Tudi če je resnica težka, je lažja, ko jo sprejmeš in udomačiš

Z Bronjo Žakelj sva se dobili dan potem, ko je prižgala kres na Rožniku, na vroč poletni večer, v hladnem zavetju v ozki ulici med hotelom Vander in čokoladnico.

Objavljeno
29. junij 2019 06.00
Posodobljeno
01. julij 2019 10.12
Bronja Žakelj, letošnja dobitnica nagrade kresnik za roman Belo se pere na devetdeset (založba Beletrina) Foto: Voranc Vogel/Delo
Prišla je sveža, kot da zunaj ne bi bilo trideset stopinj, s spetimi lasmi. V zračni modro-beli platneni bluzi je bila videti kot deklica. Izžarevala je toplino in svežino, nekaj otroškega, a hkrati zelo trdnega, neupogljivega.

Najbrž ima težave s tem, ker v ljudeh, ki se jim je približala s knjigo, vzbuja občutke, kot da jo poznajo, kot da je njihova, kot da so odraščali z njo, vprašam. »Ja, sem mislila, da mi bo neprijetno, da mi bo nerodno, ampak mi ni. Sploh se ne obremenjujem s tem, da nekdo, ki je prebral knjigo, ve o meni toliko, da ve vse te intimne, zelo moje stvari, jaz pa o njem ne vem nič.«

Na mizo sem položila njen roman Belo se pere na devetdeset z belo naslovnico, kot izvezen prt s kapljo krvi, ki je v nedeljo na Rožniku prepričal žirijo. Se je vaš odnos do te knjige spremenil? »Hm. Morda prav zato nimam občutkov nelagodja, ker se mi zdi, da knjiga ni več moja, da je šla svojo pot,« se nasmehne. Lepa knjiga je, rečem. »Mislite na platnice?« Tudi. »Ja, lepa, oblikovalka Tanja Simeon je naredila res subtilno naslovnico. Takoj mi je bil všeč ta z otroško okornostjo izvezeni portret na prtu pa rdeči madeži, ki se z njega izperejo ali pa tudi ne.«
 

Če se od prižiga kresa vrneva recimo dve leti nazaj. Kot ste rekli že v pogovoru na Rožniku, ste ravno na kresni večer prejeli klic Boštjana Videmška …


Ja, dobro se spomnim tega večera. Bila sem v mestu, vem, kaj sem jedla, katero obleko sem imela na sebi in kako so me žulili pretežki uhani, ko me je poklical Boštjan Videmšek, ki mu je Gregor Knafelc dal v branje moj rokopis. Rekel je, da bere mojo knjigo na letališču v Frankfurtu, da joče kot dež, da je odlična. Takrat se mi je spet zazdelo, da imam v rokah vendarle nekaj posebnega, vmes sem namreč že malo izgubila upanje, saj me je Mladinska knjiga tisto pomlad zavrnila.

image
Bronja Žakelj: Ko dobiš takšno diagnozo, mislim, da je najpomembneje, da jo sprejmeš. Da se ne upiraš, da se ne sprašuješ, zakaj prav jaz, ampak se soočiš s tem, da je to tvoj rak in da je del tebe, tvojega telesa. Foto: Voranc Vogel/Delo

 

Rekli ste, da ste roman v presledkih pisali skoraj deset let. Kaj se je zgodilo v vas, ko je bil pred vami dokončen rokopis, v katerem ste se še enkrat ozrli nazaj v svoje življenje? Kaj pomeni še enkrat, skozi pisanje in spomine, preživeti vse te težke trenutke?


Kako sem se počutila? Predvsem dobro, da sem končala stvar, ki sem jo začela (nasmešek). Kako se je bilo ozreti nazaj? Zame nekaj običajnega, tako ali tako se vsak dan oziram nazaj. Ker so iz mojega življenja odšli ljudje, za katerimi se moram ozreti. Vsak dan. Tako da to oziranje nazaj skozi roman, to pisanje ni bilo nič drugačno od življenja, ki ga živim vsak dan. Največja sprememba se je zgodila, ko je ta rokopis postal knjiga. Dobila sem prve odzive bralk in bralcev, kar mi je pomagalo, da sem na nekatere stvari pogledala z distance.
 

Katere?


Skozi njihove oči sem drugače pogledala na svoje življenje. Ni se mi namreč zdelo nič nenavadnega, da sem takrat, ko sem pri dvajsetih zbolela za hodgkinovim limfomom, ostala brez očetove podpore.

Kot pišem v knjigi, je očeta, ki je že izgubil ženo Mito, mojo mamo, to očitno tako pretreslo, da se je v bolečini zaprl pred mojo. Poleg tega zaradi mojega tretjega stadija ni več verjel v ozdravitev, kar sem slišala, ko sem mu prisluškovala v telefonskem pogovoru s teto. Zame so bile kemoterapije začetek novega življenja, zanj pa začetek konca, zato pogleda name, ko sem bruhala, enostavno ni prenesel.

