Stalna razstava kateregakoli nacionalnega muzeja je eno od spričeval civilizirane družbe

Arheolog dr. Peter Turk, kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije o tem, zakaj slovenska arheologija cveti in tudi zakaj ne.

Objavljeno
25. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
25. avgust 2018 06.00
Arheolog dr. Peter Turk FOTO: Jure Eržen
Dragica Jaksetič
Dragica Jaksetič
Železnodobna zbirka, ki jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, je izjemna v evropskem merilu. Tudi sicer slovenska arheologija cveti. A bolj zaradi novih metodoloških orodij kot zaradi arheologiji finančno naklonjene države. Resnica je na žalost prej obratna, pojasnjuje arheolog dr. Peter Turk, kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije in glavni urednik arheološke monografske serije Katalogi in monografije.
 

V minulih tednih je odmeval televizijski intervju z zgodovinarjem, kustosom Gorenjskega muzeja dr. Jožetom Dežmanom, v katerem se je dotaknil tudi arheologije. Meni, da živimo v arheološko plodnih časih. Se strinjate s tem?


Dežmanov oris cvetoče slovenske arheologije delno sicer drži, a je glede razlogov zanjo zavajajoč. Arheološko prosperiteto namreč povezuje s svobodo, v kateri živimo po koncu komunizma, se pravi v arheologiji naklonjenem kapitalističnem okolju. To naj bi bilo namreč po Dežmanovem mnenju vzrok za gradnjo avtocest, ki so arheologiji prinesle razcvet. To zadnje nedvomno drži, a se velja vprašati o dejanskih razlogih. Ni namreč kapitalistična gradnja avtocest sama po sebi prinesla s seboj metodologije in logistike odkrivanja in raziskav velikih površin z dragocenimi arheološkimi ostalinami. To je ne glede na družbeni sistem povezano s stanjem razvoja evropske in lokalne arheologije. Vprašati se velja, zakaj med gradnjo avtocest v sosednjih Italiji in Avstriji niso naleteli na arheološke sledove. V tistem obdobju, 60. in 70. letih 20. stoletja, arheologija pač še ni imela razvitih orodij terenskih pregledov, tamkajšnji kapitalizem gor ali dol. Tako kot ta orodja takrat še niso bila razvita pri nas v obdobju gradnje AC med Razdrtim in Ljubljano, tudi med Celjem in Mariborom, in zato s teh tras ne poznamo arheoloških najdišč. Z dobrimi razlogi sklepamo, da smo jih z gradnjo tako v komunistični Sloveniji kot tudi v kapitalističnih Italiji in Avstriji uničili, ne da bi jih sploh opazili.

Bežna primerjava pokaže, da se je v arheološko znanost, konkretno v raziskave kolišč na Ljubljanskem barju in v izkopavanja paleolitskih najdišč v Sloveniji med letoma 1950 in 1980 vlagalo več kot od osamosvojitve do danes. Vse še danes relevantne arheološke revije in serije na Slovenskem so bile ustanovljene v tistih letih.

 

Ampak arheologija v zadnjih desetletjih z novimi raziskavami ob velikih infrastrukturnih projektih vendarle doživlja napredek. Ali pa je takšen le vtis, ker se o arheoloških najdbah več govori v javnosti?


Če govorimo o zaščitni arheologiji, o preventivnih posegih pred gradnjo, so razmere z zakoni in podzakonskimi akti urejene mnogo bolje, kot so bile nekoč. Posledično se nam glede poznavanja števila in notranjega ustroja mnogih naselij iz mlajše kamene, bakrene in bronaste dobe, tudi iz zgodnjega srednjega veka, odpirajo cela vesolja novega védenja. Razpolagamo s številnimi podatki, ki nam zgodbe teh obdobij zaradi obsežnih raziskanih površin pišejo na nov način. To je zelo pozitivno. A dodati velja, da so drugi vidiki arheološke vede, raziskovalni in muzejski, v zadnjih desetletjih stagnirali ali celo nazadovali. Navajanje imenitnih najdb, kot sta bakrenodobno kolo z Ljubljanskega barja in neandertalčeva piščal iz jame Divje babe kolega dr. Dežmana – namreč kot posledico cvetoče arheologije – je zavajajoče, saj gre za srečni naključni najdbi, ne pa rezultat večjega vlaganja slovenske države v arheološke raziskave. Bežna primerjava pokaže, da se je v arheološko znanost, konkretno v raziskave kolišč na Ljubljanskem barju in v izkopavanja paleolitskih najdišč v Sloveniji med letoma 1950 in 1980 vlagalo več kot od osamosvojitve do danes. Vse še danes relevantne arheološke revije in serije na Slovenskem so bile ustanovljene v tistih letih. V minulih 30 letih se jim niso pridružile nove, pač pa arheologi z mnogo truda vzdržujemo tedaj vzpostavljeno publicistično infrastrukturo. Naj kot primer napačnega črno-belega razlikovanja med vsem slabim v prejšnjem in vsem dobrim v sedanjem sistemu, navedem raziskave poznorimskih krščanskih pribežališč, tj. iz konstitutivnega obdobja krščanstva na Slovenskem. Tako »nekomunistična« in tedaj ideološko neprimerna tema je bila v 70. in 80. letih deležna radodarnejše državne podpore kot minulega četrt stoletja. Le z rezultati raziskav v prejšnjem sistemu je bila lahko osamosvojitev Slovenije leta 1991 obeležena s tako imenitno razstavo o začetkih krščanstva na Slovenskem, kot je bila Pismo brez pisave v Narodnem muzeju Slovenije.
 

