Tek nad kukavičjim gnezdom

Pri sedemnajstih največji ameriški up teka na dolge proge, danes na najnižji točki kariere. Mary Cain je javno spregovorila o krutosti sistema, zaradi katerega je za tri leta izgubila menstruacijo in si v tem času zlomila pet kosti.

Objavljeno
23. november 2019 06.00
Posodobljeno
23. november 2019 14.22
Mestece Eugene že več desetletij velja za meko teka na srednje in dolge proge na severnoameriškem kontinentu. Foto Usa Today Sports/Reuters
Danes sem nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu v atletiki. Morda pred petimi leti in pol, kaj jaz vem. Gotovo pa nisem bil edini, ki se mu je ob nagovoru uradnega napovedovalca naježila koža. »Welcome to the Track town USA.« Dobrodošli v ameriški tekaški prestolnici. V primerjavi s preteklimi in prihodnjimi generacijami, ki so se za naziv najboljših mladincev na svetu merile v Barceloni, kanadskem Monctonu, finskem Tampereju in poljskem Bydgoszczu, smo atleti, rojeni v letih 1995 in 1996, zadeli na loteriji.

Mednarodna atletska zveza Iaaf je za prireditelja izbrala mestece Eugene v zvezni državi Oregon, mestece, ki že več desetletij velja za meko teka na srednje in dolge proge na severnoameriškem kontinentu. Tukaj je sredi sedemdesetih let preteklega stoletja vzniknil Nike, tukaj je znanje naslednjim rodovom predajal legendarni trener Bill Bowerman, tukaj je kilometre nabiral prezgodaj umrli Steve Prefontaine, najbolj karizmatičen tekač vseh časov. »Veliko ljudi tekmuje, da bi videli, kdo je najhitrejši. Jaz tekmujem, da vidim, kdo ima največ poguma,« je le ena njegovih misli, ki še danes navdihujejo tekače širom sveta.

Eugene zadnje čase gosti miting diamantne lige, ki pa ne velja za najprestižnejšega, kot je to v tenisu Wimbledon, prav tako nima največjega nagradnega sklada, tudi obiskanost se zaradi omejenih kapacitet stadiona Hayward Field ne more primerjati z Brusljem, Zürichom ali Parizom. Eugene ni tekaška prestolnica zaradi velikosti, temveč zaradi ljubezni.


Domačinka


Na omenjenem mladinskem svetovnem prvenstvu se je tretji tekmovalni dan za Slovenijo končal sanjsko. Jan Petrač, ki je dva dni pred tem v kvalifikacijah popravil mladinski državni rekord na 1500 metrov, je v finalu osvojil šesto mesto; še več pove podatek, da je bil najhitrejši Evropejec. A vrhunec večera se je zgodil, tik preden so finalisti teka na 1500 metrov stopili na startno črto. Reflektorji so se že prižgali, v pregovorno hladnem in deževnem Oregonu je bilo konec julija prijetno toplo, Hayward Field pa ni bil le nabito poln, temveč tudi nasičen s pozitivno energijo in pričakovanjem domačih gledalcev. Za 19-letnega atleta, ki je dotlej večinoma tekel na slovenskih stadionih pred nekaj deset gledalci (ki so bili zvečine starši nastopajočih), so okoliščine pomenile pravcati kulturni šok.

Šest minut pred pol deveto se je končal finalni tek mladink na 3000 metrov. Še pred vitkimi, temnopoltimi tekačicami iz Vzhodne Afrike je v cilj pritekla Američanka s postavo, ki bi ji prej rekli sprinterska kot dolgoprogaška, pa tudi ta pridevnik ni najustreznejši, saj so telesa sprinterk običajno mišičasta in izklesana, novopečena svetovna prvakinja pa je bila videti kot nekdo, ki vrhunski šport spremlja zgolj po televiziji.

Stadion je bil na nogah: zmagala je Mary Cain, njihova punca. Sicer rojena Newyorčanka je pozimi kot wunderkind ameriškega teka odpotovala na drugo stran kontinenta in se pridružila projektu Oregon – najelitnejši tekaški skupini, ki jo je izdatno finančno podpiral Nike in ki je trenirala pod taktirko priznanega in razvpitega trenerja Alberta Salazarja.

image
Mary Cain ni prva atletinja, ki je opozorila na nepravilnosti projekta Oregon. Foto Reuters


In ko je tistega toplega julijskega večera 18-letna domačinka tekla častni krog, Petrač in njegovi sotekmovalci pa so se v prijavnici živčno prestopali z noge na nogo ter si trepljali in tresli mišice, da bi ostale ogrete do poka startne pištole, verjetno nihče, ampak res nihče, še najmanj pa Salazar, ni slutil, da je to začetek konca Mary Cain.