Moram reči, da ga v sebi in zato niti v knjigi nisem obtoževala. V resnici sem mislila, da ni nič narobe, če ga ni, da je to običajno. Ko sem zbolela, sem mislila, da sem dovolj stara, da sama hodim na onkološki inštitut in po kemoterapiji z avtobusom domov. Ko sem na to pogledala z očmi drugih, sem razumela, da to ni bilo ravno nekaj običajnega.

 

Ravno zato, ker v knjigi ni obsodbe, se zdi, da je ta bolečina še bolj prišla do nas, bralcev. Začutimo stisko dekleta, hkrati pa čutimo stisko očeta, ki se odzove tako, kot zmore, ohromljen zaradi strahu, da bi po ženi izgubil še hčer.


Ja, gotovo tega ni zmogel, in tega nikakor ne obsojam. Ampak zdaj vem, da je bilo to, da sem bila takrat sama, čudno in nenavadno.
 

Čudno je bilo tudi to, da o mamini smrti v družini niste govorili. Večkrat ste rekli, da je tudi to eden od vzgibov za pisanje tega romana. Ker čutite, da je o bolečih izkušnjah treba govoriti.


Romana nisem napisala zaradi tega, ker bi mislila, da je o teh stvareh treba govoriti. To ni bilo angažirano pisanje. Napisala sem ga preprosto iz potrebe po pisanju, po ustvarjanju, po ukvarjanju z besedo, stavki, ritmom. Sicer pa, ja, žalovati v tišini je težko, strašno težko. Sploh če si star petnajst let.

Na maturantski ples nisem šla. Preprosto si nisem mogla privoščiti, da bi gledala srečne obraze mam maturantov, med katerimi ne bi bilo moje mame. Cela Festivalna dvorana mam. To je bilo zame nemogoče, nesprejemljivo, zato raje nisem šla. Babici sem si izmislila, da ne grem, ker se mi zdi škoda denarja za obleko.

 

Nekje ste omenili, da ste bili težavna najstnica. Ste bili res?


Ja, to sem dolgo mislila o sebi, najbrž zato, ker so to o meni mislili moji doma. Zadnje čase pa nisem več čisto prepričana, da je to bilo res. Tudi ta pogled je prinesla knjiga. Hodila sem na žurke, imela šuse, padla v drugem letniku na bežigrajski gimnaziji ... Nikoli se nisem hotela opravičevati pred učitelji ali pri sebi iskati razloge v mamini smrti. Ampak danes vem, da je veliko stvari, ki so se zgodile, posledica te izgube.

To pomlad sem imela predstavitev knjige na bežigrajski gimnaziji, moja hči Katjuša namreč hodi v prvi letnik in me je povabila na kulturni multipraktik. Enourni intervju, ki ga je vodila Katjuša, smo imeli pred dijaki in učitelji, med njimi je sedela tudi učiteljica matematike, ki me je pred mnogo leti zabrisala v drugem letniku (nasmešek). Sedela je tam in po pogovoru prišla k meni ter mi vidno pretresena rekla: Bronja, nisem imela pojma, kaj se je takrat dogajalo pri vas doma.
 

Niste nikomur govorili o tem?


Seveda sem povedala sošolkam, nekateri so vedeli, ampak kako lahko nekdo pri petnajstih zares pomaga pri tako težkih rečeh.

Mislim, da je izguba mame v vsakem obdobju težka. Tudi če je stara osemdeset let, je slovo od nje težko. Če pa se ti to zgodi v otroških letih, je še težje, gotovo. Mamina smrt je pri nas dejansko spremenila vse, mene, vse domače, vse, česar se je dotaknila. Mislim, da je bila največja težava, ker smo žalovali v tišini in se delali, da je vse tako kot prej, kot da se ni nič spremenilo. Pogovora o mami ni bilo. In to je zelo zapleteno.

Če ne odžaluješ, ta žalost ostane na tvojem hrbtu, za tvojim vratom, nikoli se je ne moreš zares znebiti. Zareže se vate, spreminja tvoj značaj, tvojo identiteto. Leta nisem bila nihče drug kot »Bronja, ki je izgubila mamo«. To je bila moja osebna izkaznica.

Pravilo tišine doma sem sprejela hitro, zelo hitro sem tudi razumela, da se o tem ne morem pogovarjati niti v šoli s sošolkami in sošolci. Kdo se bo pri petnajstih letih pogovarjal o tem, da si ostala brez mame? Ko enkrat izgovoriš besedo mama in takoj za njo smrt, pogovora ni več. Konec.
 

Ker se nihče noče soočiti z mislijo, da se to sploh komu lahko zgodi?


Tako. Smrti mame ni v zavesti mladostnikov, in po svoje je to razumljivo, ker mama ne sme umreti. Nekateri sošolci in sošolke, s katerimi smo obnovili stike tudi zaradi te knjige, so mi rekli, da res niso vedeli, kaj preživljam.

