Smrt je ultimativni odgovor. Življenje pa je absolutno

Da bo treba natipkati spodnje odstavke, mnogo prezgodaj, mi je postalo jasno minulo sredo, ko sem se vrnila s filmskega festivala v Berlinu.

Objavljeno
07. marec 2020 06.00
Posodobljeno
07. marec 2020 16.14
Vse odtlej je česal svet po dolgem in počez, iščoč zgodbe oblakov, voda, puščav, ledenikov … lastnega življenja. Ne mej.FOTO: Jure Eržen/Delo
Popoldan sem odšla čez Zmajski most, na obisk k Ulayu in Leni [Lena Pislak, Ulayeva žena], bili smo skoraj sosedi. V zadnjem letu, dveh in več je bilo snideti se nekajkrat na teden ali mesec – odvisno od tega pač, koliko smo bili, zaradi družinskih, profesionalnih in ostalih vezi, raztreščeni po vsej Evropi in širše, vsi trije v Ljubljani – nekaj samoumevnega.

Bil je slaboten, še bolj tih kot teden pred tem na Onkološkem inštitutu, z volneno roza kapo na glavi, pripeto sponko s kovinsko lobanjo na njej, svojo najljubšo. Ženino. S težavo je srknil požirka prosecca z nama, zaželel si ga je, po sadni kaši, in celo povlekel nekaj dimov cigarete.

»Bila sem v tvojem mestu,« sem sklonjena nadenj rekla in iz žepa izvlekla telefon ter mu hitela predvajati skladbo The Knot nemške prijateljice, glasbenice Kyre Garey, za katero sem, v vrtincu berlinske evforije in norosti, posnela spremljajoče vokale. »O, dobro, dobro, Pat,« je počasi dahnil. Prisluhnil je tej ljubezenski baladi in pogled potopil globoko v Leninega.
Zajokali smo.

* * *
»Ne bi rad zapustil tega sveta, ne da bi si odgovoril na vprašanja o življenju,« mi je jeseni pred tremi leti povedal po nečloveško izčrpavajoči kemoterapiji. Ali že tudi obsevanj. »Če mi bo uspelo prebiti se čez vse to in mi bosta telo in um dopustila, bom skušal raziskati, kaj to je – življenje … [....]

Sem kdaj klecnil? Ničkolikokrat, ampak to sodi zraven, kajne?« je razgrnil misel, tako kot mnogokrat, čvrsto in pokončno, ne meneč se, za razliko mnogih od nas, ali bo na sogovornika naredila vtis ali ne.

image
Mnogi mislijo, da je šlo pri najinih performansih z Marino za vztrajanje v bolečini, za nje premagovanje. Ravno nasprotno, nadzirala sva jo. FOTO: Jure Eržen/Delo


Rodil se je v zaklonišču, med bombardiranjem Solingena, ob koncu leta 1943. »Nimam ne bratov ne sester, nikoli nisem spoznal dedkov in babic, tet ali stricev. Samo očeta in mamo sem imel. Oče je bil zelo bolan. Kot vojak je preživel prvo svetovno vojno, v drugi so ga poslali na vzhodno fronto, sodeloval je v bitki pri Stalingradu, pri petdesetih, pomislite. In mati je bila zaradi vsega tega popolnoma travmatizirana.

Oče je umrl, ko sem bil star štirinajst let … Kako sem ga samo imel rad! Petnajstleten sem postal sirota. Zato vedno pravim, da sem self-made man. Ne vem, kako sem preživel, in tudi nočem vedeti. Pri šestnajstih sem se odpravil v Skandinavijo, sicer bi me strpali v sirotišnico. Leto dni sem se potepal po Danskem, Švedskem in Norveškem. Potujoči angel. Štopal sem, popolnoma brez denarja. Mnogi dobri ljudje so mi priskočili na pomoč, a pozabil sem njihove obraze in imena. In takrat se mi je posvetilo: potovati, to bo moje življenje.« Vse odtlej je česal svet po dolgem in počez, iščoč zgodbe oblakov, voda, puščav, ledenikov … lastnega življenja. Ne mej.
 

