Smo v usodnem času. Če zdaj naredimo večje napake, bodo te nepopravljive

Minister za zunanje zadeve Miro Cerar o izzivih slovenske zunanje politike v čedalje bolj nepredvidljivem mednarodnem okolju.
Fotografija: Nizka udeležba na zadnjih evropskih volitvah kaže, da se ne zavedamo pomena EU in da smo preveč indiferentni do naše skupne prihodnosti, poudarja Miro Cerar. FOTO: Blažž Samec
Odpri galerijo
Nizka udeležba na zadnjih evropskih volitvah kaže, da se ne zavedamo pomena EU in da smo preveč indiferentni do naše skupne prihodnosti, poudarja Miro Cerar. FOTO: Blažž Samec

Nekdanji premier se na novi funkciji večkrat znajde v položaju, ko mora zagovarjati odločitve prejšnje vlade. Njeni zunanjepolitični dosežki v nasprotju s splošnim prepričanjem niso bili skromni, vztraja Miro Cerar, težava je predvsem v njihovem nepoznavanju. V letu evropskih volitev je njegova ambicija približati državljanom slovensko zunanjo politiko in z njo tudi pomen našega članstva v EU.
 

Predsednik republike Borut Pahor in premier Marjan Šarec sta ta teden na sprejemu za diplomatski zbor na Brdu pri Kranju kot glavna izziva mednarodne skupnosti izpostavila pomen predvidljivosti mednarodnega okolja in pomen vladavine prava. Vaš pogled se verjetno ne razlikuje dosti.


Še nekoliko bi zaostril njuna izvajanja v smislu nevarnosti, ki danes preži na našo zahodno pa tudi svetovno družbo in civilizacijo. Na neki način smo prav tu, v Evropi, kjer smo ustvarili sorazmerno visoko blaginjo in v primerjavi z drugimi deli sveta v polni meri uveljavljamo demokratične vrednote, posebej vladavino prava, velikokrat soočeni z dogajanji, ki želijo vse to ogroziti. Okoli nas so krize, ki jih podnebne spremembe in množične migracije ter pojav terorizma še spodbujajo. Zaradi tega smo v usodnem času. Če zdaj naredimo večje napake, bodo te nepopravljive. Govorim o obstoju Evropske unije, ohranjanju civilizacijske pridobitve in vrednote, ki jo predstavlja pravo – nacionalno, evropsko in mednarodno. Vladavino prava smo gradili stoletja in ta nas povezuje, nam omogoča sobivanje. Predvsem Slovenci moramo spoznati, da je za države z manjšim obsegom in številom prebivalcev res usodno, da se v EU in svetu spoštujejo norme mednarodnega in evropskega prava. Kajti če se ne bodo, bo tudi v Evropi prevladal zakon močnejšega. To bi pomenilo vrnitev v 20. stoletje, v dobo konfliktov.


Kot ugotavljate, je veliko stvari na tehtnici. Slovenska zunanja politika bo prej ali slej v položaju, ko bo morala odreagirati. Toda v preteklosti smo imeli težave z artikuliranjem svojih interesov tako v širši regiji kot na evropski in svetovni ravni.


Zunanji minister nisem postal zato, da bi bil zadržan ali plašen. Zdaj imamo državo že toliko časa in smo toliko časa pomemben akter za različnimi svetovnimi omizji, da moramo biti samozavestni, naš glas se mora jasno slišati. Naša stališča morajo biti jasno izražena, ne sme nas biti strah, tudi če se pogovarjamo z največjimi državami. Slovenija ima pravico in dolžnost, da kot polnopravna članica mednarodne skupnosti zagovarja vrednote, ki to skupnost ohranjajo in plemenitijo, in to je naloga, ki sem si jo zadal. Če so bila v preteklosti morda še tu in tam opažanja o neodločnosti naše zunanje politike, nameravam to preseči. Tudi v preteklih letih smo bili marsikje dovolj odločni. Če pogledamo že razvoj od začetka naše državnosti, smo se odločno izrekli za članstvo v pomembnih mednarodnih organizacijah, vstopili v Evropsko unijo in Nato, s čimer smo pokazali odločnost.


