Trpljenje potrebujemo, ker nas zanima, kje so naše meje 

Alex Hutchinson (1975), kanadski novinar, fizik in tekač, v uspešnici Endure razbija mite o vzdržljivosti in motivaciji.

Objavljeno
29. junij 2019 06.00
Posodobljeno
01. julij 2019 14.40
Alex Hutchinson je prepričan, da bomo kmalu videli maraton pod dvema urama. Foto Florence Tsui
»Ne morem razumeti, da ima človeško bitje raje trpljenje kot užitek. Ne vem, te ljudi bi bilo treba ponovno vzgojiti, jih ljubiti, jih naučiti, kaj je užitek.«

Valerie, junakinja Houellebecqovega romana Platforma, izreče to misel, ko se vrača s sadomazohistične svingerske zabave. Pogled na prebičane ritnice in preščipnjene bradavice je bil zanjo preveč, čeprav ji je nekdo za omizjem pojasnil: »Danes je pa mirno, mirno …«

Podobne misli me večkrat obidejo. Najpogosteje ob koncu oktobra, ko na Kongresnem trgu opazujem reko tekačev, ki se borijo z zadnjimi metri ljubljanskega maratona.

Podobno – in precej bolj analitično – se že vrsto let sprašuje Alex Hutchinson, kanadski novinar, fizik in tekač. Njegova fascinacija nad povezavami med bolečino, utrujenostjo in motivacijo izvira iz sredine devetdesetih let, ko se je takrat dvajsetletnik spopadal z magično mejo štirih minut v teku na 1500 metrov. Rezultat 4:00 v svetovnem merilu ni nič posebnega, vendar je v karieri vsakega tekača posebna prelomnica; podobno kot dve minuti na 800 ali petdeset sekund na 400 metrov. Da je bila Kanadčanova frustracija še večja, se je okoli te meje smukal dolga štiri leta – 4:02 je namreč tekel pri šestnajstih.

image
Osemstometrašice po polfinalu na svetovnem prvenstvu v Pekingu. Hutchinson priznava, da je bila ta disciplina zanj najbolj boleča. Foto Reuters


Nato se je nekega mrzlega februarskega dne odpravil na dvoransko tekmo v kraju Sherbrooke. Ne le da so rezultati v dvoranah praviloma slabši kot na prostem, Sherbrooke je slovel kot izraziti »bad track«, kakor v atletskih krogih rečemo stezam, na katerih redko pade rekord. Progo so zasnovali tamkajšnji študentje: v želji, da bi s strmim naklonom šprinterjem zagotovili optimalne razmere, so pozabili, da obstajajo ljudje, ki želijo v dvorani preteči več kot en krog.

Z vsemi temi predsodki obremenjeni Hutchinson se je zato že na poti odločil, da ne bo tekel na vso moč; kmalu so ga namreč čakale pomembnejše tekme. Vendar je med ogrevanjem videl, kako je njegova univerzitetna kolegica z veliko prednostjo in osebnim rekordom zmagala na razdalji, ki ga je čakala čez nekaj minut. V hipu je spremenil taktiko.

Po prvem krogu mu je prijatelj sporočil vmesni čas: 27 sekund, kar je pet sekund (z drugimi besedami: ogromno) hitreje od ritma, ki bi zadostoval za končni rezultat 4:00. Alex se je še vedno počutil odlično in, opogumljen zaradi spodbudne novice, nadaljeval v tem ritmu. Na 400 metrih je zaslišal »57 sekund« – znova nepredstavljivo hitro in še vedno ni čutil utrujenosti. Ne ozirajoč se na nadaljnje vmesne čase je tekel do cilja in na semaforju zagledal rezultat 3:52,7. Kasneje je izvedel, da se je njegov prijatelj pri merjenju vmesnih časov zmotil in da ni začel tako hitro, kot je mislil med tekmo. Toda osebni rekord je ostal …

Ko sva na začetku junija govorila prek skypa, sva se strinjala, da na tej tekmi ni šel prek svojih sposobnosti. »Kje pa,« je dejal Hutchinson, »že na naslednji tekmi sem tekel 3:49, na naslednji pa 3:44, s čimer sem se uvrstil na izbirno tekmo za olimpijske igre v Atlanti. V Sherbrooku sem zgolj premostil nekakšno psihološko oviro.«

