Svoboda. Domoljubje. Tovarištvo. Samozavest. Socialna varnost

Zapomniti si velja, da je svoboden samo neodvisen, samozavesten, pošten, resnicoljuben in pokončen človek, kajti svoboda in resnica sta izmuzljivi, zato se je zanju treba boriti in ju braniti vsak trenutek, ob tem pa spoštovati zemljo, zrak in vodo ter živeti v slogi z naravo. Kdor to zmore, zares živi.

Objavljeno
03. avgust 2019 06.00
Posodobljeno
03. avgust 2019 06.00
Foto Jože Suhadolnik
Franc Sever - Franta
Franc Sever - Franta
Ko zdaj ocenjujem pravice, uspehe, navade in vrednote našega naroda, tega ne počnem iz nostalgije, temveč želim opozoriti na tiste vrednote in vrline, ki so po mojem mnenju večne in bi morale biti enako pomembne vsem generacijam.

Zame je največja in najpomembnejša vrednota svoboda ‒ svoboda posameznika in svoboda naroda. Samo tisti, ki je bil oropan svobode, ve, kaj pomeni, ko jo izgubiš, ko ti jo surovo, nasilno ukradejo, zasejejo strah, uvedejo teror, poniževanje in na koncu smrt. To se je dogajalo moji generaciji leta 1941, ko so okupatorji naš narod in vsakogar, ki se je opredelil za Slovenca, s pomočjo domačih izdajalcev in kolaborantov odvažali v taborišča smrti ali jih streljali kot talce. Svoboda ni nikoli za vedno pridobljena, zato je treba zanjo skrbeti, jo negovati, se zanjo boriti in nikoli več dovoliti, da bi se narod razdelil in da bi ga spet pahnili v krvavi boj.

Na drugo mesto bi postavil domoljubje, ki mora biti po mojem mnenju vrednota vsakega rojaka, vseh generacij in naroda kot celote, še posebno v časih, ko so ogroženi obstoj naroda in njegove pridobitve. Domoljubje pa ni samo pripadnost ali ljubezen do abstraktne domovine in naroda. Domoljubje je moja družina, so moje intimne življenjske okoliščine, v katerih se počutim varnega, so moja mladost in zrela leta, moje pravice in dolžnosti, navade, prijatelji, sošolci, sosedi, lepa, žlahtna dekleta. Domoljubje so društva in soigralci v njih, domoljubje je moj jezik, moja vera, živa in mrtva narava okrog mene, moje in naše okolje. Domoljubje je moja svoboda, so moji učitelji, moja zgodovina, moji in naši predniki, ki so nam ohranili in zapustili ta svet in svoja pokopališča. Za domoljubje bi morali skrbeti vsi, vse generacije, šole in starši, ga ohranjati in negovati kot največjo svetinjo. Zato bi potrebovali domoljubje, kot so ga pokazali slovenski rodoljubi v vrstah tigrovcev, Maistrovih borcev in borcev NOB ter osamosvojiteljev leta 1991, ki so vstopili v boj in bili pripravljeni za domovino in njeno samostojnost in svobodo dati tudi svoje življenje.

Naslednja vrednota je zame tudi tovarištvo, kameradstvo smo rekli včasih. Povezuje ljudi, ki z ogromno dobre volje nekaj skupaj tovorijo. To je lepa in starodavna slovenska beseda, saj besedo tovariš omenja že Primož Trubar v Katekizmu leta 1550, v prvi slovenski natisnjeni knjigi. Ta vrednota je zdaj zasmehovana kot komunistična in partizanska izmišljotina, kot komunajzarstvo. A tovarištvo se ni nastalo zaradi komunizma in ne v salonih, rodilo se je na krvavih bojiščih, v snegu, mrazu, viharjih, po gozdovih, med dežjem sovražnikovih krogel, v lakoti in pomanjkanju, pa tudi v soočenju z izdajo in kolaboracijo, pa v rudnikih med rudarji, povsod, kjer so bile težke razmere in je bilo ogroženo življenje ljudi. V NOB se je tovarištvo kazalo različno, denimo v pripravljenosti pomagati ranjenemu tovarišu tudi z žrtvovanjem lastnega življenja, kar se je velikokrat žal zgodilo. Zato me boli, ker so vrednote tovarištva zaničevane in zasmehovane, čeprav bi bile prav zdaj še kako potrebne.

Pomembne vrednote, ki bi jih prav tako nujno potrebovali v današnjem vrtincu naše zmedene slovenske plovbe, so samozavest, pokončnost, ponos na našo samostojnost in dostojanstvena drža tudi, kadar se utapljamo. Mislim, da predsednik vlade Marjan Šarec s svojo ekipo to poskuša udejanjiti; želim, da bi mu uspelo v dobro vseh nas. Ob tem naj spomnim, da smo v prepad drseli dvajset let in da bo pot iz brezna prav tako dolga in težka. Tega se moramo zavedati vsi, to sprejeti in pomagati, da se iz težav izkopljemo spet močni, napredni in zgledni.

Vse te vrednote smo v preteklih letih zanemarili in jih odrinili v pozabo ter sprejeli nori lopovski kapitalizem, ki se kaže v zmedenosti prevaranega naroda in izničenja našega visokega ugleda v svetu in Evropski uniji.

