Smo lokalno ukoreninjeni in v dialogu s svetom

Razstava Hello World: Revising a Collection berlinskega nacionalnega muzeja Hamburger Bahnhof je trenutno eden izmed pomembnejših evropskih, morda celo svetovnih umetnostnih dogodkov. K projektu, ki prevprašuje osnovno dejavnost muzejev in zbirk, so povabili tudi Zdenko Badovinac, direktorico Moderne galerije v Ljubljani, mednarodno uveljavljeno kuratorko, ki sedi tudi v več svetih evropskih umetniških institucij.
Objavljeno
28. julij 2018 06.00
Posodobljeno
29. julij 2018 07.06
Zdenka Badovinac
FOTO: Matej Družnik/ Delo
O konceptu Moderne galerije v Ljubljani, ki jo Zdenka Badovinac vodi od leta 1993, so se razpisale tudi nekatere teoretičarke. Ameriška teoretičarka umetnosti Claire Bishop je v delu Radical Museology (Radikalna muzeologija) kritično ovrednotila delovanje največjih in najvplivnejših sodobnih muzejev ter jim postavila nasproti muzejsko politiko nekaterih umetniških institucij, med drugim tudi Moderne galerije v Ljubljani. Podobno je teoretičarka Chantal Mouffe med uspešne muzejske modele umestila tudi Moderno galerijo v Ljubljani, v kateri je njena direktorica vzpostavila alternativno razumevanje vzhodne in zahodne umetnosti. Chantal Mouffe se zdi pomembno, da Zdenka Badovinac ne poskuša spraviti antagonizmov pod nevtralen plašč raznovrstnosti, ampak jih celo poudarja. Z navezovanjem na lokalne institucije ustvarja alternativne pripovedi o umetnosti, ki je nastajala v različnih kontekstih.

Teoretičarki vidita prispevek Zdenke Badovinac predvsem v razi­skovanju in prikazovanju vzhodnoevropske umetnosti, denimo z vse bolj odmevno zbirko Arteast 2000+, je pa direktorica Moderne galerije pomembna figura v mednarodnem prostoru tudi kot kuratorka. Lani je odmevala njena razstava NSK: od Kapitala do kapitala, ki je med drugim v madridsko Reino Sofío privabila 295.000 obiskovalcev.

V pogovoru sva se dotaknili svetovnih trendov v muzejih, kot so MoMA, Tate Modern, Georges Pompidou, spregovorila je tudi o politični korektnosti, ki obvladuje politiko umetniških ustanov po svetu, in pokomentirala aktualen program Moderne galerije ter Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) pa tudi nekatera politična vprašanja slovenske kulturne scene.
 

Na razstavi Hello World, o kateri se je razpisal New York Times, gre za ponovno ovrednotenje muzejskih zbirk. Od kod potreba muzejev po ponovnem evalviranju svojih zbirk in prevpraševanju umetniškega kanona?


Svet se spreminja, tako tudi muzeji. Muzeji po svetu si danes bolj kot za nacionalno identiteto prizadevajo za drugačnost. Diversity, raznolikost, to je zdaj glavna sintagma muzejev MoMA, Tate in Pompidou. Veliki muzeji se torej danes predstavljajo kot tolerantni, družbeno občutljivi, a hkrati tudi kot globalni muzeji, ki reprezentirajo svet, čeprav je zdaj to svet drugačnosti. Gre za novo in bolj prikrito obliko hegemonije, kjer pa imamo več prostora tudi drugi igralci.
Nemci so tukaj precej odprti, vsi njihovi mednarodni projekti opozarjajo na dialog, drugačnost in toleranco. Ko so me povabili k sodelovanju pri trenutno gotovo eni izmed največjih razstav v Nemčiji Hello World, katere namen je predvsem revidiranje njihovih zbirk in večje vključevanje nezahodne umetnosti, do pred kratkim skrite v njihovih depojih, sem se odločila, da bom skupaj z umetnostjo iz naših zbirk predstavila tudi filozofijo našega muzeja, ki je kritična do koncepta globalnega muzeja. Mi smo lokalno ukoreninjeni in delujemo mednarodno, smo v dialogu s svetom, medtem ko veliki le pokroviteljsko govorijo v njegovem imenu.
 