Toda članstvo v EU in Natu smo hkrati napačno dojemali kot cilj in ne kot sredstvo za dosego interesov.


To je bila težava, zaradi katere smo se velikokrat vedli nekoliko zmedeno in nismo dobro vedeli, kaj bi pravzaprav počeli s tem članstvom. To ni mišljeno slabšalno, veliko smo naredili, toda kot mlada država smo potrebovali nekoliko več časa. Kriza, ki nas je prizadela, je še poudarila dejstvo, da moramo zelo dobro vedeti, kam hočemo, kaj hočemo za to narediti in s kom bomo pri tem sodelovali.


Ali imamo odgovore na ta vprašanja? Občutek je, da nimamo niti dobro izoblikovanega mnenja o tem, v katero smer bi se morala razvijati EU in kakšno vlogo bi Slovenija rada igrala v njej.


V Sloveniji se javnost v zadnjih letih premalo osredotoča na zunanjo politiko, ta je veliko pomembnejša, kot si mislimo. Pravzaprav je odsev notranje politike, tako kot velja tudi obratno. Upam in verjamem, da bomo Slovenci bolj spremljali dogodke v svetu, aktivneje sodelovali v tem, kar počnemo. V okviru EU smo zelo aktivni, odigrali smo eno izmed ključnih vlog pri reguliranju migracijskih tokov. Dali smo pobudo za zaprtje balkanske poti za nezakonite migracije ter pri tem ohranili solidarnost in humanost, kajti še vedno moramo imeti odprta vrata za tiste, ki pribežijo k nam v strahu za življenje in res potrebujejo pomoč.

Drugi primer: močno podpiram krožno gospodarstvo kot del miselnosti, ki jo nujno potrebujemo, da bo Slovenija ustvarjala trajnostni razvoj in ostajala zelena in modra, če govorimo še o vodah. Na tem področju je Slovenija eden od protagonistov v Evropi, pravico do pitne vode smo vključili v ustavo in problematika pitne vode bo naša neizogibna prihodnost. Izzivi, kot so podnebne spremembe, migracije, terorizem pa tudi izobraževanje in zaposlovanje, če na Evropo gledamo kot na enoten gospodarski prostor, presegajo državne meje. Ravno zato je tako pomembno, da je Slovenija aktivna na multilateralnem področju. Lani smo predsedovali svetu za človekove pravice OZN in imeli nekaj posebnih pobud ter poudarjali varstvo ranljivih skupin, otrok, žensk in starejših. Ravno te dni sem imel sestanek z nevladnimi organizacijami o reševanju situacije v Jemnu. Slovenija bo ostala glasna glede nujnosti takojšnjega reševanja humanitarne katastrofe v Jemnu. Naša ustanova ITF, specializirana za razminiranje, bo pripravila projekt razminiranja v Jemnu in Siriji.

FOTO: Blažž Samec
FOTO: Blažž Samec


Če se še nekoliko zadrživa pri zunanjepolitičnih težavah, kako poteka usklajevanje med ministrstvom za zunanje zadeve, predsednikom vlade in predsednikom republike?


Ni težav. O nekaterih najpomembnejših dilemah se običajno usedemo in pogovorimo. Imeli smo že take pogovore in verjamem, da bodo tudi v prihodnje konstruktivni. To je zelo pomembno: tako nismo samo usklajeni, ampak tudi bolj učinkoviti. Če vsi trije predstavniki govorimo isti jezik, ima Slovenija težo. Če pa navznoter ne gre, če se ukvarjamo sami s sabo in se nam zadeve rušijo, izgubljamo zunanji ugled.


O usklajevanju vas sprašujem zaradi vaših izjav o evropski perspektivi Srbije na parlamentarnem odboru za zunanjo politiko, nekaj dni preden je v to državo odpotoval na uradni obisk predsednik republike.