Veljavo in ugled v tujini si bomo pridobili s tem, kar smo ustvarili in vgradili v svoje življenje in bit naroda in s čimer se moramo ponašati. Spoštovanja v tujini ne bomo dobili s poniževanjem, opravljanjem in tožarjenjem lastnega naroda, s sklicevanjem na pomoč in iskanjem zaščite. Takšne stvari služijo le zaščiti interesov vase zagledanih strankarskih vodij. Pogosto se sprašujem, zakaj smo spet postali kimavci, zakaj smo se kar sami postavili v podrejen položaj, zadovoljujemo se s tem, da našo barko krmarijo nekakšne tuje finančne oligarhije. Potisnjeni smo v ekonomsko, finančno, pravno in še kakšno okupacijo, ki sicer ni vojaška in krvava, sili pa nas v podrejen položaj do Bruslja. Zato je nujno narodu in ljudem povrniti ponos in samozavest.

Pri tem pa ne morem mimo izredno pomembne vrednote socialne varnosti, ki pomeni spoštovanje in dostojanstvo človeka – delavca, njegovih socialnih in delavskih pravic, ki jih naš podivjani neoliberalizem in pravno neurejeni kapitalistični sistem potiskata povsem na rob ter ljudem jemljeta eksistenco in dostojanstvo. Dejanja sodobnih slovenskih kapitalistov, ki jih zanima le hitro bogatenje na škodo delavcev, so ne le nepremišljena in kratkotrajna, temveč tudi nevarna, saj povečujejo nezadovoljstvo ljudi in v sebi nosijo iskro upora. Dokler delavci ne bodo sodelovali v delitvi dobička, ki ga ustvarjajo, ne bo socialnega miru in Slovenija ne bo gospodarsko uspešna država.

Poudarjam: s socialno ogroženostjo je ogrožena tudi svoboda. Ko se v ljudi naselita strah in negotovost, izginjata spontanost in svoboda, vse to pa je lahko svilnata varianta fašizma ‒ in pohod fašizacije se je marsikje žal že začel.


Kot môra pa se v narodu vlečeta napaka in greh, ki so ga nad lastnim narodom zagrešili cerkveni voditelji, ki so se leta 1941 poklonili okupatorju in sprejeli okupacijo, kar še vedno ni pozabljeno. Z izdajo in prevaro so zadali rano narodovemu telesu in ga zaznamovali tako zelo, da še zdaj ne zbere moči za pomiritev, da bi torej drug drugemu odpustili, ne pa pozabili, in poiskali skupno pot v prihodnost, kar v teh krizah in neprijaznih časih tako zelo potrebujemo. Ta narodova razklanost je naše breme, je naša moralna, duševna, politična in verska ovira, ki se je zalezla v gospodarske, družbene, šolske in pravne sfere in zavira tudi naš napredek ter hkrati spodbuja nestrpnost.

Generacija, ki vodi državo, bi se morala odločno lotiti težavne pomiritve in razkol zamenjati za složnost, prijateljstvo in pozitivno razpoloženje z željo po napredku ter srečnih, uspešnih, zadovoljnih in od tujine spoštovanih državljanov in države, v kateri živimo. Prepričan sem, da so tudi med našimi politiki takšni, ki jim ni vseeno za ljudstvo in ki ne vidijo le lastnih in strankarskih koristi, a so žal v manjšini.

V NOB so bile naše spremljevalke hrabrost, pokončnost in neomajna vera v naš prav in naš uspeh. Ko se je v naše vrste posebno ob hudih spopadih vrinil strah, so poveljniki hrabrost, junaštvo, pogum in pokončnost nagrajevali s pohvalami in nagradami ter proti koncu vojne z odlikovanji za junaštvo, ki so ga posamezniki izkazali v boju. Strah smo zaničevali in se ga poskušali znebiti, saj je vnašal zmedo. Žal je zdaj sejanje strahu med ljudmi eno od poglavitnih strankarskih političnih orožij v boju za prevzem oblasti.

Takrat, ko ljudje nimajo dovolj sredstev za preživetje, recimo kot upokojenci, ki nimajo denarja za kurjavo, ko so mladi ljudje zaposleni samo za kratek čas ‒ govorim o prekarnosti ‒, se počutijo ogroženi, prestrašeni in negotovi. Da, govorim tudi o otrocih, ki še niso videli in okusili našega morja, opozarjam na prenizke mesečne prejemke mnogih zaposlenih, ki so obremenjeni s strahom in grozo revščine. Vemo, da če ni razmer za uresničevanje socialnih pravic, ker smo socialno ogroženi, potem tudi ne moremo uresničevati ene najbolj temeljnih potreb, namreč potrebe po svobodi. Poudarjam: s socialno ogroženostjo je ogrožena tudi svoboda. Ko se v ljudi naselita strah in negotovost, izginjata spontanost in svoboda, vse to pa je lahko svilnata varianta fašizma ‒ in pohod fašizacije se je marsikje žal že začel. Zato bi zdaj, v svoji pozni starosti, še posebej želel, da kot narod razumemo našo mladostno misel, ki smo jo izgovarjali tako ponosno in hrabro, celo umirali smo zanjo, in ki pravi: Smrt fašizmu, svobodo narodu!

Franc Sever - Franta (roj. 1923) je leta 2019 postal častni občan mesta Ljubljana.