Smrt v Blatnem jezeru

Memento: Ágnes Heller, 1929–2019  

Objavljeno
07. september 2019 06.00
Posodobljeno
07. september 2019 06.00
Madžarska kritična filozofinja Ágnes Heller leta 2015 na knjižnem sejnu v Göteborgu Foto Arild Vågen, Wikipedia
Rudi Rizman
Rudi Rizman
Devetnajstega julija se je med plavanjem v Blatnem jezeru končalo življenje madžarske in mednarodno (pri)poznane filozofinje ter disidentke Ágnes Heller, prejemnice številnih uglednih mednarodnih priznanj. Okoliščine njene smrti ostajajo nepojasnjene, če upoštevamo, da je bila odlična plavalka in obdukcija ni ugotovila zastoja srca, anevrizme ali kakega drugega zdravstvenega vzroka, da se je plavanje končalo tragično.

Ágnes Heller se je od življenja poslovila komaj devet tednov po tistem, ko je še vedno polna življenjskih energij v širokem krogu prijateljev in prijateljic praznovala 90. rojstni dan. S polno energijo mislimo tako na njeno nasprotovanje zakonu o razpustitvi Madžarske akademije znanosti, ki je napoti Orbánovemu avtokratskemu režimu, kot tudi njeno odzivanje na zaskrbljujoče politične razmere v njeni državi in drugod po Evropi. Pred odhodom na poletni oddih je še izdala zadnji del Zgodovine filozofije, za revijo Social Research, ki jo v New Yorku izdaja New School for Social Research, na kateri je poučevala dobri dve desetletji in pol, pa je prispevala tehtno razpravo o politični tranziciji z naslovom Madžarska: kako je bila izgubljena svoboda. Številna spoznanja avtorice v tem članku so relevantna za širši postkomunistični svet, ne nazadnje tudi za našega.

Ágnes Heller, mati dveh otrok, je mnogim doma in v svetu z odkrivanjem starih in novih filozofskih spoznanj odpirala svetlobo v najbolj mračnih časih 20. in 21. stoletja. Ti so trajali – in še trajajo – predolgo ter dokazujejo ogromno moč nenehnega generiranja nasilja in krhkost nenasilja, zadnjega pod geslom po drugi svetovni moriji »nikoli več«. Sama se je večkrat »pohvalila«, da ima štiri identitete: madžarska patriotinja, madžarska Judinja, ženska in filozofinja. Ideologije, ki so hranile te mračne čase, se pravi fašizem, (sovjetski) komunizem in Orbánova avtoritarna politika, so postavile pred hude eksistencialne preizkušnje vsako izmed njih posebej in skupaj v eni osebi.
 

Travmatična izkušnja

Prijatelj Jürgen Habermas, ki je letos prav tako dopolnil 90 let, je v nekrologu njen posebni dar za filozofijo povezal z »občudovanja vrednim odločnim osebnim značajem te ponosne, pogumne ter življenjsko modre ženske«. Nemški filozof je pri njej občudoval neverjetni talent za »kombiniranje prodornih idej s presenetljivimi primeri spoznanj iz vsakdanjega življenja«. Med svojimi študenti je kot profesorica na treh kontinentih, v svoji državi, Avstraliji in ZDA, uživala mitski status, kar so običajno povezovali z njenim stalnim presežkom energije in svobode, ki sta značilni za mladostno osebo – otroka, in z miselno erudicijo velikana. Te njene lastnosti sem imel tudi sam priložnost spoznati v času delovanja mednarodnega Russellovega razsodišča in z občasnim dopisovanjem. Še posebej njeno vztrajanje pri univerzalnem razumevanju in uveljavljanju človekovih pravic v svetu, ki ne prenesejo njihovega podrejanja ideološkim preferencam.

Ágnes Heller se je proti koncu življenja poslovila z resnim opozorilom, da Orbánov avtoritarni projekt ruši Evropsko unijo, ki pomeni zadnjo priložnost za kontinentalno Evropo. EU za zdaj še vedno predstavlja v političnem in kulturnem pogledu pomembnega igralca v svetu, z njenim morebitnim padcem pa bi se Evropa dokončno obsodila na preteklost brez sedanjosti in prihodnosti.