Kaj je bilo narobe s temi izjavami? V državnem zboru sem odgovarjal na poslanska vprašanja, kar je redna praksa. Ko so me vprašali o zadevah, ki se tičejo tudi Srbije, sem odgovoril skladno z našo zunanjepolitično usmeritvijo in dejavnostmi. To ni bilo v ničemer v nasprotju s tem, kar je predsednik republike povedal med obiskom v Srbiji. O tem sva tudi govorila in tu ni protislovij. Poudarek mojega nastopa je bil, da sta Slovenija in Srbija prijateljski državi. Vendar, ko so me poslanci vprašali, kako ocenjujemo razmere v Srbiji, sem dejal, da od evropskih in slovenskih kolegov dobivam vprašanja, v katero smer se zdaj nagiba ta država. Slovenija se na vseh forumih, na vsakem srečanju zelo trudi poudarjati velik pomen integracije Zahodnega Balkana v EU. Smo ena od najbolj zavzetih držav, ki najbolj verjame v to, da Zahodni Balkan spada v skupno evropsko družino. Če si mi prizadevamo za to, je seveda povsem na mestu tudi naše pričakovanje, da periodično dobimo jasen signal iz Srbije in drugih držav Zahodnega Balkana, da so še vedno odločene, da bodo šle po tej poti.


Koliko so razmere na Zahodnem Balkanu po vašem posledica pomanjkanja angažmaja EU v tej regiji? Makedonija, ki je skupaj z Grčijo končala več desetletij trajajoč spor o imenu, je ena redkih pozitivnih zgodb.


Ta zgodba je bila res uspešna. Naj omenim še črnogorsko, pri kateri smo prav tako intenzivno sodelovali. Bili smo država mentorica pri vključevanju Črne gore v Nato in smo to nalogo res dobro opravili. V primeru Makedonije je bilo pomembno, da sta tudi Grčija in Bolgarija naredili svoje, kar pomeni, da je EU res dobro opravila svojo nalogo. Seveda je še ni konec, treba jo je nadaljevati in pripeljati do konca. V zadnjem letu ali dveh opažam veliko pogostejšo prisotnost predstavnikov evropskih institucij na Zahodnem Balkanu, tudi zato, ker se EU želi bolj angažirati v tem delu Evrope. Slovenija je vedno poudarjala potrebo po tem angažmaju, a je ta še vedno premajhen. Krepi se na politični in deklarativni ravni, prešibek pa je v praktičnem smislu. EU bi lahko več storila za Balkan tako, da bi tam gradila infrastrukturo in pomagala pri tem, da bi bila bolj udeležena pri energetskih in drugih projektih ter vključena v investicije. Kot vidimo, na Zahodni Balkan prodirajo drugi, kitajski, ruski, bližnjevzhodni vplivi, kar je seveda legitimno. Toda če nočemo dopustiti, da bi bili ti vplivi premočni, moramo biti tudi mi prisotni v tem prostoru. Včasih se zdi, da smo v EU osredotočeni na lastne težave ter nam zmanjka energije in volje za večji angažma na Zahodnem Balkanu, kar je nevarno. Zavest o tem, da bo treba storiti več, se krepi, pa vendar je težko. Pojavljajo se populizmi, ki govorijo drugače. Pojavljajo se nacionalistični in drugi radikalizmi v skoraj vseh evropskih državah, ki zagovarjajo divergentne, centrifugalne tendence. Tako Evropa ne more naprej. Schengen in enotni trg sta pridobitvi, ki se ju včasih premalo zavedamo in ju ne bi smeli izgubiti. V nasprotnem se bomo vrnili v stanje, ko bomo imeli državne meje, carine, mejni nadzor, ko bomo ksenofobični, nacionalistični, zagledani v lastne interese, zato tudi ekonomsko neuspešni. Da se to ne bi zgodilo, moramo delati skupaj. Skupni evropski projekt moramo odločno peljati naprej in vanj postopno, ko bodo za to pripravljene, vključiti tudi države Zahodnega Balkana.


Odgovor na izzive, ki ste jih izpostavili, je več integracije na ravni EU, posledica tega pa izguba suverenosti. Koliko suverenosti kot država potrebujemo na zunanjepolitičnem področju in koliko si je sploh želimo?