Pa vendar, tudi na področju temeljnih znanstvenih raziskav se v arheologiji odpirajo nova perspektivna področja. Minuli teden sem obiskala vašo ekipo na izkopavanjih na Bregu nad Šembijami na Ilirskobistriškem. Izkopavate novoodkrito najdišče, ugotovljeno s sodobnimi metodami daljinskega zaznavanja danes komaj vidnih človekovih posegov v naravo.


Tako je. Pri raziskavah pod vodstvom kolega dr. Boštjana Laharnarja sondiramo novougotovljeno gradišče nad Šembijami, zaradi slabe ohranjenosti odkrito šele z vizualizacijami podatkov, pridobljenih z laserskim skeniranjem zemeljskega površja (lidar). Preliminarno ga lahko na podlagi keramičnih najdb datiramo v srednjo bronasto dobo, kar je precejšnje presenečenje, saj večina gradišč in izjemno bogatih sledov poljske razdelitve med Pivko in Ilirsko Bistrico spada v železno dobo.
 

Ob temeljnih raziskavah v Narodnem muzeju Slovenije že več let postopoma obnavljate stalno razstavo. Je razlog postopnosti omejenost virov?


Drži, novo stalno postavitev arheoloških obdobij gradimo po fazah, in sicer tako zaradi omejenih finančnih zmožnosti muzeja kot tudi zaradi deljenih obvez kustosov, ki jo postavljamo. Začuden sem nad nenavadno nezainteresiranostjo Ministrstva za kulturo glede naše stalne razstave. Minule tri postavljene etape (rimsko obdobje, srednji vek, železna doba) je namreč skupaj s katalogi ministrstvo v minulih letih podpiralo z vedno skromnejšimi sredstvi in občasnimi poizvedbami, čemu je to sploh potrebno. Nemalo sredstev za stalno razstavo torej NMS prispeva iz lastnih virov. Ob samoumevnosti mi je skoraj nerodno poudariti, a kaže, da je to v teh nenavadnih časih nujno: stalna razstava kateregakoli nacionalnega muzeja je eno od spričeval civilizirane družbe in njenega odnosa do dediščine. O tem se lahko prepričamo, če obiščemo državne muzeje v prestolnicah, kot so London, Pariz, Berlin, Dunaj ali Budimpešta. Naš muzej je tudi edini na Slovenskem, v katerem lahko najbolj celovito postavimo kontinuirano zgodbo človekove poselitve od starejše kamene dobe do danes.
 

Kako ob množici novih medijev odgovarjate na očitke o preživelosti muzejev?


Z uveljavitvijo televizije radio ni izumrl kot tudi televizija ni izumrla z internetom. A na začetku vseh vizualnih in, če hočete, pedagoških medijev stojijo muzeji in galerije, otroci evropskega razsvetljenstva. S tega vidika so izbrane in poljudnoznanstveno komentirane materialne ostaline v muzejih še danes nujna spremljava temeljne izobrazbe. V muzejih in na njihovih spletnih straneh so kot ponazorila postavljene tudi animacije in rekonstrukcije, ki oživijo preteklost mnogo bolj nazorno kot nekoč. Muzej si danes s pedagoškimi in dogodkovnimi programi nadeva tudi bolj zabavne tone. Ljudi je za promocijo dediščine treba nagovarjati s sodobnimi orodji. Umetnost dobrega upravljanja muzejev pa je lovljenje ravnotežja med njihovo tradicionalno in sodobno vlogo. Dobro se je namreč zavedati naših korenin. V 19. stoletju je bil Kranjski deželni muzej naša osrednja kulturna, pedagoška in znanstvena ustanova, iz katere so se kot naraščaj rodili Narodna galerija, prirodoslovni in etnografski muzej, konec koncev v marsikaterem kadrovskem pogledu tudi Univerza v Ljubljani.
 

