Smučarski Hillary

»V gozdarski delovni nesreči na domačem Jezerskem se je smrtno ponesrečil Davo Karničar, slovenski alpinist in ekstremni smučar, ki je leta 2000 smučal z vrha Everesta …«

Objavljeno
28. september 2019 06.00
Posodobljeno
28. september 2019 06.00
9. maj 1996, Davo na Everestu pod taborom 2, 7800 metrov visoko. FOTO: Viki Grošelj
Viki Grošelj
Viki Grošelj
Vest o Davovi smrti me je povsem zmedla in našla nepripravljenega. Če bi umrl v gorah, bi razumel. Tako pa ne morem. Ne morem si predstavljati, da ne bo nikoli več tistega: »Pridi, povej, kako je bilo …«

Skupaj sva bila na petih himalajskih odpravah. Leta 1993 na prvi. K2, druga najvišja gora sveta. Vihar mu je takrat na višini 7600 metrov odnesel smuči in preprečil poskus smučanja z vrha. Leta 1995 na Anapurni, leta 1996 na Everestu, leta 1998 na Daulagiriju in leta 2001 na Čo Oju.


V nahrbtniku igrače za otroke


Odprave, zgodbe, spomini. Nikoli ni bilo dolgčas. Različna mnenja so se vedno kresala. Duhovit, po jezerjansko trmast, samosvoj, a vedno pripravljen kar najbolj pomagati, da bi vrhunske cilje, ki smo si jih zastavili, tudi uresničili. Na himalajskih poteh pod gorami je imel v nahrbtniku zmeraj kak priboljšek ali igračo za otroke, ki so nas, večno prehlajeni in z velikimi smrklji pod nosom, radovedno opazovali. Jemal jih je v naročje in se igral z njimi. To mu je, zaradi številnih svojih, bilo blizu. Zamislil si je, da bo v Nepalu organiziral prvi smučarski tečaj za otroke in ga po tem, ko je v Nepal spravil vso potrebno smučarsko opremo zanje, tudi izpeljal.

image
Z Davom na sedlu Pang La na višini 5200 metrov; v ozadju trikotna konica Everesta. FOTO: Viki Grošelj


Kot bi bilo danes, ga vidim, kako živo me je – samo nekaj mesecev po uspehu na Anapurni, najini drugi skupni odpravi, na kateri jima je z bratom Drejcem uspelo kot prvima na svetu smučati z njenega 8091 metrov visokega vrha in stopiti na še za Slovenijo zadnjega od štirinajstih osemtisočakov – vprašal, ali bi bil pripravljen voditi majhno smučarsko odpravo na Everest. Glavni cilj bi bilo prvo neprekinjeno smučanje z vrha. Takega povabila nisem mogel odkloniti, čeprav sem se zavedal, koliko naporov, znanja in odgovornosti je potrebno, da se takšna odprava izpelje. A v Dava sem verjel in mu zaupal, pa tudi njegov cilj me je čisto prevzel.


Nebo nad Everestom


image
Davo in Edmund, pravi in smučarski Hillary Everesta. FOTO: Viki Grošelj


Slabo leto kasneje, spomladi 1996, smo že bili pod Everestom, na tibetanski strani gore. Zamislili smo si majhno odpravo, ki bi bila osredotočena le na Dava in njegov spust. Na pot nas je odšlo pet. Davo, zdravnik Damijan Meško, Tone Škarja, Stane Klemenc in jaz. V Katmanduju se nam je pridružil še Hrvat Stipe Božić, ki naj bi vsa dogajanja na odpravi posnel. Pred odhodom v Tibet nam je Elizabeth Hawley, velika poznavalka Himalaje in častna konzulka Nove Zelandije, uredila srečanje z Edmundom Hillaryjem, prvopristopnikom na Everest, ki je bil takrat v Nepalu. Predviden polurni sprejem se je, po uvodnih vljudnostnih vprašanjih in predstavitvah, spremenil v sproščen, tri ure in pol trajajoč pogovor.

Davov prvi neprekinjeni smučarski spust z Everesta po smeri prvopristopnikov je bil fenomenalen, enkraten dosežek svetovnih in zgodovinskih razsežnosti.


Hillary, takrat sedeminsedemdesetletnik, nas je očaral s svojo vitalnostjo, lucidnostjo in skromnostjo. Presenetil je tudi s poznavanjem naše smeri, ki smo jo leta 1979 preplezali po zahodnem grebenu Everesta, in jo ocenil kot najtežjo na vrh sveta. Davovo idejo o smučanju z najvišjega vrha sveta pa je sprejel z naklonjeno pozornostjo, navdušenjem in pripombo, da imajo taki načrti in dejanja še tisti pravi pridih pustolovščine. Če bi bil štirideset let mlajši, bi se nam z veseljem pridružil. Da so novi izzivi na najvišjem vrhu sveta pravo vodilo vrhunskega alpinizma, ne pa komercialne odprave, do katerih je bil zelo kritičen.

image
Davo pod K2 leta 1993. FOTO: Viki Grošelj


Dobro aklimatizirani smo si po prihodu pod Everest na tibetanski strani gore postavili bazo na višini 6450 metrov in začeli z delom na gori. Odlično nam je šlo do usodnega 10. maja, ko je neobičajno močan vihar zajel vrh sveta. Davo je na višini 8300 metrov predolgo čakal na šerpi, ki se, s ključno opremo za zadnji višinski tabor, zaradi orkanskega vetra nista mogla prebiti do njega. Kljub nasvetu, naj zaradi naraščajočega viharja čim prej sestopi, je še nekaj časa vztrajal, potem pa, ko ju ni bilo, vendarle začel s sestopom. Prepozno. Na dvojki se je srečal s šerpama, ki sta ostala v šotoru, saj sta se zbala močnega vetra, in sporočil, da ima prste na rokah čisto bele. Že več kot uro jih ne more ogreti. Zabičal sem mu, naj takoj vzame kisik in začne sestopati, obenem pa nisem hotel verjeti, da je z njim kaj narobe.