To je zelo občutljiva tema, ker z njo praviloma operirajo nekatere skrajnodesničarske pa tudi druge politične skupine v Evropi, ki si želijo graditi razvoj na tem, da bi se države spet zapirale vase. Mislim, da je danes svet preveč povezan, da bi bilo to mogoče. Seveda moramo ohraniti suverenost pri številnih vprašanjih. Na EU smo prenesli del suverenosti in tam jo imamo, dokler jo EU spoštuje in dela v dobro vseh držav. To je proces, ki ga moramo nadaljevati. Če bi se pokazalo, da bi lahko odstopili še kakšen del suverenosti naši večji evropski družini, ker je to v dobro nas vseh, ker bo tako morda več dela za ljudi, ker bomo še lažje potovali iz ene države v drugo, da bo več kulturne in znanstvene izmenjave, to podpiram. Če pa bi to šlo na račun naše narodne ali kulturne identitete, je tu rdeča črta in absolutna meja. V to ne bo privolila ne Slovenija ne katera druga evropska država.

Globalno gledano se danes pojavlja miselnost – zelo izrazito jo zaznavamo v ZDA –, po kateri se poskuša kompleksne svetovne probleme reševati na enostavne, bipolarne načine, tako da se domnevno preseka gordijski vozel in udari po mizi na način, ali si z nami ali proti nam. To je zelo nevarna, dolgoročno neproduktivna strategija. Na kompleksen svet se lahko dolgoročno uspešno odzivaš le s kompleksnimi prijemi. Ta diskusija se je pri nas razvila ob globalnem dogovoru o migracijah. Nobena država danes ne more sama biti kos svetovnim migracijskim tokovom. Če želimo v Sloveniji migranta iz afriške ali azijske države vrniti v to državo, ker ugotovimo, da je varna, moramo imeti s to državo neki dogovor. Z odstopanjem od multilateralizma ne bomo rešili globalnih problemov. Kratkoročno je to morda videti učinkovito, tudi mi lahko rečemo »Najprej Slovenija!« in začnemo zapirati meje. Nekaj mesecev ali kakšno leto bodo Slovenci od tega morda imeli koristi, potem pa bodo prišle uničujoče posledice.


Vračava se k zunanjepolitični strategiji.


Popolnoma jasno je, da moramo Sloveniji zagotoviti na eni strani varnost, na drugi pa sodelovanje z vsemi deli sveta. Če v enem delu sveta pride do krize ali enostranskih ukrepov, moramo imeti odprto drugo možnost. Zato je bistvo naše zunanje politike, da smo tako pri energetski oskrbi in komunikacijah kot pri gospodarskem sodelovanju odprti v vse smeri. Naša zunanja politika je sorazmerno uravnotežena. Zato je tako pomembno, da zdaj intenziviramo odnose z ZDA, s katerimi smo v zadnjih obdobjih politično premalo sodelovali. Vsi me sprašujejo, ali gre to na račun Rusije. Odgovor je ne. Z Rusijo bomo prav tako sodelovali kot doslej, ampak z Američani smo v nekem obdobju premalo sodelovali in to poskušamo popraviti. Tako bo tudi z nekaterimi drugimi deli sveta. Naše jedro delovanja je še vedno EU.


Pred nami so evropske volitve. Ali slovenska politika po vašem zna volivcem dovolj dobro razložiti, zakaj smo sploh članica EU? Je dovolj, če rečemo, da nimamo alternative?


Nismo še dovolj dobro artikulirali te naše nuje biti v EU in vseh dobrobiti, ki jih zaradi tega uživamo. Te so veliko večje od bremen, ki jih nosimo. Letos bom obiskal kraje in šole po Sloveniji, da bi mladim, študentom in drugim predstavil točno to, kar ugotavljate, da nam manjka: zakaj je EU za nas dobra izbira. Absolutno si želim okrepiti tudi pomen kakovostne in odločne zunanje politike in zakaj morajo biti ljudje seznanjeni s tem. Kot premier sem velikokrat soodločal s predstavniki največjih držav. Ta čast in privilegij, da predstavljaš državo na evropski in svetovni ravni, da si sogovornik pri vsaki pomembni temi, ni samo velika odgovornost, ampak tudi prijeten občutek, ker vidiš, kaj smo dosegli z osamosvojitvijo in kaj pomeni biti država. Če ne bi bili država, bi drugi upravljali z nami. Polnopravna evropska prihodnost je del te zgodbe, evropska zgodba je pogoj za prihodnost.