Kaj pa menite o opozorilih, da bi muzeji morali biti kritični opazovalec sodobne družbe, in ne le razlagalci preteklih?


Hja, jaz se s temi opozorili strinjam in občasno poskušam biti v medijih tudi opazovalec sodobne družbe. Nekateri kolegi do neke mere upravičeno menijo, da je v današnjih časih specializacij težko biti hkrati kompetenten poznavalec preteklosti in kredibilen komentator sodobnosti. Pozicija poznavalca se namreč lahko hitro obrne v (pre)površno pozicijo mojstra za vse.

Arheologi smo manj naklonjeni enostavnim evolucijskim shemam postopne rasti kompleksnosti od enostavne praskupnosti k državni civilizaciji. V arheoloških virih je razvidna bolj zapletena dinamika, ki jo lahko v kratkem opišemo s sosledji populacijskih, socialnih in hierarhičnih vzponov in padcev.

 

Vrniva se k vaši stalni razstavi. S kolegom dr. Laharnarjem sta avtorja železnodobnega dela. Kaj na razstavi nam govori, da je bil prostor današnje Slovenije takrat tako rekoč popek Evrope?


Železno dobo smo se odločili obravnavati kot posebno, od prazgodovine ločeno enoto, saj tvori gradivo z železnodobnih najdišč temeljno ogrodje naših arheoloških zbirk. Morda premalo poudarjamo, da imamo v našem muzeju eno najdragocenejših zbirk evropske železne dobe. Le malo evropskih muzejev se lahko pohvali s toliko razstavljenimi čeladami, oklepi, predmeti s figuralnimi pripovedmi v maniri situlske umetnosti. V primerjavi z drugimi arheološkimi obdobji je zadnje tisočletje pr. Kr. na našem ozemlju posebno v tem, da s prestižnimi predmeti, nošo in orožjem izkazuje nadregionalno relevantno kreativnost. Tukajšnje izdelke najdemo izvožene v središča od osrednjega Podonavja do Apeninov. Po drugi strani je to formativno obdobje v celotni Evropi. V tem času so se k nam razširili presežni tehnološki in umetnostni dosežki z vzhodnega obrobja Sredozemlja. Skupaj s pojavom lokalne pisave in avtohtonega denarništva so se že stoletja pred rimsko osvojitvijo samostojno razvili tudi na našem ozemlju.
 

Železno dobo na Slovenskem bi torej lahko opisali kot čas konjunkture.


Strinjam se. A to ne pomeni, da si jo smemo predstavljati kot idilično družbo. Z dobrimi razlogi sklepamo, da je bila tedanja družba zelo tekmovalna in posledično nasilna. A tudi družba, ki je bila v umetnostnih spomenikih, kakršni so izdelki situlske umetnosti, sposobna zelo posebnega, kreativnega samoopazovanja.

image
Arheolog dr. Peter Turk FOTO: Jure Eržen

 

Razstava železne dobe prinaša ne le nove predmete, temveč tudi nove, zanimive zgodbe. In ljudi se najbolj dotaknejo prav zgodbe. Kot na primer tista o ženski svečenici.


Ja, z razstavo, razstavnim katalogom si želimo pripovedovati zgodbe iz železne dobe. Nekatere so povzete po študijah grobnih pridatkov. Z njimi ne sklepamo le o različnih statusnih in premoženjskih razredih, temveč tudi o tako posebnih fenomenih, kot so ženske svečenice. Te se nam razkrivajo med primerjavami noš v grobovih in na situlskih upodobitvah. Ali pa ob tako posebnih pridatkih v ženskih grobovih, kakršna so z obeski okrašena bronasta žezla. O njih sklepamo, da so bile ropotulje za priklicanje božanskega, od tod poimenovanje žvenkljače. Branje prizorov na izdelkih situlske umetnosti nam denimo razkriva zgodbe o prenosu dinastičnega nasledstva v tedanjih vladarskih družinah. S predmeti z novoodkritih najdišč v Posočju lahko sklepamo na ločena ženska in moška svetišča na prostem v latenskem obdobju. Posebej bi rad omenil zgodbe o epohalnih gradbenih podvigih – načrtno postavljenih mestih na začetku železne dobe, o rivalstvu, tekmovalnosti med temi velikimi gradišči, kot so Stična, Šmarjeta, Magdalenska gora, Novo mesto, Vače, Most na Soči. Vse te zgodbe so utemeljene tako z našimi raziskavami kot tudi raziskavami kolegov iz drugih arheoloških ustanov, predvsem z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU in Oddelka za arheologijo FF.
 

