Šola je dopustila, da so se starši povampirili

Ivana Gradišnik, vodja Familylab Slovenija, o trikotniku otroci, starši in učitelji.
Objavljeno
05. maj 2018 06.00
Posodobljeno
05. maj 2018 15.17
Ivana Gradišnik, vodja Familylab Slovenija FOTO: Jure Eržen
Patricija Maličev
Patricija Maličev
»Najbrž še nikoli ni bilo tako velikih razlik, kot so danes. Demokratizacija ima pač svoje posledice, med drugim tudi to, da se širi svoboda glede osebnih odločitev, prepričanj, pogledov, navad, vrednot … Ampak meni se zdi zato samo še toliko bolje, da so otroci izpostavljeni tudi razmeram, okoliščinam in realnosti, ki je drugačna kot doma. Hvala bogu!« pravi Ivana Gradišnik, vodja Familylaba, ki letos praznuje deseto leto delovanja.

Katere stereotipe o otrocih in vzgoji najpogosteje razbijate na Familylabu?

Na primer, da se otroci rodijo kot nepopisan list, asocialni in egocentrični, in da če jih temeljito ne obtešemo, obrusimo, po možnosti na poniževalen, kritičen ali vsaj pokroviteljski način, ne bodo zrasli v dobre, produktivne in zdrave člane družbe. Ta zmota še vedno vztraja v naši zavesti, čeprav dobro vemo, da smo ljudje in s tem seveda tudi otroci v resnici najmanj vse od rojstva globoko socialna, odnosna bitja, ki so za bližino, stik z drugim živim bitjem, še zlasti pa s svojimi starši pripravljeni narediti več kot vse – tudi iti prek vseh svojih mej. Naj samo spomnim, kaj vse so pripravljeni početi v svojo škodo otroci, ki jih starši spolno ali fizično zlorabljajo, da bi le zaščitili starše. Otrok bolj kot nekakšno vzgojno brzdanje v domnevni sebičnosti in egocentričnosti potrebuje našo podporo pri učenju in vaji, kako naj zaščiti svojo integriteto.

Ali pa, da otroci niso enakovredni drugim človeškim bitjem. To ljudje še vedno težko pogoltnejo. Mogoče zaradi po mojem neznosne pojmovne zmede. Enakovrednost ni enakost in tudi ne enakopravnost. Enakopravnost je politični pojem, ki sodi k ideji demokracije in z njim ni nič narobe – to je plemenita in vseskozi humanistična ideja. Vendar ko gre za odnose v družini in razmerja, utemeljena na ljubezni, kratko malo ne zadošča. V družini nismo ne enaki ne enakopravni, daleč od tega. Odrasli premoremo neznansko več moči na vseh nivojih: psihično, materialno, finančno, strukturno, fizično pa eksistencialno, ki se je praviloma sploh ne zavedamo, čeprav je najpomembnejša. Otroci, skratka, so nam prepuščeni na milost in nemilost. Enakovrednost pa je eksistencialni pojem in je povezana z vprašanjem temeljne vrednosti, ki jo imamo zgolj zato, ker smo. Enakovrednost pomeni, da sebe in druge jemljemo enako resno. Da nimamo otrok za manjvredna ali »nepopolna« človeška bitja, ki jih ni treba jemati resno samo zato, ker so toliko mlajši, manjši, manj izkušeni in šibkejši. Mislim, da je ta podmena morda celo ena najpomembnejših za prihodnost naše družbe, da ne rečem civilizacije in sveta nasploh.

Mogoče si je težko predstavljati, česa vsega na tej obli ne bi bilo več mogoče početi, če bi se dejansko pojmovali in drug z drugim ravnali kot z enakovrednimi, vendar se mi v vsakem primeru zdi dobra vaja v slogu. Vsekakor pa je vedno mogoče začeti doma, v svoji družini, s svojimi otroki.

Verjetno tu mislite na vzgojo kot dvosmerno cesto; ampak nemara bolj kot kadarkoli prej so starši primorani, najkasneje ob vstopu otroka v OŠ, sprejeti, da otrok pač je družbena pogodba in konec.

Hočete reči, da ga spustijo v svet zunaj, ki morda ni tak, kot bi si ga želeli ali odobravali … Govorite o tem?

Da, zgodijo se implikacije – z njim, ob njem, sočasno, na katere nimamo vpliva, si jih morda ne želimo, so nepovratne.

Res je. In res je tudi, da med »svetom zunaj« in posamičnimi »družinskimi svetovi«. Najbrž še nikoli ni bilo tako velikih razlik, kot so danes. Demokratizacija pač ima svoje posledice, med drugim tudi to, da se širi svoboda glede osebnih odločitev, prepričanj, pogledov, navad, vrednot … Pluralizem vrednot in moralni relativizem. Vse je dovoljeno in vsak ima svoj prav. Tako pač je dandanes. Ampak meni se zdi zato samo še toliko bolje, da so otroci izpostavljeni tudi razmeram, okoliščinam in realnosti, ki je hočeš nočeš drugačna kot doma. Hvala bogu! Pa ni važno, ali je boljša ali slabša, ne gre za to.

Verjetno je bilo vedno tako, tudi v času, ko sva midve hodili v OŠ. Zakaj se danes vse zdi tako tragedično in travmatično? In zakaj so reakcije staršev pretirano zaščitniške, vse je pretirano, znotraj in zunaj? Zato ker je bil šoli vzet ali pa ga je spustila – svoj guard?