Nizka udeležba na zadnjih evropskih volitvah kaže, da se ne zavedamo pomena EU in da smo preveč indiferentni do naše skupne prihodnosti. Če ne bodo slovenske državljanke in državljani pokazali večje aktivnosti in zanimanja, lahko prevlada neki drug pogled – zgodba brexita nas uči, kako boleče in žalostne so lahko takšne streznitve.


Kar zadeva umeščenost Slovenije v mednarodno okolje, so najpomembnejši odnosi s sosednjimi državami. Od nastopa te vlade se v odnosih s Hrvaško ni nič vidno spremenilo, tega nihče ni niti pričakoval. Kakšne odnose z južno sosedo si želite videti ob koncu tega mandata?


Odnosi s Hrvaško so mavrični. Na eni strani imamo odlične odnose na nekaterih področjih, pri maloobmejnem sodelovanju, gospodarsko rastemo v obe smeri, izmenjava je rekordna, pri čemer Slovenija skoraj tretjino več izvozi kot uvozi, turizem poteka in ljudje se dobro razumejo.


Vprašanje se nanaša na politične odnose.


Seveda, ampak te stvari so pomembne, kajti politika jih soustvarja. Ko smo se pogovarjali o arbitraži, in v zadnjih dveh letih je bilo zelo napeto, sem pazil, da ne bi tega problema po nepotrebnem razširili še na druga področja. Zdaj, ko smo se znašli pred političnim ultimatom Hrvaške, ko ne priznava vladavine prava, ko noče izvršiti veljavne mednarodne odločbe glede meje, smo zadevo prenesli na pravni parket in šli s tožbo pred sodišče EU v Luksemburgu. To bo, upam, jasno ocenilo, da Hrvaška s tem, ko krši mednarodnopravno zavezujočo arbitražno odločbo, krši tudi evropsko pravo. Spor, ki smo ga povzročili in na katerega se je z odgovorom na tožbo odzvala tudi Hrvaška, je spor o kršitvi evropskega prava. Neizpodbitno dejstvo je, da Hrvati z neimplementacijo arbitražne odločbe kršijo mednarodno pravo. To bo ostalo ne glede na izid sojenja pred luksemburškim sodiščem. Radi bi dokazali, da Hrvaška s tem krši tudi evropski pravni red, kajti posega neposredno v režim ribištva v okviru našega morja in okvir schengna. Kako naj imamo jasno evropsko schengensko mejo, če je Hrvaška ne priznava kot mednarodnopravno določeno? S tem, ko smo šli na pravno področje, smo deloma razbremenili politične odnose okoli tega problema. Naš pristop mora biti takšen kot do zdaj: zelo odločen tam, kjer Hrvaška krši dogovore ali mednarodno pravo, ter dobrososedski in prijateljski tam, kjer je to smiselno zaradi ljudi in naših skupnih interesov.


Odsotnost bilateralnih srečanj med predstavniki slovenske in hrvaške vlade verjetno ni naključje?


S premierom sva dobila povabilo najinih kolegov, torej hrvaškega premiera in zunanje ministrice, da se sestanemo. Z gospodom Šarcem sem se dogovoril, da bi bilo smiselno koordinirati takšen obisk. To bo na koncu njegova odločitev, vendar ocenjujeva, da nima smisla pretirano hiteti s tem, dokler nasprotna stran ne bo pokazala, da je pripravljena bolj spoštovati vladavino prava. Da bil bi tak obisk smiseln, je treba prej doseči premik nasprotne strani. Naj poudarim, da se tako premier kot jaz srečujeva z najinima kolegoma v Bruslju vsak mesec pa tudi drugod. Tu ni zadrtosti ali prekinitve odnosov. Normalno komuniciramo, ko pa zadevo prenesemo na uradno raven, ki je simbolnega in zato še kako dejanskega pomena, mislim, da mora Hrvaška doumeti, da mora prej storiti korak v pravo smer.


