To je nekaj ogromnega! To je veliko večje od sarsa!

Epidemiologinja Laurie Garrett poudarja, da nikakor ne smemo zamuditi priložnosti, da se pripravimo na najhujšo možnost širjenja koronavirusa.

Objavljeno
15. februar 2020 06.00
Posodobljeno
24. februar 2020 09.32
Epidemiologinja Laurie Garrett. FOTO: osebni arhiv
Ko sem pred sedemnajstimi leti v Pekingu spoznala Laurie Garrett, je bil čas sarsa. Ni bilo treba veliko, da sva postali svojevrsten novinarski tim. Ona je bila zame vir velikanskega znanja o virusih, jaz pa zanjo koristna poznavalka kitajskih razmer, ki so včasih pomagale v boju proti epidemiji, neredko pa še poslabšale že tako težavne razmere.



Ko se je pojavil novi virus, ki se zdaj uradno imenuje covid-19, sem Laurie Garrett zaprosila za intervju. Skorajda prepričana sem bila, da ga bova naredili med njenim hitenjem z ene televizije na drugo ali med dvema sestankoma, posvečenima vse obsežnejši epidemiji.

»Imaš zdaj čas?« mi je v torek poslala sporočilo. Devetinšestdesetletna epidemiologinja, avtorica številnih knjig, med drugim tudi knjige The Coming Plague (Prihajajoča okužba), kolumnistka revije Foreign Policy, članica sveta za mednarodne odnose in dobitnica Pulitzerjeve nagrade za dokumentarno novinarstvo, je ena najbolj izkušenih znanstvenih novinarjev in ena redkih med njimi, ki je na kraju samem spremljala skorajda vsako epidemijo, ki se je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pojavila kjer koli na svetu.

»Kot da sva še včeraj tekali za sarsom,« mi je rekla vsa zadihana. V New Yorku je hitela za taksijem.

V prvih minutah najinega pogovora so se med seboj prepletli njena navodila vozniku, kam naj jo odpelje, in stavek, namenjen meni: »To je nekaj ogromnega! To je veliko večje od sarsa!«


Konjev ni več mogoče dohiteti


Ni mi ji bilo treba postavljati vprašanj. »Takole ti bom povedala,« je rekla še vedno vsa zadihana zaradi lovljenja taksija. »Kitajska nam v uradnih izjavah navaja številke, ki so zelo netočne. Poskušajo nas prepričati, da je smrtnost zelo nizka, morda celo samo enoodstotna, da je več ljudi ozdravelo, kot jih je umrlo, da so identificirali večino prenašalcev bolezni in jih spravili v karanteno, v resnici pa je bilo tega neprimerno več, še preden so kakor koli ukrepali … Glej, v angleščini imamo rek, ki pravi: konji so zdrveli iz hleva in ne moreš jih več dohiteti.«

Strokovnjaki po vsem svetu v glavnem ne verjamejo številkam, ki jih navajajo Kitajci, je nadaljevala v istem dahu, pa tudi ne njihovim ocenam, da bo okužba že v tem mesecu dosegla vrhunec. Tri dni po najinem pogovoru je tudi sama Kitajska spremenila način diagnosticiranja virusa, tako da se je število obolelih v pokrajini Hubei (katere glavno mesto Wuhan je epicenter epidemije) na hitro povečalo.

Vsi opazujejo mikroepidemije, ki se dogajajo zunaj Kitajske – v Hongkongu, Singapurju, na luksuzni ladji za križarjenje Diamond Princess, ki pluje nedaleč od Jokohame –, in poskušajo iz tega izpeljati svoje ugotovitve o bolezni in virusu: kako nalezljiv je, kako smrtonosen je, kako poteka okrevanje, ali so ozdravljeni v resnici ozdravljeni in ali imajo tisti, ki niso več bolni, zdaj protitelesa, ki jih varujejo pred ponovno okužbo. »Vse te stvari so v tem trenutku precej sumljive,« ponavlja Laurie Garrett. »Tukaj vlada velika zmeda.«

»Vse skupaj poteka takole: netopirji živijo v pragozdovih, ki jih mi sistematično uničujemo ... Tako te plašne nočne živali vse pogosteje prihajajo v človeška naselja in prinašajo viruse, ki njim ne škodijo, saj je njihov imunski sistem drugačen od našega.«