Življenje kot umetnost


Ob najinem prvem srečanju pred kakšnimi desetimi leti sva se pogovarjala o tem, kje so njegove meje, nakar je na glas razmišljal, da bi bilo pravšnje vprašanje: kdo postavlja omejitve? »Zdaj ko sem starejši, so tudi omejitve drugačne. Manj potrebe je, da bi eksperimentiral z bolečino na lastnem telesu. To sem počel zelo dolgo.

Kar sem postal, je tudi zasluga tega, kar sem bil in počel prej. Po drugi strani pa projekti, s katerimi sem se ukvarjal v preteklosti, niso bili nujno lepi – zabaven pridevnik –, ampak tako je, če seveda upoštevava merila tradicionalne formalistične estetike. Ravno nasprotno. Od vsega začetka sem poskušal vanje vključevati etiko. Estetika brez etike je kozmetika. Ta izjava je pred petindvajsetimi leti razkurila četico umetnostnih zgodovinarjev in likovnih kritikov. A dejstvo je, da je bil izbor mojih umetniških izražanj že pred štiridesetimi leti radikalen in realističen, najsi je šlo za produkcijo videa, fotografije ali performansa: pri nobenem od njih se nisem izogibal etiki.

Verjetno gre za stvar moje generacije. Otrok vojne sem odraščal v šestdesetih. In če po Adornu po Auschwitzu umetnost ni več mogoča …, a pojdiva še dlje v preteklost, k dadaistom. Že pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej, so obstajale generacije umetnikov, ki so imele potrebo, da so v svoje delo vključevale izrazit element etike. Predvsem zaradi grozot, ki so jim bile priča, jih doživele in preživele. Estetika je neškodljiva. Ne more spremeniti sveta.

Danes vem, da je iskal še nekaj drugega: dom. Iskal ga je nekaj desetletij, teh nekaj ljudi, ki bi jim rekel družina ali karkoli že rečemo majhni skupnosti, ki postane neločljivi del naših življenj. Našel ga je v prostorih nad rekama, v Ljubljani ali v Amsterdamu.


Mnogi mislijo, da je šlo pri najinih performansih z Marino za vztrajanje v bolečini, za nje premagovanje. Ravno nasprotno, nadzirala sva jo. Med performansi nisva nikoli čutila bolečine. Ko sem si zašil ustnice, nisem čutil ničesar. Še krvavel nisem. Vsak od nas lahko vključi mehanizem v telesu, ki bo v določenem trenutku, času in kraju omogočil, da vstopi v lastno telesno in mentalno konstrukcijo. Ne nazadnje je naše telo konceptualen produkt, čeprav z Marino pred performansi nikdar nisva vadila.

Ni šlo za gledališče in ni bolelo tudi zato, ker nisva vedela, kaj se nama bo zgodilo, lahko sva samo predvidela, da če se bova uro zaletavala v steber, se bo telesu nekaj zgodilo ... Moji zgodnji performansi, tisti kasnejši z Marino in oni po letu 2000 so sicer lahko bili izjemno nelagodni za občinstvo, ki performansov ni bilo vajeno.

To nam je performerjem v preteklosti dajalo moč, še posebej ko je šlo za agresivne, mazohistične izvedbe in smo z lastnim telesom počeli vse mogoče. Nihče od gledalcev nas ni ustavil. Tako smo spoznali, da gledalec postane soudeleženec, zarotnik. Performans je uvedel nenavaden preobrat v smislu percepcije umetnosti.«



