Sto pomladi, sto jeseni

Pri ustanavljanju univerze je šlo tudi za vzpostavljanje ene ključnih institucij v seriji tistih, ki so bile pomembne za krepitev najprej kulturne, nato politične in končno nacionalne avtonomije Slovenije v razmerju do SHS in kasneje do prve in druge Jugoslavije.

Objavljeno
30. november 2019 06.00
Posodobljeno
30. november 2019 14.13
Informativni dnevi na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. FOTO: Jure Eržen/Delo
V torek, tretjega decembra, bo minilo sto let, kar je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani. Tedaj je Fran Ramovš na današnjem sedežu univerze opravil predavanje o historični gramatiki slovenskega jezika. Dogodek, takrat je bila tam deželna zbornica Kranjskega deželnega dvorca, je obveljal za ustanovnega. Univerzo so sestavile filozofska, medicinska, pravniška, tehniška in teološka fakulteta. Seveda ni bilo naključje, da je bilo »ustanovno dejanje« povezano z gramatiko slovenskega jezika. Vzpostavljanje močne razlike do tedaj prevladujočega nemškega jezika je sodilo med logične poteze, ki so jih slovenski veljaki ter humanistična in znanstvena inteligenca vlekli v smer vzpostavljanja avtonomne akademske vednosti.

Seveda pa ni šlo le za to. Šlo je tudi za vzpostavljanje ene ključnih institucij v seriji tistih, ki so bile pomembne za krepitev najprej kulturne, nato politične in končno nacionalne avtonomije Slovenije v razmerju do SHS in kasneje do prve in druge Jugoslavije. Zato bomo stoto obletnico ljubljanske univerze po pomenu lahko obeleževali v dveh smereh. V prvi kot kulturno-družbeni dogodek, ki je logično sledil pričakovanjem Slovencev iz »pomladi narodov« 1848, rezultiral pa v samostojni nacionalni državi 1991. V drugi smeri pa kot dogodek vednosti in znanosti, kakršni so, kot v vseh spodobnih univerzah zahodnega sveta, vzpostavljali prostor znanstvene avtonomije in vednosti same na sebi, bolj ali manj mimo političnih in družbenih spremenljivk. Tudi mimo logike trgovske uporabnosti, ki je znanosti vedno mešala štrene.

Marsikdo si ob stoti obletnici Univerze v Ljubljani postavlja vprašanje, kam je najprej šla narodobudna in državniška nastrojenost njenih snovateljev. Nato pa še, kam je v marsičem šla spodobnost tradicionalnih univerz, ki so skrbele predvsem za vednost in si niso dovolile, da bi vanje vdrli utilitarni interesi kapitala, politike ali drugačnih oblik moči.

Na dlani je, da je v moderni družbi (končno tudi v doseženi nacionalni državi) tako rekoč ugasnil naboj, ki je bil tako močan še ob ideji pomladi narodov. V »udejanjeni« državi je ta vidik, podobno kot povsod po Evropi, odpadel samodejno. Tradicionalna država ima velike probleme že s suprancionalnimi zvezami, kakršna je EU, kaj šele s prostolebdečim nadnacionalnim kapitalom. Ta se po pravilih liberalnega pretoka vmešava v nacionalne zadeve že v taki meri, da vidno vpliva na kulturo in jezik. Krog z začetnim predavanjem Frana Ramovša se na tej točki sklepa na čuden, čeprav bržkone neizogiben način.

Toda ko govorimo o univerzi, celo ob stoti obletnici kot pomembnejši izzveni predvsem uvid, ki ga v tej Sobotni prilogi poudari in analizira profesor na tej univerzi Rudi Rizman. Glede na ta uvid oba vidika, nacionalno-državniški pa tudi vidik avtonomije znanosti in vednosti, na skupnem imenovalcu izpadeta kot žrtvi neoliberalne potrošne ideologije. Ljubljanska univerza danes resda (pravilno) več ne opravlja nacionalnega poslanstva in političnega posla, ki ga sicer slovenska politika opravlja tako zelo slabo. Otepa pa se okov istega suženjstva. Kot pokaže Rizman, bledi razsvetljenska (in sokratska) ideja o univerzi, ki »išče resnico in znanje v dobro človeka« in v marsičem že streže ekonomskim in profitnim interesom domačega in globalnega trga dela.

Če povežemo obe dejstvi – namreč to, česa univerza v nacionalni zgodbi več ne počne in ne more početi, ter to, kaj že počne, pa ne bi smela –, pridemo do vprašanja njene relativno velike pomembnosti za intelektualno in družbeno prihodnost tega kulturnega prostora. Razsvetljenska kulturna zgodovina Evrope (in sveta) je bila zgrajena na ideji svobodnega, odgovornega in tako ali drugače razsvetljenega posameznika, ki je ravno toliko lahko vstopal v zgodovino, kolikor je bil tudi njen proizvod. Govorilo se je o subjektu; danes se o sodobnem človeku govori kot o tržnem objektu, objektu tržnih analiz, kot o sredstvu, ki poslu in ekonomiji omogoča rast in življenje, da se bodisi ne pregrevata bodisi ne ohlajata.

Nobeno naključje zato ne more biti, da se v politiki rojevajo nacionalistične potrebe po instant odgovorih na kompleksna vprašanja globalizacije in kapitala, in praviloma so ti odgovori nenaklonjeni idealu razsvetljenega človeka dolžnosti in pravic. Verjetno imajo prav tisti, ki menijo, da se univerza v prihodnosti ne bo mogla odpovedati tem vidikom. Ti sicer niso več njeni, vendar z njimi vred v vsej ogroženosti lastnih vrednot sedi na veji, ki jo žaga nevidna roka nevidnega novega gospodarja sveta. Tovrstni premisleki pa so bili prav ustanovni razlogi za nastanek ljubljanske univerze pred stotimi leti.