Dosedanja zgodba z arbitražo je pokazala, da se na evropske organe ne moremo pretirano zanašati. To postavlja pod vprašaj tudi implementacijo morebitne sodbe sodišča EU.


Vedno smo pred hipotetičnimi vprašanji. Tudi EU se gradi vsak dan znova. Samo en dan je dovolj, da se zgodi brexit, pa se vse poruši. Samo en dan je dovolj, da nastanejo napetosti med državama. V tem je problem. Rušiti se da zelo hitro, gradi pa se leta in leta. Če izhajamo iz predpostavke, da komisija ne bo storila tistega, kar mora, če se bo to dogajalo, Evrope kmalu ne bo več. Potem se bo vprašanje meja postavilo povsem drugače, kot vprašanje moči.


FOTO: Blažž Samec
FOTO: Blažž Samec
Odnose z našimi sosedami poleg arbitraže definirajo predvsem migrantska problematika in infrastrukturni projekti, kot je drugi tir. Je Madžarska po vašem še vedno najboljši partner za gradnjo drugega tira?


Z drugim tirom se ukvarjamo že desetletja. V prejšnjem mandatu je Madžarska ponudila, da je pripravljena pomagati pri drugem tiru, ker je zainteresirana, da bi prek njega iz Luke Koper prevažala blago. Čeprav imava z madžarskim premierom Viktorjem Orbánom drugačne politične poglede in prepričanja, sem zaznal enkratno zgodovinsko priložnost, da na tej podlagi vzpostavimo strateško partnerstvo z Madžarsko. Kajti s sosednjimi državami je smiselno imeti strateško dolgoročno sodelovanje, ki prinaša koristi tako na področju infrastrukture, energetike, gospodarstva ... O tem govorimo: o strateških odnosih. Tu ne gre za zgolj finančno ali ekonomsko vprašanje, koliko bi Madžari prispevali, ampak za veliko širše vprašanje. Navsezadnje smo dobili podporo šestih držav za ta projekt. Če gledamo širše, pridejo na dan druge številke in koristi.

Če se z Madžari ne bomo povezali, se bodo povezali s Trstom ali Reko. Zato sem zagovarjal sodelovanje s to državo, ne samo pri drugem tiru, ampak tudi drugod. Res je, da Madžari v zadnjem času vlagajo v naša podjetja in da njihova država namenja znatno finančno pomoč svoji manjšini v Sloveniji. Če tu vidimo negativne učinke, se moramo tega kompleksno lotiti na področju javne uprave, šolstva, gospodarstva in seveda omogočiti tisto, kar je dopustno, ter preprečiti tisto, kar bi bilo v nasprotju s slovenskimi interesi. Ne smemo pa tega povezovati s strateškimi odnosi z državo, s katero tako rekoč nimamo resnih zgodovinskih bremen, vsaj v zadnjih obdobjih ne.


Na kratko se ustaviva še pri brexitu. Kako ocenjujete potek pogajanj in odločitve, ki jih je medtem sprejemala EU? Kaj bi neuspeh teh pogajanj pomenil za Unijo?


Kar se dogaja v britanskem parlamentu, je boleče. Težko je gledati državo, ki v svetu uživa takšen ugled, pa se je znašla v tako težko obvladljivi situaciji. Vsak dan pridejo na dan z novo rešitvijo, neizdelano, nepreverjeno, in dejansko mislim, da je logično, da EU27 takšne ad hoc, rokohitrske poskuse zavrača, kajti to ni premišljena politika, ampak kaos, iz katerega se praviloma ne izcimi nič dobrega. Upam, da bo dogovor o brexitu vseeno sklenjen, kajti izstop brez dogovora bi bil zelo boleč za obe strani in predvsem za ljudi in gospodarstvo. Če bo prišlo do urejenega dogovora, ne verjamem, da bo bistveno drugačen od tistega, ki je bil dosežen s sporazumom. Sedemindvajseterica težko privoli v ponovno odprtje pogajanj, ker bi odprli Pandorino skrinjico. Seveda je treba britanski premierki ponuditi manevrski prostor za pogovore.


