Zahar Prilepin: Tolstoja ne moremo prijeti za nogo in udrihati z njim kot z gorjačo

Eden vodilnih ruskih pisateljev se je pred leti kot specialec bojeval v rusko-čečenski vojni.
Objavljeno
15. december 2018 06.00
Posodobljeno
15. december 2018 15.33
Zahar Prilepin, od borca v rusko-čečenski vojni do vodilnega pisatelja. FOTO: Domen Pal
Borut Kraševec
Borut Kraševec
Ruski pisatelj Zahar Prilepin se je letos poleti vrnil iz Doneške republike, kjer je bil dve leti major v doneški vojski. Še prej se je kot specialec bojeval v rusko-čečenski vojni. Vse to ne bi bilo tako zanimivo, če Prilepin ne bi bil tudi eden vodilnih ruskih pisateljev in intelektualcev. Njegov večkrat nagrajeni roman Samostan, ki govori o prvem sovjetskem taborišču na Soloveškem otočju, je lani izšel v slovenščini.


V zadnjih letih opažamo nov val taboriščne proze. Sprožil ga je prav vaš roman. Vi ste, kolikor vem, na to temo naleteli po naključju?


Nanjo sem res naletel po naključju. Režiser Saša Veledinski me je povabil s sabo v taborišče Solovki, da bi kaj napisal na to temo, on pa bi po moji predlogi posnel film. Sprva sem njegovo povabilo celo zavrnil, češ da bi bilo to zame pretežko, ker nikoli nisem bil zaprt. Vse, kar sem do takrat napisal, je bilo tako ali drugače povezano z mano, z mojo biografijo, hodil sem po liniji najmanjšega odpora. Tako pisatelji najpogosteje ravnajo. A po Samostanu sem spoznal, da je treba letvico dvigniti karseda visoko, na višino, ki se ti zdi nedosegljiva. Ko sem začel pisati roman, so mi znanci založniki, ki se spoznajo na knjižni trg, govorili: »Nehaj, taboriščne proze ne bo pri nas nihče bral. To se ne bo prodajalo.« No, roman sem vseeno napisal. V Rusiji je bil kakšni dve leti najbolj prodajana knjiga in je dobil veliko nagrad. Vsi so začeli govoriti: »Zahar je pač vedel, da je po taboriščni prozi veliko povpraševanje.« In to se ni zgodilo samo meni, tako je z vsemi trendi v literaturi. Ljudje kdo ve zakaj mislijo, da v literaturi obstajajo nekakšni trendi, ki jim je mogoče slediti. Ampak v resnici ni nobenih trendov, so samo dobro napisani teksti in te skušajo posnemati.


O vašem romanu sem se pogovarjal z veliko ruskimi pisatelji. Za večino je to umetnina, so se pa našli tudi taki, ki menijo, da je o taborišču vse povedal že Šalamov in da nova taboriščna proza z zelo literarnim pristopom profanira temo.


Ljudje si želijo, da bi bila ta tema sakralna, ampak, veste, v tem ni nobenega cinizma. Ni sakralnih tem ‒ Jezus Kristus in to, da so ga razpeli, vsaka vojna, katero koli področje človeškega življenja lahko postane predmet literature. Sicer sem pa k njej pristopil zelo previdno. Za to je seveda moralo preteči nekaj časa. Poleg tega je taboriščna tema notranje raznolika. Taborišča dvajsetih, tridesetih in petdesetih let so se zelo razlikovala. Vanje so prihajali različni valovi zapornikov, zaprti so bili različni ljudje. Jaz zato pozivam h kompleksnemu mišljenju, niti ne k segmentiranju, enostavno k poglobljenemu pristopu. Pri tem romanu se mi je to posrečilo. Celo ljudje, ki zavračajo moje nazore, v njem niso našli napak. Zelo strogo, prav obsedeno sem se držal zgodovinskih dokumentov. Nihče mi ne more očitati, da sem boljševike prikazal v lepši luči. Tako je pač bilo.


Ko so bili objavljeni seznami žrtev Stalinovih represij, se je izkazalo, da je bilo med žrtvami zelo veliko rabljev, tisoči, poleg njih pa še pravi kriminalci, nacisti, fašisti, najrazličnejši ljudje. Ko začneš to raziskovati, se izkaže, da so številke drugačne. Zavzemam se za kompleksno sliko.