In prav zato, ker je meja med umetnostjo in življenjem pogosto zabrisana – Ulay je bil eklatanten primer tega – in ker gre pri estetiki performativnega dejansko za posebno vrsto estetike učinkovanja, saj se osredotoča predvsem na učinke, ki jih ima kot umetnost na ljudi, smo jo gledalci včasih prepoznavali samo v obrisih. Veliko sva se pogovarjala o tem, kako nič na svetu ni bolj nalezljivo in učinkovito od občutij, ki jih nenadoma zaznamo v množici ljudi … Kot nekaj, kar zbudi notranje izkustvo, ki nam kot Rilkejev Apolon zakliče: »In čutiš, da se moraš spremeniti.«

Nekoč je na moje vprašanje, zakaj ni mogoče, če lahko do določene mere nadziramo delovanje in odzivanje našega telesa na zunanje okoliščine, enako nadzorovati tudi toka našega življenja, odgovoril: »Saj lahko. Toda to bi vsakomur odsvetoval. Življenje ne zmore biti linearno. Življenje je softver. To (pokazal je na stebrišča okoli naju), to ni življenje, temu se skušam izogibati.

Zidovi so del mojega življenja, niso pa njegov ultimativni del. Ljudje se navadno zagozdimo v absolutnem. Celotna človeška psihologija je sestavljena iz zidovja, omejitev. Aboridžini so pri tem izjema. Zidovom se ne morem izogniti, celo zaletaval sem se vanje, v imenu umetnosti. Ampak kot se je izkazalo, niso odnehali oni – odnehal sem jaz. Toda poskusil sem.«
In takrat mi je rekel tudi, da zdaj ve, da ne mara zidov.

»Tudi arhitekture ne maram. Rad imam arhitekturo brez arhitekture. Toliko se ukvarjajo z javnim prostorom, kako bi ga omejili, dekorirali. Ni potrebe! Drevesa in voda so dovolj! Ne pa da vanj namečejo ogromne skulpture, stebre …

Negativni prostor, se pravi prazen prostor, je za življenje ključen. Ponuja svobodo. Poznam zelo malo ljudi, ki bi imeli raje prazen prostor med stebroma kot pa stebra sama. Življenje poteka med stebroma, ne v njima. Med njima potekajo performansi življenja, tam delamo na telesu, ko raziskujemo našo percepcijo, ko raziskujemo, prihajamo do spoznanj. Lahko nadziramo naše delovanje, življenja pač ne.

In nič ni v njem bolj jasnega od tega, da je čas dokončno premosorazmeren samo z bolečino. Če vas bo bolel zob, boste takoj tekli k zobozdravniku, če se boste ponoči v klubu imeli odlično, boste pozabili na čas. To je preprosta enačba življenja.«
 

Dom


Nekaj let kasneje, ko sva najine pogovore začela beležiti za knjižni zapis, avtobiografijo, je, ne brez grenkobe, priznal, da je idealizem sedemdesetih, obdobje njegove umetniške formacije, z vsemi svojimi upi, sanjami, željami in potrebami po izražanju alternativnih identitet, bolj kot osvobojenosti tlakoval pot jedkemu individualizmu.

Kakšna iskrenost; njegov pred očmi radovednežev umaknjen in včasih fatalističen pogled na svet je prehajal v popolno sozvočje z njegovim kompleksnim, kompromitiranja ne boječ se, iskanja svoje osebne resnice.

Danes vem, da je v iskanju te resnice iskal še nekaj drugega: dom. Iskal ga je nekaj desetletij, teh nekaj ljudi, ki bi jim rekel družina ali karkoli že rečemo majhni skupnosti, ki postane neločljivi del naših življenj. Našel ga je v prostorih nad rekama, v Ljubljani ali v Amsterdamu, ob ženi Leni, njeni družini, predvsem njeni hčerki Rosi, ki jo je imel rad kot bi bila njegova in s katero sta ustvarila številne projekte, pa malem Anouku, kofetarčku, ki mu je v zadnjih dneh življenja pripravljal eno kavico za drugo, Tevžu Logarju, kustosu, ki je zaslužen, da je sploh prišel v Slovenijo, asistentki Hani Ostan Ožbolt, dolgoletnemu prijatelju Andriesu Mesmanu in še kom. Ni nas bilo veliko.
 