Mislim, da je razlogov več in da je slika precej širša, kot si jo po navadi slikamo: češ, starši so histerični in preveč zaščitniški, šola se boji in je nemočna, otroci so pa nemogoči. Podoba je bolj kompleksna in daleč od tega, da bi bila tako črno-bela. Prvič, nekoč staršem ni bilo mar, ni jih brigalo, koliko kdo od njihovih otrok v šoli trpi ali ne. Odrasli so si mislili: »Če smo mi preživeli, boste tudi vi, tršica ima prav, stisni zobe, zdrži in gremo naprej.« Danes je staršev, ki razmišljajo tako, vedno manj. Kar samo po sebi sploh ni slabo – namreč brigati se za svoje otroke, biti občutljiv za to, kar se jim dogaja v šoli, kako jim je in zakaj. Problem je samo, če na drugi strani ni nikogar, ki bi tej sicer povsem razumljivi starševski skrbi, ko je treba, pristrigel krila, postavil meje. To, da je v šolskem sistemu toliko ljudi, ki ne znajo postavljati ne poklicnih ne osebnih mej, ne znajo zavarovati svoje strokovne in osebne integritete, ne znajo voditi produktivnega dialoga s starši, prevzemati polne odgovornosti za svoje poslanstvo – to je pravi problem. Starši so se morda res povampirili, ampak tako samopašno in agresivno se lahko v šoli vedejo samo zato, ker jim to tam nekdo dopušča. In če mene vprašate, so za to pač najbolj odgovorni ravnatelji – to je problem neadekvatnega in impotentnega voditeljstva.

image
Jure Eržen/ Ivana Gradišnik, vodja Familylab Slovenija


Drugič, mi smo še prihajali v šolo z določenim strahospoštovanjem. Poudarjam: strahospoštovanjem, kar ni isto kot spoštovanje. O tem se splača malo razmisliti, kaj je eno, kaj drugo, kaj bi zares radi in kaj zares pogrešamo. Ali lahko pristno spoštujem nekoga, ki se ga bojim? Kakšne spomine sploh imamo zares na šolo, učitelje in učiteljice? Ko na seminarju o vlogi staršev v šolskem procesu udeležence na začetku prosim, naj vsak od njih v eni besedi opiše prevladujoči občutek, kakršen ga je spremljal v šoli, so odgovori, milo rečeno, tragični. Če bi katero koli podjetje ocenjevalo stranke s takimi ocenami, bi že zdavnaj propadlo. Hočem reči, da ni vse, kar je v igri zdaj, samo po sebi slabo. Ta odmik od samodejnega strahospoštovanja in udinjanja avtoritetam, ne glede na to, kakšne so, je v eksistencialnem pogledu pomemben korak naprej od »dobrih starih časov«, kar se tiče tega, kaj je dolgoročno zdravo za posameznika in družbo kot celoto. Seveda pa je zoprno, če hočem, da bi me otroci ubogali, vendar se me ne bojijo. Kajti to pomeni, da me ne bodo več ubogali na ukaz samo zato, ker sem po poklicu slučajno učiteljica. Pomeni torej, da moram razviti neko drugo vrsto avtoritete, ki mi ne pritiče zgolj po funkciji ali izobrazbi, ampak temelji na tem, kdo sem. Mi pri Familylabu temu rečemo t. i. osebna avtoriteta.

Kaj naj bi danes bila avtoriteta učitelja?

Pri Familylabu poskušamo strokovne delavce navdihniti, da se začnejo ukvarjati z razvijanjem svoje osebne avtoritete. To je proces in seveda ni lahko. Sploh če si bil vse življenje vzgajan v prepričanju, da je treba biti priden, ubogati, slediti navodilom in ukazom od zgoraj in čim manj poslušati in izražati sebe. In večina ljudi, zaposlenih v šolskem in socialno-varstvenem sistemu, je prav takih – tako imenovanih »pridnih punčk«. Te torej poskušamo spodbuditi, da začnejo odkrivati, kdo sploh so in kaj hočejo, kajti tega oseba, ki se je razvijala v razmerah, kjer je bilo vedno bolj pomembno upoštevati drugega, sebe pa spregledati, kratko malo ne ve. Čut za lastno integriteto je eden od temeljnih pogojev za osebno avtoriteto: moraš vedeti, kdo si in kaj hočeš. Z drugimi besedami, sebe moraš jemati resno. Otroci pravilom, navodilom in ukazom ne sledijo zato, ker bi bili ti tako plemeniti ali objektivno dobri ali odlično utemeljeni. Otroci najraje, pa čeprav namrgodeni, sledijo ljudem, ki sebe in druge jemljejo resno. Tudi če jim to, kar v tistem hipu terjamo od njih, morda ni všeč. Zakaj? Ker nič ne zbuja spoštovanja drugih bolj kot to, ko sebe in druge jemljemo resno. To je lepilo, na katero se lepijo tako odrasli kot otroci. Nič torej ne pomaga, če moraliziramo, zakaj je dobro, koristno, plemenito ali modro, da delamo domače naloge, se učimo ... Na otroke in mladostnike pa tudi na odrasle to ne naredi nobenega vtisa, samo odbija jih. Vtis – in s tem željo slediti nam – v resnici naredimo drug na drugega s svojo avtentičnostjo, osebno govorico, skrbjo za integriteto, z odgovornostjo, ki jo prevzemamo za svoje besede, misli, čustva, občutke, dejanja, potrebe, želje, sanje, fantazije – vso paleto.

Če se vrneva: zakaj je toliko intervencij staršev v šoli, zakaj se dvomi o primernosti in učinkovitosti izobraževalnega sistema poglabljajo, zakaj se zdi, da nič ni tako, kot bi moralo biti?