Spodbujam jo, naj mi kaj več pove o teh mikroepidemijah, ona pa mi navede primer. »Poglej Singapur. Tam so se številni ljudje zbrali na poslovni konferenci v zelo luksuznem hotelu Grand Hyatt, morda enem najboljših, kar jih premore to mesto. Nekaj se jih je okužilo z virusom, a tega niso vedeli in so po konferenci odpotovali. Okuženi Britanec se je vrnil v Evropo in odšel na smučanje v Francijo, ker je s prijatelji prebival v isti hiši. In zdaj imamo primere okužbe, raztresene po različnih krajih, vsi pa izvirajo z omenjenega singapurskega srečanja. To je pritegnilo veliko pozornost in nam hkrati dalo priložnost za opazovanje, kako in pod kakšnimi pogoji se virus prenaša. Že zdaj je več kot jasno, da je ta bolezen precej bolj nalezljiva, kot je bil nalezljiv sars.«


Ogrožene olimpijske igre v Tokiu?


Laurie me ob tem opozori tudi na določene razlike med epidemijo pred sedemnajstimi leti in letošnjo epidemijo. »Vse to je bistveno bolj izpostavljeno naključju, kot je bil to primer s sarsom, ki je bil v bistvu problem znotraj zdravstvenega sistema. Takrat so se okužili medicinski delavci v bolnišnicah, nato pa so okužbo prenesli na svoje bolnike,« pravi in opozarja, da se zdaj virus širi na vse mogoče načine – z neposrednim stikom, kapljično, po zraku.

»Zakaj so ljudje pred Jokohamo zaprti na ladji za križarjenje?« jo vprašam. Ona pa mi odgovori z vprašanjem: »Kam pa naj bi jih namestili, da ne bi vse to vplivalo na priprave za olimpijske igre v Tokiu?« Omenim ji, da bom poleti v Tokiu, kjer bom pisala o dogajanju okoli olimpijskih iger, ona pa me odločno prekine: »Lahko se zgodi, da jih sploh ne bo … Najmanj, kar se lahko zgodi, je, da bodo druge države zahtevale, da se kitajskim športnikom prepove udeležba. Stvar je zelo resna.«

Še pred tednom dni je japonski premier Šinzo Abe pred parlamentom odločno zatrjeval, da sploh ni vprašanje, ali bodo športne igre potekale ali ne. »Naj bo vsem jasno, da organizacijski komite in Mednarodni olimpijski komite o tem sploh ne bosta razpravljala,« je dejal Abe, ki z vsem srcem podpira druge igre, ki so jih kot gostitelju zaupali Tokiu. »Resno sem zaskrbljen,« pa je dejal vodja organizacijskega komiteja Toširo Muto. »Širjenje nalezljive bolezni bi lahko povsem zadušilo zagon pred igrami.«

image
Epidemiologinja Laurie Garrett. FOTO: osebni arhiv


In medtem ko mi Laurie Garrett našteva, kaj vse je Japonska, ki jo zelo pogosto obiskuje, že zgradila in koliko je vložila v priprave na športne igre – tako da moramo razumeti, da bi v primeru odpovedi ogromno izgubila –, jo vprašam, kakšne so njene napovedi za nadaljnji razvoj situacije. »Mislim, da imamo pred seboj scenarij, ki izključuje možnost, da bi to ostala samo kitajska epidemija,« pravi. »To mejo smo že preskočili, zdaj je le še vprašanje, kako resno bo vse skupaj, do kod bo šlo in v katero smer se bo premikalo. Zdaj smo veliko bolj globalizirani kot leta 2003, zato si je težko zamisliti, kako bi lahko to zatrli.«

Pred tremi leti, nadaljuje, je sodelovala na nekem zasedanju v Hongkongu, ki je bilo posvečeno medicinskemu vidiku pobude (gospodarskega) pasu in (svilne) ceste.

»Udeleženci iz LR Kitajske so vztrajali, da se bo njihova modrost organiziranja javnega zdravja širila vzdolž pasu in ceste. Drugi udeleženci, in to zlasti tisti iz Hongkonga, pa so ponavljali: da, morda bo vaša modrost prinesla nekaj dobrega, vendar boste s seboj prav tako prinašali tudi bolezni. In poglej zdaj: po vseh tistih protestih v lanskem letu so zdaj Hongkonžani – gledano s političnega zornega kota – pripravljeni tvegati vse, s tem ko zahtevajo, da se popolnoma zaprejo meje, čeprav se dobro zavedajo, da Kitajska samo čaka na priložnost, da bi lahko v Hongkong poslala svojo vojsko. Torej je več kot jasno, da so se neoporečno prepričali o tem, kakšne nevarnosti okužbe jim grozijo prav iz Kitajske,« pravi in me spomni na primer stanovanjskega bloka Amoy Gardens, v katerem se je pred sedemnajstimi leti naselil sars in okužil 321 stanovalcev.