Nebo nad Everestom je bilo temno, nenadni sunek polarnega mraza je pokrajino zavil v mrzel brezup. V šotoru sem, skrčen v dve gubi, strmel v oddajnik, v mislih mlel razdaljo do enke in računal. Malo čez sedem se je z enke oglasil Stipe in povedal, da je bil Davo pravkar pri njem, da sestopa naprej, glede njegovih prstov pa je bil precej črnogled. Na hitro sem se oblekel in mu odhitel naproti. Hitel sem navzgor, kar se je dalo, ne vedoč natančno, zakaj. Za moralo, spodbudo, za prijateljstvo? Iz lastne nemoči? Zato, ker v tistih nevzdržnih trenutkih negotovosti enostavno nisem mogel biti pri miru.


Belo zlato, trdo kot hudič


Zdelo se mi je, da se je vetrovom v kotlu pod sedlom zmešalo. Z vseh strani so nosili padajoči sneg in dvigali že zapadlega ter ga mešali v pekoče in slepeče oblake, ki so neprijetno tolkli po obrazu. Nerodno, tipaje sem se dvigal navzgor in napeto zrl v valove snega, ki jih je nosil bičajoči veter. Čez čas sem le zaznal sklonjeno postavo, ki se je počasi bližala. Bil je Davo. Objela sva se in isti hip sem mu pomagal snemati protektorje in dereze. Vsaka minuta je bila dragocena. Hitela sva dol skozi snežni metež in dvajset minut kasneje skoraj padla v kuhinjski šotor. Rokavice dol. Desnica je bila v redu, na levici pa so bili zadnji trije prsti povsem beli, brezčutni in močno otekli. Prstanec še posebno, tako da je bilo nemogoče sneti prstan, ki je še dodatno oviral že tako slabo prekrvavitev. Z zdravnikom Damijanom sva tiščala kavno žličko pod Davov poročni prstan in mu krivila prste tako, da mu jih mala žagica za železo ne bi poškodovala. Davo je z desno roko sam žagal. Počasi in previdno. Belo zlato je trdo kot hudič.

A tudi v tistih napetih, resnih trenutkih smo skušali vse skupaj obrniti na humorno plat. »Še dobro, da sta se poročila mlada in brez denarja. Si predstavljaš, da bi si kupila širše in debelejše prstane? Do jutra jih ne bi prežagali.« Davo je stiskal zobe od bolečine, nazadnje smo si morali pomagati s kombinirkami, da je prstan popustil …

image
Zamišljeni Davo s pomrznjenimi prsti. FOTO: Viki Grošelj


Zjutraj je zdravnik nepreklicno odločil, da »Davo zaradi omrzlin ne more in ne sme več na hrib«.

Usedla sva se pod plahto jedilnice in analizirala včerajšnji dan, ki naj bi prinesel izhodišče za vzpon na vrh, obrnil pa se je v čisto nasprotje. Še in še sva se pogovarjala, oba potrebna pogovora in bližine. Davo se je od časa do časa zazrl v svoje temno modre prste in nejeverno zmajeval z glavo. Saj ne more biti res.

Velikokrat sem v tujini videl in doživel, s kakšnim spoštovanjem so gledali na naše dosežke. Če prihajaš iz Slovenije, je to znak za vrhunskost in izjemne dosežke.
In Davo je bil brez dvoma eden najbolj vidnih nosilcev obojega.


Odpravo smo prekinili in se potrti vrnili v Katmandu. Šele tam smo izvedeli za tragične razsežnosti viharja, v katerem je v tistih dneh na gori umrlo dvanajst plezalcev različnih odprav. V primerjavi z njimi smo jo kar dobro odnesli. Vedeli smo, da bo Davo izgubil kakšen členek na prstih rok in njega, pa tudi sebe tolažili, da bo po tem, ko se bo pozdravil, če bo želel, lahko še enkrat poskusil.


Dosežek za zgodovino


Štiri leta kasneje je Davo opravil prvi neprekinjeni smučarski spust z Everesta po smeri prvopristopnikov. Fenomenalen, enkraten dosežek svetovnih in zgodovinskih razsežnosti.

image
Davo z bratom Drejcem po uspešnem prvem smučanju z Anapurne; zadaj Anapurna, 8091 metrov. FOTO: Viki Grošelj


Slovenija je vendarle relativno majhen prostor, kjer vsak pozna vsakogar. Tudi zato, ker smo si tako blizu, včasih jemljemo naše dosežke kot nekaj domačega, samoumevnega. Tako je tudi z Davovimi gorniškimi in smučarskimi podvigi, saj nam je postalo nekako vsakdanje, da je sposoben največjih dosežkov. Velikokrat pa sem v tujini videl in doživel, s kakšnim spoštovanjem so gledali na naše dosežke. Če prihajaš iz Slovenije, je to znak za vrhunskost in izjemne dosežke.

In Davo je bil brez dvoma eden najbolj vidnih nosilcev obojega.