Ágnes Heller se je rodila 12. maja 1929 v Budimpešti v tamkajšnjem judovskem getu, njena starša sta se uvrščala v srednji razred. Oče Pal Heller je med vojno kot pravnik s svojim znanjem pomagal številnim Judom, da so emigrirali iz Madžarske, leta 1944 pa so tudi njega deportirali v Auschwitz, kjer so ga umorili. Z materjo Angelo Ligeti sta ostali v Budimpešti in živeli v stalnem strahu, da bosta tudi sami doživeli soprogovo oziroma očetovo usodo. Iz koncentracijskih taborišč se ni vrnil noben od njihovih številnih družinskih članov, prijateljev in prijateljic iz njunih otroških časov.

Ta travmatična izkušnja mladega dekleta je za vedno zaznamovala njeno življenje. Na podelitvi Wallenbergerjeve nagrade – gre za švedskega diplomata, ki je med vojno rešil pred gotovo smrtjo na desetine tisoče madžarskih Judov – se je Heller v svojem nagovoru dotaknila svoje travme, za katero je povedala, da je ni mogoče pozabiti. Če pa si kdo za to vseeno prizadeva, se ta še toliko bolj in boleče zasidra v spominu.
 

Rekviem za minulo stoletje

Heller pa je šlo še za mnogo več kot le za ohranjanje spomina. Kot odgovorno politično bitje in filozofinja si je zadala, da bo poskušala najti odgovore na »umazane skrivnosti 20. stoletja, ki je tega zaznamovalo z nezaslišanimi množičnimi zločini, z genocidi oziroma holokavstom, in to v času, ki se je ponašal z vladavino humanizma in prosvetljenstva«.
S pisanjem o moralni filozofiji in filozofiji zgodovine si je po svojih besedah prizadevala, da odplača njen dolg, ker je preživela, vsem tistim, ki niso imeli te sreče, ter da posreduje naslednjim generacijam tudi svojo izkušnjo z drugim – komunističnim totalitarizmom. Heller je ohranjanje spomina skupaj z žalovanjem oprla na Heglovo »aktivno spominjanje« (»Andenken«), njen »rekviem« za minulo stoletje.

Pri raziskovanju in razmišljanju ji je najbolj pomagala naključna izbira njenega študija – filozofije. Leta 1947 se je najprej odločila za študij kemije in fizike, vendar je to odločitev spremenila po tistem, ko jo je njen prijatelj povabil na predavanje uglednega filozofa Györgyja Lukácsa. Ko ga je prvič poslušala, je komajda razumela kakšen stavek, vseeno pa je začutila, da je slišala nekaj, kar doslej v življenju še ni slišala. Z izbiro filozofije je verjela, da se bo usposobila za boljše »razumevanje sveta«. To dejstvo jo je potegnilo v svet politike. Prva taka priložnost se je pojavila leta 1947, ko je delala v sionističnem delavskem kampu, kjer se je zavezala, da bo vedno »lojalna do revnih ljudi«. Naivno je verjela, da lahko zvezo z njimi ohrani predvsem s tem, da vstopi v Komunistično stranko. Naivnost je plačala slabi dve leti pozneje, ko so jo iz nje izključili zaradi »kontrarevolucionarnih idej«.
 

