V nadaljevanju preberite:

Jezikoslovec dr. Kozma Ahačič, tudi Delov kolumnist, v novi knjigi esejev KA z jezikom pesnika in mislijo znanstvenika vijuga od antičnih hieroglifov do družbenih omrežij, od glasbe do vejice, podpičja in pike, od strogih pravil do napak. V njej tudi zapiše, da si ni nihče mislil, da bo ta čas posegel v jezik tako surovo.

Na predstavitvi njegove knjige v ZRC SAZU sem ga naivno vprašala, kako je mogoče, da je jezik, ki ga govori recimo dva milijona ljudi, vzdržal vse vdore in pritiske. Zakaj je slovenščina preživela, ko pa so jeziki, ki so živeli veliko dlje in jih je govorilo veliko več ljudi, kot na primer koptski, gotski, staroslovanski jezik …, izumrli?

Pričakovala sem, da bo omenil Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča, nenazadnje o tem govori eno od njegovih monumentalnih del, a je namesto tega z blagim nasmeškom dejal: »Slovenski jezik je preživel zaradi ljudi, ki so v slovenščini znali razmišljati, sanjati in upati.« In ni nujno, da je v določenem narodu takšnih ljudi dovolj, v slovenskem jeziku jih je očitno bilo. Kar nekaj stoletij se je celoten slovenski intelektualni razvoj dogajal v relativno majhni skupini ljudi.