Kaj je vaš roman prinesel novega v taboriščno prozo?


Nova je tema o tem, da se lahko vlogi žrtve in rablja hitro zamenjata. Prej tega ni bilo, prej je bilo vse prikazano samo z gledišča žrtve. Ampak v resnici so v taborišče zaprli tudi vse taboriščno načelstvo, in nasprotno, kaznjenci so postali njegovi upravniki. Ko so bili objavljeni seznami žrtev Stalinovih represij, se je izkazalo, da je bilo med žrtvami zelo veliko rabljev, tisoči, poleg njih pa še pravi kriminalci, nacisti, fašisti, najrazličnejši ljudje. Ko začneš to raziskovati, se izkaže, da so številke drugačne. Zavzemam se za kompleksno sliko in brez ovinkarjenja pišem, koliko je bilo ubitih teh ali onih.


Ena od vrlin vašega romana je torej kompleksen pogled na taborišče. Ali je tak pogled mogoč tudi zunaj umetniškega teksta, na primer v publicistiki?


Pred leti sem napisal roman Patologije, ki so ga vzljubili mnogi tako v Rusiji kot na Zahodu. Dojemajo ga kot roman o zločinih ruske vojske v Čečeniji ali kot protivojni roman, čeprav sploh nisem imel namena, da bi napisal protivojni roman. Bil sem zadrt specialec, popolnoma prepričan o svojem prav, in sem enostavno opisal stvari, kakršne so bile. Tudi če bom kdaj pisal o vojni v Donbasu, bom tako, da mi ne bo imel nihče nič očitati. Vse te zadeve poznam od znotraj in jih bom opisal takšne, kakršne so bile v resnici, tako da bo vsak vojak ukrajinske vojske ali liberalec rekel: »Ja, res je bilo tako.« Tega nihče ne bo mogel izpodbijati, tako kot niso izpodbijali Samostana in Patologij. Po drugi strani pa v publicistiki to ne bi bilo mogoče. Publicistika ima drugačne cilje. Ne morem reči, da bi me pri tem ovirali moji nazori ali to, da sem bil v Donbasu, gre za to, da bi v današnjih okoliščinah, ko vsak moj članek pozorno prebere ukrajinska stran, iztrgali iz konteksta dejstvo, ki jim ustreza, in ga napihnili. Na primer: »Prilepin je potrdil navzočnost ruske vojske v Ukrajini, potrdil je dezerterstvo, ropanje in tako naprej.«


Kaj ste delali kot častnik v vojski Doneške republike?


Ustvaril sem svojo enoto, zbral sem predvsem ljudi iz Luganske regije. Povečini, 95 odstotkov, so bili domačini. Bil sem svetovalec voditelja Doneške republike Zaharčenka in sem mu predlagal, da bi ustvaril enoto, ki bi bila podrejena neposredno njemu. Ta enota je bila na petih ali šestih frontnih položajih in tam je delovala v skladu z okoliščinami. Če so nas obstreljevali, smo jih mi nazaj. Uradno smo bili bataljon posebnih enot, ampak v resnici smo izpolnjevali navadne pehotne naloge. Kopali smo okope in v njih ždeli.


image
Roman Samostan Zaharja Prilepina je izšel lani tudi v slovenščini. FOTO: Domen Pal


Ste kdaj razmišljali o tem, na kateri strani bi se vojskovali, če bi se rodili v Kijevu, Odesi ali Lvovu?


O tem ni kaj dosti razmišljati, kajti med nami je bilo zelo veliko fantov iz teh mest, celo iz zahodne Ukrajine. Zelo veliko jih je bilo iz Odese. Neki borec iz Kijeva mi je pravil, da mu je mama rekla: »Izdal si domovino.« Odgovoril ji je: »Mama, rodil sem se leta 1975. Katero domovino sem izdal? Rodil sem se v Sovjetski zvezi.« Tudi jaz bi bil gotovo v kontekstu ruske in ukrajinske kulture, tam, kjer je na primer Gogolj. Desovjetizacija, ki jo izvaja Ukrajina, v resnici zanikuje velik del ukrajinske literature, ukrajinskih nacionalnih junakov. Ukrajinska klasika je bila povečini levičarska. Ukrajinci so zdaj požgali svojo zgodovino do tal. Moja prepričanja so opisana v Gogoljevem Tarasu Bulbi.