Webrovo opozorilo

Pri študiju filozofije so nanjo vplivale ideje Lukácsa in njegovega intelektualnega kroga, kar jo je pripeljalo do tega, da je leta 1963 postala ena od vidnih članic budimpeštanske šole, ki jo je ustanovil Lukács. Pri njem je bilo v pisanju sicer pogosto zaslediti dogmatične ideje, vendar ga to ni oviralo pri spodbujanju študentov in študentk h kritičnemu razmišljanju praktično o vsem. Pozneje se je večkrat vprašala, kako bi se obrnilo Lukácsevo, morda pa tudi njeno življenje, če bi Lukács upošteval Maxa Webra, ki ga je v nekem pismu nagovarjal, naj ne podpre Leninovih boljševikov, ki naj bi za vsaj sto let zavrli socializem.
Člani budimpeštanskega filozofskega foruma so se zavzemali za obnovo marksistične kritike realno obstoječega totalitarnega socializma. Heller se je posebej posvetila vlogi politične avtonomije, kolektivni določenosti družbenega življenja, transformacijskim potencialom družbe in politike (oblasti) od spodaj ter alternativni vlogi »vsakdanjega življenja« v neavtoritarnem socializmu.

Leta 1955 je Heller pod Lukácsevim mentorstvom doktorirala in se zaposlila kot njegova asistentka. Eno leto pozneje se je zgodila zgodovinska madžarska revolucija, ki jo je imela Heller za »najbolj pomemben politični dogodek v življenju in edino pravo socialistično revolucijo v zgodovini«. Pod njo je razumela revolucijo v smislu ameriške revolucije, kot pridobitve neodvisnosti na eni strani in na drugi kot politično osvoboditev. S Hannah Arendt, s katero se nista nikoli srečali, je z njenim delom O revoluciji delila prepričanje, da resnične revolucije presegajo običajni politični dogodek in kot take predstavljajo sodobne inspiracije, nanašajoče se na to, kaj pomeni biti politično svoboden. V nasprotju z Arendtovo je Heller sodila, da spada v politične revolucije tudi socialno vprašanje.
 

Zadušena revolucija

Lukács in Heller sta podprla madžarsko vstajo, natančneje njeno gibanje za neodvisnost, ki jo je krvavo zadušila sovjetska soldateska, zaradi česar so Heller že drugič izključili iz stranke. Temu je sledila odpustitev z univerze, ker se je uprla, da bi Lukácsa obremenila zaradi njegovega sodelovanja v revoluciji. V tem času sta se oba odrekla »znanstvenemu socializmu«, ki ga je na univerzi izvajal posebni oddelek za »marksizem in leninizem«. Zadnje je Heller zaradi njegovega ortodoksnega značaja zavračala kot »obliko religiozne prakse«, ki nima nič skupnega z avtentično filozofijo. Sama se nikoli ni imela za pravoverno marksistko. Ko je Lukács leta 1971 umrl, so vsi člani budimpeštanske šole poleg tega, da so izgubili službe, že prej, ko se je po vojaški intervenciji Sovjetske zveze v Češkoslovaški leta 1968 še dodatno povečala represija, postali žrtve stalnega političnega preganjanja in policijskega zasledovanja.

Heller je leta 1977 skupaj s soprogom Ferencem Fehérjem, sijajnim madžarskim umom, ki je izgubil očeta v holokavstu in še kot desetletni deček komaj preživel nacistično mučenje, emigrirala v Avstralijo, kjer sta predavala filozofijo na Univerzi La Trobe v Melbournu. Od leta 1986 do 2009 je predavala na omenjeni ustanovi New School of Social Research v New Yorku kot Hannah Arendt profesorica za filozofijo in politično znanost, pozneje so ji tam podelili dosmrtni naziv zaslužne profesorice.
Po padcu komunističnega režima leta 1989 se je vrnila v Budimpešto, kjer se je po odstranitvi s tamkajšnje univerze Eötvös Loránd pred dobrima dvema desetletjema lahko ponovno vrnila vanjo in so ji pozneje prav tako podelili naziv zaslužne profesorice. Pisala in predavala je v treh jezikih in vedno ohranjala upanje, da bo lahko svoje znanje posredovala doma in bila tam tudi pokopana. Imela se je za srečno, da ji je oboje, kar je redko dano disidentom, še posebej pa disidentkam, na koncu tudi uspelo.
 