Divje živali na tržnicah


Izkušeno epidemiologinjo vprašam, zakaj se koronavirus znova širi iz te države, ona pa mi odgovori z enim samim stavkom: »Tržnice živih divjih živali!«

V Kitajski imamo hud problem, pravi, to pa je, da ima velik del prebivalstva za sveže samo meso od živali, ki jo ubiješ tik pred kuhanjem. Možno je, da izvira ta navada iz časov, ko večina ljudi ni imela hladilnikov, ali iz tradicije, da se kupujejo žive živali, vendar bi morala Kitajska, pravi Laurie Garrett, te tržnice prepovedati. »Za vedno!« poudarja. Pa vendar, nadaljuje, problem še zdaleč ni samo v Kitajski.

»Pogostost epidemij je vse večja,« pravi. »Če pogledamo najbolj senzacionalne izbruhe bolezni v zadnjih tridesetih letih, jih je največ prišlo ali od ptic ali od netopirjev. Ptičji virusi so prevladujoči v različnih oblikah gripe, netopirji pa so širili bolezni, kot sta ebola in sars. In vse skupaj poteka takole: netopirji živijo v pragozdovih, ki jih mi sistematično uničujemo. Celo tam, kjer še ne poteka sečnja gozdov, so netopirji resno ogroženi zaradi zvišanja temperature v višjih slojih pragozdov, poleg tega pa imajo vse manj plodov, s katerimi se hranijo. Tako te plašne nočne živali vse pogosteje prihajajo v človeška naselja, kjer poskušajo najti hrano v sadovnjakih ali med domačimi živalmi. In v tem procesu prinašajo viruse, ki njim ne škodijo, saj je njihov imunski sistem drugačen od našega.«

»Kitajska nam v uradnih izjavah navaja številke, ki so zelo netočne. Poskušajo nas prepričati, da je smrtnost zelo nizka, morda celo samo enoodstotna, da je več ljudi ozdravelo, kot jih je umrlo, da so identificirali večino prenašalcev bolezni in jih spravili v karanteno, v resnici pa je bilo tega neprimerno več, še preden so ukrepali …«


Ko govorimo o ptičjih virusih, gre, kot pravi moja sogovornica, predvsem za vodne ptice selivke, v glavnem race in divje gosi. Tudi njihovo življenjsko okolje je uničeno. Poleg tega se zaradi podnebne otoplitve morske vode spreminjajo migracijske poti rib, s katerimi se hranijo, tako da so ptice vse bliže kopnemu, s tem pa tudi ljudem.

Poreklo virusa covid-19 je, pravi Laurie Garrett, veliko bolj jasno, kot je bilo to v primeru sarsa. »Vse vodi do netopirjev. Ni niti sledu nečesa, kar bi kazalo na umetno ustvarjanje virusa,« mi odgovori, ko ji povem, da me številni bralci sprašujejo, ali gre za umetno oblikovanega mikroba, ki so ga podtaknili Kitajski, ali mikroba, ki je »pobegnil« iz enega od njenih laboratorijev.

»Vsako epidemijo, v kateri sem bila – kot veš, pa sem bila v več kot tridesetih –, spremljajo takšne špekulacije,« pravi. »Med vsako epidemijo od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes je kdo trdil, da ima 'dokaz', da je bil virus ali bakterija narejen v enem od tajnih laboratorijev. In običajno je identiteta tega laboratorija v skladu s tistim, ki ga ta posameznik ali skupina ljudi najbolj sovraži. V Indiji se je leta 1994, ko je tam izbruhnila epidemija kuge, govorilo, da so vse skupaj naredili, seveda, v pakistanskem laboratoriju. In ravno tako bi Američani najbrž govorili o ruskem laboratoriju, Rusi pa o kakšnem laboratoriju Cie.«

Ob tem omeni, da je bila edina država, ki je v minulih letih uradno izjavila, da ima biološko orožje, Severna Koreja. Obstaja sum, da ima takšen program tudi Iran, Rusija pa je ustavila proizvodnjo antraksa. »Seveda nikoli ne vemo dovolj o vojaških programih prav vseh držav, pa vendar je večina sveta podpisala konvencijo o biološkem orožju,« pravi Laurie Garrett. »Nekomu bo padlo na pamet, da je lahko to nekdo naredil v kleti ali da za tem stoji določena teroristična skupina, dejstvo pa je, da ta virus tako jasno kaže svoje poreklo, da so takšne zgodbe dejansko popolnoma nesmiselne.«


Kitajska proti Ameriki


Pa vendar, ji rečem, so me nekateri opozorili na primerjavo med tem, kar se zdaj dogaja okoli covid-19, in tistim, kar se je dogajalo, ko se je leta 2009 iz ZDA začel širiti virus H1N1, ki povzroča prašičjo gripo. Pri tem trdijo, da takrat nihče še pomislil ni na to, da bi ustavili letalske polete v ZDA ali izdali opozorilo, naj ljudje ne potujejo v Ameriko, medtem ko se zdaj širi histerija, ki temelji na rasizmu ali vsaj na nekakšnem negativnem odnosu do Kitajcev.