Še preden ste prišli v Slovenijo, je bilo na vaš račun slišati očitke, da ste plačanec. Osvetlite, prosim, to plat
zadeve. Na račun česa je živela vaša družina, žena in štirje otroci, medtem ko ste se vojskovali?


Plača častnika v doneški vojski je 20.000 rubljev (260 evrov), to pa je premalo za preživetje. Ko sem se odpravil v Donbas, sem bil ne le zelo znan, ampak tudi najbolj prodajan ruski pisatelj tistega leta. Naklada Samostana je bila več kot 250.000 izvodov. Ko sem odšel v Donbas, sem prenehal snemati televizijske oddaje in čez čas ugotovil, da nimam denarja za družino, še bolj pa ga je primanjkovalo za moj bataljon, ki je štel 280 ljudi. Spet sem začel snemati svojo oddajo ‒ za dan ali dva sem odhajal v Moskvo in snemal po tri, štiri oddaje naenkrat, tako da sem z njimi pokril ves naslednji mesec. S tem sem kar precej zaslužil in to je zadostovalo tako za družino kot za bataljon. Ljudje so me pogosto videvali na televiziji in so se seveda spraševali: »Kako neki se vojskuje, če je pa kar naprej na televiziji?« A ni to nič takega. Vsi frontni poveljniki kdaj pa kdaj odidejo, vsak ima kak svoj posel, ki mu pomaga oskrbovati bataljon. Republika ima malo denarja, oskrba bataljona pa stane veliko. In tako sem delal tudi jaz. Od Rusije nisem dobival nobenega denarja.


Živimo lahko bodisi kot zreli Tolstoj in vsem dajemo svobodo, bodisi kot mladi Tolstoj, ki je jemal v roke orožje. Dve možnosti sta. Tudi jaz sem za prvo, ampak prve nam ne dajejo na izbiro, zato nam preostane samo mladi Tolstoj.


Vojni v Čečeniji in Donbasu imata nekaj skupnega: obe sta odcepitveni. V Čečeniji ste se bojevali proti separatistom, v Donbasu pa na njihovi strani. Pravično bi bilo, ko bi v obeh primerih prepustili prebivalstvu, da se o teh stvareh izreče na referendumu. Ali pa pri tem ne gre za pravičnost, temveč za to, kdo je močnejši?


Gre seveda za to, da sem Rus. Izhajam z gledišča svojega naroda. Čeprav bi lahko, če bi si dovolil malce subjektivnosti ali demagogijo, dokazal svoj prav v enem in drugem primeru. Če bi v današnji Čečeniji izvedli referendum, bi za Rusijo glasovalo 150 odstotkov ljudi (smeh).


No, saj ravno to je dvomljivo.


Veste, kaj pa ni dvomljivo? Ko se je začela vojna v Donbasu, je prišlo tja zelo veliko čečenskih prostovoljcev. Razlog je ta, da Rusijo dojemajo kot svojo državo. In isto se je zgodilo med rusko-gruzinsko vojno.


Ampak to so bili menda kadirovci.


Kot nekdo, ki je bil tam, vam lahko zagotovim, da jih je prav Kadirov nagnal nazaj. Na Putinov ukaz. V nasprotnem primeru bi takoj začeli govoriti, da jih je tja poslal prav Putin. In Kadirov je zato takoj vse Čečene odpoklical. Ampak na začetku jih je bilo zelo veliko. Pa tudi Osetov. Čečeni so se aktivno bojevali na naši strani tudi med rusko-gruzinsko vojno in lahko rečem, da so popolnoma umeščeni v ruski kontekst. V Čečeniji ne bi referendum ničesar rešil. In drugič, na rusko-čečensko vojno sem prišel čisto na začetku, in prvo, kar sem tam zagledal, je bila čečenska enota, ki je delala z nami, da bi nam pokazala, da se ne bojujemo proti vsem Čečenom. Tam sta bila Dudajev in antidudajevska opozicija. Ko so se spopadli med sabo, smo prišli mi, da bi podprli proruske Čečene. Tudi to je del resnice.