Na maturantski ples nisem šla. Preprosto si nisem mogla privoščiti, da bi gledala srečne obraze mam maturantov, med katerimi ne bi bilo moje. Cela Festivalna dvorana mam.

To je bilo zame nemogoče, nesprejemljivo, zato raje nisem šla. Babici sem si izmislila, da ne grem, ker se mi zdi škoda denarja za obleko.

Po drugi strani sem imela občutek, da so se mi zaradi take izgube občutki zreducirali na neke maksimume, da nisem imela občutka za različne čustvene odtenke. Nekaj je bilo lahko samo grozno in samo lepo. Nekaj je bilo samo belo ali črno. Življenje ali smrt. Izgubila sem občutek za sredino. Še danes imam težave s tem. Hkrati me nenehno spremlja občutek krhkosti in minljivosti odnosov, občutek ranljivosti, občutek, da nimaš nadzora nad življenjem, da nimaš vpliva na nič in da je smrt tako naravno stanje kot bitje srca.

image
Bronja Žakelj: In ja, jaz sem, tako kot imam rada Slovenijo, takrat imela rada Jugoslavijo. Pika stop. To je bil moj dom. Kako ne boš imel rad svojega doma? Foto: Uroš Hočevar/Delo

 

Pretresljivo opišete prizor, kako mamo, ravno po kirurški odstranitvi bule na vratu, zaradi nepomembne zamere pustite dolgo čakati pred vrati vašega novega stanovanja na Gregorčičevi.


Takrat sem bila jezna nanjo, ker sem morala dan prej pomivati kopalnico, najstniške stvari pač, in sem se zelo počasi odpravljala z Vojkove do doma, kjer me je pred vrati čakala mami, ker je pozabila ključe.

Mislim, da sem iz Bežigrada do centra hodila kakšni dve uri … Ne bom pozabila te podobe, kako je sedela na stopnicah, popolnoma izmučena, kako se je sesedla na stopnicah, bela kot prt. Izrezali so ji namreč bulo na vratu, ki se je pokazala kot metastaza. Takrat tega nisem vedela, izvedela sem nekaj mesecev pozneje, nekaj dni pred smrtjo, in občutek, ko vidiš, kaj si naredil, je veliko breme. Počutila sem se strašno krivo.
 

V enem od intervjujev ste rekli, da vam je prišla pod roke knjiga Motherless Daughters [Hčere brez mame]. Vam je bilo zato lažje? Ste našli vzporednice z osebami v knjigi?


Če bi to knjigo prebrala prej, bi mi bilo, kar se mene tiče, lažje, ker bi videla, da z mano in mojimi občutki ob izgubi mame ni nič narobe, da je otrok, ki so izgubili mamo in imajo podobne občutke kot jaz, ogromno. To so pravzaprav vzorci odzivov na smrt. V knjigi sem našla dobesedne odslikave mojih misli, našla sem ogromen del sebe. In zavedanje, da so ti moji občutki, čustva, ki si jih nisem dovoljevala, lahko sprejeti, da so normalni.


Na primer?


Imela sem ponavljajoče se nočne more: sem v mestu, mama gre mimo mene z novo družino. Želim si, da bi se ustavila, se me dotaknila in objela. In v sanjah strašen občutek krivde, da ne bom, ko jo bom spet srečala, naredila kaj narobe in bo spet šla.

Po eni strani sem za njen odhod očitno krivila sebe, po drugi pa njo. Ker je šla. Z drugimi otroki, z drugim možem. In me pustila. Ko sem moji Dadi (babici) in teti Marini rekla, da imam ponavljajoče se sanje, nočne more, sta mi rekli, ah, saj veš, kako te je imela mami rada. Ja, vedela sem, da me je imela rada, a sanje so se kljub temu ponavljale. Šele ko mi je otroška psihologinja, s katero sem delala intervju, pojasnila, da so moje sanje samo eden od vzorcev, kako otrok reagira ob mamini smrti, so te izginile. Ker – v otrokovem zapisu je, da »mama ne sme umreti«, da ga ne sme zapustiti, ker je njegova vez s svetom, ker je njegovo vse. V trenutku, ko je psihologinja strokovno razložila in legitimizirala moje občutke, so nočne more izginile. Neverjetno!


Podobno pomembno je, ste rekli, da imaš med boleznijo pravico do občutkov strahu, nemoči. Diktatura pozitivnega mišljenja je lahko nevzdržna?


Gotovo. Spomnim se, kako pomembno je, da imaš med boleznijo občutek, da lahko izpoveš svoje najgloblje strahove, vsa prepovedana čustva. Strah pred smrtjo. Strah pred tem, da se morda ne boš pozdravil, vse te besede, ki jih ne smeš izreči, in misli, ki jih ne smeš izpovedati. Ker moraš biti vendar pozitiven. In ko ti nekdo da legitimnost, da lahko izraziš svoja čustva, svoje najgloblje strahove, da te je lahko strah, tega strahu ni več. Podobno kot mojih nočnih mor ni bilo več. Ko strah sprejme nekdo drug, ko ti da pravico do stiske, ta razpade, se razblini, je ni več.


