Tesnoba nevednosti

Danes se zdi, da živimo v svetu, ki ga ljudje, ki živijo na istem kraju, doživljajo povsem drugače.  

Objavljeno
14. marec 2020 06.00
Posodobljeno
14. marec 2020 06.00
Kaj se bomo od novega koronavirusa naučili? Se bodo zgodile spremembe v organizaciji družbe? Bomo podprli idejo javnega zdravstva? Bomo manj idealizirali individualistično družbo? Bo ob tej in prihodnjih katastrofah možno vzpostaviti solidarnost med ljudmi? FOTO: Reuters
Renata Salecl
Renata Salecl
V začetku 20. stoletja je ameriški antropolog Paul Radin raziskoval pleme Indijancev Winnebago, sestavljeno iz dveh skupin, ki sta prebivali v isti vasi. Presenečeno je opazil, da sta ti sorodstveni skupini na zelo različne načine opisali strukturo vasi. Ko je prosil domačine, naj narišejo svoje naselje, so člani ene skupine predstavili načrt vasi, ki prikazuje hiše, postavljene v krogu, medtem ko jih je druga skupina risala z nekakšno navidezno razdelitvijo med skupinami hiš ene in druge skupine.

Ko je belgijsko-francoski antropolog Claude-Lévi Strauss analiziral te risbe, je utemeljil, da ključno vprašanje ni, kakšen je dejanski načrt vasi, ampak zakaj obe skupini realnost dojemata tako različno. Dejal je, da je treba razliko v dojemanju razumeti v okviru zapletenih odnosov med skupinama. Člani skupin so to kompleksnost poskušali zasnovati glede na njihov položaj v družbeni strukturi. Še pomembneje je, da je vsaka skupina, odvisno od svoje lastne predstave, kako je videti njihova vas, skozi svojo sliko lahko sebe videla tako, da je ohranila svoj status.

Danes se zdi, da živimo v svetu, ki ga ljudje, ki živijo na istem kraju, doživljajo povsem drugače. V ZDA republikanci in demokrati vidijo svojo državo pa tudi svet čisto drugače. V Veliki Britaniji podporniki brexita in njegovi nasprotniki slikajo svojo državo, kot da ne živijo na istem otoku. Tudi v Sloveniji tisti, ki se identificirajo z desno politično opcijo, in tisti, ki z levo, vidijo državo zelo različno.

V časih množice informacij je slika realnosti okoli nas postala še bolj kompleksna. Že nekaj časa se namreč soočamo z lažnimi novicami in pogledom na svet skozi informacijske mehurčke. Zaradi tega se še stopnjujejo nesoglasja med ljudmi, kaj šteje za dejstvo in kaj znanstveno dokazano znanje. Vse te zagate so se s pojavom koronavirusa, o katerem znanje šele pridobivamo in za katerega še ne obstaja cepivo, še potencirale. Začel se je ne le boj za njegovo zajezitev, ampak tudi (očem manj viden) boj za razlago družbe, v kateri živimo.

Po terorističnem napadu 11. septembra 2001 se je zgodil velik obrat, kar zadeva nadzorovanje prebivalstva. V ZDA so takratne »začasne« izredne razmere dovolile razmah zbiranja podatkov o ljudeh, čez čas pa je to postala nova stalnica. Poznavalci Kitajske danes opozarjajo, da bo tamkajšnji režim lahko deloval podobno in mehanizme nadzora nad prebivalstvom, ki so bili uvedeni za zajezitev širjenja virusa, s pridom uporabljal tudi v prihodnje. Še posebno bo oblast vesela, da bo lahko nadzorovala disidente!

V znanosti je priznanje, da nečesa ne vemo, enako ali morda še bolj pomembno od tega, kar vemo. Potem ko nas je neoliberalizem že desetletja prepričeval, da je vsak odgovoren zase in da ima vsak svojo resnico oziroma se lahko vsak sam s pomočjo interneta dokoplje do znanja, ne da bi mu bilo treba poslušati strokovnjake, se bo s sedanjim virusom mora nekaj obrnilo na bolje.


Prav ob vprašanju, kaj se dogaja z družbo, ko se sooča z novo boleznijo, se te dni krešejo mnenja med filozofi in sociologi. Mnogi so s knjižnih polic potegnili dela francoskega filozofa Michela Foucaulta, ki je v knjigi Disciplina in kaznovanje dramatično opisal, kako so se evropska mesta spopadala s kugo v 17. stoletju z zapiranjem ljudi, vsesplošnim nadzorovanjem in veliko ignoranco do obolelih.

Italijanski filozof Giorgio Agamben se je lotil analize trenutnih prepovedi gibanja v Italiji in opozoril na nevarnost strahu, ki sproža kolektivno paniko, v kateri omejevanje svobode, vezano na idejo varnosti, postane nekaj, kaj ljudje zlahka sprejmejo, ne da bi pomislili na posledice. Agamben se je vprašal, ali niso obsesija s terorizmom, ki smo ji bili priča v zadnjih letih, in z njo povezani nadzorovalni programi ter izjemni ukrepi presegli mejo. V tem kontekstu je epidemija idealen izgovor za povečanje ukrepov nadzorovanja.

