Šok, na katerem je bil zgrajen gospodarski čudež

70 let po uvedbi nemške marke, druge najpomembnejše valute nekega zgodovinskega obdobja.

Objavljeno
25. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
25. avgust 2018 21.22
FOTO: Reuters
Neven Borak
Neven Borak
V nemški denarni zgodovini po drugi svetovni vojni je nekaj pomembnih datumov: 20. junija 1948 je novorojena nemška marka postala zakonito plačilno sredstvo v delih Nemčije pod anglo-ameriško okupacijsko oblastjo in je nadomestila Reichsmark, Rentenmark ter zavezniško vojaško marko; 20. marca 1949 je postala zakonito plačilno sredstvo v Zahodnem Berlinu; julija 1959, dve leti po tem, ko je bilo Posarje vključeno v Zvezno republiko Nemčijo, je tam nadomestila francoski frank; 1. julija 1990 je postala zakonito plačilno sredstvo na ozemlju nekdanje Nemške demokratične republike; 1. januarja 2002 je prenehala veljati kot zakonito plačilno sredstvo in jo je nadomestil evro.

Že v sedemdesetih letih preteklega stoletja je imela nemška marka vse značilnosti splošno sprejete mednarodne valute, druge najmočnejše na svetu. V 53 letih obstoja se je zahodnonemška marka uveljavila kot simbol stabilnega denarja in nemškega gospodarskega čudeža. Bila je zadnja v vrsti nemških mark in je imela v primerjavi z zlato (1873–1914), papirnato (1914–1923) marko in Reichsmark (1924–1948) najbolj bleščečo pot.
 

Nemški poraz


Zavezniška politika po zmagi nad Nemčijo je temeljila na treh ciljih: denacifikaciji, demilitarizaciji in demokratizaciji. Na gospodarskem področju je začrtala obravnavo Nemčije kot enotnega gospodarskega prostora in odpravo državno vodenega gospodarskega sistema. Kljub temu so bile med pogledi zahodnih zaveznikov na eni in Sovjetske zveze na drugi strani razlike. Razhajanja so bila tudi med samimi zahodnimi zavezniki in celo znotraj ZDA. A vendar so imeli na koncu v zahodnih okupacijskih conah Američani odločilno besedo.

Ameriško finančno ministrstvo je leta 1944 pod taktirko ministra Henryja Morgenthaua in njegovega sodelavca H. D. Whita – oba sta bila tudi kreatorja zmagovite ameriške različice bretton-woodske mednarodne denarne ureditve – zagovarjalo popolno deindustrializacijo Nemčije, njeno spreminjanje v agrarno deželo in izogibanje kakršnemu koli delovanju okupacijskih oblasti v smeri izboljšanja razmer ali obnove. Morgenthaujev načrt je imel sovjetsko podporo, na začetku pa tudi angleško. Vpliv tega načrta zasledimo tudi v poročilu tristranske konference v Berlinu leta 1945 (potsdamska konferenca), v katerem so ZDA, Anglija in ZSSR opredelile načela in takojšnje naloge vojaških uprav na okupiranih in razdeljenih nemških ozemljih in v ravnanju okupacijskih uprav.

Tristranska konferenca je začrtala splošne usmeritve za reorganizacijo nemškega gospodarskega in finančnega sistema. Na eni strani je bilo treba decentralizirati nemško gospodarstvo in odpraviti koncentracijo ekonomske moči, na drugi strani pa obravnavati Nemčijo kot en gospodarski prostor, zato je predvidela vodenje skupne politike na področjih rudarstva in industrije, kmetijstva, gozdarstva in ribištva, plač in cen, uvoza in izvoza, denarja in bančništva, obdavčevanja in carin, reparacij in odprave vojaške industrije ter prometa in zvez. Skladno s tem je ameriška vlada naložila poveljniku ameriških okupacijski sil v Nemčiji, naj sprejme ukrepe, ki bodo na eni strani preprečili nastanek centraliziranega nemškega bančnega sistema in koncentracijo finančne moči, na drugi strani pa ustanovili osrednjo oblast za tiskanje, izdajanje in nadzor nad denarjem ter nadzor nad bankami. Na podlagi tega je okupacijska oblast opredelila pet politik: decentralizacijo bank na deželni osnovi; ustanovitev deželnih centralnih bank; ustanovitev Zavezniškega odbora za banke in Odbora centralnih bank za usklajevanje dejavnosti deželnih centralnih bank na področju denarja in nadziranja bank; odpravo Reichsbank in centralnih sedežev velikih bank ter odpravo nadzora bančnega sistema nad nemško industrijo.

Decentralizacija bančnega sistema je predvidevala prepoved ustanavljanja podružnic na območjih drugih dežel, tam, kjer so že obstajale, pa likvidacijo ali prodajo drugim, nepovezanim osebam. Vpliv bank, javnih agencij, bančnih združenj in podobnih organizacij na banke je bil dovoljen samo za osebe iz iste dežele. Decentralizacija nadzora in organizacije bank pa ni omejevala njihovega poslovanja v drugih deželah. Vsaka dežela je dobila tudi svojo centralno banko, prek katere so potekali distribucija gotovine, kreditiranje bank v deželi, reguliranje obrestnih mer in diskontnih stopenj, izvajanje operacij odprtega trga, vodenje obveznih rezerv bank, naloge fiskalnega agenta za deželo in poravnavo transakcij med bankami iz dežele. Dejavnosti deželnih centralnih bank sta usklajevala Komisija deželnih centralnih bank in Zavezniški odbor za banke. Njuna naloga so bili oblikovanje in določanje skupne politike glede denarja in bank ter zagotavljanje popolnega poenotenja delovanja deželnih bank. Reichsbank in njene podružnice so bile likvidirane. Centrale šestih velikih bank so bile prav tako likvidirane, njihove podružnice v deželah pa so bile reorganizirane in so nadaljevale poslovanje kot samostojne banke. Kljub občasnim odporom Francije in Anglije ter deželnih nemških oblasti je ameriški okupacijski oblasti vendarle uspelo uveljaviti svoj načrt. Na koncu so ustanovili še Banko nemških dežel kot banko deželnih centralnih bank in s tem zaokrožili oblikovanje federalnega centralno-bančnega sistema, podobnega ameriškemu. Novi sistem deželnih bančnih sistemov je dejansko kmalu zagotovil delovanje plačilnega prometa, posebno usklajevalno telo pa je skrbelo za izvajanje osnovnih centralnobančnih operacij ter poslovnobančnih funkcij na ravni dežel. Zanimivo je, da so podobno ravnali sovjeti v svoji okupacijski coni, le da so novo ureditev prilagodili ustroju planskega gospodarstva.


Od maščevanja do obnove


Že leta 1946 je ameriška politika opuščala prvotno začrtano politiko maščevanja in se preoblikovala v politiko gospodarske in družbene obnove Nemčije. V resnici so bili že vse od začetka vidni napori zaveznikov za preprečitev popolnega kolapsa nemškega gospodarstva in nemške družbe. Zavezniški okupacijski stroški so presegali zmožnost njihovega financiranja zgolj z nemškimi viri, stradanje prebivalstva pa ni prišlo v poštev. Tako je ameriška vlada pod vplivom svojega zunanjega ministrstva in okupacijskih oblasti, v nasprotju z Morgenthaujevim načrtom, ki je vplival na prvo fazo okupacije, vendarle prenesla poudarek na obnovo nemškega gospodarstva.

Sprememba ameriške politike je torej šla v smer aktivnega vključevanja okupacijskih oblasti v urejanje gospodarskih razmer ter postavljanja temeljev za gospodarsko obnovo in oživitev Nemčije. ZDA so sprožile tudi Marshallov načrt pomoči. Med najpomembnejšimi ukrepi je bila postavitev nove denarne ureditve Nemčije. Naloga te ureditve je bila odpraviti posledice nemškega financiranja vojne in njenega vpliva na vsakdanje življenje, zlasti možnosti izbruha hiperinflacije, odpraviti črni trg in utrditi nov finančni ustroj Nemčije. Temelj vsega bi bila uvedba nove denarne enote. Že leta 1946 je bil za ameriške okupacijske oblasti izdelan načrt denarne reforme. Pripravila ga je skupina ekonomistov pod vodstvom Gerharda Colma, Josepha Golda in Raymonda W. Goldsmitha, od tod ime Colm-Dodge-Goldsmithov načrt oziroma Načrt za odpravo vojnega financiranja in finančno obnovo Nemčije. Istega leta so v ZDA že natisnili nov denar, ki bi zamenjal Reichsmark, ga v 23.000 zabojih v najstrožji tajnosti prepeljali v Nemčijo in shranili v kleteh Reichsbank. Tako je nastala vsa infrastruktura, potrebna za zaključni korak, za samo denarno reformo. Tako ureditev so posnemali celo v francoski in sovjetski okupacijski coni.

Colm-Dodge-Goldsmithov načrt je predvideval tri skupine ukrepov. Prva se je nanašala na odpravo presežne likvidnosti, zamenjavo Reichsmark z novo denarno enoto ob takojšnjem desetkratnem zmanjšanju vseh terjatev in obveznosti (gotovine v obtoku, bančnih depozitov, hipotek in drugih javnih in zasebnih dolgov) razen dolga Reicha ter zmanjšanja obveznosti iz naslova socialnega in pokojninskega zavarovanja. Denarni obtok se je med vojno povečal desetkratno, bančni depoziti pa petkratno. Dolg Reicha, ki se je povečal več kot tridesetkratno, bi bil izničen, novi državni dolg pa bi bil emitiran v omejenem obsegu zmanjšanih obveznosti bank, zavarovalnic in nekaterih drugih ustanov. Cene, plače, davki in obrestne mere bi ostali nespremenjeni, s tem bi ostale nespremenjene relativne cene. Druga skupina ukrepov je bila namenjena izravnavi bremen oziroma izgub, povzročenih z vojno in samo denarno reformo med imetniki denarnega in stvarnega premoženja. Načrt je predvideval ustanovitev sklada za izravnavo bremen, lahko bi rekli odškodninskega sklada, ki bi se polnil s 50-odstotno hipoteko na nepremičnine, tovarne in zaloge. Tudi tretja skupina predvidenih ukrepov je bila vsebinsko povezana z izravnavo bremen. Predvidevala je uvedbo progresivne obdavčitve kapitala oziroma neto premoženja posameznikov in hipotek na njihovo premoženje, nastalega v obdobju 1939–1945, ugotovljenega po uvedbi prvih dveh skupin ukrepov. Prejemki te obdavčitve bi se prav tako stekali v odškodninski sklad. Načrt je predvideval še omejevanje okupacijskih stroškov, ki bi bremenili Nemčijo, in reparacij iz tekoče proizvodnje, ustanovitev centralne banke ali agencije, ki bi imela nadzor nad emisijo denarja, zagotavljanje potrebnega obsega začasnih posojil, ki bi preprečil možnosti za deflacijo, majhno zvišanje industrijskih cen ob nespremenjenih plačah, zmerno znižanje neposrednih davkov in po potrebi zvišanje posrednih, določitev tečaja, ki bi zagotavljal konkurenčnost na mednarodnih trgih.

Izvedba denarne reforme pa je morala čakati še naslednji dve leti. Zaključki tristranske konference so predvidevali obravnavo okupirane Nemčije kot enega gospodarskega prostora, zato je izvedba reforme seveda predpostavljala soglasje vseh treh udeleženk konference in Francije, ki je prav tako imela svojo okupacijsko cono in je sodelovala v Svetu zunanjih ministrov, ki je usklajeval izvajanje zavezniških politik v okupirani Nemčiji. Konferenca je predvidela, da se obravnava Nemčije zagotovi z oblikovanjem skupnih politik na področjih rudarstva in industrije, kmetijstva, gozdarstva in ribištva, plač in cen, uvoza in izvoza, denarja in bančništva, obdavčevanja in carin, reparacij in odprave vojaške industrije ter prometa in zvez. Francija in Sovjetska zveza sta na svojih okupacijskih območjih vodili svojo politiko, resnična ovira je bila slednja, saj je svojo okupacijsko cono že pripenjala na svojo gospodarsko in družbeno ureditev.


Temelji gospodarskega čudeža


Leta 1948 je postalo jasno, da zaradi razhajanj med zahodnimi zavezniki in Sovjetsko zvezo skupna denarna reforma ni mogoča, in ko se je izvedelo, da slednja v svoji okupacijski coni pripravlja že drugo reformo, so zavezniki pospešili priprave za izvedbo svoje. Okupacijske oblasti so imenovale skupino nemških ekspertov (t. i. konklave v Rothwestnu) z nalogo, da v desetih tednih izdelajo predlog reforme. Naslonili so se na Colm-Dodge-Goldsmithov načrt in ga pod taktirko komaj 25 let starega ameriškega eksperta Edwarda Tannenbauma, nemški strokovnjaki so imeli pri tem bore malo besede, operacionalizirali.

Decentralizacija bančnega sistema je predvidevala prepoved ustanavljanja podružnic na območjih drugih dežel, tam, kjer so že obstajale, pa likvidacijo ali prodajo drugim, nepovezanim osebam. Vpliv bank, javnih agencij, bančnih združenj in podobnih organizacij na banke je bil dovoljen samo za osebe iz iste dežele.


Reforma je bila opravljena s štirimi zakoni. Prvi je določil novo denarno enoto – nemško marko – kot zakonito plačilno sredstvo in njeno veljavnost od 20. junija 1948. Vsakemu prebivalcu zahodnega sektorja je zagotovil 60 DM (alokacija per capita, Kopfgeld, podjetjem po 60 DM na zaposlenega). Deželne in lokalne oblasti so bile upravičene do zneskov, ki so ustrezali šestini njihovih prejemkov v obdobju med 1. oktobrom 1947 in 31. marcem 1948. Banke so bile upravičene do zneskov velikosti enega odstotka stanja depozitov po zadnjem mesečnem poročilu pred 21. junijem 1948. Menjalnega razmerja med staro Reichsmark in novo marko ta zakon ni določil. Uvedel pa je enotedenski moratorij na vse obveznosti v RM in predpisal obvezno polaganje gotovine na račune pri bankah. Drugi zakon je bil emisijski zakon, ki je določil Banko nemških dežel, ustanovljeno marca 1948, za krovno banko prej ustanovljenih centralnih bank nemških dežel in ji naložil tudi odgovornost za emisijo nove DM v znesku 10 mrd. Njena pravna naslednica je leta 1957 postala Nemška zvezna banka (Deutscshe Bundesbank). Tretji zakon je zaokrožil reformo z natančnim predpisovanjem konverzije terjatev in obveznosti iz RM v DM.
Zanimivost tega zakona je bila tudi zahteva po izravnanem proračunu javnih oblasti. Nebančni depoziti so bili konvertirani v razmerju deset proti ena, polovica konvertiranega zneska je bila sprva zamrznjena. Oktobra 1948 pa je četrti zakon izbrisal 70 odstotkov zamrznjenega zneska. To je pomenilo, da je menjalno razmerje za največji del denarnega premoženja znašal 10 proti 0,65 oziroma 16 RM za 1 DM. S tretjim zakonom so bile terjatve bank do Reicha in NDSAP izbrisane, v zameno pa so banke prejele terjatve do dežel in pozneje do zvezne vlade. Preostale obveznosti privatnega sektorja iz finančnih pogodb, zavarovalnih pogodb in vrednostnih papirjev so bile preračunane po tečaju deset proti ena. Plače, pokojnine in rente so bile preračunane po tečaju 1:1. V 90-odstotnem zmanjšanju količine denarja v obtoku je po opravljeni denarni reformi 35 odstotkov novega denarja nastalo z začetno alokacijo (prebivalstvu, podjetjem, deželnim oblastem, železnici in pošti ter okupacijskim oblastem), 31 odstotkov s konverzijo in 34 odstotkov s posojili). Sedeminšestdeset odstotkov nove količine denarja je odpadlo na bančne vloge, 33 pa na gotovino v obtoku. Sočasno, pravzaprav dan pred denarno reformo in kljub zavezniškim zadržkom je Ludwig Erhard, direktor gospodarske uprave anglo-ameriške okupacijske cone, razglasil opuščanje kontrolnih mehanizmov, predvsem racioniranja in nadzora nad cenami. Tako je novi denar na pot pospremila tudi liberalizacija cen, ki je pomenila enega najpomembnejših ukrepov opuščanja reguliranega gospodarstva in oblikovanja tržnega gospodarstva.

Dan pred denarno reformo in kljub zavezniškim zadržkom je Ludwig Erhard, direktor gospodarske uprave anglo-ameriške okupacijske cone, razglasil opuščanje kontrolnih mehanizmov, predvsem racioniranja in nadzora nad cenami. Tako je novi denar na pot pospremila tudi liberalizacija cen.


Okupacijske oblasti so izvedle tudi davčno reformo in s petim zakonom drastično preuredile davčne stopnje. Pri tem so, v nasprotju z denarno reformo, veliko večjo besedo imeli nemški strokovnjaki, kar je bilo povezano s spremenjenim ameriškim stališčem, da morajo Nemci prevzemati čedalje več odgovornosti za oblikovanje in vodenje politike. Znižali so visoke obdavčitve dohodkov in premoženja in progresivno lestvico obdavčevanja podjetij. Hkrati so zvišali nekatere posredne in lokalne davke. Tistega dela Colm-Dodge-Goldsmithovega načrta, ki je predvidel oblikovanje mehanizma oziroma sklada za izravnavo bremen, pa okupacijske oblasti niso uresničile. Prepustile so ga nemškim oblastem, ki so ustrezni zakon sprejele leta 1952. Vendar sklad ni izravnaval bremen, ki so bila posledice prerazdelitve premoženja, postal je predvsem sklad za povračilo škode. Zanimivo, ta sklad živi še danes. Njegova življenjska doba je presegla življenjsko dobo marke. Federalna ureditev nemškega centralnega bančništva pa je bila odpravljena zaradi oblikovanja evropske denarne unije in uvedbe evra.

Z ukrepi za obnovo nemškega gospodarstva, denarno in davčno reformo, liberalizacijo cen in z Marshallovo pomočjo, ki je začela pritekati v Nemčijo par mesecev pred reformo, so bili tako v letih 1946–1948 postavljeni temelji za oblikovanje legendarnega Wirtschaftswunder, kot so že leta 1950 v londonskem časniku Times poimenovali nemške gospodarske dosežke. Posegi na področje denarja, davkov in cen so tako tvorili celovito ekonomsko reformo, po načinu izvedbe bolj podobni terapiji s šokom kot gradualizmu, ki jo Nemci štejejo za temelj svojega povojnega socialno-tržnega gospodarstva in otroka ordoliberalizma.

***

Dr. Neven Borak, Banka Slovenije

Prispevek ne izraža stališč Banke Slovenije.