Lahko je reči: »Starši so preveč zaščitniški, preveč negotovi, pojma nimajo, nekoč nismo komplicirali, kaj se pa grejo, nimajo svojega življenja …« To je površinska podoba, čeprav bolj ali manj tudi drži. Vendar to ni vse. Meni se zdi zanimivo vprašati tudi, kako to, da je tako? Kaj se je zgodilo? So res samo starši sami po sebi na lepem toliko trčeni ali je morda v tej zgodbi več igralcev? Ali ne drži tudi, da se je v zadnjih dveh desetletjih utrdil družbeni konsenz glede tega, da ni pomembno znanje, ampak ocene? Ali ni res, da so birokratske vrednote povsem povozile pedagoške vrednote, tako da je pomembno samo še, kaj je korektno ali pravilno, nič pa ni pomembno, kaj je dobro ali prav? Ali je res nerelevantno, da je politika v spregi z delom stroke – tiste pač, ki je pri koritu – učinkovito uzakonila izobraževalni sistem, ki temelji na nezdravi storilnosti, asocialni tekmovalnosti, takšnem in drugačnem točkovanju, servilnosti, neprevzemanju odgovornosti, zaviranju ustvarjalnosti, demoniziranju napak kot nečesa, česar v življenju ni dopustno niti početi, kaj šele priznati, in skupinskem vdajanju fantazmi, da so dobre ocene zagotovilo za srečno, zdravo in izpolnjeno življenje? Od kod prepričanje, da so za tak razvoj dogodkov krivi le nekakšni moteni sodobni starši, ne pa, recimo, prav generacija babyboomerjev, ki je dejansko ustvarila tak sistem s takšnimi vrednotami?

Po domače povedano pa: starši so padli na finto, vsi smo padli na finto. Ne glede na vse imamo šolski sistem, kjer je možnost prehajanja z enega nivoja na drugega ali iz ene smeri v drugo v primerjavi z večino drugih praktično povsem odprta. Moja hči je to dojela pri rosnih trinajstih, ko je začela hoditi po informativcih: »Mami, pa saj je čisto vseeno, kam se vpišem. Gimnazijski program je itak povsod enak in itak lahko z vsake srednje prideš na vsak faks.« Koliko lažje in lepše bi bilo življenje tisočev slovenskih družin, če bi se tega zavedeli tudi odrasli. In čas in energijo ob redkih večerih, ko se sploh še srečajo, rajši porabljali za bistveno pomembnejše reči, kot so šolske zdrahe.

Ampak vsi starši in nato še otroci z njimi se zadnja leta OŠ ukvarjajo samo s seštevanjem točk.

Vem. Vsi norijo. Mogoče smo prvič v zgodovini priča trenutku, ko so dejansko vsi partnerji v sistemu nezadovoljni in trpijo: starši, učitelji in otroci. Nekoč so trpeli samo otroci, danes pa ni več tako, vsi se pridušajo, kako je to grozno, nemogoče, kako jim uničuje življenje in odnose v družini, v razredu, v zbornici. Razlog za to je sistemsko nasilje, ki se ga vsi zavedajo. In vendar vsi privolijo v špil. Ne vem, zakaj. Mogoče se pustimo nategovati iz istega razloga, ki sva ga že omenjali: ker nas večina ni bila vzgajana tako, da bi se naučili slediti sebi, da bi znali kritično presojati, kaj ima smisel in kaj ne. Bojimo se, strah nas je, kaj pa če …? In potem sodelujemo v zločinu, vedoč, da je popolnoma noro, škodljivo za nas, za otroke, za odnos med nami ... Dejansko ni nobene korelacije med dobrimi ocenami v osnovni ali srednji šoli ter zadovoljstvom, srečo in občutkom izpolnjenosti pozneje v življenju. Ni.

In kar je najhuje: ker se vsi strinjamo s to prevaro in ker dopuščamo, da se sistem razvija v smeri, kot se, imamo danes – kar najbolj zamerim današnjemu sistemu – javno osnovno šolo, ki še poglablja socialne razlike, namesto da bi delovala kot izenačevalec možnosti! Preden naprej bentim, naj vendarle tudi izrečem: današnja šola je težja, bolj zahtevna kot nekoč. Samo preštejmo ure, ki jih otroci morajo preživeti tam, in število predmetov. In če nam to ne zadošča, lahko poskusimo rešiti kakšen test. Jaz sem zadnjič poskusila rešiti test za biologijo za 1. letnik gimnazije, in čeprav sem hodila na poljansko gimnazijo, ki kotira višje od hčerkinih »Most«, čeprav sem bila še kar brihtna odličnjakinja in Zoisova štipendistka, nisem znala pravilno odgovoriti niti na eno vprašanje. Iskreno povedano, večine vprašanj niti razumela nisem.

image
Jure Eržen/ Ivana Gradišnik, vodja Familylab Slovenija


Torej: ker je tako, je učiteljicam v resnici jasno, da ne morejo med poukom v miru predelati vse snovi, da ne morejo v tistem času, ki ga imajo na voljo, vsem ustrezno razložiti vsega, kar imajo v učnem načrtu, narediti vseh nalog za utrjevanje, ki bi jih bilo vredno narediti itn. Zato apelirajo na starše, naj »sodelujejo«, naj poskrbijo, da bo domača naloga narejena, da se bodo otroci popoldne učili, naj razložijo otrokom snov, ki je v šoli niso utegnili. Šola, skratka, od staršev pričakuje in zahteva nekaj, kar jim v isti sapi očita! To ni samo paradoks, to je čisti pat. A ne bi bilo bolje, če bi vsi skupaj – starši in učitelji – dvignili roke in rekli, oprostite, ampak te norosti se ne gremo več.