Pisateljev, ki so prijeli za orožje, je bilo veliko. Med njimi je tudi Lev Tolstoj, ki se je bojeval na Kavkazu in Krimu. Je imel Tolstoj rusko-kavkaško vojno za pravično?


Tudi ta stvar je kompleksna. Tolstoj je imel sploh vsako vojno za nepravično. Poleg tega se je spreminjal. Ko se je tam vojskoval, je ni mogel imeti za nepravično, sicer pač ne bi sodeloval v njej.


Kaj pa, ko je pisal Hadži Murata?


Večkrat sem prebral to čudovito pripoved. Kot celota ne govori o tem, da se Rusi ne bi smeli bojevati proti Čečenom, ampak o tem, zakaj se človek sploh vojskuje, ko pa se lahko tudi ne bi. Ko se je začela vojna v Donbasu, so se mnogi sklicevali na Tolstoja in Hadži Murata, ampak če bi Tolstoj prišel tja, bi rekel: »Rešimo vse to po mirni poti. Če bi se kdo rad odcepil, naj se odcepi.« To bi pridigal, ne pa tega, naj ljudje ne jemljejo v roke orožja. Tolstoja ne moremo prijeti za nogo in udrihati z njim kot z gorjačo. Tolstoj je govoril o drugih stvareh. Živimo lahko bodisi kot zreli Tolstoj in vsem dajemo svobodo, bodisi kot mladi Tolstoj, ki je jemal v roke orožje. Dve možnosti sta. Tudi jaz sem za prvo, ampak prve nam ne dajejo na izbiro, zato nam preostane samo mladi Tolstoj.


Neki borec iz Kijeva mi je pravil, da mu je mama rekla: »Izdal si domovino.« Odgovoril ji je: »Mama, rodil sem se leta 1975. Katero domovino sem izdal? Rodil sem se v Sovjetski zvezi.«


Sta Rusija in Kavkaz potrebna drug drugemu? Iz izkušenj vem, da je med Kavkazci in Rusi še zmeraj veliko trenj.


To drži. Drži pa tudi, da je Kavkaz zelo zapleten, ker je notranje segmentiran. Ampak če posplošim, bi lahko rekel, da možnosti za neodvisen Kavkaz tako ali tako ni. Če ne bi bil del Rusije, bi ga Turčija, Savdska Arabija ali še kdo takoj začel zapolnjevati z radikalnim islamizmom. Rusija je navsezadnje možnost za neodvisnost Čečeniji dala. Po hasavjurtskem sporazumu leta 1996 je Čečenija de facto postala neodvisna, zatem – če gre verjeti novinarju Babickemu, ki je bil takrat popolnoma na strani Čečenov – pa so Hatab in islamisti, ki so začeli verjeti, da lahko Rusijo preženejo s celotnega Kavkaza, prečkali rusko mejo in skušali zanetiti ogenj v Dagestanu. Tako da ni bilo možnosti. Ali eno ali drugo. Ampak zdaj so Čečeni lojalni Rusiji in sodelujejo v vseh njenih vojnah. Pri nas se celo govori: če bo v Rusiji kdaj revolucija in bodo skušali vreči Putina, ga bodo branili nacionalboljševiki in Čečeni.


Se vam ne zdi, da ima Čečenija v okviru Ruske federacije večjo stopnjo suverenosti kot druge republike? Ramzan Kadirov nastopa presenetljivo veliko, pogosto tudi glede zunanje politike. Človek dobi vtis, da je Čečeniji dovoljena subjektnost v zameno za lojalnost Kremlju. Še bolj proste roke ima Kadirov glede notranjih čečenskih zadev.


To je res in hkrati ni res. Upam, da mojega odgovora ne bodo prebrali in položili Kadirovu na mizo, ampak lani poleti sem bil na Kavkazu, tudi v Čečeniji, in lahko rečem, da je Kavkaz popolnoma pod nadzorom. V zadnjih 15 letih se je položaj zelo spremenil. In drugič, ne gre za to, da bi Kremelj kupčeval s Kadirovom in mu kaj dovoljeval v zameno za lojalnost. Rusija enostavno potrebuje Kadirova kot enega od liderjev muslimanskega sveta. Problem s krimskimi Tatari je bil na primer zelo hud ‒ na Krimu bi se lahko začela državljanska vojna ‒, ampak Kadirov ga je rešil v enem dnevu. In sicer prav zato, ker je eden od neuradnih liderjev muslimanskega sveta. Kadirova zelo potrebujemo za urejanje vprašanj z vsakršnimi kalifati. Mi sami ga zato dejavno podpiramo in ustvarjamo njegov kult ‒ to se nam splača.