Dva Horusa


Človek, ki mu je nemara v rečeh umetnosti in življenja prišel najbliže, je bil Thomas McEvilley, ameriški klasični filolog in filozof, nekdanji profesor na univerzah Rice in Yale ter Inštitutu šole za umetnost v Chicagu, ki ga je vse življenje izjemno zanimala tudi sodobna umetnost; objavil je več deset knjig, med njimi monografije o Julianu Schnablu, Lesu Levinu, Pat Steir, Ulayu in Marini Abramović, Janisu Kounelisu in Bruceu Connerju ter več sto strokovnih prispevkov, člankov, esejev in kritik o zgodnjegrški in indijski poeziji, filozofiji in religiji ter o sodobni umetnosti in kulturi. Bil je redni sodelavec revije Artforum in glavni urednik revije Contemporanea. Skratka, polihistor.

Ob njunih srečanjih je bilo ganljivo opazovati, kako sta drug drugemu lahko dokončevala stavke – nikakor vedno strinjajoč se –, na podoben način v konverzacijo pripuščala humor in samoironijo; v razmaku nekaj mesecev sta mi v pogovorih ločeno povedala, ne da bi drugi vedel za to, kako sta vse življenje drug drugemu predstavljala alter ego. Bilo je to prijateljstvo, ki je trajalo več kot polovico njunih življenj.

Potem pa je v Ljubljani 2. marca 2013 zazvonil telefon, Tomov sin Monte je sporočal, da je z očetom pri kraju. Ulay je brž kupil letalsko vozovnico za naslednji prvi let za New York, a odhod je prehitel sms McEvilleyeve žene, da se je Tom poslovil. Ne operacija ne kemoterapije in obsevanja niso mogli ustaviti bolezni. »Nisem sedel na tisti avion,« mi je takrat povedal Ulay, »toliko stvari bi mu hotel še povedati za življenja, a ne mrtvemu. Veš, naslednjega dne me je obiskal. Ležal sem na postelji v Ljubljani, strt od žalovanja.

Nenadoma je, od nikoder, na teraso priletel sokol in skozi steklo okna pogledal v mojo smer. Pograbil sem list papirja, napisal pesem in jo poslal Tomovim prijateljem. Vse življenje je preučeval antične mitologije. Tistega jutra se je k meni vrnil kot Horus, bog lova in neba.« Mislim, da nikoli ni zares prebolel njegovega odhoda.

Ulay je preminil na isti dan kot Tom, 2. marca, sedem let kasneje.
Ne bi bilo nenavadno, da sta se bila glede tega domenila. Vidim ju, v daljavi, kako se, v njujorško jutro, vzdolž Druge avenije, pod roko držeč se, zibata nazaj proti domu ali kako si, v sončni zahod sredi avstralske puščave, potem ko sta izrisala nekaj zemljevidov, z vek brišeta sledi rdečega peska ...

»Nekaj lepega je v moji trenutni nebogljenosti, nekaj varnega,« mi je govoril poslednje mesece. »V tej nezmožnosti življenja slišim bel odmev, klic iz oddaljenih gozdov in gora. Je kot sova, ki leti nad tišino noči. Odmev – hladen vdih. En sam. Brez ponovitev. Dovolj je bilo prikimavanj in privolitev. En vdih za moje tenko, izmučeno telo. To je vse, kar mi je preostalo – koža in kosti, prazen pogled. Bitje srca. Plitvo dihanje. Želja po vdihu. Samo še enem. In potem še enem ...«

* * *
Ulay, v svojem srcu si vedno čuval prostor za najbolj čarobne in nepredstavljive stvari, ne vedno s tega sveta. Hvala, da si mi dovolil vanj.