Najbolj pa zamerim – in to je najbolj zavratna in za družbo v celoti najbolj škodljiva posledica sistema in prakse, kakršne imamo – to, da naša javna osnovna šola še poglablja družbene razlike, namesto da bi delovala nasprotno, čemur je v prvi vrsti tudi namenjena. Torej, namesto da bi otrokom iz prikrajšanih okolij ponudila boljši štart, boljšo podlago, da bi delovala kot izenačevalec neenakih začetnih možnosti, nasprotno nepravičnosti in deprivilegiranost še poglablja. Že jaz sem kdaj v zagati, ko moram hčeri, recimo, razložiti deljenje z ostankom ali pa me prosi za pomoč pri kaki strahoti tipa analiziranje besednih vrst, ker je snov zamudila zaradi bolezni, učiteljice pa nimajo časa, da bi v takih primerih vseeno poskrbele za razlago. Kaj pa naj nekdo, čigar starši imajo morda samo osnovno šolo? Ki ne vejo, kaj sploh so besedne vrste, in jim tega niti ni treba vedeti? Ali pa so prišli od drugod in niti ne znajo dobro slovensko?! Kaj pa naj njihovi otroci? Kako naj jim doma razlagajo snov, o kateri še slišali niso, pomagajo delati domače naloge, čeprav niti sami ne znajo dobro pisati, jih učijo uporabljati powerpoint, čeprav nimajo računalnika? No, vidite, to jaz osebno najbolj zamerim naši osnovni šoli. Da ne premore nobene občutljivosti za to, da nismo vsi starši niti zmožni niti morda voljni amortizirati pomanjkljivosti in norosti šolskega sistema. In da to niti ni naloga staršev. Kvečjemu obratno je!

Je danes osnovnošolsko življenje res toliko težje, kot smo ga imeli mi? So današnji otroci, rečeno zelo na splošno, res pametnejši, kot smo v njihovih letih bili mi, ali samo več vedo, kot smo takrat vedeli mi?

Ne vem, jaz si ne bi upala reči, da so pametnejši. Mogoče si pred nami več upajo izraziti ali pa imamo zato, ker se nas ne bojijo več tako zelo, večji dostop do njihove notranjosti, tako čustvene kot intelektualne. Intelektualna nam je očitno bolj všeč, kar zadeva dostop do čustev, pa nas včasih bolj frustrira, kot da bi bili nad tem registrom navdušeni, ampak vseeno, opozarjam, to je vse dobro, to je ja veliko bolje, kot je bilo nekoč, ko smo morali živeti dvojno življenje, da smo staršem prihranili resnico o sebi, ker smo vedeli, da je ne bodo zmogli prenesti.

Današnja mladina res ne zna več latinsko in ne bere več grških mitov, ampak kaj pa vem … morda pa znajo in vejo kakšne reči, o katerih mi nimamo pojma. Tisto o apatični mladini, recimo, ki da je nič ne zanima, ne drži. Ravno včeraj sem brala, da raziskave kažejo, da mladi med 17. in 25. letom po zanimanju za politično daleč prekašajo vse nas v tako imenovanih srednjih letih. Mislim, da samo še starejši od 65 let kažejo še večje zanimanje za politiko. Name to nenehno zgražanje odraslih nad tem, kako neizobraženi in nevzgojeni da so današnji otroci, ne naredi prav velikega vtisa. Če nič drugega, je to mantra, ki jo ponavlja prav vsaka generacija v zgodovini človeštva doslej. Obstajajo citati, pripisani Sokratu in podobnim, ki se pritožujejo nad »današnjo mladino«, pa bi jih zlahka pripisal kakšnemu današnjemu dušebrižniku, sploh ni razlike v pritoževanju. Mogoče ni toliko problem v tem, da otroci in mladina nič pametnega ne govorijo in počnejo, kolikor je problem, da mi odrasli ne slišimo in ne vidimo vsega tistega, kar je pod površjem.

Osnovna šola je najbolj kompleksen prostor, ki ga je človek v današnjem času lahko deležen, starejši ko bo, v več »specializiranih« okoljih se bo znašel in vedno manj opravka bo imel z raznolikostjo odnosov in ljudi. Govorim o socializaciji.

Res je, tam si vržen v talilni lonec, kot še nikoli doslej se lahko učiš spoznavati, sprejemati različnosti in realnost, kakršna je. Pa ne mislim fatalistično ali v smislu samodestruktivne vdanosti v usodo. Mislim na to, da se učiš živeti v kompleksnem svetu, ki je med drugim poln tudi takih ljudi, ki ti bodo šli na živce, ki te bodo hoteli prizadeti, ki bodo popolnoma nekompatibilni s tabo. Na svetu, kjer je vse polno krivičnosti in ponižanj in ni vse samo pravljica, kot je morda doma. Pa nočem reči, da je treba otroke, če hočemo, da v tem grobem in trpkem svetu preživijo, čim prej utrditi in spodbujati k brezčutnosti, zato da se sprijaznijo, da je svet z ljudmi slab in grd. Nasprotno, mislim, da je odgovor v tem, da je treba otroke podpreti, da ohranijo in še okrepijo tipične otroške lastnosti: senzibilnost, čut za pravičnost, kolegialnost, solidarnost. Lepo bi bilo, če bi zasukali zorni kot in dojeli, da je najbrž najbolj produktiven odgovor na kaos in nasilje, ki nas obkroža – empatija.

In sva pri enem bolj zlorabljenih pojmov danes.

Čim beseda postane modna, jo posilimo. Tako pač je. Z agresivnostjo smo naredili podobno, zato smo našo prejšnjo konferenco posvetili tej temi, letošnjo pa njenemu eksistencialnemu dvojčku, empatiji. Želeli smo malo razdelati, kaj naj bi empatija bila in zakaj mislimo, da je najustreznejša pot, če hočemo ustvarjati družbo, ki temelji na solidarnosti, odgovornosti, človečnosti, razumevanju, ne pa na antagonizmih in bitkah, kdo bo koga in kdo je močnejši. Meni se zdi, da prihaja do nesporazuma, ker jo starši enačijo s sočutjem, ki tudi vsakemu pomeni svoje, ali pa pomen zožijo na to, da si empatičen, če si vselej prijazen in razumevajoč. To ni empatija. Ne gre za to, da moram biti vedno prijazna, vse prenesti z nasmeškom, sladkobno gruliti, tudi ko me v sebi razganja od napetosti, se pretvarjati, da mi kaj ni všeč ali da me jezi in podobno. To ni empatija, ampak pretvarjanje. Empatija tudi ne pomeni, da čutim, kar čuti otrok. To je zlitje, konfluenca in načeloma sploh ni produktivno psihično stanje. Ko se zlijem s koktejlom viharnih čustev, ki prevzemajo otroka, izgubim sebe.