Včasih se ob kakšnih tudi slavljenih razstavah v uglednih muzejih zdi, da so podrejene politično korektnemu diskurzu in v tem skoraj preveč didaktične ali pa ideološke. Kako gledate na fenomen politične korektnosti v umetnosti pa tudi nasploh? Ali pa, kako pomembno se vam zdi gibanje #MeToo, zlasti z vidika sodobne umetnosti?


Joj, nekateri bi danes iz knjig in umetniških zbirk najraje vrgli ven vse akte. Učitelji, ki kažejo učencem Tizianove Venere, izgubijo službo. O trpinčenju in zlorabljanju žensk je seveda treba govoriti, tudi o drugačnosti. Umetnostne institucije se morajo na to odzivati, vendar morajo to problematiko širiti in jo postavljati v različne povezave in kontekste, ne zgolj šteti, kje vse manjka žensk. In niti ne samo umetnic.

Na območju nekdanje Jugoslavije je cela vojska neverjetnih kuratork, galeristk, teoretičark, ki od šestdesetih let pomembno soustvarjajo zgodovino, toda v javnosti vedno omenjajo ista moška imena kot »masterminde« za vsemi temi iniciativami. V MSUM smo imeli lani mednarodno razstavo Neposlušne, ki jo je pripravila Bojana Piškur in ki je izpostavila politično moč žensk. Ženske niso samo žrtve, ampak lahko tudi udarijo. Tam so bile med drugim predstavljene Žene u crnom [Ženske v črnem] iz Srbije, ki so del mednarodnega ženskega gibanja proti vojni in nacionalizmu in tudi proti seksizmu. Problematike je treba povezovati.

V madridskem muzeju Prado sem videla poseben projekt, v katerem so v njihovi zbirki od antike skozi različna zgodovinska obdobja izpostavili dela z gejevskimi vsebinami. Te teme torej niso samo domena sodobne umetnosti. Različnim ranljivim družbenim skupinam zdaj povsod dajejo velik poudarek, a to ne smejo biti zgolj korektivi. Politična moč umetnosti ni v neposrednem opisovanju družbenih problemov, ampak v tem, da to dela na sebi lasten način in da ohranja prostor tujosti.

Veliki muzeji se danes predstavljajo kot tolerantni, družbeno občutljivi, a hkrati kot globalni muzeji, tisti, ki reprezentirajo svet, čeprav je zdaj to svet drugačnosti.

 

Moderna galerija je že vrsto let vpeta v Internacionalo, alianso pomembnih muzejev in galerij v Evropi, ki poskušate uveljavljenemu delovanju velikih postaviti nasproti drugo logiko delovanja muzejskih zbirk, njihove družbene funkcije in učinka. Kaj so pravzaprav vaša izhodišča in cilji?


Internacionala nima megalomanskih ciljev, sploh ne v smislu zvezdniških (blockbuster) razstav ali kakršnihkoli spektakularnih enkratnih dogodkov. Internacionala orje počasi in dela na dnevni bazi, povezuje kustose iz muzejev članov znotraj različnih skupnih programov. V zadnjih petih letih smo skupaj pripravili 26 razstav, 35 konferenc in 25 publikacij. Naše programe je obiskalo 1,6 milijona ljudi, skupaj s spletnimi obiski kar 3,5 milijona. Te astronomske številke je mogoče doseči samo s povezovanjem.

Pri Internacionali je bistveno skupno znanje o zbirkah in arhivih muzejev članov ter o njihovih specifičnih kulturnih in družbenopolitičnih kontekstih. Internacionala je že model evropskega muzeja. Ne glede na razlike v velikostih in proračunih posamičnih institucij te razvijajo podoben model muzeja, ki ni usmerjen zgolj v svoja strogo ekspertna področja, ampak sooblikuje širši javni prostor. Ta javni prostor se danes krči in nam ni vseeno, kam gremo. Kritični smo do načinov kulturne produkcije, ki zgolj reproducira logiko kapitala, in do dominantnih kanalov distribucije znanja. Zavzemamo se za mnoštvo narativov, ne samo za en kanon zgodovine, smo proti vsakemu izključevanju drugačnosti. Prizadevamo si za skupno evropsko dediščino na podlagi razlik. Danes je Internacionala konfederacija sedmih pomembnih evropskih muzejev. Pred kratkim se je ljubljanski Moderni galeriji, madridskemu muzeju Reina Sofía, barcelonski Macbi, istanbulskemu Saltu, muzeju Van Abbe v Eindhovnu in M HKA v Antwerpnu pridružila še varšavska MoMA. Pred nekaj dnevi smo že tretjič dobili evropska sredstva, in sicer dva milijona evrov za nadaljnja štiri leta, kar je resnično velik uspeh, tako da se po osmih letih sodelovanja Internacionala samo še utrjuje.