Koncept kontingentnosti

Kot navaja odlični poznavalec njenega dela Jonathon Catlin z Univerze Princeton, je Heller napisala in uredila preko štirideset knjig, nekaj skupaj s soprogom Fehérjem. Med njimi omenimo O marksistični teoriji vrednosti (1972), Teorija potreb pri Marxu (1976, 2018), Vsakdanje življenje (1970, 1984), Človek renesanse (1978), Moč sramu: racionalistični pogled (1985), Onkraj pravičnosti (1988), Ali lahko moderna preživi? (1990), Filozofija zgodovine v fragmentih (1993), Etika osebnosti (1996), Teorija moderne (1999) in druge.

Glavne konture njenega filozofskega razmišljanja je prepričljivo predstavila italijanska filozofinja Laura Boella, ki predava na Univerzi v Milanu. Najprej, Heller zavrača vsakršno metafizično razumevanje filozofije, vključno s filozofijo zgodovine in teorijo progresa. Konceptualno sidro, na katero se opira, je kontingentnost v smislu samozavesti, ki jo je moderna razvila v postmodernem času. S tem, ko se je pretrgala kontinuiteta med sedanjostjo ter preteklostjo, je prva ostala brez jamstev za tranzicijo v prihodnost.

Koncept kontingentnosti nima veliko uporabno vrednost le v filozofiji, temveč tudi v družbenih in humanističnih vedah, s tem ko vključuje v svoj konceptualni repertoar pojme diferenciacije, pluralnost življenjskih stilov, odprtost, nedoločnost in osrednjost vsakdanjega življenja. Ne nazadnje je bil ta koncept v veliko oporo sami Heller kot disidentki, ker ji je pomagal na eni strani pri kritičnem razkrivanju »totalitarne imaginacije, ki obljublja nebesa na zemlji«, in na drugi pri pogojnem (reluctant) sprejemanju moderne.
 

Fatalistični cinizem

Ko je Heller dvajset let po »spremembi režima« leta 1989 na Madžarskem in v drugih postkomunističnih državah raziskovala, kaj so te prinesle, se je lahko oprla na skrbno in premišljeno domišljen konceptualni repertoar. Kot dobra poznavalka zgodovine je hitro uvidela, da gre za staro zgodbo, ki spominja, kako je Bog v Egiptu osvobodil Izraelce izpod suženjstva v zameno za to, da so lahko zatem častili samo njega in spoštovali njegove zakone. Kmalu je sledilo razočaranje ljudi nad tistim, kar so ali niso dobili, z oziranjem na preteklost polnih loncev mesa v Egiptu in nazadnje s čaščenjem zlatega teleta. S temi besedami se Heller, ki je sama izkusila zasužnjenost in zatiranje ter je zato znala ceniti svobodo kot najvišjo vrednoto in darilo, ni odrekla tistemu, kar je upala in komajda verjela, da se lahko uresniči – čudežu »spremembe režima«. Ob tem je spomnila na pesem Jánosa Vajde iz leta 1876, da je ženska, ki je v zadnjih dvajsetih letih grešila, še vedno (t)ista ženska, ki jo je nekoč ljubil.

Postkomunističnim politikom je po njenem še vedno tuje, da bi upoštevali pravila demokratične igre. Ko niso na oblasti, se ne ravnajo kot opozicija proti demokratično izvoljeni vladi, temveč kot opozicija proti partijski diktaturi. Ko pa so enkrat sami na oblasti, bolj ali manj nadaljujejo isto paternalistično, v bistvu populistično politično igro. Desnica pogosto sprejema podporo skrajno protidemokratičnih in rasističnih političnih sil, ki jih, ne da bi upoštevala demokratične vrednote, izkorišča za svoje politične cilje. Tako desnica kot levica se prevečkrat opirata na (za)stare(le) ideje, ne da bi te dobro premislili in jih ovrednotili gleda na izzive in potrebe, ki jih narekuje nov čas.