Čeprav je do konca kariere izboljšal rezultat za še eno sekundo, na 5000 metrov pa dosegel zavidljiv čas 13:52, mu je bilo jasno, da se z atletiko ne bo mogel preživljati. Tekaških copat ni nikoli obesil na klin, kljub temu pa je vmes doktoriral iz fizike in začel o športni znanosti pisati za medije, kot so New York Times, New Yorker, Runner's World … »Da sem se odločil za kariero znanstvenika, je logično. Zanimalo me je, od kod izvirajo občutki med tekom. Zakaj nisem mogel teči hitreje? Zakaj sem na naslednji tekmi tekel hitreje? Kaj je v mišicah? Kako delujejo pljuča? Še vedno pa ne vem, od kod moja ljubezen do pisanja. Odkril sem jo ob koncu študija, ko sem pisal doktorsko disertacijo. Večina ljudi to delo sovraži, precej raje raziskujejo in delajo eksperimente. Jaz pa sem med pisanjem užival.«

V zadnjih desetih letih se je pogovarjal z najbolj priznanimi znanstveniki na področju delovanja možganov med naporom, opazoval je treninge vrhunskih tekačev, vključno s svetovnim rekorderjem v maratonu Eliudom Kipchogejem, brskal po zgodovini raziskovanja napora ter skrajnih meja človeškega telesa in uma, od antarktičnih ekspedicij Ernesta Shackletona in Roalda Amundsena do himalajskih podvigov Reinholda Messnerja in Petra Habelerja.

Lani je strnil spoznanja v knjigi Endure: Mind, Body, and the Curiously Elastic Limits of Human Performance (v prostem prevodu: Vzdržljivost: um, telo in nenavadno prožne meje človeških zmogljivosti), ki se je takoj zavihtela na lestvico najbolje prodajanih knjig New York Timesa. Vendar Endure ni le spretno spisano in navdihujoče poljudnoznanstveno delo. Je tudi nevarno delo, saj človeka ob branju zamika, da bi preizkusil te »nenavadno prožne meje svojih zmogljivosti«.



Na vrhuncu priprav na intervju sem na kranjskem atletskem mitingu Memorial Vučko nastopil v teku na 1500 metrov. Odločen, da bom teorijo prenesel v prakso. Saj ne, da se je to zgodilo prvič – pred leti sem se s tekom na srednje proge ukvarjal zelo resno, skoraj obsesivno –, ampak uspelo se mi je prignati prek roba prepada. Zmagal sem s časom 4:00,38, vendar plačal visok davek: agonija, kakršna običajno sledi tovrstnim naporom (glavobol, slabost, občutek podhladitve, občutek vročine, vse v enem), se je v najhujši možni obliki razvlekla na neopisljivih 50 minut. V tem času sem večkrat pomislil, da se ne bo nikoli končala – da sem morda dosegel tisti »sveti gral« vzdržljivostnih športov, da bom crknil od napora. In medtem ko sem pobruhan ležal na trati kranjskega stadiona, v ušesih pa mi je odzvanjalo hihitanje najstnic in modrovanje hišnika, češ da sem »previše popio sinoć«, sem se spomnil, s čim bom začel pogovor z Alexom Hutchinsonom.
 

Vam ljudje kdaj povedo, da znajo bolj trpeti oziroma trpeti bolje, ko preberejo Endure?


Da. Zelo me razveseli, da se znajo motivirati s pomočjo moje knjige, saj v njej ni motivacijskih misli v smislu: tri besede, ki vam bodo pomagale, da boste tekli hitreje. To pomeni, da med branjem premislijo, kaj jih običajno ovira pri doseganju svojih meja – in te meje so, posebno pri vzdržljivostnih športih, daleč zunaj območja udobja.
Bolečina je zelo osebna zadeva. Nimamo metod ali inštrumentov, s katerimi bi jo merili, tako kot merimo največjo možno porabo kisika (vo2 max) ali laktatni prag … Ne moreš reči: Vau, dosegel sem 82 mililitrov bolečine, to je res dober pokazatelj! O Emilu Zátopku vemo, da je znal trpeti, ker poznamo njegov način treninga, pa tudi zato, ker smo na fotografijah videli njegove trpeče grimase … Toda slednje niso vselej verodostojen pokazatelj, kako težko je športniku med naporom. Nekdo je lahko na videz zelo sproščen, njegovo telo pa ječi od bolečin. Med pisanjem knjige sem naletel na raziskave, kako z obrazno mimiko povečati vzdržljivost. »Ko ti je težko, sprosti obrazne mišice,« je bila ena izmed ugotovitev, »saj bo telo tako manj zakrčeno.« Meni ta tehnika zelo pomaga.