Po priključitvi Krima Rusiji so se ruski pisatelji razdelili na dva tabora, domoljubnega in prozahodnega. Kar sama se ponuja vzporednica s krimsko vojno sredi 19. stoletja. Tolstoj se je v njej bojeval, Dostojevski, ki je bil zaprt v katorgi, pa se je razburjal nad ruskimi liberalci, ki so se veselili ruskega poraza. To notranje nasprotje je v ruski literaturi očitno stalnica?


Ne, iz tega moramo potegniti naslednji sklep: v vodilni liniji ruske literature ni nobenega nasprotja. Revolucionar Dostojevski je bil celo v katorgi na strani ruske vojske in ga je skrbelo za rojake na Krimu, Tolstoj pa se je tam celo bojeval. Druge vodilne linije takrat ni bilo. In danes se zastavlja vprašanje, kako lahko na primer Akunin-Čhartišvili prisega na Dostojevskega in Tolstoja, če pa se sam v podobni situaciji postavlja na nasprotno stran. Ta sklep moramo potegniti, ne pa, da je bilo v ruski literaturi zmeraj tako in da se zgodovina ponavlja. Takrat je sicer obstajala liberalna linija ruske literature, vendar nikoli ni bila vodilna. Poleg tega je liberalec Hercen gledal na Zahod veliko bolj kritično kot današnji ruski liberalci. Pisal je: »Rusija ni svobodna, toda ali ste svobodni vi, Evropejci?« Današnji liberalci niso sposobni reči Zahodu: »Sami imate toliko problemov, da bo še najbolj pametno, če ste tiho.« To si je upal reči samo Solženicin leta 1978 in jih je za to takoj skupil.


Ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič je v intervjuju za časopis Delo rekel, da je scenarij za vojno v Donbasu napisal že Dostojevski. Se s tem strinjate?


Prej bi rekel, da ga je napisal Gogolj v pripovedi Taras Bulba. Tam je vse to: Andrij, ki prestopi k Poljakom, na drugi strani pa Taras Bulba in Ostap, ki sta na strani ruskega carja. Andruhovič bi enostavno rad dokazal Evropi, da je ruska literatura, tudi klasika, pribežališče mračnjaštva, imperializma in militarizma. In naj se sliši še tako čudno, ima glede marsičesa prav. Andruhovič preprosto upa, da bo Evropo s tem zastrašil, vendar se mu ne posreči. Evropa se nikoli ne bo mogla odreči Tolstoju in Dostojevskemu, tudi če bi to zelo hotela. Ampak Andruhovič si vseeno želi, da bi se jima odrekla ter na piedestal postavila njega.

image
Zahar Prilepin piše zdaj biografijo Sergeja Jesenina. Končal jo bo na začetku naslednjega leta. FOTO: Domen Pal


Ste kdaj skušali vzpostaviti dialog z ukrajinskimi pisatelji?


Sem. Predlagali so mi, da bi se v Nemčiji srečal prav z Andruhovičem. Takoj sem privolil. Andruhovič je pogovor odklonil. To je bilo leta 2014. Vojna se je komaj začela. Potem so Nemci predlagali, da bi se pogovarjal z mano Žadan. Tudi on je srečanje odklonil. Nemci me potem niso niti povabili. Povabili so Andruhoviča in Žadana, ta pa sta se očitno pogovarjala med sabo. In to je zelo značilno za Evropo v celoti. Povabili so me tudi na Poljsko. Zavedali so se, da dialoga ne bo, zato so moj nastop dali na en dan, ukrajinske pisatelje pa na drugega. Ampak Ukrajinci so zahtevali, da me na Poljsko sploh ne povabijo. Tudi tam se je končalo tako, da so nastopali ukrajinski pisatelji, mene pa ni bilo. Žadan, ki je sicer čisto razsoden človek in je bil zmeraj levičarsko usmerjen, je pozneje pokazal nekaj pripravljenosti za dialog. V Harkov je povabil doneško pesnico Zaslavsko, to pa so potem tam nacionalisti skoraj raztrgali. Ukrajinski pisatelji se enostavno bojijo, da bi imeli doma zaradi tega težave.


