Titanik, ki glasuje proti ledeni gori
Odpri galerijo
Foto AFP
Če kaj, če kdaj in za kje, lahko rečemo, da so britanski parlamentarci ta teden v House of Commons obudili duha politične groteske. Doslej je bilo v mučnem in raztegnjenem brexitu mestoma zelo težko ugotoviti, kaj v razmerju do EU Britanci v resnici hočejo. V četrtek je eden od visokih evropskih pogajalcev vse »zgodovinsko« dogajanje označil kot demokracijo Titanika, ki glasuje o tem, naj se ledena gora umakne z njegove poti.
Vse skupaj EU pušča v naraščajočem nelagodju. 26. maja bodo po vsej EU potekale evropske volitve in nihče od teh, ki stavijo na novo »postbritansko« Evropo, si ne želi, da bi se jim podobe britanske politične groteske tedaj valjale pod nogami. To bi vzpodbujalo nacionaliste, separatiste in evroskeptike tipa Orbán, Salvini, Le Pen, ki so se pozorno učili lekcij Nigela Faragea in Borisa Johnsona.
V ozadju tega nelagodja je seveda neprijetno in resignirano spoznanje, da glede projekta nove EU ta v nobenem primeru več ne more računati na Veliko Britanijo, kajti kraljestvo odhaja v politično-filozofski pokoj. Žalostno, toda vse bolj je prisotno tudi spoznanje, da je britanski parlament kapriciozen, nezanesljiv in komajda le še bleda senca tega, kar je predstavljal v začetkih liberalne demokracije.
Čisto tehnično gledano je bil ta teden bogat z glasovalnimi vsebinami. V torek je parlament že drugič zavrnil sporazum, ki ga je v njegovem imenu izpogajala Theresa May. V sredo je potem zavrnil kakršno koli možnost, da bi Velika Britanija izstopila iz EU brez dogovora, in v četrtek se je opredelil za podaljšanje datuma izstopa. Slišati je bilo ideje, da bi nemara glasovali tudi o tem, ali bi si Britanija oskrbela nov sporazum z EU, nekakšen model »Norveška+«. Potem se je govorilo o tem, da bi se z EU preprosto začeli na novo pogajati in razložili bi, da Theresa May, ki jo bodo bržkone zamenjali z drugim premierom, preprosto ni opravila svojega posla.
Prispodoba s Titanikom, ki glasuje o ledeni gori, je briljantna in pove tako rekoč vse. V ljudski govorici bi se reklo, da gre za račun brez krčmarja in krčmar je v tem primeru EU. Theresa May je kot britanska premierka posvetila dve leti za pogajanja o pogojih izstopa in na koncu je dosegla dogovor, za katerega se na obeh straneh ve (ali pa bi se moralo vedeti), da je skrajna točka še sprejemljivega kompromisa. Zato ni naključje, da so predstavniki EU postavili stališče, da se niti t. i. čisti brexit ne more dogoditi mimo dogovora. Poslanci so v torek po glasovanju pustili vtis, da bodo za vse tegobe britanskega izstopa okrivili grešnega kozla, to pa bo politično že izjemno šibka Theresa May. Vse je že spominjalo na Jurčičevo kozlovsko sodbo, po kateri bi tepli senco Therese May, dogajanje pa bi morali gledati z zavezanimi očmi, a prišel je obrat, ki je v kaotični britanski parlamentarizem vnesel element racionalnosti.
V četrtek se je pojavil predlog poslanke Sarah Wollaston, naj se glasuje o novi možnosti podaljšanja izstopnega časa, da bi svoje mnenje v novem referendumu spet lahko podali volivci. Predsednik parlamenta je predlog sprejel in ga v obliki amandmaja dal na glasovanje. Izid glasovanja o tem amandmaju je bil katastrofalen. 334 poslancev je glasovalo proti novemu referendumu, za jih je bilo le 85. Corbinovi laburisti so se povečini glasovanja vzdržali in kasneje jih je predlagateljica amandmaja v televizijskem nastopu obtožila hipokrizije in dvojne morale. V resnici je britanski parlament v kali zatrl morda edini moment logične politične racionalnosti v vsem tednu.
Doslej niti vlada niti parlamentarna večina ni dopustila novega referenduma, argument pa je bil, da demokratična kultura ne dovoli metode, po kateri glasuješ o nekem predlogu toliko časa, dokler ne dosežeš želenega rezultata. Toda v četrtek je znova prišla najava, da bodo prihodnji teden spet, torej tretjič, glasovali o sporazumu, čeprav so ga zavrnili že dvakrat. Kaj se je v tem primeru zgodilo z demokratično kulturo?
Na koncu negativnega glasovanja o treh amandmajih se je parlament oprijel vladnega predloga in izglasoval (412 za, 220 proti), da se za dogovorjen čas »podaljša« člen 50, torej obdobje do končnega izstopa, in se o tem pogodi z EU. To je bilo pričakovati, a ostalo je vprašanje: čemu bi podaljšali čas izstopa, če bo po izteku enako kot zdaj jasno, da Britanija noče edinega možnega dogovora, da se EU o drugačnem dogovoru ne pogaja, Britanija pa se je sama s sabo kot posadka na Titaniku dogovorila, da se ji mora ledena gora umakniti s poti.
