Učenje, veselo pričakovanje samega sebe

Naj različne oblike umetnosti navdihujejo naše izobraževanje in vzgojo! Tako bo učenje zares veselo odkrivanje žara biti, svobode ter novega upanja v svobodi iskanj, v čudenju biti.

Objavljeno
07. september 2019 06.00
Posodobljeno
07. september 2019 06.00
Osebnost učitelja, vzgojitelja je vedno v središču vzgoje. FOTO: Jure Eržen
Anton Jamnik
Anton Jamnik
»Ko sem videl tvoje darove, sem te vzel v svoje dlani in te spodbujal. Nisem ti dovolil, da bi hodil leno, spodbodel sem te in te večkrat priganjal. Še zdaj ravnam tako, toda zdaj že tečeš in spodbujaš še mene.« Besede, ki jih je mislec Seneka zapisal prijatelju Luciliju, so spodbuda, da vsakdo na svojem mestu, učitelji, vzgojitelji, starši, dijaki, razmislimo, kako šolo narediti bolj ustvarjalno, bolj osebno, da bo zares celovito gledala na dijaka kot subjekt vzgoje.

Učenci ne morejo in ne smejo postati samo sredstvo, v katero se skuša z različnimi metodami in tehnikami spraviti čim več podatkov, formalističnega vedenja, ki nima nobene prave povezave s konkretnim življenjem. Z njimi smo in za njih, da rastejo v znanju, modrosti, da osebnostno rastejo, da plemenitijo svojega duha, da širijo svoja kulturna obzorja, da rastejo v odgovornosti do bližnjega. Šola, ki bi ignorirala te razsežnosti človekovega bivanja, bi se odpovedala oziroma zgrešila bistvo svojega poslanstva.

»Nisem ti dovolil, da bi hodil leno,« je zapisal Seneka. Za čas, v katerem živimo, je značilno splošno razmišljanje, kako na čim lažji, udoben in prijeten način priti do nekega cilja. »Uživam, prijetno mi je, zakaj bi se mučil z različnimi življenjskimi vprašanji ... ta trenutek je iz življenja potrebno čim več potegniti …« Žalostno je, če tudi šola gradi na takšni logiki in tako mlade prepušča nihilističnemu odnosu do življenja in etični skepsi, ki vedno bolj vodi v fragmentarnost bivanja in k izgubi veselja do življenja. Mladi skrivajo v sebi toliko lepih darov, zato je posebna naloga vseh, ki delujejo na področju šolstva, pomagati jim odkrivati te darove, da bi mladi iz njih rasli in bili pripravljeni za to tudi nekaj žrtvovati.

Odpoved iskanju kakršnihkoli temeljev in utrujena in razočarana prepuščenost nevarnim tokovom skepse je po besedah papeža Janeza Pavla II. (ko je prvič obiskal Slovenijo) največja nevarnost sodobnega človeka. Populistična in permisivna vzgoja je na prvi pogled za mlade zelo privlačna, toda gledano malo globlje in bolj dolgoročno pomeni ponižanje človeške osebe, ki vodi v vedno večjo mlačnost in življenjsko nemoč. Takšen človek pa je v zaprtosti vase, izgubi etičnega horizonta in vedno večji apatiji vedno bolj odprt (ali celo čuti potrebo po tem) za manipulacijo. In očitno to nekaterim ustreza in na to računajo. Prav zaradi tega je danes še toliko bolj potrebno mlade vzgajati v samostojne osebnosti, ki se ne bodo po načelu »prijetnosti« prepustili splošnemu toku javnega mnenja, ampak bodo znali razmišljati s svojo glavo, bodo znali biti kritični in v svojem življenju zagovarjati in živeti temeljne vrednote bivanja.

»Ko sem videl tvoje darove, sem te vzel v svoje dlani in te spodbujal,« nam pravi Seneka. Ali ne bi bilo žalostno in krivično do mladih, da jim ne bi omogočili, da bi v sebi razvili bogastvo darov, in jih spodbujali, da so na poti iskanja močni in pogumni in da si v življenju postavijo zahtevne cilje? Ja, zares že tečejo, naj spodbudijo tudi nas!


Stebri sodobnega šolstva


1. Etika in religije kot prostor dialoga omogočajo mladim, da si postavijo vprašanje o smislu svojega bivanja in iščejo odgovore na vprašanja svojega bivanja. Vsaj predmet Religija in etika bi bil nujno potreben na ravni osnovne in srednje šole, saj temeljno poznavanje krščanstva in drugih verstev spada k splošni izobrazbi. Prav tako je nujno, da so učenci in dijaki seznanjeni s temeljnimi vprašanji etike. Prav etika je namreč prostor dialoga med ljudmi različnih prepričanj.

