Travmatizirani ujetniki ideologije in geostrateškega obračuna (FOTO)

Demokratična ljudska republika Koreja bo v nedeljo, 9. septembra, praznovala sedemdeseti rojstni dan. Severna Koreja se nesporno spreminja.

Objavljeno
08. september 2018 06.00
Posodobljeno
08. september 2018 08.34
FOTO: Boštjan Videmšek
Približno trideset kilometrov pred demilitariziranim območjem (DMZ), ki ločuje Severno od Južne Koreje, so poplave in zemeljski plazovi pred tednom dni dodobra spremenili krajino in odnesli številne vasi. Vremenska ujma ni prizanesla niti ključni »strateški infrastrukturi« – široki avtocesti, ki iz Pjongjanga vodi proti 38. vzporedniku.

Luknjasta avtocesta, ki se vsake toliko skoraj neopazno združi v nekaj kilometrov dolgo letališko stezo, je do vojaških nadzornih točk tiha in skoraj prazna. Promet je redek – na cesti je bistveno več pešcev in kolesarjev kot avtomobilov. Ljudje posedajo na robovih ceste ali pa, na oko, izgubljeno tavajo po njej. Sem ter tja je mogoče videti kravo ali ovco in nekoga, ki pometa cesto. Nebo preletavajo žerjavi in čaplje. Ob cesti se vrstijo polja riža in koruze. Razcapani ljudje jih, večinoma, obdelujejo ročno. V neosvetljenih tunelih sredi ceste stojijo stari vojaški tovornjaki. Njihove luči so ugasnjene, tovorni prostor pa nabito poln vojakov. Ti sicer na glavnih cestah – denimo avtocesti proti pristanišču Vonsan na vzhodni obali, ki so ga tik pred našim obiskom prav tako prizadele poplave – predstavljajo veliko večino prometa. Na tovornjakih, kolesih in peš. Tisti brez činov štopajo.

image
FOTO: Boštjan Videmšek


* * *

Kljub submisivni pasivnosti podeželja je v času našega obiska pred vstopom v DMZ vladalo obsedno stanje. Siloviti nalivi so – skupaj z erozijo, posledico dolgih letih izsekavanja gozda, ki ga marsikod skorajda ni več, ter borno javno infrastrukturo – sprožili številne zemeljske plazove. Ti so, med drugim, »zalili« najbolj pomembno cesto v najbolj zaprti državi na svetu. Partija je, kot ponavadi, mobilizirala ljudstvo. Kolektivizem v akciji. Mehanizacije preprosto ni dovolj.

V nasprotju s človeško silo.

Množice mladih moških, med njimi je bilo ogromno krhkih otrok, je z lopatami, krampi in samokolnicami čistila blato in kamenje. Počasi, neučinkovito, a – temeljito. Iz velikih zvočnikov so, za dvig morale, odmevali revolucionarni napevi. »Delovnim brigadam« so poveljevali vojaki severnokorejske armade, proporcionalno največje vojske na svetu, v kateri v vsakem trenutku redno služi od 11 do 15 odstotkov prebivalstva. V povprečju trije milijoni ljudi.

Delavci, očitno zbrani z vseh koncev in krajev, so v belih majicah brez rokavov ali goli do pasu bezljali na vse strani. Posebne navdušenosti nad »obnovo domovine« ni bilo zaznati. Nasprotno. Trpeči in izmučeni izrazi na licih mladih moških, veliko jih je imelo pobrite glave, so ob volovskih vpregah in stotinah vojaških uniform spominjali na podobe iz tragične prve polovice 20. stoletja, ki je tako trpko zaznamovala usodo razdeljenega Korejskega polotoka.

Kolektivizem z izrazi individualnega trpljenja.

image
FOTO: Boštjan Videmšek


* * *

Demokratična ljudska republika Koreja, morda najbolj trpinčen in travmatiziran otrok (tu nikoli končane) hladne vojne, bo v nedeljo, 9. septembra, praznovala sedemdeseti rojstni dan.

