V nadaljevanju preberite:

Časi devetdesetih let prejšnjega stoletja – časi nastanka naše države, njenega sprejema v OZN ter našega prvega članstva in tudi uspešnega predsedovanja njenemu varnostnemu svetu – so bili bistveno drugačni, kot smo jim priča danes. Morda jih bomo nekoč poimenovali zlati časi. In to ne le za našo državo, temveč tudi za Evropo in svet.

Ustanovna listina OZN je v devetdesetih letih 20. stoletja še nekaj veljala. Varnostni svet OZN ni le hitro obsodil invazije Iraka na sosednji Kuvajt, temveč je tudi pooblastil koalicijo voljnih držav na čelu z ZDA, da z oboroženo silo prisilijo Irak k umiku in spoštovanju mednarodnega prava.

Evropske države so v okviru Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi sprejele pariško listino, ki je nadgradila helsinško. Združila naj bi razdvojeno evropsko celino in utrdila red, ki bi temeljil na načelih mednarodnega prava, varnostnem sodelovanju, nadzoru nad orožjem, vzajemnosti in sodelovanju. Vsaki državi je tudi priznavala pravico, da se svobodno odloči o svojih varnostnih povezavah. Od Vancouvra do Vladivostoka naj bi zavladala pluralna demokracija in tržno gospodarstvo.