Otrok danes načeloma ne pretepamo več in jih večinoma ne ponižujemo in ne sramotimo več tako zelo neposredno kot kdaj prej, kar je po mojem samo po sebi odlično. Ampak to ne pomeni, da jih ne omalovažujemo, ponižujemo, spregledujemo, izrabljamo na druge, manj očitne, bolj sofisticirane načine.


Na tak način otroku ne morem pomagati, mu biti v oporo, mu pomagati, da se izvije iz primeža čustev. Starši morajo ostati »zunaj«, trdno na svojih nogah. Otroci v trenutkih, ko jih razmetavajo viharna čustva, potrebujejo odraslega, ki jih vidi in razume, kaj se dogaja, in ki to lahko sprejme oziroma zdrži nelagodje, ne da bi se pustil zajeti v čustveni vrtinec. Gledati in poslušati frustriranega, nesrečnega, jeznega ali besnečega otroka ni lahko – zdržati ob njem, ne da bi še sami postali frustrirani ali besni in ne da bi ga zaradi njegovega afekta obsojali, kritizirali, mu očitali, je težko in v nasprotju z vsem, česar smo sicer vajeni in kar avtomatično počnemo. Nelagodje in tesnoba, ki se nam odraslim dvigneta iz želodca v teh momentih, sta velika. Tudi zato, ker sami v otroštvu večinoma nismo imeli priložnosti, da bi ustrezno integrirali svojo agresivnost in druga čustva, ki jih imamo za neprijetna. Ampak prav to otrok potrebuje, če hočemo, da se z leti nauči konstruktivno izražati agresivnost in razvija zmožnost za empatijo.

Zakaj v takšnih situacijah starše načeloma zanima samo njihov otrok in ne počutje cele skupine, razreda?

Takšni časi so. Iz zgodovine vemo, da za obdobjem prisilnega kolektivizma in privilegiranja skupnega nad posamičnim nihalo ponavadi zaniha v drugo skrajnost in sledi obdobje ekstremnega individualizma. Kot da bi v temeljnem in večnem konfliktu med konformizmom in integriteto, ki nas zaznamuje, družbeno telo poskušalo spet ujeti ravnovesje, vendar zato, ker je tako dolgo viselo na eni skrajnosti, zdaj mora nekaj časa obviseti še na drugi, preden se lepše uravnovesi. Mislim, da tudi zato zadnjih 20 let pri nas tako zelo zaznamuje kult sebičnosti in individualizma, poleg tega, da je sestavni del neoliberalistične logike. Starši nismo pač ne več ne manj kot del te družbe in nobenega razloga ni, da bi v razredih in šolah veljala drugačna logika ali vrednote kot v drugih podsistemih.

Ampak individualizem in empatija lahko hodita tudi z roko v roki.

Nikakor se ne izključujeta, sta tudi povezana. Če se malo igram s termini, bi lahko rekla, da je čut za lastno integriteto uspešno izpeljana individuacija. Šele ko vem, kdo zares sem, lahko manj popačeno vidim tudi druge. Ko premorem samospoštovanje, lahko pristno spoštovanje naklanjam tudi drugim. Družbena odgovornost se poraja iz osebne odgovornosti – in ne obratno, kot zmotno verjamemo. Najčistejša oblika solidarnosti se poraja, ko se lahko ljudje svobodno namenjamo drug drugemu, ne pa zato, ker se čutimo dolžne zadovoljiti drugega. Samo v tem primeru v ozadju ni skrivne preračunljivosti in mešetarjenja s čustveno valuto.

Lepo ste to povedali.

Ne morem zares imeti empatije za drugega, če je najprej ne premorem zase, do sebe. Tisto potem ni empatija, mogoče je žrtvovanje ali pokroviteljstvo. Smo pa vsi mi nenehno, po večkrat na dan, v primežu tega, čemur pravimo temeljni eksistencialni konflikt – to je konflikt med mojo integriteto na eni strani in prilagajanjem drugim, med zvestobo sebi in pripadnostjo skupnosti oziroma med osebno in družbeno odgovornostjo. Obe plati sta človeku eminentni, vsi potrebujemo oboje. Smo samosvoja, od drugih oddvojena bitja, ki hkrati potrebujemo občutek, da smo del nečesa širšega, večjega. Smo odnosna bitja, družbena bitja, ki potrebujemo stik z drugimi, da preživimo. Ne gre za ali-ali, gre za ravnovesje. Kako biti sam svoj in obenem zmožen pristnega stika z drugimi. To je bistvo empatije.

Kako biti sam svoj in hkrati skupaj z drugimi?