Priprave na veliki dogodek so bile med našim obiskom v polnem teku. Povsod po klistir(a)no čistem Pjongjangu se je tisoče in tisoče ljudi urilo za veliko parado in različna manjša slavja, s katerimi bo severnokorejski režim zaznamoval ustanovitev »socialističnega raja na Zemlji«. Raja, ki je vstal iz brutalne japonske okupacije, silovitosti druge svetovne vojne in njenega nadaljevanja v globalnem spopadu med severom in jugom. Raja, ki je pogoltnil milijone življenj. Raja, ki je vzpostavil velikanski sistem gulagov in delovnih taborišč. Raja, ki je – skupaj z revolucijo – žrl lastne ljudi. Raja, ki je v zgodnjih devetdesetih letih po razpadu Sovjetske zveze in klavrnem kolapsu komunističnega bloka izgubil »sponzorje« ter utonil v epidemiji lakote. Raja, ki temelji na kastnem sistemu. Raja, ki je komunistično ideologijo spremenil v religijo, njene (dinastične) voditelje pa v – bogove. Raja, ki pospešeno razvija jedrsko orožje, medtem ko velik del prebivalstva živi na ravni … 17. stoletja.

Raja, kjer je fikcija najmočnejša resnica.

Toda mar ni celotna človeška civilizacija utemeljena na fikciji? Na kolektivni obsesivno-kompulzivni motnji?

image
FOTO: Boštjan Videmšek


Ulica prihodnosti


Na Ulici prihodnosti, najnovejšem in najbolj modernem delu Pjongjanga, so ženske pred futurističnimi stanovanjskimi bloki, ki spominjajo na vesoljska mesta iz znanstvene fantastike starejšega datuma, oblikovale trato in zagrizeno pulile plevel. Dolga ulica, ki teče vzporedno s počasno reko Taedong in se konča s sveže odprtim poslopjem Severnokorejske vesoljske agencije, je prelep – popoln – primer moderne Potemkinove vasi. Čeprav naj bi na Ulici prihodnosti živel cvet severnokorejskih znanstvenikov, raziskovalcev in profesorjev, prometa skoraj ni. Velikanske stolpnice nenavadnih oblik delujejo prazno, osamljeno. Pred bloki se razprostirajo (kitajski) solarni paneli – oskrba z električno energijo je še vedno motena po vsej državi; tudi v srčiki režimskega ponosa. Po lični promenadi se sprehajajo čudovito urejena dekleta in ženske, vse v visokih petah. Mimo njih na navadnih in električnih kolesih drvijo moški resnih, a ponosnih obrazov. Oboji lovijo pogled. »Tu se dobro živi. Ljudje dobijo stanovanja v dar od države. Njihovi otroci jih dedujejo. Vse je brezplačno: šolstvo, zdravstvo, prehrana,« je sama od sebe razložila vodička (nadzornica), ki nas je spremljala na vsakem koraku.

Zdi se, da je vsaka podrobnost na Ulici prihodnosti – in tudi marsikod drugod – skrbno premišljena. Scenografija je namreč popolna, urbana tišina pa redkokdaj tako glasna. Sredi mesta, sredi trimilijonske prestolnice, je ob monotonem toku reke mogoče slišati celo mrčes.

Trumanov šov v živo.

Matrica.

Ulica prihodnosti naj bi bila podoba nove Severne Koreje, takšne, ki je seveda (še) ni. Tu ni mogoče govoriti o (v) sedanjiku. Tega je mogoče začeti uporabljati že nekaj metrov zunaj prestolnice, ko čas v trenutku dobi povsem nove dimenzije. Avtomobili se spremenijo v kolesa. Strumen korak se skrči v skrhano odsotnost. Modno oblečeni ljudje se prelevijo v revne kmete.

Ponosni obrazi izginejo v izčrpana, od revščine in vremena pretepena lica. Pisani stanovanjski bloki se razgradijo v razpadajoče kolektivne farme in kajute. Beton postane blato. Visoka tehnologija spolzi v lopate in krampe. S hrano natrpani krožniki elite se pretvorijo v kronično in epidemično podhranjenost. Ideologija zavije v golo eksistenco.