Vas je bilo zelo strah?


Včasih zelo. Imela sem tretjo stopnjo hodgkina, na trenutke sem mislila, da bom umrla, da kemoterapije ne bodo
pomagale. Najbolj čudno pri vsem pa je, da sem se najbolj živo počutila takrat, ko je oče popustil. Imela sem seveda Dado in mojega fanta Urbana, a v smislu podpore staršev, nekoga, na katerega bi se res lahko naslonila, tega ni bilo. In takrat se nenadoma zaveš, da si res in dokončno odvisen samo od sebe in da moraš zbrati zadnje atome moči, vso energijo, ki je v tebi, da se izkoplješ iz tega. Takrat sem se počutila blazno živo, tako živo, kot redkokdaj prej in potem. Te pa vse te reči vseeno zaznamujejo z občutkom samosti. In to ostane. To je ostalo.


Spomnim se prizora v knjigi, ko ste šli popolnoma nemočni in oslabljeni po obsevanju sami z avtobusom in na Vršič.


Na Vršič sem šla, ja, in potem sem se spustila v Trento. Na poti me je zvilo in po kosih so me pripeljali domov v Ljubljano ljudje, ki sem jih takrat videla prvič in nikoli več. In v Kamniško Bistrico sem hodila. Če nisem mogla hoditi, sem se ulegla na skalo. Lani sem jo šla poiskat, a je nisem več našla. Taka velika topla skala je bila. Sredi struge, ki je bila v tistem poletju suha. Še zdaj me dela živo narava. Ko hodim, zlasti po hribih, se počutim živo. Tudi lani, ko sem bila operirana, ko se mi je spet pojavil karcinom, pravzaprav kar dva, sem se spet zatekla v naravo.


Kako ste sploh izvedeli, da se vam je bolezen ponovila?


Izvedela sem februarja lani, ravno po zabavi založbe Beletrina, ko smo bili že dogovorjeni za izid romana. Nekaj dni po zabavi mi je postalo slabo, mislila sem, da imam virus, ki je takrat razsajal. Obenem sem na hrbtu opazila čudno znamenje in prosila za preiskavo. Ker je zdravnik sumil na melanom, me je urgentno poslal na dermatologijo. Tam so mi potrdili sum na melanom in me poslali na operacijo. Že čez nekaj dni nisem mogla stati na nogah, bila sem popolnoma rumena v obraz. Krvni rezultati so bili katastrofalni. Najprej smo upali, da je hepatitis, saj sem jeseni precej potovala, a se je pokazalo, da gre za tumor na papili vateri, tj. na izvodilu iz trebušne slinavke. Imela sem zahtevno operacijo po Whipplu, ob kateri so mi odstranili glavo trebušne slinavke, papilo, dvanajstnik, dvaindvajset bezgavk, žolčnik in kaj jaz vem kaj še vse. Obenem so mi sporočili, da je bilo spremenjeno znamenje zares melanom. Pobirala sem se kar nekaj mesecev, pravzaprav do danes nisem zlezla na zeleno vejo.
 

To je bilo kmalu po tem, ko ste Beletrini oddali rokopis. Ves potek bolezni ste še enkrat preživeli skozi knjigo, in bolezen se ponovi. Kako ste to sprejeli?


Neprimerno boljše, kot si misliš, da boš sprejel. Ta strah, da se ti bo nekaj zgodilo ali ponovilo, je vedno hujši. Ta tesnoba in stiska, ko se sprašuješ, a se mi bo zgodilo isto kot mami. Ali da se bo mojim otrokom zgodilo isto kot meni, ko sem izgubila mamo. Katjuša je lani imela štirinajst let, toliko kot jaz, ko sem ostala sama. A vendarle, ko sem dobila diagnozo, sem se z njo soočila, in moram reči, da je ta hromeči strah skorajda izginil. Počutila sem se nekako suvereno, verjela sem, da se bo vse uredilo. Hotela sem samo čim prej iz postelje, čim prej iz bolnišnice, da bom lahko šla s Katjušo po obleko za valeto, saj moja mami ni več mogla z menoj po mojo. Poleg tega sem si rekla, jeseni bo izšla knjiga, tega res nočem zamuditi (nasmešek). In vse te stvari so me pognale naprej.
 

Vse to ste »uredili« tik pred hčerino valeto in izidom romana?


Tako. Junija sem bila na valeti, septembra pa že na tiskovni konferenci ob izidu knjige. Resda sem bila komaj pokonci, a sem zdržala. Lepo je bilo.
 

Zdaj ste videti odlično.