image
Zdenka Badovinac
FOTO: Matej Družnik/ Delo



Eden izmed dosežkov vključenosti MG v Internacionalo je za Slovenijo gostovanje razstave Od Kapitala do kapitala od moskovske Garaže do madridske Reine Sofíe, kjer je sploh dosegla rekorden obisk. Čemu pripisujete uspeh te razstave, ki se vendarle dotika dela sveta, do katerega Zahod še vedno goji malo vzvišen odnos.


Retrospektiva NSK je bila edinstven projekt. K njenemu uspehu je res veliko pripomoglo sodelovanje MG v Internacionali, saj tako kompleksnih in obsežnih vsebin, kot jih je proizvedlo to gibanje, sestavljeno iz kar osmih skupin, naš hitri svet nima časa procesirati, zato so potrebne te trajajoče platforme, kjer partnerje skozi različne projekte in izmenjave znanja seznanjamo z našo umetnostjo iz ne vsem dovolj znanega konteksta, kar ne gre čez noč. Upam, da bo zdaj, ko Internacionala stopa v novo etapo, NSK sledilo še kaj drugega. Sodelovanje z moskovskim muzejem Garaža je druga zgodba, ta ni članica Internacionale. Ljudi v njej je zanimalo predvsem naše delo na območju vzhodne Evrope in so se nekako hoteli učiti pri nas, vsaj o delu v tej regiji. Zato so najprej pripravili obsežno razstavo naše zbirke Arteast 2000+ in nato še prenesli razstavo NSK.
Prihodnje leto bomo sodelovali z osrednjim rimskim muzejem Maxxi, ki prav tako ni povezan z Internacionalo. Tam pripravljam veliko razstavo z območja nekdanje Jugoslavije.

Ranljivim družbenim skupinam zdaj povsod dajejo velik poudarek, a to ne smejo biti zgolj korektivi. Politična moč umetnosti ni v neposrednem opisovanju družbenih problemov, ampak v tem, da to dela na sebi lasten način in da ohranja prostor tujosti.

 

Kako čisto tehnično in finančno poteka prenos takšne razstave v tuje razstavišče?


Gre za kompleksno in dolgotrajno logistiko, pri kateri sodeluje več naših kolegov in tudi ekipe iz institucij gostiteljic. Stroške vseh teh prenosov so pokrile partnerske institucije, vsota za en tak prenos pa znaša več od letnega proračuna za vse naše razstave v MG in MSUM. Treba je vedeti, da gre v teh primerih za dela, ki jih ne moremo samo s tovornjakom prepeljati in obesiti na stene gostujočega muzeja, ampak je treba vedno znova narediti njihovo arhitekturo, oblikovanje, številne prevode itd. Poleg tega so v Moskvi in Madridu natisnili še zajetne publikacije. Španci so prevedli knjigo NSK, Rusi izdali obsežen katalog naše zbirke Arteast 2000+ v angleščini in ruščini.

image
Nebeška bitja, razstava o živalih, je trenutno na ogled v MSUM.
FOTO: Voranc Vogel/ Delo

 

Trenutno je v MSUM na ogled razstava Nebeška bitja. Ne človek ne žival. Ta se pridružuje svetovnemu razstavnemu trendu ukvarjanja z živalmi, le da ste se s sokuratorko Bojano Piškur tu navezali na domače umetnike in umetnike srednje- in vzhodnoevropskega območja. Zakaj je vprašanje živali, transhumanizma, ki zadeva tudi čisto ontološka, okoljska, politična vprašanja, pomembno za umetnost?


Narava in živali so že od nekdaj eden izmed osrednjih umetniških motivov. Danes je vprašanje, kako umetniki upodabljajo naravo v času podivjanega kapitalizma, ki spreminja naš planet in vsa živa bitja na njem. Umetnik danes ne stoji več na morski obali in ne gleda več divje, od človeka neodvisne narave, h kateri bi se najraje vrnil, ampak v njej vidi predvsem človekove posege. Naši dobi pravimo antropocen. Vse služi dobičku. Tudi znanost, tehnologija in umetnost pri tem niso nedolžne, zato so vse bolj pomembni glasovi tistih, ki se temu upirajo. A upirajo se tudi živali, po svoje, seveda. Upira se vsa narava. Tudi tako, da se ves čas spreminja; živa bitja se vse manj skladajo s sabo. Tudi ljudje. Naša kultura je nastala z zatiranjem naše animaličnosti, postavili smo se na čelo stvarstva.

