro stakne nevaren prehlad ... A usodno je ne bi smel dotolči, zato ker se prihodnosti, kot pravi, ne bojijo, niti se ni bati zanjo, saj bo svetla, zanimiva in »na internetu«. Velikih in dobrih novinarskih ekip – pa ni pomembno, v katerem prostoru ustvarjajo –, zato po njegovem mnenju ne bi smelo skrbeti, da ne bi zmogle naprej prodajati dobrih vsebin na papirju in internetu, tudi zato ne, ker so stroški digitalnih izdaj nizki ...

»Nacionalni dnevniki, ki imajo,« kot razmišlja Fenoglio, »dobre in velike novinarske ekipe, ne bi smeli imeti težav, saj odpira splet nič koliko priložnosti: možno je dostopati do bralcev na tujem, pritegniti mlade ... Dobro vsebino so bralci pripravljeni plačati.«


Le Mondova novinarska prihodnost resda ne bo več v znameniti stavbi na bulvarju Augusta Blanquija št. 80, v 13. pariškem okrožju, saj se bodo v nekaj mesecih preselili še bolj proti središču Pariza. »Odhajamo v bližino železniške postaje Austerlitz, na obrežje Sene, kjer bomo imeli čisto nove prostore. Skupina Le Monde bo njihova lastnica, zato smo vzeli posojilo, medtem ko smo tukaj najemniki.« Dnevov, ki prihajajo in jih bodo popisovali kot osrednji francoski časnik z veliko ugleda tako doma kakor na tujem, se tako profesionalno predvsem veselijo, pa kaj zato, če jih bodo ljudje jemali v roke ali bodo po njih drsali s palcem ... Stari viharji, ki marsikje še ruvajo drevje, so pri njih že mimo. ●


Direktor Le Monda Jérôme Fenoglio pravi, da ni »nikakršen prodajalec papirja, ampak novinar, zato je vseeno, ali so članki natisnjeni na papirju ali so dostopni na spletih platformah. Ključno je, da jih ljudje berejo. In če so jih pripravljeni plačati, je to dokaz, da lahko informacije delujejo kot ekonomski model: ker so vsebine kakovostne in verodostojne«.