image
Za Emila Zatopka vemo, da je znal trpeti, ker smo na fotografijah videli njegove trpeče grimase, ki pa niso vselej verodostojen pokazatelj, kako težko je športniku med naporom. Foto Reuters


Malcolma Gladwella, ki je napisal spremno besedo k vaši knjigi, je zelo pritegnilo poglavje o bolečini, ki je bilo najzanimivejše tudi meni, pa gotovo še marsikomu. Zakaj nas bolečina tako fascinira?


Moderni človek se lahko prebije skozi življenje, ne da bi resneje občutil fizično bolečino. No, skorajda. Zato se čudimo tistim, ki se začnejo ukvarjati z vzdržljivostnim športom, saj vedo, da bodo v nekem trenutku zaradi tega športa trpeli.
Ravnokar sem se vrnil z jutranjega teka. S prijatelji smo delali intervale, torej dokaj zahteven trening. Čeprav ne tekmujem več, potrebujem te treninge. Ko jih naredim, se počutim dobro; čutim, da sem nekaj naredil. Gre za nekaj več kot le to, da sem naredil nekaj dobrega za svoje telo, da sem okrepil kardiovaskularni sistem in mentalno zdravje … Za to se mi ne bi bilo treba tako naprezati. Ko potegnem črto, se mi zdi, da trpljenje potrebujemo, ker nas zanima, kje so naše meje.


V kateri disciplini ste najbolj trpeli? Verjetno se lahko strinjava, da za vsako disciplino obstaja določena vrsta bolečine …


Drži, veliko je odvisno od posameznika. Zame je bila najbolj boleča vaša paradna disciplina, tek na 800 metrov. Ker sem precej bolj vzdržljiv kot hiter, je to bil zame podaljšan šprint, na vso moč sem moral teči od starta do cilja. Ob tem sem občutil največjo možno anaerobno bolečino.


V Endure omenjate raziskavo, s katero so znanstveniki dokazali, da se športniki bolje odrežejo, če si med naporom predstavljajo, da so storili dobro delo – da so prispevali en dolar v dobrodelne namene, denimo. Vendar so na drugi strani ugotovili, da se odrežejo še bolje, če si predstavljajo, da se jim je zgodilo nekaj slabega.


(Smeh.) Poznam veliko ljudi, ki trdijo, da so najboljše rezultate odtekli iz frustracije, da so največ dosegli, ko jih je nekdo močno razjezil. Verjetno je največ odvisno od psihologije posameznika, je pa zanimivo, da na spletnih forumih ta pristop najpogosteje omenjajo osemstometraši.


Veliko pišete o Samuelu Marcori in Timu Noakesu, kontroverznih znanstvenikih, ki preučujeta vlogo centralnega guvernerja [ang. central governor, zaščitni mehanizem, s katerim možgani preprečijo aktivnost, saj bi njeno nadaljevanje preveč porušilo homeostazo in privedlo do nepopravljive škode]. Prvi se nagiba k temu, da ga lahko zavestno upravljamo, drugemu je bližje prepričanje, da ta mehanizem deluje na podzavestni ravni. Čigav pristop se vam zdi verjetnejši?