V Ukrajini po novem zapirajo ruske, madžarske in romunske šole, kar še priliva olja na ogenj. Ampak o jezikovnem vprašanju se je lani precej govorilo tudi v Rusiji, še posebno v Tatarstanu. Tatarščino so se morali v šolah učiti vsi, tako Tatari kot Rusi, od lani pa je učenje jezikov manjših narodov, ki živijo v Rusiji, postalo fakultativno. Mali narodi bijejo plat zvona, češ da so njihovi jeziki zdaj obsojeni na izginotje. Kaj mislite ‒ bi se morali Rusi v Rusiji učiti jezike malih narodov, med katerimi živijo?


Na splošno menim, da to ne bilo slabo. Ampak jaz ne hodim v šolo. Treba se je postaviti v kožo teh otrok, ki menijo, da v življenju ne bodo potrebovali tatarskega, baškirskega ali kakšnega drugega manjšega jezika. Me pa preseneča stališče tatarskih aktivistov, ki se bojijo, da se tatarščine zdaj ne bodo hoteli učiti njihovi lastni otroci. Ampak saj mi jim ničesar ne prepovedujemo. Če sami ne kažejo interesa za učenje svojega jezika, mi težko kaj naredimo. V podporo svoji nacionalni kulturi dobivajo milijonske kvote, ampak zakaj bi se morali Rusi z njimi vred učiti njihov jezik, da bi ga rešili? Res je, da se prebivalstvo postopno unificira, jeziki izginjajo, ampak to se dogaja iz pragmatičnih razlogov in povsod po svetu.


Po mnenju mnogih v Rusiji, celo liberalcev, je v zadnjem času glavni problem pri evropeizaciji Rusije to, da postaja Evropa vse manj privlačna. Tudi vi pogosto govorite o tem.


Jaz govorim o tem predvsem zaradi zelo močne in trdožive predstave, ki obstaja v ruski postsovjetski družbi o evropski civilizaciji, češ da je to svet blaginje, ki je usmerjen v neskončno humanistično reševanje vseh težav. Takšna Evropa je morda celo obstajala v 70. in 80. letih, ampak zdaj je ni več. Evropa je polna paradoksalnih konfliktov, ki so Rusiji tujerodni. Če se Evropi zdi potrebno, da gre skozi vse te eksperimente, nimam nič proti ‒ naj pač hodi svojo pot. Ne nastopam kot kritik Evrope, enostavno bi rad rojakom dopovedal, da je tam veliko stvari, ki jim najverjetneje ne bi bile všeč. S svobodo in tako imenovano civilizacijo vred bodo dobili veliko takega, kar se jim bo upiralo, hkrati pa ne bodo deležni socialne pravičnosti, ker je je tudi v Evropi vse manj.


V vašem romanu Sankja mladi revolucionarji oblijejo predsednika z barvo in skušajo izvesti državni udar. To omenjam zato, ker ste bili svojčas zelo kritični do trenutne ruske oblasti. Kako zdaj gledate na predsednika Putina in njegovo vlado?


Te stvari se spreminjajo. Seveda, v nekem obdobju sem imel občutek, da je ruska oblast preveč vpeta v mednarodne finančne konstrukcije, da pri svojih odločitvah ni suverena, da gre preveč investicij za meje države in da je zaradi tega s to oblastjo mogoče upravljati od zunaj. Ko se je zgodil Krim, ko je Putin osebno sprejel odločitev o njegovi priključitvi ter se pri tem oprl samo na mnenje prebivalcev Krima, so bili vsi okoli njega proti. To so mi pravili ‒ vsi so ga menda pregovarjali, naj tega ne naredi. Takrat je Putin pokazal, da mu je vseeno, kaj si glede tega mislijo njegovi uradniki in oligarhi. Vaša stvar je, kako se boste rešili. Sprevidel sem, da nima Putin nič, kar bi mu na Zahodu lahko vzeli, če pa že kaj ima, potem ne tam. Doživel sem zlom šablone, kajti do takrat smo bili v opoziciji prepričani, da je odvisen od Zahoda. Izkazalo se je, da ni. To me je seveda spravilo z oblastjo. Hkrati pa mi ni všeč ruski darvinistični ekonomski sistem in tega ne skrivam.