Omenjali ste izjemno redka odkritja bronastih oklepov in njihovo nenavadno usodo.


Drži. Razstavljamo bronasta oklepa iz Stične in Novega mesta. Oklepi so bili v 7. stoletju pr. Kr. pridatek zgolj v grobovih vrhovnih suverenov tistega časa. Z ozemlja Slovenije poznamo le še en oklep iz Stične, ki ga je leta 1913 odkrila vojvodinja Mecklenburška. Sicer avstrijska plemkinja (rojena von Windischgrätz) je bila po možu v sorodu z nemškim cesarjem Viljemom II., kar je vodilo v cesarjevo sponzoriranje njenih izkopavanj na Kranjskem. V zahvalo je bilo vojvodinji dovoljeno, kar drugim ni bilo: oklep je kljub solidni avstro-ogrski zakonodaji o varovanju kulturne dediščine v zahvalo za cesarjevo podporo romal v Berlin, kjer je še danes najprestižnejši eksponat halštatskega obdobja v tamkajšnjem Novem muzeju (Neues Museum).
 

Kako sodobnim arheološkim dognanjem sledijo šolski učbeniki o zgodovini? V mojem času šolanja je bila zgodovina od kamna kot orodja en sam napredek.


Arheologi smo manj naklonjeni enostavnim evolucijskim shemam postopne rasti kompleksnosti od enostavne praskupnosti k državni civilizaciji. V arheoloških virih je razvidna bolj zapletena dinamika, ki jo lahko v kratkem opišemo s sosledji populacijskih, socialnih in hierarhičnih vzponov in padcev. Nasvet avtorjem učbenikov bi torej bil, naj natančneje berejo arheološko literaturo, zadoščalo bi že branje katalogov stalnih razstav. Dodal bi, da se ustaljene sheme strogega ločevanja prazgodovine v enem delu kurikuluma in antičnega obdobja v drugem ne obnesejo najbolje. Iz učbenikov bi morala biti jasna sinhronost določenih fenomenov v srcu antičnega sveta in pri nas. Moralo bi biti denimo razvidno, da je grško klasično obdobje sočasno z našo situlsko umetnostjo. Ta je med 6. in 4. st. pr. Kr. konec koncev lokalni izraz podobnih umetnostnih naracij v Grčiji, Etruriji in pri nas. No, v roke mi je prišel letos izdani učbenik za prvi letnik gimnazije Alenke Cedilnik in soavtoric, ki me je pozitivno presenetil. Način podajanja snovi in slikovna oprema v njem sta zgledna in vredna pohvale. Iz takega učbenika se tudi jaz lahko še česa naučim.
 

Lahko navedete primer za sosledja populacijskih vzponov in padcev?


Naj denimo kot pristojni kustos meni ljubo temo – arheologijo neolitika in bakrene dobe – še tako nategujem na svoje kopito, dejstvo je, da so bili naši kraji večino tega časa precejšnje zakotje. Najpomembnejši civilizacijski impulzi so med 6. in 3. tisočletjem pr. Kr. k nam prihajali z Balkana dokaj selektivno. Šele konec 2. tisočletja pr. Kr. se pri nas oblikujejo nastavki za kompleksno železnodobno družbo. Če naj bom nazoren, ga lepo ilustrira vojaška procesija s certoške situle iz Bologne, na kateri so poleg etruščanskih, venetskih in picenskih (Picenum: antično ime dežele na ozemlju današnje italijanske regije Marke) upodobljeni dolenjski bojevniki. Prepoznamo jih po specifičnih dolenjskih, t. i. šmarjeških čeladah. Morda gre za obeležbo neke vojaške zveze med temi ljudstvi. Kompleksna železnodobna civilizacija z lastno figuraliko, lastnima pisavo in denarništvom se s tega vidika – sicer z oscilacijami – zgolj nadaljuje v rimsko obdobje. Šele prehod v srednji vek je bil pravi civilizacijski prelom.
 

Kako komentirate še vedno zelo popularne avtohtonistične teze?