Je smiselno vztrajati pri trenutni vsebini sporazuma, če bi se pokazalo, da bi to privedlo do brexita brez dogovora?


EU27 mora vztrajati pri dogovoru, ki je vzdržen in sledi logiki izstopa. Če izstopiš, pač izstopiš. Britanci bi izstopili, a hkrati ostali zraven. Že prej je bil to problem, namreč Združeno kraljestvo je imelo v določenih pogledih ugodnosti v primerjavi z drugimi članicami Unije. Negodovanje nad evropskimi institucijami se je krepilo, referendum pa je to pripeljal do vrhunca, tudi s pomočjo dezinformacij. Na to bi morali ključni akterji misliti prej. Razumem, da je treba predvsem pomagati ljudem, da izstop ne bo preveč boleč. Ostati moramo partnerji na vseh področjih, predvsem na varnostnem in gospodarskem. V Združenem kraljestvu morajo sami najti pot do podpisa tega sporazuma.


Več evropskih držav je v primeru brexita brez dogovora napovedalo, da bo enostransko zagotavljalo pravice britanskih državljanov, ki živijo na njihovem ozemlju. Bo to storila tudi Slovenija?


Prav bi bilo, da storimo isto, pod pogojem, da tudi Združeno kraljestvo recipročno poskrbi za naše državljane, ki živijo na Otoku. Verjamem v tak razplet, intenzivno se pripravljamo na različne možne scenarije, morda bo treba sprejeti tudi intervencijske zakonske rešitve, če se bo zgodilo nepredvideno. Treba je zavarovati ljudi, da ne bodo trpeli zaradi razhoda.


Brexit bo izrazito spremenil Unijo in s tem neposredno vplival na Slovenijo. Slovensko predsedovanje EU v drugi polovici leta 2021 bo verjetno potekalo v bistveno drugačnih razmerah kot tisto leta 2008. Kako se sploh pripraviti na tak izziv?


Za naše predsedovanje je pomembno, da vsak dan trdno delamo na tem, da zagotovimo ustrezne kadre in pripravljamo vsebine, ki jim bomo dali prednost, pri tem pa moramo ves čas tesno sodelovati v triu z Nemčijo in Portugalsko, kajti že zdaj je pomembno, da sooblikujemo vsebine, ki ji bomo dali na mizo. Glede na to, da Slovenija že ima za seboj pozitivno izkušnjo vodenja Sveta EU, verjamem, da smo sposobni to dobro izpeljati tudi drugič, seveda v precej drugačnih razmerah. V času predsedovanja bomo med prioritetnimi nalogami še vedno imeli Zahodni Balkan, želim si tudi, da bi bila ena od prioritet tematika krožnega gospodarstva.


Predsedovanje je eden od ključnih projektov, ki jih zdaj vodite na ministrstvu. Kako boste preprečili, da zaradi tega ne bodo trpele druge zunanjepolitične potrebe in da izkušnje, ki jih bo država s tem pridobila, ne bodo šle v nič?


Povedali ste nekaj zelo pomembnega. Po prvem predsedovanju se je namreč zgodilo ravno to: številne kadre, ki so se izurili in naučili marsikaj, v času predsedovanja in pred njim, smo enostavno izgubili. Nismo vedeli, kaj bi z njimi. To se ne sme ponoviti. To je eden od izzivov ne samo za zunanje ministrstvo, ampak za vsa. Po drugi strani ne moreš dobro predsedovati, če nisi hkrati ves čas aktiven v svetovnem merilu. Del predsedovanja je tudi odzivanje Unije na svetovne probleme. To pomeni, da bomo imeli dvojni delovni čas. Ko se bo predsedovanje približevalo, bomo vedno bolj aktivni. Zagotoviti moramo dovolj kadrov in staviti na tematike, ki bodo evropsko verodostojne in globalno relevantne: tako bomo največ naredili tudi za Slovenijo.

Preberite še:

Več iz te teme:

Komentarji: