Takšna bo naša prihodnost, plesali bomo s podobami

Francoski hiphoper in koreograf Mourad Merzouki bo s plesno predstavo Piksel 22. maja nastopil v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Objavljeno
12. maj 2018 06.00
Posodobljeno
11. maj 2018 15.09
Prizor iz predstave Piksel FOTO: Patrick Berger
Patricija Maličev
Patricija Maličev
Vedno je hotel izstopati, kako tudi ne – deček anonimnih lyonskih predmestij, sin prve generacije alžirskih priseljencev. Zato ni naključje, da je Mourad Merzouki, koreograf in eden najboljših hiphop plesalcev na svetu, nekaj let kasneje svoji plesni skupini nadel ime Käfig, kar tako v arabščini kot nemščini pomeni kletka.

Merzouki s plesno kompanijo po svetu potuje vse od leta 1996, občinstvo navdušuje s plesnimi spektakli samozavestnega hiphopa. Pogosto ga združuje s kinetičnimi vznemirljivostmi, ki smo jih vajeni pri cirkuških akrobatih, pa tudi z elegantnimi intervencijami klasičnega baleta.

»Hiphop je zelo radodaren ples,« pravi, »je odprt, spontan, izzivajoč in popularen, česar ne kaže zanemariti. Lahko je koreografiran ali improviziran, lahko ga plešemo na ulici ali gledališkem odru. Ima to prednost, da je vseprisoten.«
 

Ples iz kletke


Kot otrok je obiskoval cirkuško šolo, zatem pa je treniral borilne veščine. »Hiphop kulturo sem odkril pri petnajstih, ob srečanju z nekaterimi francoskimi umetniki in prek tv-oddaje HIP-HOP, ki je tedaj imela velik vpliv na francoske najstnike. Ko sem odkril hiphop, sem ugotovil, da bi v njem lahko spojil borilne veščine, cirkus in uprizoritvene umetnosti. Začel sem razvijati lasten slog hiphop koreografij in jih oplajal z drugimi zvrstmi. Vedno snujem kreacije s poudarkom na odprtosti za druge stile in za svet. V svojih stvaritvah poskušam vzdrževati to miselnost in z njo hiphopu dodajam nove razsežnosti, zato sem skupino tudi poimenoval Kletka. Hiphop je bil zelo dolgo zaprt samo v en slog, jaz pa svojo nalogo umetnika izvršujem tako, da to plesno zvrst ves čas spuščam iz njene kletke in ji umikam kakršne koli omejitve.«

image
Mourad Merzouki FOTO: Bojan Stoilkovski


Pri tem mu pomaga navdih. Pravi, da ga črpa iz ljudi, ki jih srečuje. »Prepričan sem, da koreograf ne postaneš z diplomo, to je stanje duha: moraš biti radoveden do vsega, življenja, ljudi in različnih kultur … Z radovednostjo lahko vse videno in naučeno deliš z drugimi. Osebno radovednost delim na odru s plesom – drugi jo delijo s slikanjem ali petjem. Pogosto pomislim: to bi zelo rad preslikal v koreografijo, saj me ta glasba fascinira ali pa me navdušujejo plesalci. Ko zberem ustvarjalno ekipo, plesalce, glasbenike, scenografa, kostumografa, oblikovalca luči itd., jim ponudim iztočnico, temo, iz katere želim, da izhajajo. Ko začnemo z vajami, vstopimo v obdobje raziskovanja in ustvarjanja. Delo se najpogosteje razvije med začetno in končno fazo. Včasih sem presenečen, ker nisem pričakoval, da se bo odvilo v to smer, vendar me je tja vodila raziskava.«

»Veliko prostora pustim za predloge drugih sodelavcev,« pravi, »še zlasti glede giba. Gibov plesalcem ne pokažem jaz; običajno njihove gibe jemljem kot navdih, na podlagi katerega gradim koreografijo. Z vsemi temi kretnjami, vsemi temi telesi nekaj pričaram – vodim, usmerjam, odločam –, vse se zloži v sestavljanko. Ustvarjanje nove koreografije je dolgotrajno, saj začneš s popolnoma praznim listom, potem pa ga postopoma izpišeš. Gre za soustvarjalni proces s soavtorstvom ne samo plesalcev, temveč tudi celotne umetniške ekipe.«
 

Ples za zapostavljene


Med avdicijami seveda išče plesalce, ki so tehnično dobro podkovani. »Sploh ni nujno, da so to hiphop plesalci, pomembno je, da so suvereni v lastnem plesnem slogu, poleg tega pa tudi pripravljeni izvajati akrobacije ali uporabljati rekvizite … Nekdo je lahko zelo dober v breakdanceu, ko pa ga prosim, naj pleše pokončno ali improvizira, je izgubljen. To lahko sredi kreativnega procesa postane resna težava. Bolj ko je plesalec vsestranski, bolj je zame zanimiv.«

Ples – priložnost za pobeg
»Če bi odraščali v okolju, v kakršnem sem odraščal jaz, bi bil vaš edini cilj, da ga čim prej zapustite. V mojem primeru je to pomenilo, da sem nehal hoditi v srednjo šolo. Tam me nikdar ne bi sprejeli takšnega, kakršen sem. Nisem vedel, ali sem Francoz ali ne, ni nam bilo jasno, kako deluje francoska družba, zdelo se mi je, da sem ujet med dva svetova – a nobenemu od njiju ne pripadam. Ples mi je pomagal, da sem se odločil za pobeg. Omogočil mi je, da so me ljudje začeli sprejemati, in spoznal sem, da nikdar ne smem nehati plesati, sicer bo spet vse kot nekoč.«