Fikcija vstopi v – resničnost.

image
FOTO: Boštjan Videmšek


* * *

Kljub popolni gledališko-scenaristični domišljenosti (in domišljijskosti) na Ulici prihodnosti nekaj sumljivo, presenetljivo manjka. Tu ni mogoče opaziti velikanskih spomenikov revolucije in kipov velikega vodje in večnega predsednika tovariša Kim Il Sunga (umrl leta 1994) in njegovega sina Kim Džong Ila (umrl leta 2012), ki v obliki svetišč krasijo ne le celoten Pjongjang, temveč celotno državo in čisto vsak severnokorejski dom, dušo, preteklost in sedanjost. Ikona. Svarilo. Božji kipec. Vodilo. Tu, na ulici (severnokorejske) prihodnosti, kolesarjem, če je pogled očeta in sina uperjen naravnost v njih, ni treba sredi prehoda za pešce sestopiti s kolesa in se pokloniti večnima, omnipotentnima voditeljema.

Je to politična ali/in družinska izjava mladega vrhovnega voditelja Kim Džong Una, ki je že večkrat pokazal, da si prihodnost svoje države predstavlja vsaj malo drugače od očeta in, še tolikanj bolj, dedka?

image
FOTO: Boštjan Videmšek

 

Nova kitajska provinca?

                                                

Naši korejski viri drug za drugim ponavljajo, da v državi že nekaj let poteka spopad med dvema strujama. Med dvema – generacijama. Mlajša, ki jo pooseblja Kim Džong Un, naj bi se zavzemala za postopno odpiranje države. Starejša, večno zvesta velikemu vodji in revoluciji, želi omejiti vladavino Kima Tretjega in Severno Korejo ohraniti v popolni izolaciji, a se zdi, da je za to že prepozno. Tudi zaradi množičnih čistk v političnem in vojaškem vrhu, ki jih je že izpeljal vse bolj samoiniciativni mladi (vrhovni) voditelj in poveljnik vojaških sil.

Kim Džong Un ima tudi očitno podporo Kitajske, geostrateške supersile, ki iz dneva v dan bolj določa tempo dogajanja na severnem delu Korejskega polotoka. Predvsem s svojo ekonomsko močjo – kitajski vpliv je v Ljudski demokratični republiki Koreji mogoče opaziti na vsakem koraku. Večina izdelkov v trgovinah je kitajskega izvora. Podobno velja za avtomobile na ulicah Pjongjanga. Tržnice – uradno sicer državne, a delujoče na »zasebni pogon« – so polne cenene kitajske robe. Na severu države rastejo celo tako imenovane svobodne ekonomske cone, kjer kitajska podjetja med drugim izdelujejo tudi električne avtomobile.

Severnokorejska delovna sila je ena najcenejših na svetu, kitajska pa se je v zadnjem desetletju močno podražila. Logika kapitala je preprosta – in kapital(izmu) se je v Severno Korejo, deželo samooklicane komunistične samopreskrbnosti v imenu ideologije džuče, morda najslabše šale v zgodovini ideologij, uspelo prebiti skoraj neopazno. Ob tem ne kaže pozabiti, da so prve svobodne ekonomske cone, srčike kapitalizma, v Severni Koreji začele že pred leti graditi južnokorejske korporacije. Denimo Hyundai.

* * *

Boleče ironično je, da je kapitalizem v Severno Korejo začel vstopati v času velike lakote na začetku devetdesetih let, zaradi katere je po različnih podatkih umrlo od enega do tri milijone ljudi. To je bil čas, ko se je režim na (rečni) meji s Kitajsko nekoliko omilil, saj so stradali tudi uradni varuhi meje. Tudi njim je prišla prav vsaka pest riža. Ali nekaj vonov. Številni obupani in sestradani ljudje so se po hrano odpravili na Kitajsko. Tisti, ki tam niso ostali kot cenena delovna sila ali pa so se poskušali prebiti v Južno Korejo, so se domov vrnili skupaj z oblačili in poceni tehnično robo. In jo začeli prodajati. Najprej med seboj, nato na tržnicah. Severnokorejski režim je takšne »korekcije« toleriral – sicer bi umrlo še veliko več ljudi. Podobno kot je zelo kratek čas vsaj minimalno »toleriral« prebege čez mejo.

