V šolskem sistemu, ki se navzven zdi urejen, skoraj samozadosten, zeva praznina tam, kjer bi morala biti njegova največja moč: pri razumevanju otroka.

Galerija
Mateja Hudoklin in Marko Kalan FOTO: Jože Suhadolnik
Stroka v slovenskem šolskem prostoru že dolgo govori jasno in natančno: obstajajo koncepti, protokoli in modeli pomoči, ki bi lahko spremljali otroka pravočasno in celostno. A tam, kjer bi morali zaživeti – v razredu –, pogosto obstanejo na papirju.
Nacionalno preverjanje znanja (NPZ), ki naj bi bilo poleg vsega drugega tudi nekakšno diagnostično orodje za razumevanje otrokovih težav, se vse prepogosto spreminja v mehanizem merjenja dosežkov in dresure za rezultate. Med idejo in izvedbo, med stroko in sistemom, tako nastaja razpoka, v kateri otrok ne dobi podpore, temveč dobi pritisk – in šola izgublja svoj temeljni smisel.
V šolskem sistemu, ki se navzven zdi urejen, skoraj samozadosten, zeva praznina tam, kjer bi morala biti njegova največja moč: razumevanje otroka. Pogovor z dr. ...
Komentarji