Giorgio Agamben piše o antropološkem stroju; ravno razvoj v službi človeka nas je danes, paradoksno, pripeljal do izenačitve z našim golim življenjem, na neki način smo se izenačili z živaljo, postali smo surovina za nadaljnjo reprodukcijo kapitala. Kaj je pravzaprav naša identiteta? Naše kulture bi se rade očistile tujih elementov, drugačnih, tujcev in beguncev. Po drugi strani smo vse manj pomembni kot Slovenci, Francozi, Nemci in naši prekarci imajo vse več skupnega z begunci in živalmi.

Našo identiteto vse bolj spreminjajo kemija, internet in globalne korporacije. Vse to v nas še bolj stopnjuje občutek groze in strahu, zato je današnji imaginarij poln podob katastrofe. Poglejte vse te filme o distopični družbi, te mutante, replikante in genske spremembe. Vse manj se skladamo sami s sabo in ravno to neskladje zdaj druži ljudi in živali.

Narava in živali so že od nekdaj eden izmed osrednjih umetniških motivov. Danes je vprašanje, kako umetniki upodabljajo naravo v času podivjanega kapitalizma, ki spreminja naš planet in vsa živa bitja na njem.

 

Na razstavi je tudi nov projekt Maje Smrekar, nagrajenke letošnjega Prešernovega sklada in Ars electronice. Kaj tovrstne raziskave po vašem prinašajo v širši kulturni prostor? So namenjene ozaveščanju, estetskemu užitku, kot se reče?


Ja, Maja Smrekar je res dober primer. Ko je dobila Prešernovo nagrado, je nastal halo, ker nas je spomnila na lastno tujost. Maja dreza v neznano, in to je ena od ključnih nalog umetnosti, bolj kot kakšno pedagoško ozaveščanje ali vzbujanje estetskega užitka. Ona govori o hibridni družini – niti družina ni več to, kar smo včasih mislili, da je, se pravi, mama, oče in otroci. Družba nismo samo ljudje, ampak tudi živali, ki prav tako delajo, tako kot delajo psi na tapiserijah Vladimirja Lebna; ti se vsak dan zjutraj usedejo na moskovski metro in odpeljejo v središče mesta, kjer je več hrane, potem pa gredo zvečer z metrojem nazaj.

image
Nebeška bitja v MSUM.
FOTO: Voranc Vogel/ Delo

 

Donacija nedavno umrle umetnice Metke Krašovec Narodni galeriji (NG) je spodbudila predvsem spraševanja, zakaj jih ni donirala ustanovi, kamor bi morda prej sodila, MG? Kakšna je pravzaprav zgodba z donacijami? Na katere donacije ste najbolj ponosni?


Donacije so za muzeje izrednega pomena; danes, ko dobimo vse manj sredstev za odkupe, pa še zlasti. Metka Krašovec gotovo sodi v MG in ne v NG, ravno tako Zoran Mušič. Ni mi jasno, zakaj so se tako odločili, potem ko smo obema umetnikoma naredili veliki retrospektivi in v to vložili resno strokovno delo, zato lahko o teh donacijah govorim bolj z vidika našega poslanstva. MG je osrednji slovenski muzej za moderno in sodobno umetnost, njena osnovna naloga je, da skozi stalno razstavo zbirk pokaže zgodbo slovenske umetnosti od začetka 20. stoletja do danes. Zato ima v zbirkah vse najpomembnejše umetnike in sloge iz obdobja, ki ga pokriva.

Kako pomembno je, da so posamični umetniki, špice nacionalne zgodovine, zastopani z večjim številom del, je pred kratkim pokazala retrospektiva Marija Preglja. Kar 2094 njegovih del hranimo v naših zbirkah. Poleg njega imamo tudi Savinškovo donacijo s 3431 deli. Z večinoma po več kot sto deli so zastopani Janez Bernik, Avgust Černigoj, Riko Debenjak, Božidar Jakac, Veno Pilon, France Mihelič, France Kralj, Tone Kralj, Maksim Sedej, OHO, Matej Sternen, Lojze Spacal, Slavko Smolej, Gabrijel Stupica, Zoran Mušič in Rihard Jakopič.