V redu sem. Nisem čisto tako, kot sem bila prej, najbrž nikoli več ne bom imela takšne življenjske kondicije, te vsakodnevne vzdržljivosti. To mi še manjka. Ampak sem v redu.

Ko dobiš takšno diagnozo, mislim, da je najpomembneje, da jo sprejmeš. Da se ne upiraš, da se ne sprašuješ, zakaj prav jaz, ampak se soočiš s tem, da je to tvoj rak in da je del tebe, tvojega telesa. Ko ga sprejmeš, je s tem tako kot z vsako drugo stvarjo, ki jo sprejmeš za svojo. Z nečim, kar je tvoje, se je lažje soočiti kot z nečim, česar ne poznaš in ti je tuje. To, da sem sprejela nekaj, kar se je zdelo nemogoče sprejeti, mi je dalo notranji mir. Ne gre za predajo, gre za mir. In neki čuden spokoj, pravzaprav.

Pojem domoljubja, vsega, kar je vezano na lastno državo in domovino, je uzurpirala skrajna desnica, kar mi povzroča izrazito nelagodje, kot da imajo oni monopol nad to ljubeznijo.

Resnica, ste večkrat poudarili. Pravica izvedeti resnico o bolezni. Kako je mogoče, da vaši mami Miti do konca niso povedali, kako resno je z njo?


Mami moji domači niso povedali, kako hudo je z njo, ker so mislili, da tega ne bo prenesla. Tako so mi rekli. A v resnici mislim, da te iskrenosti sami ne bi prenesli. Ko sem zbolela, me je vprašanje resnice zelo obremenjevalo. Bala sem se, da mi bodo z lažjo ukradli bolezen ali da me bodo z lažjo konec koncev oropali za lastno smrt. To se mi zdi nedopustno, to se mi zdi grozno in strašno sem se bala tega. Tako zelo, da sem enkrat v blodnjah ob visoki vročini črko H zamenjala za številko štiri in mislila, da mi lažejo, da imam četrti in ne tretjega stadija. Hotela sem resnico. Takrat in tudi lani. Tudi če je resnica težka, je lažja, ko jo sprejmeš in udomačiš, vzameš za svojo.

image
Bronja Žakelj: Spomnim se, ko sem prišla k njemu [dedu Lojzetu Gostiši] lani, 24. junija, po kresnem večeru. Na mizi je imel razgrnjeno Delo, nanj je bil naročen vse življenje, na strani, kjer je bila fotografija Draga Jančarja s kresnim vencem, in mi rekel: Glej, tukaj boš naslednje leto ti, Bronja. Midva bova šla skupaj na Rožnik in ti boš prižgala kres.. Foto: Voranc Vogel/Delo

Kulisa zgodbe Belo se pere na devetdeset je življenje v socializmu in potem razpad Jugoslavije, ki sovpada s tem, ko ste se morali soočiti z boleznijo. Nekje ste rekli, da se veliko bralcev poveže prav s tem obdobjem, z nekakšno nostalgijo po časih, ko je bila kuhinja središče življenja, ko so v veliki kuhinji pili kavo, kartali, pili, se smejali, kričali. Kje so te družine, razširjene, glasne družine, v katerih si znajo vzeti čas drug za drugega?


Ne vem, kje so zdaj te družine. Izgubile so se v času, bi rekla. Ne glede na moje izkušnje sem tudi jaz prisiljena v tempo. Saj ne moreš živeti v mehurčku in se delati, da časa in sveta, ki ga živiš, ni.

Sicer pa ... zdi se, kot da je pri nas razpad družine sovpadel s tem, ko smo se z Vojkove preselili na Gregorčičevo, v sicer lepo, svetlo stanovanje v središču Ljubljane. Ta selitev je bila zame velik šok, čutila sem, da razpada nekaj mojega. Dada je ostala na Vojkovi, mi pa smo se preselili. In moje slutnje so kmalu postale resnica.
 

Življenje se je končalo 25. junija 1984.


Mami je umrla prav na ta dan pred 35 leti, neverjetno, kako se srečava ravno na ta dan! Takrat to ni bil dan državnosti, takrat je zame to bil dan, ki je prekinil vse, kar je bilo moje.
 

In vrednost vaše knjige je tudi v tem, da nas vse spomni na to, kar je bilo dolgo nezaželeno reči, da je bila za našo generacijo Jugoslavija pač dom. In da je zdaj Slovenija naš dom. Kot da imate s tem, kar ste preživeli, legitimno pravico tudi do čustev nostalgije.


Ja, tako kot mi je bilo težko oditi iz našega starega stanovanja na Vojkovi, mi je bilo zelo težko oditi iz stare države. Leto 1991 je bilo zame zato težko. Ko je razpadla država Jugoslavija, je razpadlo nekaj mojega. To je bila moja domovina, v kateri so se mi zgodile zelo lepe stvari. In jaz težko puščam svoje stvari za seboj. Jugoslavija je bila zame moja mami, naša polna kuhinja, moja Dada, moj brat Rok, moj oče, ki je odpiral doručak in rekel opa, bato.