Lakota in begunstvo sta hitro postala velik posel, v katerega se je vpletla tudi država. Razširila se je – skupaj z vseprisotno korupcijo – veriga (pre)prodajalcev. Številni so postali pripadniki nove severnokorejske elite. Ko se je lakota umirila, so ljudje še naprej bežali. Poti so bile vzpostavljene. V Južni Koreji je danes okrog 30.000 beguncev s severa polotoka, na Kitajskem več sto tisoč. Uradnih podatkov ni. Številne družine prebežnikov, ki so ostale v domovini, so bile kaznovane.

Severnokorejski Arhipelag gulag se je v zadnjih letih sicer skrčil, a še vedno deluje.

image
FOTO: Boštjan Videmšek


* * *

Kitajska motivacija za politično prevlado v Severni Koreji nikakor ni le ekonomska. Ne le zato, ker je trg majhen in tako rekoč brez kupne moči. Predvsem zato, ker lahko Peking svojo severovzhodno sosedo uporablja kot ključno šahovsko figuro v veliki geostrateški partiji. In severnokorejski razvoj jedrskega orožja je v tej partiji najbolj pomemben argument. V tem trenutku razen Japonske namreč ne obstaja nihče, ki bi si želel hitrega in nenadzorovanega padca severnokorejskega režima in/ali združitve obeh Korej. Za Kitajsko bi to pomenilo potres na trgih, za Združene države izgubo vojaške prisotnosti na kitajski meji, za Južno Korejo pa veliko finančno breme in enormno varnostno in politično tveganje. V tem kontekstu je treba razumeti tudi nedavno pogajalsko srečanje Kim Džong Una in ameriškega predsednika Donalda Trumpa v Singapurju.

V tem kontekstu nikogar ne bi smelo presenetiti, da varnostno-obveščevalna poročila drugo za drugim trdijo, da se razvoj jedrskega orožja v Severni Koreji nadaljuje. Brez balističnih raket je Pjongjang politično mrtev, Kitajska pa geostrateško močno oslabljena.

»Tu se dobro živi. Ljudje dobijo stanovanja v dar od države. Njihovi otroci jih dedujejo. Vse je brezplačno: šolstvo, zdravstvo, prehrana,« je sama od sebe razložila vodička (nadzornica), ki nas je spremljala na vsakem koraku.

 

»Nekoč bo Koreja spet združena!«


»Zavezali smo se, da bomo spoštovali dogovor iz Singapurja. Mi ga spoštujemo, drugi ga ne,« mi je v spominski sobi na demilitariziranem območju, kjer je Ljudska demokratična republika Severna Koreja z Združenimi narodi (in ne Združenimi državami) leta 1953 sklenila prekinitev ognja, dejal major severnokorejske vojske, ko sem ga vprašal, kako vidi prihodnost Korejskega polotoka. »Nekoč bo Koreja spet združena,« je dodal postavni in ponosni mladenič. V nagovoru je povedal, da je Severna Koreja, po Kim Il Sungovem evangeliju absolutna zmagovalka nikoli uradno končane vojne, pripravljena na nov oboroženi spopad. »Če izbruhne nova vojna, tokrat ne bo milosti. Preživel ne bo niti en Američan, saj je Amerika tista, ki je začela vojno,« je izstrelil mladi major.

A ostre uradne besede severnokorejskega častnika niso bile v skladu z njegovo obrazno mimiko in sproščenostjo, celo zadovoljstvom, ki ga je pokazal ob omembi dejstva, da je ozračje na severnokorejski strani demilitariziranega območja »izjemno sproščeno«. Bolj kot kadar koli v zadnjih letih, kot je ocenil pogost obiskovalec dežele nad 38. vzporednikom. Še bolj pa je majorja razveselilo in sprostilo darilo obiskovalcev – kubanska cigara. Ideologija, vojne napovedi in citati iz učbenikov zgodovinske domišljije so bili nemudoma pozabljeni.

Zvočniki, s katerima sever in jug proti drugi strani pošiljata svoja propaganda sporočila, so tokrat molčali. Na južni strani meje ni bilo nikogar. V prijetnem zelenem okolju, ki je že davno preraslo ruševine vojne in kjer so ljudi zamenjale živali, so bili še najbolj glasni črički.

Tudi na severnokorejski strani meje je DMZ sicer bolj ali manj le simbolna in turistična točka. Tematski park zgodovinske norosti.

image
FOTO: Boštjan Videmšek


* * *

»Vi, zahodni novinarji, k nam pridete z že narejeno zgodbo. Kako je v Demokratični ljudski republiki Koreji vse grozno in narobe,« me je med sproščenim sprehodom po Pjongjangu nagovorila elegantna U., uslužbenka kulturnega oddelka, ki skrbi za stike z Evropo.

»Omogočite nam poln dostop, odprite vrata, pustite nam, da lahko opravljamo svoj posel,« sem ji odvrnil.

Zapeljivo se je zasmejala.

»Pred časom so prišli Francozi in me vprašali, ali je res, da ima Pjongjang le eno postajo podzemne železnice. Sami ste videli, da ni tako. Kaj naj jim rečem? So res tako prepričani o svoji pomembnosti, da mislijo, da bomo posebej zanje zaigrali veliko predstavo in najeli ljudi?«

Modro sem molčal.

Med obiskom metroja sem namreč tudi sam pomislil na (dobro) režirano predstavo. Med spustom do najgloblje postaje podzemne železnice na svetu je namreč kar naenkrat na peron, ozaljšan z ideološkimi freskami, pridrvela večja enota vojakov. V polnem drncu so zasedli vlak, v katerem za tuje obiskovalce ni bilo prostora. Vojake so začudeno gledali tudi zadržani lokalni potniki.

»Vi, zahodni novinarji, k nam pridete z že narejeno zgodbo. Kako je v Demokratični ljudski republiki Koreji vse grozno in narobe,« me je med sproščenim sprehodom po Pjongjangu nagovorila elegantna U., uslužbenka kulturnega oddelka, ki skrbi za stike z Evropo.

 

Ideologija = religija


Okoli naju z U. so ženske v srednjih letih z visoko intenzivnostjo pometale popolnoma čist pločnik. Na bližnjem poslopju so delavci z vodo čistili fasado. Priletni ribiči so metali vabe v široko reko Taedong. Gospa v rdečem je na njenem bregu brala knjigo. Skupina delavcev je pod bližnjim drevesom pila pivo in kadila. Pred manjšim trgovskim centrom je skupina v zeleno oblečenih žena, trgovk, izvajala plesno koreografijo – namenjeno dvigu kolektivnega duha in morale. To je vsakodnevni ritual, skoraj molitev. Njihovi obrazi so bili smrtno resni. Tramvajski promet se je za nekaj časa ustavil. Tisoče v bele srajce in črne hlače oblečenih fantov in deklet je v popolni formaciji zakoračilo skozi središče severnokorejske prestolnice. Vzklikali so revolucionarna gesla. Poleg njih so vozili kombiji, opremljeni z zvočniki, iz katerih so odmevale komunistične koračnice. Vsake toliko so se na ulicah pojavili pionirji. Eni od pionirskih skupin (sami dečki) je pred mestnim kopališčem izjemno avtoritarno poveljevala le kaki dve leti starejša deklica. Resnosti in strogosti njenega obraza preprosto ni mogoče opisati.