Kaj je ponavadi prva otrokova beseda, če preskočiva mamo? Ali pa prva, ki nam gre na živce? Ponavadi sta to ne in sam. Otroci ju začnejo z veseljem izrekati okrog poldrugega leta, ko se začne famozno obdobje tako imenovane trme, ki pa v resnici sploh ni to, ampak je prvo pomembno obdobje v življenju človeškega bitja, ko začne odkrivati, da je dejansko samostojna oseba, ločena od drugih, z močjo samostojnega mišljenja, ki celo lahko vpliva na svoje življenje. To je prva priložnost v življenju, ko lahko začnemo odkrivati, kdo sploh smo. Tista ne! in sam! nista nobeno znamenje asocialnega upora ali nezdrave trme, ampak pristen izraz navdušenja nad spoznanjem, da sem sam svoj človek, ki je zmožen odločanja o sebi in samostojnih potez. To je vrhunec zdravja in eksistencialne radosti, ne pa anomalija ali zoprna motnja, se pravi težava, ki jo je treba nekako zatreti ali vsaj prevedriti. Druga velika priložnost v življenju za nadaljevanje tega procesa je seveda puberteta. In lahko se zanesemo, da bolj ko smo ob prvi priložnosti zatirali in kritizirali vznik samostojne osebnosti, toliko bolj glasna, silovita in konfliktna bo druga doba. K sreči, rečem jaz, ker potem morda še obstaja možnost, da ga le zaslišimo in uzremo.

image
Jure Eržen/ Ivana Gradišnik, vodja Familylab Slovenija


In smo pri najtežji stvari, socializaciji …

Socializacija ni to, da otrokom pripovedujemo, kako bi morali živeti. To ni socializacija, to je samo pridiganje in pedagogiziranje in v glavnem nima trajnega učinka niti ne naredi na otroke vtisa. Pomemben del socializacije poteka med vrstniki stran od nadzora odraslih. Vrstniška socializacija je tisto, kar mi danes tako težko prenesemo. Je dvoriščna kultura, življenje v razredu, pozicioniranje v vrtčevski skupini, je eksperimentiranje. Če opazujemo druščino fantov na dvorišču, vidimo, da se po petkrat na dan hierarhično prepozicionirajo. Tako se učijo, kdo sem jaz, kdo si ti, kdo je on. Zato da vem, kako je čutiti, ko sem prizadet ali žalosten, me mora kdaj kdo prizadeti ali užalostiti. In obratno. Kje so moje meje, ni akademsko vprašanje. Svoje meje prepoznam šele, ko kdo kdaj trči vanje. In meje drugega lahko spoznam, ko vanje trčim in dobim o tem povratno informacijo, iz katere se naučim nekaj novega o drugem, pa tudi o sebi. To so dragocena, formativna izkustva.

Meni je recimo zelo pomemben spomin na dogodek, ko sem prvič spoznala, da sem lahko tudi brezčutna in hudobna, hkrati pa tudi, da taka nočem biti. Stara sem bila okrog pet let in bilo je na tistem malem igrišču pri telovadnici na Taboru. Ne vem več, kako to, ampak na igrišču sva bila sama jaz in neki ne več kot triletni deček. To so še bili časi, ko sva se dejansko lahko v soboto dopoldne na igrišču znašla tri- in petleten otrok, sama samcata, nikjer nikogar. Ta deček je v meni v hipu zbudil nekakšen odpor, celo gnus. Videti je bil zanemarjen, pod nosom zasušeni smrklji, lica marogasta od solznih sledi – očitno je pred kratkim jokal. Tipična žrtev. Ljudje to med sabo vohamo, otroci pa sploh. Mislim si, da sem instinktivno začutila: »Aha, evo ga, končno nekdo, ki je še večji revček kot jaz.« Bilo je kot magnet. Ni bilo premišljeno. Bilo je, kot da bi se del mene odločil preizkusiti, kako je, če se zneseš nad drugim. In sem se. Če skrajšam: videla sem, da ga je strah skočiti z najvišje stopničke na igralu, zato sem mu rekla, naj le skoči, saj da ga bom ujela. In sem ga: prvič in drugič. Tretjič, ko mi je že čisto zaupal, sem pa kot od hudiča obsedena v zadnjem hipu stopila korak nazaj. Nalašč. Mali je čmoknil pred mano na tla, ampak ker ni bilo visoko, mu ni bilo hudega – pravzaprav je spoznal, da celo zna sam skočiti z najvišje stopničke. Ne spomnim se, ali je zajokal, se pa spomnim njegovega izraza na obrazu, ko se je ozrl vame; bila je mešanica razočaranja, bolečine in skoraj nejevere. Totalno me je pretreslo. Sama sebe sem pretresla.

Tega ne boste zlahka pozabili.

Ne samo, da ne bom pozabila, spomnim se tudi večtedenskih občutkov krivde, ki so me preganjali. Spomnim se, kako sem dolgo v noč razmišljala, zakaj sem to naredila. Kako je to možno, da sem jaz, zgled pridnosti in ustrežljivosti, storila tako strašno reč? Spomnim se tudi, da je del mene že takrat pri tistih letih kakor da vedel, da sem se na tak način poskušala znebiti pritiska lastne tesnobe in bolečine. Mogoče sem z njim ravnala tako, kot sem čutila, da se ravna z mano? Da ko me je strah in sem žalostna, ni nikogar, ki bi me ujel? Hočem tudi reči, da je vedenje otrok vedno pomenljivo, da ni nikoli zgolj kaprica ali naključje, da ima svoj namen in sporočilo. Moje glavno spoznanje iz tega socializacijskega eksperimenta je bilo, da takih reči nočem početi, ker se potem počutim še slabše. Spoznala sem nekaj pomembnega o sebi.

Imajo danes otroci sploh možnost tako eksperimentirati glede socializacije?

Gotovo je težje kot nekoč, ker jih nenehno preveč nadzorujemo. Pa ne da je treba otrokom kar pustiti, da se med sabo pobijejo. Potrebujejo pa prostor in čas za urjenje v medosebnih odnosih, postavljanju zase, v sklepanju prijateljstev, v tem, kako je, ko te prijatelji izdajo ali razočarajo ali ko ti koga izdaš … in to po svoje, z vsemi napakami in grehi, ki sodijo zraven. Od nas predvsem potrebujejo pripravljenost, da jih poslušamo, ko jim je hudo, ne da bi jih poskušali prepričati, da že ni tako hudo. Potrebujejo tako imenovano empatično pričo, ne pa nenehnega intervencionizma. Ni nam treba paziti, da se jim ja ne bi nikoli zgodilo nič neprijetnega, ni nam treba imeti vsega pod nadzorom in že vnaprej preprečevati vsako možnost za kakršen koli konflikt. To je, recimo, eden od lajtmotivov med današnjimi starši. In za to grejo ogromne količine energije, koristi pa nobene.

Sicer pa, življenje postane zelo naporno, starši se do konca iztrošijo, otroci so le objekt za starševski projekt, kar nikoli ni dobro za njun odnos, poleg tega pa ne dobijo priložnosti za srečevanje z realnim svetom in vajo v soočanju s konflikti. Sploh pa ne deluje, vsaj ne tako, kot si starši mislijo, da bo. V najboljšem primeru se otroci uprejo in s takšnim ali drugačnim »problematičnim« vedenjem dajo staršem opozorilni znak. Tako zelo so se trudili za idilo, zdaj gre pa vse vedno bolj narobe. Ko se to zgodi, je to za starše dragocena priložnost, da se ustavijo in razmislijo, kaj pravzaprav počnejo in zakaj. V najslabšem pa otroci sodelujejo do konca in postanejo, kot temu rečejo v šolskih svetovalnicah, priučeno nemočni.

Mar ni najbolje, da se otrok v takšnih primerih upre?

Ja, seveda, če starši najedamo otrokovo integriteto in se nam otrok upre, je to vedno dobro, ker nam daje možnost, da kaj spregledamo. Včasih se mi zdi, da je v tem smislu otrokom in mladostnikom danes celo težje kot preteklim generacijam. Če so starši ves čas dobri in prijazni in vse naredijo zate in ti ničesar ne odrečejo in vedno najdejo rešitev zate – kako naj zaupaš občutku, ki ti pravi, da te v resnici sploh ne vidijo? Kako odrečeš staršem hvaležnost za nekaj, kar velja za tako ljubeče? A ni morda še težje premagati občutkov krivde? In če je to res, a ni morda tudi to eden od razlogov, da mladi ljudje danes tako dolgo ostajajo odvisni od staršev in da so premalo uporniški? Ne zato, ker bi jim bilo lažje, kot jih ponavadi obsodimo, ampak ker je težje?

Res je, da otrok danes načeloma ne pretepamo več in jih večinoma ne ponižujemo in ne sramotimo več tako zelo neposredno kot kdaj prej, kar je po mojem samo po sebi odlično. Ampak to ne pomeni, da jih ne omalovažujemo, ponižujemo, spregledujemo, izrabljamo na druge, manj očitne, bolj sofisticirane načine. Trendi, če tako rečem, tako imenovanega »novoromantičnega«, »helikopterskega« ali pa »kerlinškega« starševstva – kar so različne »struje« tistega, kar strokovnjaki in glas množic ponavadi imenujejo permisivno starševstvo – so prav tako do otroka poniževalni. Če nič drugega zato, ker ga spregledujejo kot osebo, kot samostojno in kompetentno človeško bitje. In ko se otrok temu upre, je to vedno dobro.

Poleg tega se pod vso to kakor da permisivno krinko ponavadi še vedno skriva dobra stara fantazija o tem, da če otroci ubogajo, to pomeni, da sem dobra mama. Na koncu koncev vsi sanjajo o tem, da bi otroci preprosto ubogali. Razlika je v tem, da tega niso več pripravljeni dosegati grobo in na silo kot nekoč, ampak zlepa in prijazno. Ampak to sta dve plati istega kovanca. To je enako manipulativno in tudi tako vzgajamo otroke v nekritično poslušnost, namesto v odgovornost. Nočem, da me ubogaš, ker te tepem in se me bojiš. Hočem, da me ubogaš, ker sem tako prijazna in potrpežljiva in toliko naredim zate in namesto tebe – to je še vedno vezana trgovina, samo valuta je druga. Enako nespoštljivo in pravzaprav nevzgojno.

So vas doma starši kdaj udarili?

Trikrat v življenju sem bila tepena: ko sem nekaj ukradla, ko sem nekaj prikrila, tretjič pa, ko sem za vikend na skrivaj priredila doma žurko. Naj povem, da je bil v vseh treh primerih tepež popolnoma nepotreben. Peza moje slabe vesti je bila že sama po sebi dovolj velika in je povsem zadoščala za razvoj nadjaza ali vesti ali kakorkoli že kdo reče. Očetu je bilo sicer vsakič žal in se mi je vsakič opravičil, kar je vedno dobra poteza, ki jo priporočam. Ko ugotovimo, da smo ga polomili, da nam je spodrsnilo, nas zaneslo, da smo naredili napako, se splača opravičiti. Kadarkoli že, tudi če pol stoletja po dogodku. Nikoli ni brez veze.

Sama od tega nisem travmatizirana, trdim pa, da za to ni bilo prav nobene potrebe. Tudi brez tega tepeža bi zrasla v enako moralno osebo. Najbolj zanimivo pri tej izkušnji pa je zame osebno tole: ko se me je oče prvič spravil kaznovat, mi je dal možnost, da sama določim vrsto kazni. Lahko sem izbirala med desetimi udarci po riti, dvema urama klečanja na rižu ali pa tem, da en teden ne govori z mano.

Aha, »duhovne vaje«, tihi dnevi, zelo znano.

Zanimivo mi je to, da sem pri štirih letih potrebovala natanko pol sekunde za odločitev, da hočem deset udarcev po riti. Popolnoma jasno mi je bilo, da bi bilo živeti en teden, kot da za očeta ne obstajam, veliko hujša in bolj boleča izkušnja od par po riti. Pri štirih letih.