Ko sem tekel na pet tisoč metrov, je bil moj najpočasnejši kilometer vedno tretji ali četrti, v petem pa sem pospešil. To nikakor ne pomeni, da sem izjema, ki ne zna teči enakomerno. Krivulja svetovnih rekordov v tekih od tisoč petsto do deset tisoč metrov ima podobo črke U. Najhitrejša sta začetek in konec. Od leta 1922 do danes je bilo na pet in deset tisoč metrov postavljenih 66 svetovnih rekordov. V 65 primerih je bil najhitrejši bodisi prvi bodisi zadnji kilometer. Pri krajših disciplinah, predvsem v teku na 800 metrov, je situacija drugačna; če razdaljo razdelimo na štiri odseke, je najpočasnejši zadnji. Čeprav ima tekač občutek, da pospešuje oziroma finišira, teče počasneje kot na začetku. Mišice preprosto niso sposobne ubogati možganov, ki jim velevajo, naj dajo več od sebe. To je verjetno povezano z bolečino, ki sem jo občutil na tej razdalji: izjemno frustrirajoče je, ko dvesto metrov pred ciljem tečeš 'na polno', hkrati pa čutiš, da se to ne pozna na hitrosti.
Če se vrnem k teku na pet kilometrov: pri tretjem in četrtem kilometru sem imel občutek, da hitreje ne morem teči. Nato sem zaslišal zvonec, ki oznanja vstop v zadnji krog, in moči so se naenkrat povrnile. To se mi je vedno zdel velik misterij. Po Noakesu mi je moj centralni guverner preprečeval, da bi pospešil sredi tekme. Tak način razmišljanja je za tekača zelo ugoden, saj ga razbremeni odgovornosti. Če je vse v podzavesti, zakaj bi se obremenjeval s tem, kdaj upočasnim oziroma pospešim.

image
Alex Hutchinson: Bolečina je zelo osebna zadeva. Nimamo metod ali inštrumentov, s katerimi bi jo merili, tako kot merimo maksimalno porabo kisika (Vo2 max) ali laktatni prag … Ne moreš reči: Uau, dosegel sem 82 mililitrov bolečine, to je res dober pokazatelj! Foto osebni arhiv


Pa vendar: ali ni nekaj romantičnega v prepričanju, da o spremembi ritma odločamo s svojo voljo, kot pravi Marcora?


Tudi meni je njegov pristop zdaj bližje. Ne le bolj romantičen, tudi s fiziološkega vidika se mi zdi verjetnejši. Tako kot lahko do neke mere okrepimo mišico, lahko do neke mere »okrepimo« možgane.


Po drugi strani so Marcorove metode kontroverzne. Včasih se zdijo kot nekakšna lobotomija: ponavljanje dolgočasnih in enostavnih miselnih vaj v nedogled, da dosežemo mentalno utrujenost, nato pa v takem stanju takoj nadaljujemo fizično vadbo. Sploh poznate kakšnega profesionalnega športnika, ki tako trenira?


To je zanimivo in pomembno vprašanje. Marcora je priznal, da trening možganov ni prijazen do športnika; da so ga ljudje, ki jih je testiral, po opravljeni nalogi sovražili. Kot sem opisal v knjigi, sem preizkusil njegove metode, rezultat na tekmi pa ni bil najboljši. Moteče je predvsem, ker je reševanje teh dolgočasnih nalog zelo časovno potratno. A sklepati zgolj na podlagi mojega primera bi bilo preuranjeno. Po drugi strani lahko Marcorov sistem prilagodimo. Eden izmed njegovih študentov te metode na športnikih preizkuša med treningom – to velja predvsem za panoge, pri katerih utrujenost ne pripomore le k počasnejšemu teku, temveč tudi k počasnejšim odločitvam in manjši natančnosti, denimo pri nogometu. Znanstveniki raziskujejo tudi, kaj se zgodi, če obrnemo situacijo: da takoj po fizičnem naporu začnemo trenirati možgane.


Všeč mi je bil vaš dvom o Redbullovih metodah, ki možgane svojih »testnih zajčkov« med drugim trenira z električnimi stimulacijami.


Marsikdo se ne strinja z nama in njegovo stališče popolnoma razumem. Tu ne govorimo o dopingu, z elektriko zgolj »odklenemo« dostop do potenciala, ki je že v našem telesu. Vendar ali ni nekaj najbolj vznemirljivega opazovati, kdo bo v sebi – brez zunanje spodbude – našel način, kako odkleniti ta potencial? To je bil eden od razlogov, da sem tekmoval in živel za atletiko še dolgo po tem, ko je bilo jasno, da nikoli ne bom svetovni zvezdnik. Šport sem vedno dojemal kot kombinacijo fizičnih in mentalnih sposobnosti, z Redbullovim pristopom pa slednje eliminiramo. Poleg tega se počutim neprijetno, ko si predstavljam 16-letnega Alexa Hutchinsona, ki si v obupni želji po atletski slavi oblepi glavo z elektrodami.


Gladwell piše o dveh tekmah, na katerih je presegel svoje meje. Enkrat kot najstnik, drugič kot veteran. Ste bili kdaj v podobni situaciji? Da ste šli prek sebe in še danes ne veste, kako?


Saj veste, da je žal večkrat ravno nasprotno: po skoraj vsaki tekmi se nam zdi, da bi lahko tekli še malenkost hitreje. To je povezano s prejšnjim odgovorom: možgani določajo, kje so naše meje. Ker v naravnih okoliščinah nimamo električnih stimulacij, moramo najti način, kako jih spodbuditi, da bo ta meja postavljena karseda visoko. To ne pomeni, da bi lahko maraton pretekli v eni uri, temveč da se je zelo težko prignati do skrajnih meja.


Kaj potem porečete na Noakesove znamenite besede, ki jih je izrekel ob pogledu na izčrpanega maratonca. »Ste opazili, da ni mrtev? To pomeni, da bi lahko tekel hitreje.«


Z njimi je hotel opozoriti stroko na vlogo centralnega guvernerja. Čeprav jih ne gre jemati dobesedno, so dobro ponazorilo, da na naše meje vpliva tudi psiha.


Podobno kot ne gre jemati dobesedno citata Steva Prefontaina: »Najboljši tempo je samomorilski tempo. In danes je lep dan za smrt.«


Drži, čeprav je ta misel zelo navdihujoča. Če v teku na eno miljo na vso moč odtečete prvi krog, ne boste umrli, boste pa storili »tekaški samomor«, in na tej tekmi gotovo ne boste zmagali.


Kakšen je vpliv dopinga na športnikov odnos do trpljenja? Ali ni ena od njegovih največjih nevarnosti v tem, da včasih blokira naš občutek za bolečino, kar je lahko usodno?


Moram priznati, da se mi to ne zdi posebej pomembno. Doping je goljufija, to je največji problem. Čeprav je zaradi razlogov, ki jih omenjate, v preteklosti že umrlo nekaj športnikov, je to število zelo nizko, če ga primerjamo s številom športnikov, ki se dopingirajo. V večini primerov so naši obrambni mehanizmi premočni, da bi jih lahko »ukanili« zgolj z dopingom.


Plavalci, ki jih je testiral škotski znanstvenik Karel Gijsbers, so na njegovi lestvici trpljenja dosegli najvišjo stopnjo med tekmovalno sezono, medtem ko med pripravljalnim obdobjem napora niso mogli tako dolgo prenašati. Je to povezano s periodizacijo treninga, ki je med drugim usmerjena v to, da lahko iz našega telesa iztisnemo največ na tekmovanjih?


Pri tej raziskavi se mi je zdelo najbolj zanimivo, kako se »učimo« trpeti. To ni tisto učenje, ko vam znanje ostane vse življenje. Trpeti se moramo naučiti vsakič znova, kar sem izkusil tudi sam. Jeseni, na začetku priprav na novo sezono, je bil zame že povprečen napor velika muka. Po mesecu dni sem podobne občutke prenesel precej lažje in dlje.


Menite, da bi bili boljši – ali drugačen – tekač, če bi nekdo sredi devetdesetih napisal knjigo, kot je Endure, in bi jo prebrali?


Če bi jo prebral, jo razumel in si jo vzel k srcu, sem prepričan, da bi na nekaterih tekmah odtekel bolje. Večkrat bi si upal tvegati: če ne tvegamo, lahko le dosežemo svoja pričakovanja, nikoli pa jih ne bomo presegli. Vendar sem človek, ki se mora učiti na lastnih napakah. Močno dvomim, da bi v najstniških letih razumel sporočila knjige, kot je Endure.


Bi se ji smejali, kot ste se smejali metodi prepoznaj, zavrni, sprosti se, spremeni način mišljenja, nadaljuj? (Omenjena metoda, v angleščini znana kot pet r-jev – recognize, refuse, relax, reframe, resume –, je bila priljubljena tehnika, s katero trenerji učijo tekače, kako prebroditi krizo med tekom.)


(Smeh.) Natanko tako, se bojim.

image
Alex Hutchinson na svetovnem prvenstvu v gorskih tekih v Kamniku. Foto osebni arhiv


Zelo vas zanimajo tudi miti o teku in prehrani, ki ste jim ne nazadnje posvetili knjigo Which Comes First, Cardio Or Weights? Fitness Myths, Training Truths, and Other …


Ko sem začel pisati o športni znanosti, sem ugotovil, da je velika razlika med tem, kar so mi med kariero govorili trenerji ali kar sem prebral v tekaških revijah, in znanstveno preverjenimi dejstvi. Dogajalo se je, da je neka raziskava močno spremenila pogled na, denimo, maratonski trening, a o njej ni izvedel nihče zunaj ožjih znanstvenih krogov. V tem kontekstu opravljam nalogo posrednika, ki pa še zdaleč ni lahka. Rezultatov iz laboratorija namreč ne moreš preprosto prenesti v javnost, treba jih je predstaviti razumljivo. Še večja težava je – in od tod izvira večina mitov –, da ljudje neradi spreminjajo prepričanja.


Kateri izmed teh mitov se vam zdi najbolj nor oziroma bi ga najtežje pojasnili?


Uf, ta seznam je zelo dolg. A če se moram odločiti za enega, bom izbral mit o raztezanju. Raztezanje je koristno za nekatere športnike, v nekaterih disciplinah in pod nekaterimi pogoji. Da bi se morali vsi vsepovprek raztezati – to preprosto ni res. In vsakič znova, ko to povem kakšnemu »zagovorniku raztezanja«, naletim na buren odziv, češ da širim laži. V Endure sem sicer pisal o hidraciji, ki je pomembna prav tako kot raztezanje, ni pa rešitev za vsako težavo.


Lepo je bilo videti, da v knjigi omenjate dve Slovenki – Petro Majdič in Saro Isaković. Petra Majdič je po naključju tisti znameniti bronasti olimpijski tek uprizorila prav v Kanadi, vaši domovini. Kako lahko pojasnimo njen podvig?


S pomočjo biologije in psihologije. Ko se ljudje znajdejo v situacijah, kot je bila njena, se sprosti ogromno endorfina, ki pomaga ublažiti bolečino. Poleg tega je bila zelo motivirana, bila je pripravljena trpeti. Čeprav je videla, da ne more zmagati, se je osredotočila na bron. Pri močeh jo je obdržalo tudi to, da sprva ni vedela, kako resna je poškodba.


Kaj pa Sara Isaković? Kako ste navezali stik z njo?


Čisto po naključju! V San Diegu, kjer je kot asistentka delovala v laboratoriju, sem se leta 2013 sestal z nevroznanstvenikom in
psihiatrom Martinom Paulusom. Ko mi je predstavil Saro, nisem vedel, da je na olimpijskih igrah dobila srebrno kolajno, zaradi moje knjige pa me je še bolj navdušila njena izkušnja v olimpijskem finalu. Naredila je veliko napako pri zadnjem obratu, vendar se je, polna tekmovalnega adrenalina, v delčku sekunde zbrala, vrhunsko odplavala zadnjo dolžino in zgrešila zlato kolajno za
vsega petnajst stotink sekunde.


O njej smo v Delovi rubriki Znanost pred kratkim objavili obsežen prispevek. »Ko sem imela za sabo slab nastop, sem ga izbrisala iz misli ali pa dogodke v glavi prevrtela nazaj in odplavala tekmo tako, kot bi jo morala. S tem sem ustvarila nekakšno prevaro. Sliši se preprosto, a ni, saj se moramo za takšno samoprevaro zelo vživeti v situacijo,« je pojasnila moji kolegici Saši Senica.


Ta pristop je zelo pameten in koristen, vendar so redki športniki zmožni na tak način upravljati svoje misli. Saj veste: lahko imate še tako poglobljen notranji monolog, a če vam misli uhajajo drugam, besede izzvenijo v prazno. Za tak način razmišljanja je treba delati – ne verjamem, da se kdorkoli rodi s to sposobnostjo. In spet smo pri Marcori in njegovem prepričanju, da s treningom možganov izboljšujemo športne dosežke.


Med branjem vaše knjige sem dobil občutek, da vas je navdušila mentalna pripravljenost še enega športnika: Eliuda Kipchogeja.


Vsekakor, v prostoru čutiš njegovo navzočnost, obdaja ga posebna avra. Čeprav je nizke rasti (v višino meri 167 centimetrov, tehta pa 56 kilogramov) in govori tako tiho, da se moraš nagniti proti njemu, če ga hočeš slišati, iz njega veje samozavest. Spremljal sem ga med Nikejevim projektom Breaking2, katerega cilj je bil prvi maratonski tek pod dvema urama. Čeprav mu ni uspelo (tekel je 2;00:24), sem se od njega marsikaj naučil. Približno pol leta pred tekmo, ki jo je Nike organiziral na dirkališču v Monzi, je Kipchoge zmagal na polmaratonu v New Delhiju. Tekel je 59:44, kar je seveda izjemen čas, vendar le malenkost hitrejši od ritma, v katerem bi moral v Monzi preteči dvakrat daljšo razdaljo. Ko sem ga poklical po telefonu in ga vprašal, kako namerava spremeniti trening, da mu bo v Monzi uspelo, mi je odvrnil: »Treninga ne bom spreminjal. Le moj um bo drugačen.«
Ljudje govorijo, da je v Monzi tekel tako hitro, ker je imel posebno obutev, posebne narekovalce ritma in nasploh ker je Nike do potankosti preučil vsako podrobnost, da bi zagotovil karseda optimalne razmere. Vendar pozabljajo, da sta na tej tekmi nastopila še Lelisa Desisa in Zersenay Tadese, odlična maratonca, ki sta ostala daleč za njim. Če pogledamo, kdaj je Kipchoge nastopal najbolje, vidimo, da je vedno blestel na najpomembnejših tekmah.


Verjetno imate v mislih to, da je pri 18 letih postal svetovni prvak na pet tisoč metrov, potem ko je v ciljnem šprintu ugnal takrat precej slovitejša tekmeca Keneniso Bekeleja in Hichama El Guerrouja.


Ko sem ga prvič srečal, sem se spraševal, od kod pride avra, o kateri sem govoril malo prej. Je dejstvo, da je svetovni in olimpijski prvak, njena posledica? Ali velja obratno: jo dobiš šele, ko postaneš eden od najboljših dolgoprogašev vseh časov? Odgovora seveda nimam, se mi pa zdi, da je vsaj delček te avre prirojen.

image
Če pogledamo, kdaj je Kipchoge nastopal najbolje, vidimo, da je vedno blestel na najpomembnejših tekmah. Foto Reuters


Nekoč ste izračunali, da bomo maraton pod dvema urama prvič pretekli okoli leta 2075. Je Kipchoge spremenil vaš pogled na ta izračun?


Da, čeprav sem še vedno presenečen, kako hitro človeška vrsta napreduje. Prepričan sem, da je Breaking2 tekače in prireditelje maratonov spodbudil k razmisleku; pokazal jim je, da je mogoče teči pod dvema urama. Britansko kemijsko podjetje Ineos bo letos oktobra na Dunaju pripravilo podoben projekt, na katerem bo nastopil Kipchoge. Če bo odtekel svetovni rekord, ga mednarodna atletska zveza ne bo priznala, Kipchoge bo na ta račun moral izpustiti tudi berlinski maraton, ampak želja je očitno premočna – prvi maraton pod dvema urama bo v vsakem primeru zgodovinski dosežek.


Kenijci so rojeni zmagovalci, pišete v Endure. Na vsakem treningu skušajo držati ritem najboljšega tekača, saj so prepričani, da bo danes njihov dan – četudi zato vedno znova omagajo že na začetku. Kaj se lahko naučimo od njih?


Njim je lažje (smeh). Verjetno je njihov bratranec, stric ali prijatelj že zmagal na kakšnem pomembnem maratonu, zato se jim zdi samoumevno, da ta nagrada čaka tudi njih. V Kanadi ne morem pogledati naokoli in reči: Oh, tale fant je tekel 2;06. Zato je tako težko zgraditi zmagovalno miselnost nekega naroda: zmagovalna miselnost potrebuje realno podlago, ne moreš si je kar izmisliti.