Ampak to ne pomeni tega, da nimam rada Slovenije ali da takrat nisem imela rada Slovenije. Ampak, neverjetno, tako kot si takrat skorajda nisem upala povedati, da mi je hudo, ker sem mislila, da me ne bi razumeli, si tudi danes ne upam čisto na glas povedati, kako ponosna sem na svojo domovino. Pojem domoljubja, vsega, kar je vezano na lastno državo in domovino, je namreč uzurpirala skrajna desnica, kar mi povzroča izrazito nelagodje, kot da imajo oni monopol nad to ljubeznijo. In ja, jaz sem, tako kot imam rada Slovenijo, takrat imela rada Jugoslavijo. Pika stop. To je bil moj dom. Kako ne boš imel rad svojega doma?
 

Spomnim se, kako mi je Lojze Kovačič, ki je v večini romanov pisal spomine iz otroštva, rekel, da bolj globoko ko greš v raziskovanju in pisanju o sebi, bolj se boš s pisanjem dotaknil drugih.


Očitno je imel prav. In hkrati, tudi če bi si še tako želel napisati verodostojen portret svojega življenja, ga kljub vsemu ti še vedno spreminjaš.
 

Konec koncev je tudi naš spomin pisatelj z lastnim značajem. Ne dokumentira stvari, selekcionira, pozablja, tudi oblikuje.


Vsak dogodek, vsak trenutek je subjektivno doživetje. Spomin je subjektivna izkušnja. Tudi v svojem romanu sem iskala svojo resnico. Pomagala sem si z zapiski iz dnevnikov, pisem, sicer pa mislim, da imam zelo dober spomin. Prav zaradi tišine, ki je sledila mamini smrti, sem si morala trenutke, ko smo bili še skupaj, vedno znova vrteti v glavi, da jih ne bi pozabila. Zdi se mi, da sem jih zapekla vase. Edino, česar se ne spomnim, je mamin glas.
 

Gotovo je poseben občutek, da se je vaš roman kmalu po izidu tako prodajal, da se je tako dotaknil bralcev. Mnogi so rekli, da v vašem pisanju najdejo moč, da lahko sami premagajo podobne izkušnje.


Priznati moram, da knjige res nisem pisala s sporočilnostnim namenom, sicer mislim, da ne bi bila takšna, kot je. Se pa spomnim, da me je stisnilo v želodcu vsakič, ko mi je kdo od prvih bralcev rekel, da bo knjigo poklonil bližnjemu, ki se na onkološkem oddelku sooča s podobnimi izkušnjami. In sem si rekla, joj, to ne bo v redu, kako bi lahko vsi ti opisi mojih stanj, slabosti, bolečine, strahov komu pomagali, saj ga bodo še bolj pahnili navzdol. A se je zgodilo ravno nasprotno. Ta roman je, kot so mi pisali številni bralci in bralke, res mnoge navdal z upanjem, jim dal možnost, da so na svoj boj z boleznijo pogledali drugače, v smislu, če je šla čez ta punca, bom tudi jaz zmogel.
 

Večkrat ste v intervjujih rekli: Žaluješ sam. Ko si bolan, si sam, ko umiraš, si sam.


Ja, danes je tako. Ljudje so običajno blizu na začetku. Ko zboliš, ko ti nekdo umre. Takrat jih je veliko. Takrat je gneča. Ko pa minejo tedni, meseci, ljudi navadno ni več. Je pa še nekaj, kar se mi vendarle zdi pomembno – da si sposoben svojo težo do neke mere nositi sam. Bolezen, denimo, je v resnici zelo samotna pot. Morda pri meni vse skupaj izhaja iz občutka samosti, o katerem sva govorili prej, ne vem … A kot sem napisala v knjigi: sestre enkrat v bolnišnici ugasnejo luči in noči so dolge. Mir moraš poiskati v sebi.
 

Nedavno sem se za Sobotno prilogo pogovarjala s profesorjem na Parsonsu Johnom A. Bruceom, ki je naredil dokumentarec, v katerem spremlja na smrt bolne in kaže pretresljivo ogledalo družbi, kako odrivamo na rob bolne in umirajoče.


Ja, to je portret današnje moderne družbe. Človeka je bilo vedno strah smrti, a je strah presegal z mitologijo, simboli, rituali, verjel je v posmrtno življenje, stiske je reševal v polju kolektivnega. Danes pa smo oboroženi le z razumom, čas je diskontinuiteta, prave skupnosti ni več. Zato je smrt in vse, kar je povezano z njo, nekaj strašno bolečega, nekaj, s čimer se ne moremo soočiti, zato jo odrivamo na skrajni rob družbe v upanju, da je za nas mogoče pa le ni.
 

Med drugim je omenjeni profesor opozoril na to, kako uporabljamo formulacijo izgubiti boj z rakom. Tisti, ki »izgubijo boj«, so torej »luzerji«?


Ja, in tisti, ki ga premagamo, smo torej zmagovalci? Tudi z besedo zmagovalec v tem kontekstu imam problem. Če preboliš raka, si torej zmagovalka? Nikoli se nisem imela ne za poraženko ne za zmagovalko. Poleg tega rak ni akutna bolezen, rak je kronična bolezen, ki se lahko ponovi. Ti se lahko pozdraviš, ampak ker je to kronično, nikoli ne veš, kdaj se lahko ponovi.

Je pa problem današnje družbe, v kateri je telo temelj identitete, v tem, ker te označi za luzerja, ne samo ko podležeš bolezni, dovolj je že to, da si bolan. Če nisi sposoben stoodstotne opravilnosti, si že luzer. Še celo jaz, pri vsem, kar vem o tem, imam zaradi lanske bolezni občutek krivde. Že v službi imaš občutek krivde, ker ne moreš narediti tistega, kar pričakujejo od tebe, občutek krivde imaš doma, ker ne moreš biti stoodstoten za svoje otroke, za partnerja, ker ne dosegaš standardov, ki jih nalaga družba.
 

Kot piše Renata Salecl v kolumni Tek na mestu, se »v sodobni družbi najbolj spreminja odnos do časa in hitrosti«. Hitrost in učinkovitost sta postali mantri sodobnega človeka.


Sistem je tako narejen, da moraš biti ves čas fit, konkurenčen, vedno več, vedno hitreje. Še hoditi moraš hitro (nasmešek). Tako deluje sistem. Če ne dosegaš tempa, te izpljune.
 

Kaj za vas pomeni smrt?


Zame smrt pomeni konec. Smrt sprejemam kot ... ontološko nujnost. Kot nekaj, kar čaka vsakogar. Jo sprejemam in sem jo udomačila, tako kot sem udomačila bolezen. To ne pomeni, da se je ne bojim. Bojim se fizične bolečine, bojim se počasnega umiranja, bojim se tega, da bi bila v breme najbližjim, cel kup strahov imam ...
 

In vendar, vaši najbližji živijo naprej, skozi vašo knjigo, v vsakem bralcu. Postali so del nas.


Bili so že pozabljeni, a so zdaj na neki simbolen način ponovno zaživeli, se vrnili. Ja, mnogo stvari mi je dala knjiga. Tudi oče je bil lani pri meni v bolnišnici vsak dan, strumno je stal zraven postelje, ko sem bruhala v kartonasto ledvičko, prinesel mi je prvo juho, prvi kompot. Zame zelo ganljiva reč. In najbrž tudi zanj.
 

V tej zgodbi je še ena neobičajna osebnost, ki jo v knjigi imenujete z imenom in priimkom, oče vaše mame. Dr. Lojze Gostiša, umetnostni zgodovinar, ki je na neki način sprožilec celotne družinske zgodbe.


Gotovo je Lojze s tem, da je ob mamini poroki z njo brez razlage prekinil stike, zaznamoval vse nas. Brat Rok in jaz nisva dedka nikoli srečala, samo njegovo sliko, skrito pod mojo posteljo, sva gledala, ko naju ni videl nihče. Ne znam si predstavljati, kako je bilo moji mami, kakšno bolečino je nosila vsa ta leta.

Jaz te teže, tega bremena odsotnosti in zapustitve preprosto nisem več mogla nositi. Zato sem se odločila, da ga bom, ne glede na to, kaj si misli del moje družine, poiskala, da se soočim s to travmo, ki se je vlekla skozi generacije in zelo vplivala na vse nas. Poiskala sem ga na svoj rojstni dan. Imela sem 46, on pa 92 let.

Neverjetno je, kako sem v hipu videla, kako sva si podobna. Nikoli nisva živela skupaj, a sva našla določena presečišča, presunila me je skupna ljubezen do umetnosti, do literature, do estetike, cel kup stvari. Tudi njegova pisava, ki je čisto podobna pisavi moje mame.
 

V knjigi je katarzičen prizor ob grobu vaše mame.


Ko sem prišla prvič k njemu, v dom za ostarele, me je najprej samo gledal, potem je vstal, mi je šel z rokami po licu in rekel: Kje si bila, kje si bila vsa ta leta? Tako si podobna moji Miti.

In sva vzpostavljala in tudi vzpostavila zelo tesen odnos. Štiri leta sva imela. Premalo, a vseeno dovolj, da se je sklenil krog. In ko je zdaj, maja, odhajal, ko je bil že zelo slab, mi je še vedno rekel »moja«, mi je rekel »zlata«. Kljub telesni izčrpanosti je bila njegova glava do konca bistra. Ko sem prišla v peterico za kresnika, sem mu to povedala, saj mu je to zelo veliko pomenilo. Rekel ni nič, mi je pa stisnil roko.

Spomnim se, ko sem prišla k njemu lani, 24. junija, po kresnem večeru. Na mizi je imel razgrnjeno Delo, nanj je bil naročen vse življenje, na strani, kjer je bila fotografija Draga Jančarja s kresnim vencem, in mi rekel: Glej, tukaj boš naslednje leto ti, Bronja. Midva bova šla skupaj na Rožnik in ti boš prižgala kres. Res je verjel vame.

(Zazrla se je v rob krožnička s čajem, zunaj se je stemnilo, zrak se je vsaj malo ohladil, postalo je nekako spokojno, kot da sva izgubljeni v razpoki nekega časa.)

Njegova smrt me je pretresla. Pripravljena sem bila nanjo, a me je vseeno pretresla. Zelo.
 

Od tega je komaj en mesec.


Ja, trije tedni. Prvega junija se je poslovil. Pokopali smo ga na njegov rojstni dan.
 

Resnično je bil neobičajen človek, vaš dedek, član SAZU, vodilni član Fundacije Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je prijateljeval s ključnimi osebnostmi svojega časa, od Izidorja Cankarja, Jožeta Plečnika do Prežihovega Voranca ... V knjižici Beležke in zapisi med drugim zapiše: »Ob odhodu mi je poklonil Solzice s posvetilom: Lojzetu Gostiši – Prežihov Voranc, 1. IX. 1949.«


Prav te Solzice s Prežihovim posvetilom mi je pokazal na dan, ko sva se spoznala. Veliko mi je pripovedoval o ljudeh, s katerimi je živel, prijateljeval. O tem, kako je na Brione zaradi postavitve paviljona peljal Jožeta Plečnika, in čeprav se ni maral fotografirati, posnel nekaj čudovitih portretov arhitekta. Tudi tistega s papigo na rami. Pripovedoval je o Izidorju Cankarju, Francetu in Miri Mihelič. Bil je blazno pedanten, natančen človek, o vsakem srečanju s sodobnikom je vodil dnevniške zapiske, ki so zdaj shranjeni v Nuku. To je zaklad. O njegovih sodobnikih, ki so soustvarjali naš jezik, umetnost.
 

To so zgodbe, iz katerih nastajajo romani.


Ste videli dokumentarec o Izidorju Cankarju? Lojze je bil ob njem, ko je umiral. Živel je za svoje delo, zelo skrbno pa je čuval zasebnost, nihče ni točno vedel, kaj se je zgodilo z njegovo prejšnjo družino, torej z mojo mami in njeno mamo Dado, njegovo prvo ženo.
 

Kaj se je zares zgodilo? Vam ni kasneje povedal sam?


O tem se nisva veliko pogovarjala. Ker me ni zanimalo, saj sem vedela, da resnici nikoli ne bom prišla do dna, saj mami ni več in Dade ni več. Ti, ki so ostali, pa so imeli vsak svojo resnico. Meni je rekel to, kar piše tudi v romanu. Da ga je zabolelo, da mu je mami kot vabilo na poroko pustila samo listek na vratih, ker ga je neuspešno večkrat klicala.
 

Ne more biti samo listek.


Tudi jaz mislim, da ne more biti listek, nemarno iztrgan iz zvezka, razlog za tak lom. Ko je bila moja mami stara sedem let, je zapustil Dado, a z mami je ostal v stikih do njene poroke.

Kot lahko razberem iz pisem, dal mi je namreč pisma, ki mu jih je pisala mami, sta imela zelo globok, tesen odnos. Zdi se mi, da je bila to strašna navezanost, mami ga je oboževala in Lojze je oboževal njo.

Mislim, da je eden od razlogov lahko tudi v tem, da ni razumel, da je mami odrasla. Da je izbrala drugega moškega, ki ni več on, da je moj oče nadomestil moško figuro, ki jo je prej predstavljal on. To mi je povedal tudi na maminem grobu. Ko se je globoko opravičil. In to mi je povedal še nekajkrat potem.

Po mojem je šlo tudi za ideološka razhajanja med Lojzetovo družino in družino mojega očeta. Tu so še vprašanja sporov okrog dedovanja, skratka, kompleksne reči, v katere se ne morem in nočem zapletati. Jaz sem ga poiskala in našla svojega starega očeta. To je zame dovolj. Ne glede na to, kaj si o tem misli kdo drug, bi to naredila spet in spet.
 

Za konec: kot da ste z vašim osebnoizpovednim romanom nehote sovpadli z novim trendom osebnoizpovedne literature in Karlom Ovejem Knausgårdom kot njenim najvidnejšim predstavnikom. Le da se pri vas ne sprašujemo tako, kot smo se pri njem, kje je meja pisateljeve svobode?


Ja, to je res nekako sovpadlo, saj nisem tip, da bi bila ravno v trendu. Mi je pa zelo blizu njegov zapis v romanu Moj boj. »Srce živi preprosto. Utripa, dokler gre, potem se ustavi.« Prelepo, a ni?