Monografske zbirke ali pa tudi korporativne zbirke propadlih podjetij, ki zdaj postajajo vse bolj aktualne, je treba sprejemati ob smiselnih pogojih in to ne sme iti na račun stalne postavitve z zgodovinskim pregledom, ki v MG zavzema polovico površin. Zahteve, s katerimi darovalci večkrat pogojujejo donacije, niso vedno uresničljive, včasih ti zahtevajo stalne dvorane za svoje donacije, celo svojega kustosa in podobno. V MG posamezne avtorje študijsko predstavljamo z retrospektivnimi razstavami, kot je zdaj Tršarjeva, ki jo je pripravil Marko Jenko, in pred kratkim Pregljeva, za katero je Martina Vovk združila njegov opus, razdeljen med MG in beograjski muzej. Sicer pa smo v zadnjih letih dobili številne donacije slovenskih umetnikov: Emerika Bernarda, Marka Pogačnika, Nike Autor, Petre Varl, Hermana Gvardjančiča, Nuše in Sreča Dragan, Borisa Jesiha, Stojana Kerblerja, Davorina Marca, Naška Križnarja, Andreja Škufce ter kar nekaj pomembnih tujih umetnikov, kot sta recimo David Maljković in György Galántai​.

Vseh teh donacij smo bili zelo veseli, a moramo vedeti, da te pomenijo tudi skrb in strošek. Zato jih je treba sprejemati premišljeno, skladno s poslanstvom muzeja. Zbiralne politike posamičnih institucij in z njimi javna sredstva se ne bi smeli podvajati. Nadzor nad tem bi morala imeti kulturna politika.

image
Nebeška bitja v MSUM.
FOTO: Voranc Vogel/ Delo

 

Vaša zbirka Arteast 2000+ z leti dobiva vrednost. Nekatera dela, ki ste jih dobili z donacijami, danes na trgu dosegajo kar zavidljive cene. Kaj je bil premislek ob oblikovanju te zbirke? Predpostavljam, da je vzhodni umetniški trg za velike muzejske igralce še eksotika, zdaj ga počasi odkrivajo. Tudi naše ohojevce.


MG je bila prvi muzej na svetu, ki je začel odkupovati dela vzhodnoevropskih umetnikov. Konec devetdesetih let sem obiskovala umetnike v Romuniji, Rusiji, na Madžarskem, v Bolgariji, na Češkem, Slovaškem in Poljskem, najprej v zvezi s pripravami na razstavo Body and the East (1998) in kmalu zatem zaradi nabiranja del za našo nastajajočo zbirko Arteast 2000+. Srečevala sem umetnike, kot so Ion Grigorescu, Geta Bratescu, Zofia Kulik ipd., ki so jih takrat poznali maloštevilni, danes pa so mednarodne zvezde, njihove cene so se temu primerno podeseterile ali celo postoterile. Tudi mi smo nekoliko pripomogli k temu. Umetnike sem prepričala, da so nam prodajali po ugodnih cenah – bile so skoraj donacije.

Rekla sem jim, da bo ta pionirska zbirka koristila vsem, tudi njim v njihovi nadaljnji karieri, in tako je tudi bilo. Od Iona Grigorescuja smo dobili deset filmov napol zastonj, za 2000 evrov, en njegov film je danes na trgu vreden najmanj 30.000 evrov. Dobili smo tudi neprecenljive donacije. Leta 1998 sem pripravila retrospektivo Marine Abramović, ki nam je v zahvalo podarila enega izmed svojih ključnih performansov Ritem 0 (1974), ki ga poleg MG danes lahko vidite samo še v zbirki Tate Gallery. V devetdesetih smo odkupili tudi nekatere zahodne umetnike, na primer Anisha Kapoorja, takrat za 20.000 nemških mark, danes so to delo ocenili na milijon evrov. Da ne naštevam dalje. Zdaj zbirka 2000+ ne raste več, ni denarja, cene vzhodnoevropskih umetnikov pa so za nas že čisto previsoke.

 

Že leta opozarjate, da s pridobitvijo stavbe MSUM vaša programska in operativna sredstva pešajo; skratka, na račun nove zgradbe niste dobili novih sredstev, zaposlitev ... Letos v odločbah ministrstva za kulturo niste dobili sredstev za odkupe, čeprav to pravi, da bo denar vendarle zagotovilo. Kako interpretirate ta dogajanja?