Je majdan v Rusiji mogoč? Kdo bi ga lahko izvedel?


Mogoča je perestrojka 2. Mogoče je, da bo prozahodna liberalna inteligenca po Putinovem odhodu skušala prevzeti oblast.


V dobi interneta problem državne cenzure ni več tako hud. Zdaj se srečujemo z diktatom splošnih mnenj in prepričanj. Na Zahodu je zelo močen. Ali v Rusiji tak diktat obstaja in kako se kaže?


V Rusiji diktata glede tega, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, ni v obliki, kakršna obstaja na Zahodu. Ni na primer tega, da bi se vsa inteligenca odvrnila od človeka, ki bi naredil kaj politično nekorektnega. Obstajajo poskusi skrajnih pravoslavnih gibanj, da bi komu vsilili svoje nazore. Čeprav imajo seveda tudi oni pravico, da se s čim ne strinjajo. Ampak na splošno je tabujev v Rusiji v primerjavi z Zahodom malo.


Čeprav v svojih oddajah, člankih in intervjujih ves čas napadate nacionalizem, vas na Zahodu vztrajno označujejo za nacionalista. Od kod ta zmešnjava?


Ta zmešnjava je povezana s tem, da na Zahodu vsak, ki ima rad Rusijo, velja za nacionalista. Rad imam kompleksno, cvetočo, raznoliko Rusijo. V Rusiji me imajo nacionalisti za sovražnika. Ampak ne vem, kako bi ljudem na Zahodu to razložil. Rad imam svojo domovino, med drugim tudi zato, ker v njej živi dvesto narodov in narodnosti.


Po prepričanju ste levi konservativec. Po čem se razlikujete od levega liberalca?


Od levega liberalca se razlikujem po naslednjem: levi liberalci vsiljujejo pravice manjšin večini. To je največji problem levega liberalizma. To, da skušajo večino prisiliti, naj upošteva in sledi mnenju manjšine, to, da neka osebna spolna ali kakšna druga nagnjenja, recimo kulinarična, postanejo ideologija, čeprav to sploh niso. Zame je najpomembnejša ideja o socialni pravičnosti. Kot levi konservativec se bojujem za to, da se upoštevajo interesi večine, to pa so pravica do dela, kosa kruha, do tega, da si človek ustvari družino in ima streho nad glavo, pri tem pa se seveda opiram na velikansko in raznoliko rusko nacionalno tradicijo: to je večnacionalnost, kompleksen konfesionalni sistem in druge stvari, delno povezane tudi z obstojem imperija v njegovem zapletenem kontekstu. To vključuje tudi pripravljenost Rusije, da ščiti svoje kulturne, geografske in druge interese.


Nekateri opozarjajo na porast militarizma v Rusiji. Je to dobro ali slabo?


To je zelo težko vrednotiti z gledišča majhne evropske države. Rusija je oseminštiridesetkrat večja od Francije in ima zelo veliko nerešenih ozemeljskih vprašanj, tudi podedovanih. Ne smete pozabiti, da se vojskujemo manj kot Američani. V tem ne vidim nič slabega, kajti pripravljenost človeka, kot je govoril Dostojevski, da se žrtvuje, je ena najpomembnejših lastnosti človeka kot vrste. Fjodor Mihajlovič je pisal: »Ljudje na vojno ne gredo za to, da bi ubijali, ampak da bi umrli.« To je zelo pomembna opazka.


Po dveletnem bivanju v Donecku se počasi vračate v literaturo. Kaj zdaj pišete?


Biografijo Sergeja Jesenina. Končal jo bom na začetku naslednjega leta.


Pet najboljših ruskih romanov po letu 2000 po vaši izbiri.


Jevgenij Vodolazkin: Laurus; Marina Stepnova: Lazarjeve ženske; Aleksander Kuznecov-Tuljanin: Pogan; Mihail Gigolašvili: Hudičevo kolo; Aleksander Terehov: Kamniti most.