»Leta 2009 se je začela prašičja gripa širiti iz industrije svinjskega mesa v ZDA, a so prvo epidemijo zabeležili v Mehiki, torej zunaj Amerike,« navaja Laurie Garrett. »Zelo hitro se je širila in v šestih mesecih se je pojavila že v vseh državah po vsem svetu. Pogosto sem ponavljala, da je bil to poučen primer, ki nas je opozarjal, s čim se bomo soočili, in nas preizkušal, na kaj smo in na kaj nismo pripravljeni. Srečna okoliščina je bila v tem, da je bil ta virus zelo nizko smrtonosen, saj je smrtnost znašala okoli 0,01 odstotka. To je bilo zelo blago celo v primerjavi z običajno gripo. Je pa bil ta virus izredno nalezljiv. To je bila najbolj nalezljiva gripa, s katero smo se kadar koli soočili, morda vse od leta 1868.



Pomembna stvar, ki nam jo je pokazala, pa se je nanašala na solidarnost, ki je takrat odpovedala, takoj ko se je pojavila globalna pandemija. Tako je, denimo, Švica objavila, da ne bo dovolila prodaje zdravil svojih proizvajalcev, dokler ne bodo z njimi oskrbljeni vsi Švicarji. Tudi Finska je nacionalizirala proizvodnjo mask, to pa se je nato nadaljevalo vse do sredstev za diagnozo in vsega drugega. Izkazalo se je, da se bodo prve oskrbele in zaščitile bogate in močne države. Nato pa se je pojavil problem, kaj z Afriko? Na podlagi teh izkušenj smo se lahko veliko naučili o tem, kako koordinirati delovanje, kako razporediti oskrbo, kako ustvariti pravičnejši in bolj pošten sistem ter omogočiti dostop do tistega, kar lahko pomaga, celo če zdravilo še ne obstaja.«

Laurie Garrett spominja na to, kako strašno je bilo razočaranje, ko se je videlo, kaj se je nato leta 2014 dogajalo v zahodni Afriki, ko se je pojavila ebola. Svetovna zdravstvena organizacija je, kot pravi, namreč »skoraj devet mesecev sedela prekrižanih rok, preden je sprožila resno akcijo«. Laurie odločno zavrača trditev, da je zdaj Kitajska zaradi česar koli na zatožni klopi, še toliko manj pa verjame, da prihajajo takšne obtožbe iz Amerike.

»Pravzaprav mislim, da večina Američanov sploh še ni obveščena o tem, kar se dogaja, ker naši mediji te epidemije še vedno niso spremenili v glavno novico,« pravi in ob tem izkoristi priložnost, da izreče kritiko na račun predsednika Donalda Trumpa, ki zlahka izreka priznanje »dobremu prijatelju Xi Jinpingu« in trdi, da ima ta stvar pod nadzorom.


Po pasu in cesti v Afriko


»Problem je v tem, da ima Xi preveč stvari na svojem krožniku: bojuje se s carinami in grožnjami, ki nad njegovo gospodarstvo prihajajo od Trumpove administracije, sooča se z afriško prašičjo gripo, ki je na Kitajskem pomorila skoraj polovico prašičev, se razširila v jugovzhodno Azijo in še vedno ni pod nadzorom. Med perutnino se znova širi virus H5N1 … In zdaj je veliko vprašanje, ali je postala gospodarska odpornost Kitajske zaradi Xijeve pobude pasu in ceste v tem času močnejša ali šibkejša. Xi je zadolžen do grla, in medtem ko še vedno ne vemo, koliko bo stala ta epidemija, se zdaj že vidi, da bo prizadejala veliko večjo škodo od tiste, ki jo je povzročil sars.«

»Vsaka država mora imeti načrt delovanja. Koga je treba poklicati, komu je treba poslati vzorce. Ali vsi zdravniki poznajo ta načrt? Mar bolnišnice vedo, kako preprečiti širjenje virusa v svojih prostorih? So proučili, kaj se je dogajalo v najboljših bolnišnicah v Singapurju in Torontu, ko se je sars prenašal in zahteval žrtve med osebjem?«


Laurie Garrett je v esejih, ki jih je objavila po pojavu virusa covid-19, pogosto omenjala, da ta virus »spremlja pas in cesto«, zato jo vprašam, kaj jo v tem trenutku najbolj skrbi. »Ena od mojih skrbi, o katerih sem pisala, je, ali bosta pas in cesta vse to odpeljala v Afriko, ki pa je zelo občutljiva. Zlahka si je mogoče predstavljati, da imamo tudi tam primere obolelih, le da jih še nihče ni odkril, ker nimajo zmogljivosti za testiranje,« pravi.