Od leta 2011, ko se je odprl MSUM, delamo na dvakrat večjih površinah s skorajda enakim denarjem in številom ljudi kot prej, ko smo imeli samo eno stavbo. Tako lani kot letos ni bilo denarja za odkupe v osnovni odločbi o letnem financiranju MG, lani smo naknadno dobili 30.000 evrov, za letos pa nismo dobili še nobene uradne informacije, da bo vsaj tako. V vsakem primeru to ni rešitev, saj morajo biti odkupi za osrednjo zbirko za moderno in sodobno umetnost opredeljeni v osnovnih odločbah pristojnega ministrstva kot pri vseh drugih muzejih. Z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje smo ostali brez sredstev za odkupe, potem ko so nas prestavili iz direktorata za dediščino pod direktorat za ustvarjalnost.

Srečevala sem umetnike, kot so Ion Grigorescu, Geta Bră​tescu, Zofia Kulik ipd., ki so jih takrat poznali maloštevilni, danes pa so mednarodne zvezde, njihove cene so se podeseterile ali celo postoterile.

 

Kako gledate na slovensko kulturno politiko? Nekateri vidni akterji, kot so Janez Janša, Dragan Živadinov (oba vključena v razne vaše projekte in zbirke) pa tudi mnogi drugi, so na večletnih programskih razpisih s svojimi zavodi pogoreli. Kaj se po vašem dogaja?


To pomeni, da očitna kvaliteta, dobro delo, reference doma in v tujini niso nujno zagotovilo za pridobitev javnih sredstev. Sploh si ne morem predstavljati, da bi ostali brez tako pomembnih publikacij s področja sodobne umetnosti in teorije, kot jih izdaja zavod Maska. Vsak umetnik tudi ne nosi v vesolje svojih umetnin. To ni šala, jaz poznam samo Živadinova. Prav tako je nedopustno, da se je originalni koncept Ksevta v Vitanju sprevrgel v nekakšen Disneyland. To bo ostalo zapisano kot eno od sramotnih poglavij slovenske kulturne zgodovine. Tudi če so bile tam storjene nepravilnosti, bi moral biti osnovni koncept zaščiten, saj so bila ne nazadnje na tej osnovi pridobljena tudi evropska sredstva.
 

Nesorazmerje med javnimi in nevladnimi kulturnimi zavodi se zdi eden izmed ključnih problemov slovenske umetniške scene. Občutek je, da so nekateri privilegirani že samo s tem, da imajo redno službo, drugi pa za morda isti vložek v skupno dobro komaj životarijo. Kaj bi bila po vašem pametna ureditev tega problema?


Imeti redno službo je res velik privilegij, vendar ta privilegij že dolgo ne drži za javne zavode; v naših hišah že leta dela vojska prekarcev, brez katerih ne bi mogli realizirati vseh naših programov. V naših plačnih masah ni denarja, ki bi zagotavljal njihovo redno zaposlitev. Plačani so iz lastnega prihodka zavodov, evropskih sredstev ipd.

Kultura potrebuje več denarja tako za vladne kot nevladne ustanove. Enim in drugim se tudi rado reče, da živijo drug na račun drugega. To ne drži, nujno potrebujemo več javnih sredstev za kulturo in več zasebnih vlaganj. Poznamo zasebna vlaganja v zbirke, ne pa tudi financiranj drugih programov. Nagrade OHO, Društva Igor Zabel financirajo tuje fundacije in banke.

Že v Romuniji z domačimi zasebnimi sredstvi gradijo razstavišča, delajo bienale, podeljujejo štipendije, imajo številne zasebne galerije, ki umetnikom pomagajo na mednarodni trg. Poleg denarja so seveda urgentne sistemske rešitve, ki bodo vladnim in nevladnim zavodom zagotavljale stabilno financiranje na podlagi jasnih poslanstev in kriterijev. Novi model kulturne politike mora temeljiti na naših realnih možnostih, ki so večje, kot jih kaže proračun za kulturo, pa tudi na naši tradiciji; ne smemo samo uvažati kulturnih modelov, ti v Evropi, kjer je več tudi zasebnega kapitala, delujejo, pri nas pa ne. Treba je imeti v glavi, da bo večinski del naše umetniške produkcije še dolgo odvisen predvsem od državnega financiranja.