Glavni izziv ni zgolj gospodarski, temveč je tudi geološki: večina venezuelske nafte sodi med težke do ekstra težke vrste surove nafte, za katere so značilni velika gostota, izjemna viskoznost in zapletena kemična sestava. Prav te lastnosti otežujejo njeno pridobivanje, transport in predelavo, zaradi česar so vsi postopki tehnološko zahtevni in energetsko potratni.
Večina venezuelskih naftnih zalog je v Orinoškem naftnem pasu. Gre za območje, ki je tesno povezano z geotektonskim razvojem severnega celinskega roba Južnoameriške plošče. V zgornji kredi, pred približno sto milijoni let, je bilo območje današnje vzhodne Venezuele del obsežnega pasivnega celinskega roba, ki ga je prekrivalo toplo plitvo morje. Takšno okolje je omogočalo visoko biološko produktivnost ter ustvarilo ugodne razmere za odlaganje organsko bogatih morskih sedimentov. Zaradi omejene izmenjave globljih vodnih mas so na morskem dnu prevladovale razmere z zmanjšano vsebnostjo kisika, kar je omogočilo učinkovito ohranjanje organske snovi. V takšnem okolju so se kopičili fini morski sedimenti z veliko vsebnostjo organskega ogljika, iz katerih so se sčasoma razvile kakovostne izvorne kamnine, bogate s kerogenom (naftonosna organska snov) večinoma morskega izvora.
| Sobotna priloga
Komentarji