V letošnji razpravi za revijo Social Research je Heller podrobno analizirala svoje razočaranje, ker se je madžarska demokratična tranzicija, tako kot drugod v Srednji in Vzhodni Evropi, ustavila pri osvoboditvi, kar ni isto kot udejanjena svoboda, in se ni razširila na emancipacijo. Drugače povedano, poleg vzpostavljenih demokratičnih ustanov je izostala pripravljenost »osvoboditeljske« politične elite, da bi državljanom odpirali priložnosti za to, da bi te institucije v resnici zadihale po meri in resničnih potrebah ljudi. V madžarskem in ne samo v tem primeru je bila priložnost, da bi (liberalna) demokracija pognala korenine, zapravljena. Vladajoča stranka Fidesz in njen voditelj Victor Orbán sta se namesto tega oprla na prejšnjo politično tradicijo, ko ljudje sledijo voditelju in strežejo njihovim (pri)prošnjam po maniri ius suplicationis in fatalističnem cinizmu, da tako ali tako ne more biti drugače.


Refevdalizacija

Orbánova stranka se je po zmagi na volitvah leta 2010 dokončno spremenila v orodje za uveljavljanje volje, odločitev in prepričanj njenega voditelja. Natančneje, nič drugače, kot je bil to v preteklosti primer s Komunistično stranko, ki v resnici niti ni bila prava stranka, temveč mehanizem za izvrševanje politične volje Centralnega komiteja in njene centrale v Moskvi. Danes Orbán in voditelji Fidesza poleg tega, da ustvarjajo svoje oligarhe, ki so poslušni politiki, in ne obratno, kar je veljalo za tradicionalno korupcijo, ustvarjajo tudi stranki in voditelju zvesto armado tehnokratov, ki naj bi še dolgo v prihodnost upravljali z madžarsko državo. Orbánu je »uspelo« vzpostaviti kleptokratski režim in mafijsko državo, v kateri je, po oceni ekonomista Janosa Kornaija, zahvaljujoč neposrednim ali posrednim povezavam z Orbánovim omrežjem obogatilo najmanj deset tisoč Madžarov.

Gre za dolgoročni politični projekt, ki ga Heller poimenuje z »refevdalizacijo«, zamenjavo sedanjih elit z »njihovimi«. Za ta politični projekt plačujejo največjo ceno javne univerze, ki so jim v zadnjih letih najmanj za pol zmanjšali državne subvencije, o tem, ali lahko profesorji še predavajo po 62.(!) letu, pa odloča pristojno ministrstvo. Na drugi strani država z milijoni (evropskih?) evrov ustanavlja in podpira »svoje« raziskovalne inštitute in visoke šole, obenem pa je iz države izgnala eno najodličnejših mednarodnih univerz – Centralno evropsko univerzo (CEU).

Preseneča, da je ravno Madžarska, poleg Poljske, med postsovjetskimi državami najbolj brutalno pometla s svobodo tiska (90 odstotkov državljanov ima dostop le do propagande Orbánove stranke), sistemom zavor in ravnotežij med vejami oblasti, sploh s pravno državo, avtonomijo univerz in se znašla v sistemu, za katerega je bila Heller prepričana, da si zasluži ime tiranija. V tem primeru ne gre za obliko države, kot so to demokracija, fašizem ali komunizem, temveč za tip vladavine, kjer ena sama oseba, praviloma moška, odloča v državi o vsem in ne gre nič mimo njene volje.

V nasprotju s predsednikom države, čigar mandat je omejen in ceremonialen, razpolaga Orbán v vlogi predsednika vlade neomejen mandat in brezprizivno politično moč. Pri tem je presegel režim medvojnega avtokrata Miklósa Horthyja, kjer je vladajoča stranka v dvajsetih letih izmenjala šest predsednikov vlad, medtem ko Fidesz, »sestrska« stranka največje stranke v našem parlamentu, že dvanajst let ostaja pri Orbánu. Horthyjev režim je bil resda obkrožen s fašističnimi državami, Orbánov pa podobnega »izgovora« nima na voljo – Madžarsko namreč danes obkrožajo demokratične države, članice EU.