Teze o jezikovni kontinuiteti iz venetskega v slovenski jezik tako s stališča arheologije kot zgodovine in jezikoslovja ne vzdržijo. Pomislimo denimo na slavni napis Ostiiarei iz Okostne jame pri Škocjanu, in sicer v njihovi razlagi Osti Jarej kot Ostani mlad/zdrav. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, zakaj jezikovni avtohtonisti tako ne interpretirajo drugih podobnih fraz v korpusu venetščine: Ostio, Ostiako, Ostinobos, Ostiala, Ostila, Ostina itd. To so namreč venetska imena, dokumentirana v beneških središčih Este, Padova in Treviso. Da gre za imena, dokazuje tudi njihovo pojavljanje v rimskodobnih, latinskih nagrobnih napisih. Menimo, da je podobno ime tudi Ostiaris, katerega napis v dativu se pojavlja na škocjanski situli.

Slovenija je v svoji raznovrstnosti nekaj zelo posebnega, je kot čudež, ki ga je treba kot takega jemati in v vseh pogledih skrbeti zanj. Skrb za našo dediščino in znanstveno zanimanje za preteklost nista od boga dani normi. Sta predvsem posledica naše radovednosti, posledica razsvetljenskega dvoma o mitiziranih absolutnih resnicah.

 

Bolj kot Veneti so v zadnjem času popularni Noriki.


Nenavadno je, da sta avtohtonistom ljubi prav ljudstvi, ki sta v obdobju rimskih osvajanj tega dela Evrope v rimskih očeh igrali vlogo dobrih fantov. Sestavni del rimske strategije deli in vladaj je bil namreč ščuvanje enih proti drugim in v tem stoletja dolgem procesu so bili Veneti in Noriki pretežno rimski zavezniki, v nasprotju z denimo Histri, Japodi in Tavriski, do katerih so bili Rimljani pretežno sovražni. Prvi so prešli pod rimsko nadoblast pretežno miroljubno, drugi po – blago rečeno – hudih konfliktih. Ob navijanju za slovenskost Venetov je nenavadna sovražnost avtohtonistov do Rimljanov, ki so bili ne le venetski zavezniki, temveč so njihov mitološki imaginarij prav lepo priličili lastnemu, saj naj bi bila mitska prednika tako Rimljanov (Enej) kot Venetov (Antenor) po rodu Trojanca.
 

Omenili ste civilizacijski prelom na koncu rimskega obdobja. Vrniva se k prihodu Slovanov.


Niti dramatični dogodki v 5. in 6. stoletju niso priljubljena tema avtohtonistov, saj nakazujejo radikalno diskontinuiteto po koncu rimske države, ko naše ozemlje in vsa Evropa doživita katastrofičen civilizacijski kolaps. Tako pri nas kot v mnogih drugih delih Evrope se tedaj zgodijo radikalne kulturne in jezikovne premene, ki jih ni mogoče ignorirati. Tedanji prelom je pripeljal do popolnoma drugačne poselitvene podobe. Sestavni del teh premen so tudi procesi, ki so pripeljali do prevlade slovanskega jezika v srednji Evropi in na Balkanu, tudi v naših krajih. Zagotovo so bili njegovi prvotni nosilci priseljenci s severa in vzhoda.
 

Kako bi na koncu pogovora zaobjeli pomen arheologije, pomen poznavanja preteklosti za današnji čas?


V preteklosti se ob specifičnih geostrateških silnicah ni dogajalo, da bi bilo območje med Prekmurjem in severno Istro del iste politične enote, kot je to danes Slovenija. Tudi ko je bilo del večje državne tvorbe, od rimskega do habsburškega imperija, je bilo to ozemlje notranje členjeno drugače kot danes. Zato je Slovenija v svoji raznovrstnosti nekaj zelo posebnega, je kot čudež, ki ga je treba kot takega jemati in v vseh pogledih skrbeti zanj, tudi glede varovanja kulturne dediščine. Skrb za našo dediščino in znanstveno zanimanje za preteklost nista od boga dani normi. Sta predvsem posledica naše radovednosti, posledica razsvetljenskega dvoma o mitiziranih absolutnih resnicah. Kot taki sta konstitutivni del naše evropske civilizacije in ju zato velja negovati.
 

Vaši muzejski načrti?


V muzeju s sodelavcema mag. Gorazdom Lemajičem in dr. Matijo Turkom za odprtje prihodnje leto pripravljamo zadnji, prazgodovinski del naše stalne razstave.