Umetnost treniranja


Enačba je preprosta: težji tekač porabi več energije, zato prej postane utrujen. Če shujša, vse ostale spremenljivke (moč, hitrost, gibljivost, eksplozivnost, maksimalna poraba kisika, ekonomika teka, psihološka pripravljenost …) pa ostanejo enake, bo napredoval. V grobem je tako, da daljša kot je razdalja, lažji so tekači, saj z maratonsko postavo ni mogoče razviti takšnih sil, kakršne zahteva vrhunski šprint. Ni naključje, da lahko domala vse najboljše maratonce s palcem in sredincem objamemo okoli najtanjšega dela goleni.



Problem nastane, ker se v praksi na račun izgubljanja teže ostale spremenljivke skoraj vedno spremenijo. Tako se je zgodilo z Mary Cain. 8:58,48, kolikor je tekla ob naslovu mladinske svetovne prvakinje, je njen zadnji osebni rekord na kateri koli razdalji. »Njen padec,« so zapisali v New York Timesu, »je bil prav tako spektakularen kot njen vzpon.« Leta 2015 je nazadovala, naslednje leto le nekajkrat nastopila, predlanskim, lani in letos pa sploh ni tekmovala.

Danes vemo, da je bil glavni razlog za njen debakel napačen pristop k treningu in športnemu življenjskemu slogu nasploh. Kot mi je pred časom pojasnil dr. Milan Čoh z ljubljanske fakultete za šport, je ena večjih razlik med treningi nekoč in danes individualni pristop. Nekoč so trenerji svoje varovance prilagajali splošnim modelom treninga, danes velja obratno: treninge prilagajajo posamezniku. Podobno je s prehrano in regeneracijo.

Očitati Albertu Salazarju in njegovim sodelavcem, da so slabo opravljali svoje delo, bi bilo nesmiselno: navsezadnje so do vrhunskih dosežkov pripeljali toliko srednje- in dolgoprogašev kot le redko kateri trenerski tim. Mo Farah, Galen Rupp, Matthew Centrowitz, Sifan Hassan, Yomif Kejelcha in Donavan Brazier imajo skupaj 16 medalj s svetovnih prvenstev in sedem z olimpijskih iger. Toda kar ustreza stotim športnikom, ni nujno, da bo tudi stoprvemu.


»Poslušaj Alberta«


Mary Cain je postala ujetnica sistema (mimogrede, v Oregonu je dolgo živel in tudi umrl pisatelj Ken Kesey, avtor Leta nad kukavičjim gnezdom). Trenerski tim je od nje zahteval, naj shujša in pri 170 centimetrih vzdržuje 52 kilogramov, saj je bilo menda jasno, da s prejšnjo postavo ne more konkurirati v svetovnem vrhu. Kljub vse slabšim in slabšim rezultatom je vztrajala pri projektu Oregon, česar ni težko razumeti: ob sebi je še vedno imela »najpopolnejšo« ekipo, vsak dan je trenirala z najboljšimi atleti, živela je v najbolj atletskem mestu. V treh letih si je zlomila pet kosti in bila skoraj ves čas brez menstruacije.



»Nikeju sem se pridružila, ker sem hotela postati najboljša atletinja na svetu. Namesto tega sem bila fizično in čustveno zlorabljena,« je povedala v videu New York Timesove produkcije, ki ga je delila na svojih družbenih omrežjih, kmalu pa so ga povzeli številni mediji z globalnim dosegom. Ko se je znotraj ekipe, večinoma sestavljene iz prijateljev glavnega trenerja, obračala na pomoč, je vedno znova dobila enak odziv: poslušaj Alberta. Ta ji je predpisoval kontracepcijske tablete in nekatere diuretike, ki so prepovedani v atletiki. »Počutila sem se osamljeno in ujeto. Obhajale so me samomorilske misli, večkrat sem se tudi porezala. Ljudje so to videli, vendar nihče ni ničesar rekel ali storil.«
 

Žvižganje po atletsko


Mary Cain ni prva atletinja, ki je opozorila na nepravilnosti projekta Oregon. Kara Goucher, nekdanja svetovna podprvakinja na 10.000 metrov, je leta 2011 zapustila ekipo in z dokumenti, ki so Salazarja obtoževali pečanja z dopingom, pomahala pred nosom FBI in Usade, ameriške protidopinške agencije. Osem let je trajalo, da je njenega trenerja doletela kazen. Usada si boljšega timinga ne bi mogla izbrati: novico je sporočila med letošnjim svetovnim prvenstvom, kjer je Salazarjeva varovanka Sifan Hassan zmagala v tekih na 1500 in 10.000 metrov.

5780 strani obsegajoča preiskava, podkrepljena s pričanji očividcev, elektronskimi sporočili in kartotekami pacientov, je pokazala, da je Salazar tihotapil testosteron, ga dajal športnikom v prepovedanih količinah in manipuliral z dopinškimi kontrolami športnikov. Poleg tega je zavajal atlete in jih uporabljal kot poskusne zajčke: eni izmed varovank je zaukazal, da mora jemati zdravilo za tumor na maternici, čeprav ga sploh ni imela. »Poslali smo močno sporočilo: problema dopinga se lotevamo zelo resno. Ne oziramo se, kakšen vpliv imate,« je bila zadovoljna žvižgačka Goucherjeva, potem ko je Salazar prejel štiriletno prepoved delovanja v športu. Ključno vprašanje, ali obtožbe pomenijo, da so goljufali vsi trenerjevi varovanci, ostaja odprto.