Evropa, talka preteklosti

V preteklosti so vlade, zahvaljujoč volilni zmagi, upravičeno uživale demokratično legitimnost. Danes so tirani po Heller večkrat zaporedoma izvoljeni z večino glasov. Vendar v tem primeru ne gre za demokratične države, temveč za tiranije. Orbán, nekdanji borec za demokracijo, v resnici pa nadobuden oportunist, ki je že na samem začetku svoje politične kariere sledil volji do moči, zagovarja sicer svoj sistem kot »iliberalno demokracijo«, ki pa pomeni v resnici likvidacijo demokracije. Režim, ki ga je vzpostavil, nima seveda nič skupnega s hotenji in cilji obeh madžarskih demokratičnih revolucij iz let 1956 in 1989.
Gre pa tudi za primer agresivnega uveljavljanja negativne ideologije in mobilizacije velikodržavnega posttrianonskega nacionalizma, zanju pa je značilno nenehno produciranje sovražnikov in targetiranje »drugih« (emigrantov, liberalizma, intelektualcev, judovskih pripadnikov, svobodomiselnih intelektualcev in drugih) v škodo zavzemanja za pozitivne cilje v dobro prihodnosti Madžarske. Liberalizem in liberalci sta danes v Orbánovi državi bolj očrnjeni besedi kot nacizem in komunizem. V svetu skorajda ni diktatorja, ki mu Orbán ne bi namenil lepih besed. S tem se dobro ujema tudi njegova napoved, da misli ostati v politiki še najmanj naslednjih 15 do 20 let. K temu dodajmo, da Orbán nagovarja izključno svoje privržence med (etničnimi) madžarskimi državljani v matici in diaspori, zadnji ga po podelitvi madžarskega državljanstva volijo z 98 odstotki (!).
Zaradi ostrih kritik Orbánove politike in njegovega režima je bila Heller stalna tarča napadov predstavnikov režima in anonimnih piscev, ki so ji zaradi njenih kritičnih stališč do režima grozili s smrtjo in izgonom ter uporabljali podoben (antisemitski) jezik, kakršen je bil značilen za prejšnja totalitarna režima. Če so Heller v prejšnjem režimu obtožili in sankcionirali kot »kontrarevolucionarko«, jo danes, še po njeni smrti, zmerjajo s »komunistično golaznijo« in podobnimi izrazi. Na vratih njenega njenega kabineta po vsej univerzi so se znašli letaki z antisemitskim napisom »Judje, univerza je naša, ne vaša!«. Gre za znan sovražni in hujskaški govor, nekoč avtoritarne leve in danes skrajne desne provenience, uperjen proti ljudem, ki so si v demokraciji dovolili vzeti pravico, da javno izražajo svoja stališča. Pri nas imata podobne izkušnje kot Heller s politično patologijo v dveh režimih Spomenka Hribar in Svetlana Slapšak.

Avtorica na koncu povzema lekcijo iz zgodovine, da tiranije vedno propadejo, ob tem pa si zastavlja vprašanje, ali bo zaradi posledic, ki jih bo ta pustila pri državljanih, tem vseeno (pre)ostalo dovolj modrosti in demokratičnega poguma za nov začetek. Heller se je proti koncu življenja poslovila z resnim opozorilom, da Orbánov avtoritarni projekt ruši Evropsko unijo, ki pomeni zadnjo priložnost za kontinentalno Evropo. Absurd in nevideno v zgodovini je, da EU svojemu potencialnemu »grobarju« vsako leto podari dve in pol milijardi evrov, brez katerih bi njegov režim, kot piše v konservativnem Economistu, bankrotiral. EU za zdaj še predstavlja v političnem in kulturnem pogledu pomembnega alternativnega igralca v svetu, z njenim morebitnim koncem pa bi se te dokončno obsodila na preteklost in obenem poslovila tako od sedanjosti kot prihodnosti.

Ddr. Rudi Rizman, zasl. prof. sociologije in političnih ved na Univerzi v Ljubljani in Bologni