Kot pravi, je velika prednost hiphopa v tem, da ga lahko izvajajo kjer koli, dotakne se lahko katerega koli občinstva. »Rad nagovarjam gledalce iz zapostavljenih okolišev, npr. ljudi, ki jih gledališče in kultura nujno ne zanimata. To počnem s plesom in projekti, usmerjenimi v kreativnost, ne samo z delavnicami ali zabavo. Menim, da obstaja jasna povezava med umetniškimi in družbenimi projekti. Namesto da bi to vez zanemarjal, jo vključujem v lastno umetniško delo: prirejam poulične povorke z mladimi in manj mladimi, ki se ne ukvarjajo s plesom, in z njimi oblikujem koreografijo, predstavo. Ko so ljudje aktivno vpleteni v takšen projekt, bolje razumejo plesalce in bistvo plesa. Postanejo soudeleženci, obenem pa se začnejo zanimati tudi za dogajanje na gledaliških odrih.«

image
Prizor iz predstave Piksel FOTO: Patrick Berger


Kako nastajajo novi projekti? »Odvisno je od srečanj na mednarodnih gostovanjih, priložnosti za sodelovanje in posebnih naročil partnerjev, ki naša dela uvrstijo v svoj program. Novo delo oblikujem najmanj na dve leti, pogosto dve novi deli ustvarim v istem letu, kot na primer leta 2014 koreografiji Piksel in 7Steps. Vsak od mojih novih projektov si prizadeva odpreti hiphop za druge kulture in deliti njegovo bistvo s čim širšim občinstvom.«

»Ker skorajda pri vsakem projektu sodelujem z drugimi plesalci, to omogoča širitev moje metodologije: v delu Piksel sem denimo združil hiphop plesalce in cirkuške artiste, v projektu Yo Gee Ti tajvanske umetnike sodobnega plesa in francoske hiphop plesalce, v delu Boxe Boxe pa sem na oder postavil klasični godalni kvartet. Sodelovanje z enajstimi plesalci pri projektu Agwa iz leta 2008 je bila tako čudovita človeška pustolovščina, da sem dve leti pozneje zanje oblikoval Correria. In zatem leta 2012 še koreografijo Käfig Brasil. Zares me navdušujejo njihovi inherentni ritem, energija in strast.«


Misliti na prihodnost in ohranjati spomin na preteklost


Kako potekajo vaje? »Med oblikovanjem nove produkcije s plesalci vadimo med deveto uro zjutraj in šesto zvečer, z enournim odmorom za kosilo. Dan se začne z ogrevalnimi vajami, ki jih običajno vodi eden od mojih asistentov. Zatem plesalcem dam umetniške napotke in delam z njimi v majhnih skupinah. Tako se lahko osredotočim na duet ali solo, medtem ko se drugi skupaj posvečajo skupinskemu gibu z mojim asistentom. Tako se delo razvija med dvo- ali trimesečnim procesom kreacije.«

V tem obdobju dodaja scenske prvine, lučno oblikovanje in kostume. Ko produkcija gostuje, plesalci na dan predstave vedno vadijo na odru, da bi dobili občutek za specifičen prostor določenega gledališča in za dokončno pozicioniranje luči, opredelitev zvoka in rekvizitov s tehnično ekipo. »Po vaji jaz ali moj asistent, če ne utegnem biti zraven, daje plesalcem končne napotke za izboljšanje njihove interpretacije koreografije.«



Nekaj bo držalo: hiphop je sledil razvoju od poulične zvrsti do gibalne umetnosti v gledališču; tiste, ki so trdili, da nikoli ne bo več kot samo trend, je postavil na laž. Compagnie Käfig od leta 1996 gostuje po Franciji in na tujem s približno 140 poustvaritvami na leto.

Kako vidi svojo prihodnost in prihodnost svoje skupine? »Izjemno sem vesel, da moje stvaritve privabljajo tako različno občinstvo, ne glede na kulturo ali državo. Kljub razveseljujočim uspehom skupine menim, da se mora hiphop v prihodnosti še bolj dokazati, doseči še širši krog gledalcev, nenehno stremeti k izboljšanju umetniškega sloga z odprtostjo do drugih kultur in disciplin. Moj namen je v prihodnje razvijati hiphop in poskrbeti za njegovo ponovno osmislitev, ne da bi zabrisal njegove korenine. Pomembno je ne samo misliti na prihodnost, temveč ohranjati tudi spomin na preteklost.«

image
Prizor iz predstave Piksel FOTO: Patrick Berger


Pri umetniškem delu si Mourad vedno prizadeva podirati meje med različnimi disciplinami. »Rad presenečam gledalce. Ugotavljam, da se mi je to pri Pikslu nemara zelo posrečilo: svet digitalne projekcije se sreča s plesalčevo resničnostjo. Ampak da sem lahko ples umestil v prostor fluidnega soočanja s sanjami, je izključno zasluga mojih sodelavcev, strokovnjakov za digitalno umetnost, Adriena Mondota in Claire Bardainne.«
 

Na tisoče in tisoče lučk


In res: ko bodo luči Gallusove dvorane počasi ugasnile, bodo v tisočih in tisočih drobcenih lučk na odru zasvetili plesalci in se upočasnjeno podali na svoje potovanje med resničnostjo in svetom digitalnega. Enajst teles bo skušalo vzdrževati razmerje med silami in poezijo, točkami, diagonalami, kvadranti in vrtečimi se krogi – njihova tuzemska težnost bo nenadoma izginila.

»V vsakdanjem življenju smo obkoljeni z digitalno tehnologijo,« pravi koreograf, »toda še vedno je ta ujeta 'samo' v računalniške zaboje, monitorje, prenosnike, v Pikslu pa se dobesedno preliva z našim telesom, zapleše z nami. In takšna bo naša prihodnost – plesali bomo s podobami.«