Vendar je tudi Goucherjeva večkrat poudarila, da doping ni bil edini problem projekta Oregon. Trenerji so ji venomer govorili, kakšno srečo ima, da je lahko del ekipe, zato je imela občutek, da ne more oditi. Kuhali so ji majhne obroke, zato je pogosto na skrivaj jedla v svoji sobi – v stalni napetosti, da ne bi preglasno zašelestela z ovitki energijskih ploščic in bi jo odkrili. »Ko vam predlagajo nekaj, česar nočete storiti, pa naj gre za hujšanje ali doping, se vprašate, ali je to nujno potrebno. Morda je. Gotovo nočete po koncu kratke kariere obžalovati nečesa, česar niste storili. Obupani ste. Želite izkoristiti svoje potenciale, vendar niste prepričani, za kakšno ceno.«


Bog Alberto


Tri leta je potrebovala Mary Cain, da je Salazarju zmogla dati košarico. Še tri leta, da je o tem javno spregovorila. Zdelo se ji je nujno pojasniti kontekst projekta Oregon, ki bo – kot vse kaže – končal na smetišču zgodovine. Nike ga je sredi oktobra ukinil s sila mlačno obrazložitvijo: »Stalno ponavljajoče se in neutemeljene trditve mnogim športnikom odvračajo pozornost in ogrožajo njihovo sposobnost, da se osredotočijo na treninge in tekmovanja.« Za ameriškega giganta s športno opremo je to udarec predvsem na simbolni ravni. Projekt je bil sinonim za vrhunskost, uveljavil se je v okolju z močno tekaško tradicijo, bil je dober poligon za testiranje najnaprednejše tehnologije.

image
Alberto Salazar naj bi tihotapil testosteron, ga dajal športnikom v prepovedanih količinah in manipuliral z njihovimi dopinškimi kontrolami. Foto Reuters


Odločitev o ukinitvi kot posledica dopinškega škandala po mnenju Cainove ni dovolj. »Spremeniti bi morali način dela, ki sistematično zlorablja športnice in jim vsiljuje moški način treninga,« je prepričana. To bi po njenem mnenju dosegli z zmanjšanjem Nikejevega vpliva v atletiki in z več ženskami, vpetimi v ta šport. »Del mene se sprašuje, kje bi bila danes, če bi sodelovala z več trenerkami, strokovnjakinjami za prehrano in psihologinjami.«

Njene besede so zakrožile po spletu, z vsakim ogledom na youtubu – do danes se jih je nabralo šest milijonov – so pridobivale na veljavi in Nikeju ni preostalo drugega, kot da se znova oglasi. Zdaj z ostrejšim, malone zbadljivim tonom. »Obtožbe jemljemo izjemno resno. Sprožili bomo takojšnjo preiskavo in zaslišali sodelujoče v projektu Oregon. Prizadevamo si, da bi športnika vedno postavili v središče vsega, kar počnemo, in te trditve so popolnoma v neskladju z našimi vrednotami.« Cainovi so očitali, da pred pol leta ni imela nobenih pomislekov, ko se je hotela vrniti k Salazarju. Ta se je že pritožil na Mednarodno športno razsodišče v Lozani (Cas) in še vedno uživa podporo Nikeja, obtožbe Cainove pa je zavrnil.

Za zdaj je zadnjo potezo na fliperju vpletenih akterjev povlekla Mary Cain. Potrdila je, da je aprila letos pisala Salazarju, da bi obudila sodelovanje – tokrat brez ostalih članov projekta Oregon. »Ko nas ljudje čustveno zlomijo, hrepenimo po njihovem odobravanju. Alberto mi je bil kot oče ali celo kot bog. Več let je bila moja edina želja, da bi me odobraval. Nenehno sem bila v konfliktu sama s sabo: po eni strani sem ga hotela zapustiti, po drugi strani sem hotela, da bi bilo vse tako, kot je bilo na začetku, ko sem bila njegova najljubša atletinja.« Zato je razkritje dopinškega škandala zanjo pomenilo odrešitev: dobila je potrditev, da ni kriva. Kriv je sistem.  

***

Tudi brez projekta Oregon bo istoimenska zvezna država še vedno priljubljena tekaška destinacija, Eugene pa bo ostal Track town USA. Čez dve leti bo gostil svetovno prvenstvo, tokrat v članski kategoriji. Čeprav je malo verjetno, ni nemogoče, da bi tam nastopila Cainova. Pri 23 letih, kolikor jih šteje danes, so se nekatere najlepše športne zgodbe šele začele.