Dobra novica je, poudarja, da ima Afrika zdaj center za nadzorovanje bolezni, ki ima sedež v Adis Abebi. »Ta center vodi Afriška unija in pokriva vso celino. Nekateri njegovi člani so že bili v prvih vrstah boja proti eboli in so že veterani, kar zadeva preprečevanje epidemij.«

Slaba novica pa je kakovost zdravstvene infrastrukture v številnih afriških državah. »Premalo je izobraženih strokovnjakov z ustreznimi izkušnjami, ki bi lahko sprejemali prave odločitve pri nadzorovanju epidemije,« poudarja. »Dr. Tedros Ghebreyesus je imel zagotovo v mislih tudi neugodne razmere na afriški celini, ko je izjavil, da moramo na koronavirus gledati kot na javnega sovražnika številka ena, glede na to, da je Etiopijec in prvi Afričan na čelu Svetovne zdravstvene organizacije.«


Ne čakajmo, da se zgodi nekaj resnega


Na koncu pogovora Laurie Garrett vprašam, kaj bi sporočila Evropejcem v teh dneh, ko se vse bolj zdi, da je precej bolj realno vprašanje, kdaj, kot pa ali se bo okužba razširila tudi po naši celini.

»Evropski center za nadzorovanje bolezni je od vsega začetka spremljal celotno dogajanje in pri tem pazil, da ne bi prišlo do epidemije v Evropi,« pravi. »Vendar se je v Veliki Britaniji že zgodilo tisto, o čemer sem govorila na začetku: dva zdravnika splošne prakse je okužil omenjeni moški, ki se je udeležil singapurske poslovne konference. Čeprav sta bili njuni ordinaciji začasno zaprti, je vprašanje, koga vse sta okužila z virusom.

Torej se lahko vprašamo, koliko povprečnih zdravnikov sploh ve, kakšni so simptomi, na katere je treba biti pozoren? Denimo, da imajo bolnika z običajno gripo in s koronavirusom – bi znali prepoznati razliko? Imajo pripomočke za testiranje in kje so ti pripomočki, kdo jih ima v svojih rokah? Mar povprečni zdravnik ve, kam mora poslati vzorce, če se sooči s sumljivo pljučnico?

Bojim se, da bi številni zdravniki takšne primere obravnavali kot običajno gripo. Razen če bi se vse skupaj razvilo v pljučnico. Takrat bi bolnika poslali v bolnišnico, nato pa se je treba vprašati, ali v bolnišnici znajo običajno pljučnico razlikovati od tiste, ki jo povzroča covid-19. Kaj če postane okužena bolnišnica?

Moje pomembno sporočilo vsem se glasi: v redu, lahko rečemo, da je tudi običajna gripa nevarna, da ni treba zapadati v paniko itd., a vzemimo ta trenutek kot priložnost, da se pripravimo na resno pandemijo. Če se po vsem tem ne bo zgodilo nič tako resnega – čudovito! A nikar ne čakajmo na to, da se zgodi nekaj resnega, mi pa na to ne bomo imeli pravega odgovora. Zdaj je treba sprejeti ustrezne odločitve.

Vsaka država mora imeti načrt delovanja. Koga je treba poklicati, komu je treba poslati vzorce. Ali vsi zdravniki poznajo ta načrt? Mar bolnišnice vedo, kako preprečiti širjenje virusa v svojih prostorih? So proučili, kaj se je dogajalo v najboljših bolnišnicah v Singapurju in Torontu, ko se je sars prenašal in zahteval žrtve med osebjem?«

Slišim, da se je taksi ustavil in da Laurie že hiti na naslednjo razpravo o resnosti situacije z virusom. Plača taksistu in se na hitro poslovi od mene. In zdi se ji potrebno še enkrat ponoviti: »Če se ne dogaja nič, je to odlično, a nikakor ne smemo zamuditi te priložnosti, da se pripravimo na najhujšo možnost. To je v resnici nekaj ogromnega!«