Agamben je v svoji interpretaciji situacije posegel po primerjavi koronavirusa z gripo. Nanjo je v italijanskih medijih močno reagiral Agambenov prijatelj, francoski filozof Jean Luc Nancy. Strinjal se je s tem, da vlade izkoriščajo izjemne razmere, poudaril pa je, da izjema dejansko postaja pravilo v svetu, kjer tehnične povezave (gibanje, trgovanje, širjenje informacij) dosegajo doslej neznano intenzivnost, ki raste še hitreje kot število prebivalstva. Zato Nancy poudarja, da, kar zadeva celotno populacijo, »obstaja neke vrste izjema – biološka, računalniško-znanstvena, kulturna –, to je pandemija«. V tej situaciji za Nancyja vlade niso nič drugega kot mračni izvršitelji, zato se mu zdi kritika vlad v tem trenutku bolj diverzijski manever kot politični razmislek.

Nancy je prijatelja Agambena zbodel še z osebno opazko. Ko se je Nancy pred tridesetimi leti odločal o presaditvi srca, je bil Agamben proti posegu. Nancy je zato malce zlobno pripomnil, da bi bil že mrtev, če bi poslušal prijateljev nasvet.
Zelo drugačen pogled na vprašanje, kaj narediti z oblastniki, imajo te dni tisti Američani, ki jih je močno strah Trumpove administracije in s šokom opazujejo zanikanje problema koronavirusa v predsednikovih govorih. Še pred nekaj dnevi se je Trump veselo rokoval s svojimi podporniki in v mnogih govorih zanikal, da bi bil novi virus velik problem. Te dni pa je prepovedal vsa potovanja iz Evrope, razen iz Velike Britanije. Nakazuje pa ponovno odprtje potovanj s Kitajsko. Medtem se ZDA ubadajo s pomanjkanjem testov za novi virus, padcem borze in z vsesplošnim strahom pred tem, kaj jih čaka. Ob zadnjem javnem govoru predsednika Trumpa zato ni bil presenetljiv komentar: »Ta nas bo vse pobil.«

Ko se je Nancy pred tridesetimi leti odločal o presaditvi srca, je bil Agamben proti posegu. Nancy je zato malce zlobno pripomnil, da bi bil že mrtev, če bi poslušal prijateljev nasvet.


Ljudje imamo še desetletja po tem, ko so Indijanci Winnebago risali svoje vasi, zelo različne predstave o prostoru, v katerem živimo. Nič nam ne pomaga, če pogledamo na naš svet s pomočjo dronov. Lahko se zgodi, da slika, ki jo bo posnel dron, ni podobna nobeni od različic, ki jih rišejo ljudje sami.

Kaj se bomo od novega koronavirusa naučili? Se bodo zgodile spremembe v organizaciji družbe? Bomo podprli idejo javnega zdravstva? Bomo manj idealizirali individualistično družbo? Bo ob tej in prihodnjih katastrofah možno vzpostaviti solidarnost med ljudmi? Bo možno preprečiti, da avtoritarne politične sile izkoristijo sedanjo krizo za še večji nadzor nad prebivalstvom?
Ob vseh teh težkih vprašanjih me navdaja trohica optimizma, ki zadeva znanost. Te dni so med mediji najbolj iskani epidemiologi in infektologi. Kot je videti v Sloveniji, je med temi poklici ogromno žensk, in navdušena sem bila, ko sem nedavno na internetu gledala predavanje teh strokovnjakinj, namenjeno kolegom medicincem, kako strokovno in strpno so razlagale naravo trenutne krize. V sosednji Hrvaški to delo na facebooku vsak dan opravlja epidemiolog Igor Rudan, sicer profesor na univerzi v Edinburgu. Eden od komentatorjev Rudanovih zapisov je humorno pripomnil, da se v času krize, s katero se spopadamo danes, nihče več ne obrača po mnenje k zvezdnikom, influencerjem, zvezdam youtuba, ampak iščejo znanstvenike.

V znanosti je priznanje, da nečesa ne vemo, enako ali morda še bolj pomembno od tega, kar vemo. Potem ko nas je neoliberalizem že desetletja prepričeval, da je vsak odgovoren zase in da ima vsak svojo resnico oziroma se lahko vsak sam s pomočjo interneta dokoplje do znanja, ne da bi mu bilo treba poslušati strokovnjake, se bo s sedanjim virusom mora nekaj obrnilo na bolje. Morda bo lažje priznati, da nečesa preprosto ne vemo, in bo razmislek o družbi prihodnosti šel v smeri večje skrbi za ljudi in okolje, manj pa za profit, ki gre v roke najbogatejših. Slednji sicer v teh dneh najemajo zasebna letala, da se umaknejo na oddaljene otoke, kjer morda ni virusa, ampak tudi njim bo kmalu dovolj tega, da bi živeli kot Robinson Crusoe.