Dejstvo je, da tudi če otrok ne pretepamo in ne nadiramo, to še ne pomeni, da jih ne trpinčimo. Kar se tiče fizičnega kaznovanja sicer, ni bojazni, da se bojo slovenski starši tega kar odrekli, ker ankete kažejo, da najmanj 50 odstotkov staršev otroke še vedno tudi tepe. Ob tem pa je tu še cela paleta prefinjenih čustvenih manipulacij in psihičnih zlorab, ki so po mojem še dosti bolj zavratne, ker so manj očitne in otrok še težje verjame, da ni nekaj narobe z njim, ampak s starši.

Zakaj naj bi bilo narobe, da otrok vidi koga od staršev v vsem, kar je, tudi ko je slabe volje, tudi ko zaloputne vrata, ko se utrujen vrne iz službe, zakaj bi ga moral vedno videti razpoloženega in pripravljenega na akcijo?

Kričanje na otroke sicer ni potrebno, pa ponavadi tudi ni produktivno, čeprav se nam vsem dogaja, ampak drži pa, da je eden temeljnih pogojev za razvoj empatije, da sem deležen in imam možnost izkusiti in biti priča vsem čustvom s palete, brez cenzure. Sama čustva ne poškodujejo, ne ranijo – ranijo besede, ki spremljajo čustven izbruh. Samo dejstvo, da sem jezna zaradi tega ali onega, ne škodi nikomur. Problem je, če nisem zmožna prevzeti odgovornosti za svojo jezo in če preložim krivdo za svojo jezo na otroka. To je tisto, kar boli, kar škodi. To je ključna razlika. In tudi otroci morajo imeti možnost in priložnost doživljati, spoznavati, predelovati vsa čustva s palete. Ampak tega se ne morejo naučiti na predavanjih, to morajo izkusiti, preizkusiti, doživeti. In temu procesu učenja sta med drugim namenjena otroštvo in mladost.

Najbolj pa zamerim to, da naša javna osnovna šola še poglablja družbene razlike, namesto da bi delovala nasprotno, čemur je v prvi vrsti tudi namenjena. Torej, namesto da bi otrokom iz tako ali drugače prikrajšanih okolij ponudila boljši štart, boljšo podlago, nepravičnosti in deprivilegiranost še poglablja.


Tudi pojem agresivnosti je zelo zlorabljen.

Krasen primer. Zadnjih dvajset let vlada v vzgoji in izobraževanju kult sreče in zadovoljstva. Vsi bi morali biti srečni in zadovoljni. Še posebej nas motijo tako imenovana negativna čustva, kar je sicer zmotna delitev – čustva niso negativna ali pozitivna, čustva samo so –, ampak je, žal, še vedno v rabi. Sploh težko pa prenesemo pogled na jeznega, agresivnega, frustriranega otroka. In potem na vse mogoče, pa čeprav karseda prijazne in sladkobno pedagoške načine – od preusmerjanja pozornosti do famoznega »odmora« – poskušamo otroka prepričati, naj svojo frustracijo, svoj občutek čim prej zanika, pospravi, polika. Ampak kako naj otrok čustvo integrira, če ga nima priložnosti niti priznati in spoznati? In seveda praviloma pred sabo niti nima nobenega pravega zgleda, kako naj bi zrel odrasel človek sploh ravnal s svojo agresivnostjo – ker, bodimo pošteni, koliko pa je med nami takih? Ja, čustva se je treba naučiti obvladovati. Ampak obvladovati ne pomeni potlačiti, zatirati ali zanikati.

Po kakšne stvari prihajajo starši v Familylab? Pridejo reševat sebe? Svoje otroke?

V glavnem pridejo zato, ker jim bodisi ni všeč, kako se vede otrok, ali pa jim ni všeč, kako se sami vedejo, in z otrokom bi radi imeli boljši, kvalitetnejši odnos. Po vsebini se to razpenja od vprašanj tipa »kako naj ga zvečer spravim spat, ne da bi nazadnje izgubila živce« ali pa »moj otrok nič ne je« do »kaj naj naredimo, ker ima v šoli same cveke in doma nič ne sodeluje« in vsega, kar je vmes. Pridejo, ker so se znašli v takem ali drugačnem konfliktu z otrokom ali zaradi otroka. Zanima jih, kaj naj naredijo, da bi bilo konflikta čim prej konec. Pridejo, ker so negotovi ali pa jih je strah. Pridejo, ker so se zaobljubili, da ne bojo počeli reči, ki so jih počeli njihovi starši, potem pa ugotovijo, da, ko so najbolj frustrirani, počnejo točno to, in potem imajo slabo vest. Pridejo, ker jih nekaj žuli, pa kava s prijateljico ali starševski forumi ne zadoščajo. Nekateri pridejo, ker so v starševstvu osamljeni, nekateri pa povejo, da pridejo tudi samo zato, ker je na naših dogodkih dobro vzdušje, ker vedno vseeno izvejo kaj novega ali zanimivega ali ker si preprosto želijo vzeti čas zase, proč od obveznosti in otrok. V vsakem primeru pa pridejo, ker čutijo veliko odgovornost in ker jim je mar. Tega, da priznavajo, da so negotovi, jim ne bi smeli očitati in jih s piedestala kritizirati. Med drugim živijo v času in svetu, kakršen pač je. Poleg tega otroci ne potrebujejo nezmotljivih staršev, ki vedno vse vejo in jim je vse jasno, oziroma takih, ki to mislijo. Potrebujejo zmotljive, včasih krivične, iracionalne, krvave pod kožo, kakršni ljudje pač smo. Vprašanje je, ali se tega zavedamo, priznamo in za to sprejemamo odgovornost. In vprašanje je, ali lahko vzgojo raje kot mehansko veščino dojemamo kot dragocen vzajemni proces, tako da smo se zmožni vsaj kdaj uzreti v otrokovih očeh in spoznati kak nov, mogoče manj prijeten del sebe? To je zgled, ki ga od nas potrebujejo otroci.