Vse skupaj EU pušča v naraščajočem nelagodju. 26. maja bodo po vsej EU potekale evropske volitve in nihče od teh, ki stavijo na novo »postbritansko« Evropo, si ne želi, da bi se jim podobe britanske politične groteske tedaj valjale pod nogami. To bi vzpodbujalo nacionaliste, separatiste in evroskeptike tipa Orbán, Salvini, Le Pen, ki so se pozorno učili lekcij Nigela Faragea in Borisa Johnsona.
V ozadju tega nelagodja je seveda neprijetno in resignirano spoznanje, da glede projekta nove EU ta v nobenem primeru več ne more računati na Veliko Britanijo, kajti kraljestvo odhaja v politično-filozofski pokoj. Žalostno, toda vse bolj je prisotno tudi spoznanje, da je britanski parlament kapriciozen, nezanesljiv in komajda le še bleda senca tega, kar je predstavljal v začetkih liberalne demokracije.
Čisto tehnično gledano je bil ta teden bogat z glasovalnimi vsebinami. V torek je parlament že drugič zavrnil sporazum, ki ga je v njegovem imenu izpogajala Theresa May. V sredo je potem zavrnil kakršno koli možnost, da bi Velika Britanija izstopila iz EU brez dogovora, in v četrtek se je opredelil za podaljšanje datuma izstopa. Slišati je bilo ideje, da bi nemara glasovali tudi o tem, ali bi si Britanija oskrbela nov sporazum z EU, nekakšen model »Norveška+«. Potem se je govorilo o tem, da bi se z EU preprosto začeli na novo pogajati in razložili bi, da Theresa May, ki jo bodo bržkone zamenjali z drugim premierom, preprosto ni opravila svojega posla.
Prispodoba s Titanikom, ki glasuje o ledeni gori, je briljantna in pove tako rekoč vse. V ljudski govorici bi se reklo, da gre za račun brez krčmarja in krčmar je v tem primeru EU. Theresa May je kot britanska premierka posvetila dve leti za pogajanja o pogojih izstopa in na koncu je dosegla dogovor, za katerega se na obeh straneh ve (ali pa bi se moralo vedeti), da je skrajna točka še sprejemljivega kompromisa. Zato ni naključje, da so predstavniki EU postavili stališče, da se niti t. i. čisti brexit ne more dogoditi mimo dogovora. Poslanci so v torek po glasovanju pustili vtis, da bodo za vse tegobe britanskega izstopa okrivili grešnega kozla, to pa bo politično že izjemno šibka Theresa May. Vse je že spominjalo na Jurčičevo kozlovsko sodbo, po kateri bi tepli senco Therese May, dogajanje pa bi morali gledati z zavezanimi očmi, a prišel je obrat, ki je v kaotični britanski parlamentarizem vnesel element racionalnosti.
V četrtek se je pojavil predlog poslanke Sarah Wollaston, naj se glasuje o novi možnosti podaljšanja izstopnega časa, da bi svoje mnenje v novem referendumu spet lahko podali volivci. Predsednik parlamenta je predlog sprejel in ga v obliki amandmaja dal na glasovanje. Izid glasovanja o tem amandmaju je bil katastrofalen. 334 poslancev je glasovalo proti novemu referendumu, za jih je bilo le 85. Corbinovi laburisti so se povečini glasovanja vzdržali in kasneje jih je predlagateljica amandmaja v televizijskem nastopu obtožila hipokrizije in dvojne morale. V resnici je britanski parlament v kali zatrl morda edini moment logične politične racionalnosti v vsem tednu.
Doslej niti vlada niti parlamentarna večina ni dopustila novega referenduma, argument pa je bil, da demokratična kultura ne dovoli metode, po kateri glasuješ o nekem predlogu toliko časa, dokler ne dosežeš želenega rezultata. Toda v četrtek je znova prišla najava, da bodo prihodnji teden spet, torej tretjič, glasovali o sporazumu, čeprav so ga zavrnili že dvakrat. Kaj se je v tem primeru zgodilo z demokratično kulturo?
Na koncu negativnega glasovanja o treh amandmajih se je parlament oprijel vladnega predloga in izglasoval (412 za, 220 proti), da se za dogovorjen čas »podaljša« člen 50, torej obdobje do končnega izstopa, in se o tem pogodi z EU. To je bilo pričakovati, a ostalo je vprašanje: čemu bi podaljšali čas izstopa, če bo po izteku enako kot zdaj jasno, da Britanija noče edinega možnega dogovora, da se EU o drugačnem dogovoru ne pogaja, Britanija pa se je sama s sabo kot posadka na Titaniku dogovorila, da se ji mora ledena gora umakniti s poti.