U. je študirala klasično francosko literaturo in obožuje Victorja Hugoja. O Balzacu, Flaubertu in predvsem Alexandru Dumasu bi lahko razpravljala ure in ure. Najljubša knjiga? »Štirje mušketirji.« Na svojih knjižnih policah bi si U. želela imeti Alberta Camusa (!), a je dostop do mednarodne literature in tudi pop kulture v Severni Koreji tudi za elito močno omejen. Stvari so se začele spreminjati šele v zadnjih letih, ko so prek spominskih ključkov in zgoščenk v državo ilegalno začeli prihajati južnokorejski, kitajski, indijski in ameriški filmi ter elektronske knjige. Svoje so opravile tudi južnokorejske radijske postaje. Svet, kakršen koli že, tam zunaj obstaja. Čeprav uradno o njem ni nikakršnih (resničnih) informacij. A blokada, ki je zdržala skoraj sedem desetletij, se hitro krha. Za elito, ki ima tudi sicer omejen dostop do svetovnega spleta, je blokada le še – pro forma. Drugače od spoštovanj obveznih ritualov ob vseprisotnih spomenikih največjemu in drugemu največjemu voditelju – fotografirati jih je mogoče lahko le skupaj in v celoti. Vsakršen rez ali izrez je bogoskrunstvo. Kot, denimo, upodabljanje preroka Mohameda v šiitski veji islama.
 

Krhanje informacijske blokade


U. je bila dvakrat v Parizu. Seveda službeno. Ljubi francosko kulturo in jezik. Bila je navdušena, a tudi šokirana. »Toliko beračev … Toliko ljudi na ulicah. Ampak kakšna arhitektura! Ugotovila pa sem, da tisto, kar vidiš v živo, ni nujno tako, kot piše v knjigah.« Sporočilo med vrsticami? Bi se preselila v Francijo? Ostro: »Ne.« U. je povedala, da se je življenje v Pjongjangu v zadnjih petih, šestih letih – torej v času vladavine Kima III. – precej izboljšalo. »Mesto je veliko bolj živahno. Veliko se dogaja,« je zadovoljno dodala.

image
FOTO: Boštjan Videmšek


* * *

Čeprav naj bi bile ženske v središču revolucije, je severnokorejska družba še vedno izrazito patriarhalna. U., sicer urbano dekle, ki bi jo lahko kadar koli prestavili v katero koli svetovno prestolnico in bi se v njej nemudoma počutila popolnoma domače, se je po poroki preselila k moževim staršem – tako veleva tradicija. Hči je ekonomska valuta, sin pa tisti, ki skrbi za družino. U. se je morala nemudoma lotiti vseh hišnih opravil. »Zdaj sem se že navadila,« se je zadržano nasmejala tridesetletnica, ki se najbolj veseli sobot, ko se s prijatelji odpravi v eno izmed restavracij v elitnem delu Pjongjanga. Ta je vse od konca korejske vojne in velike obnove, ko je bilo povsem porušeno mesto zgrajeno na novo, prebivališče izbranih. Gornje, režimske kaste.

* * *

Severna Koreja se nesporno spreminja. Dolga desetletja tesno zapahnjena protivlomna vrata se skrajno počasi, a vendarle priškrnjeno odpirajo. Ravno toliko, da se skozi njih prebije kak žarek ali dva svetlobe. Ta lahko hitro nevarno zaslepi – življenje v temi oslabi vidi. Že najmanjši vir svetlobe je velik šok za oči. Eni iluziji lahko hitro sledi druga. Zato bi morala biti mednarodna skupnost, ki je s podpihovanjem korejske vojne in mrhovinarskim šahom v času hladne vojne ter sankcijami v zadnjih letih močno prispevala k tragediji severnokorejskega prebivalstva, v odnosu do političnega – za zdaj še nikakor družbenega – dogajanja v Severni Koreji izjemno previdna. Nikomur se ne sme muditi. Pogajalski in politični procesi morajo potekati počasi, umirjeno, postopno. Da bi se izognili novim tragedijam in upoštevajoč nova geostrateška razmerja tako v svetu kot v regiji.