2. Zavzemati se je potrebno tudi za to, da bi učenci pridobili vsaj nekaj osnov ter temeljne vsebine klasične izobrazbe (grščina, latinščina), ki je še posebej pomembna v času poplitvenega in empirističnega pogleda na življenje, saj prav klasični teksti (grški, latinski) odkrivajo ves realizem in celovitost temeljnih življenjskih vprašanj.

3. Poseben pomen naj bi imela umetnost, ki govori o skrivnostnih globinah človekovega bivanja, iskanja, hrepenenja, ustvarjanja, o tem, da se življenja in vsega bivajočega nikoli ne more obvladati, ampak ostaja odprto, da ga v svojem čudenju vedno znova odkrivamo.

4. Prostovoljno delo bi moralo imeti središčno mesto v šolstvu, saj mlade vzgaja za čut odgovornosti za bližnjega, da je nekdo najbolj srečen takrat, kadar se umakne iz svoje egocentrične zaprtosti vase in naredi nekaj dobrega za drugega.

5. Socialna razsežnost je v času težkih gospodarskih razmer še prav posebnega pomena. Pomagati tistim učencem, ki so v težkem materialnem stanju. Pomembni so različni skladi, pomoč Karitas itd.

6. Pomembna je kakovostna izobrazba, vedenje, ki pa ni namenjeno samo sebi, ampak vodi k bolj ustvarjalnemu bivanju, od spoznanja torej k načinu življenja. Poročilo mednarodne komisije o izobraževanju za 21. stoletje, pripravljeno za Unesco, izdalo ga je ministrstvo za šolstvo leta 1996, poudari štiri temelje vzgoje in izobraževanja:

• učiti se, da bi vedeli;
• učiti se, da bi znali delati (od spretnosti do usposobljenosti …);
• učiti se, da bi znali živeti v skupnosti in eden z drugim (trud za skupne cilje …);
• učiti se biti (z veseljem biti to, kar si, sprejemanje samega sebe …).

7. Danes, v času individualizma, je posebnega pomena vzgoja čuta za skupno dobro, saj je človek družbeno bitje in od vsakega posameznika je odvisno, kakšna bo ta družba in država, v kateri živimo.


Pedagogika srca


Te dni se začenja novo šolsko in oktobra akademsko leto, hkrati pa se ob tem postavljajo številna vprašanja, ki so povezana z vzgojo in izobraževanjem. Prav je, da iščemo odgovore na te sodobne izzive. V intervjuju Petra Sloterdijka za 14. številko revije McKinsey Wissen, ki je bila posvečena izobraževanju (Lernen ist Vorfreude auf sich selbst, Učenje je veselo pričakovanje samega sebe; 2009), so zapisane ključne misli, ki naj bi nagovorile in klicale k razmišljanju pedagoge in vzgojitelje na celotni vertikali šole in vzgoje, od vrtcev do univerz. Navajam krajšo misel iz intervjuja: »Učitelji so ljudje, ki pogosto verjamejo, da je vselej bolje nekaj razložiti kot nekaj storiti. Vse bolj jasno se namreč kaže, da jedru učenja s klasičnimi šolskimi sredstvi ne pridemo blizu. (…) Ob tem pa vnašajo otroci, dijaki, študentje v učni proces svojo radovednost, svoje navdušenje, ta neprecenljivi medij veselega pričakovanja samih sebe. To veselo pričakovanje svojega lastnega naslednjega stadija je natančno tisto, kar se pričakuje in iz česar lahko izide 'učni libido' kot dejanski osebnostni in družbeni kapital. In didaktika, ki to spoštuje, ravna povsem drugače kot šola, v kateri pedagogi nastopajo z gesto: 'Se boste že še čudili, in jaz bom tisti, ki vam bo to pokazal.'«

Je »učni libido« v Sloveniji dejansko osebnostni in družbeni kapital? Je v sodobni slovenski šoli dovolj prostora za celega človeka ali le za njegove faktografske, družabne, internetne in kompetitivne odvode? V kakšnem razmerju je sodobna didaktika do izvorne človeške avtodidaktike?


Ali učitelji vedo, čemu danes izobražujejo in »za kaj« vzgajajo učenca, če jih sploh še vzgajajo? Je »učni libido« v Sloveniji dejansko osebnostni in družbeni kapital? Je v sodobni slovenski šoli dovolj prostora za celega človeka ali le za njegove faktografske, družabne, internetne in kompetitivne odvode? V kakšnem razmerju je sodobna didaktika do izvorne človeške avtodidaktike? Je učenje v Sloveniji »veselo pričakovanje samega sebe«, svojih bodočih stanj, sposobnosti, razgledov in odločitev, darov, presenečenj nepričakovanega – ali pa prej negativ vsega tega?

Kako poiskati rešitev na ta vprašanja? Zelo poučen in čudovit zgled nam je pri tem John Henry Newman, profesor na Univerzi v Oxfordu. Nič ne pomagajo naslovi, doktorati in druge reference, če učitelj, vzgojitelj ali profesor ni najprej tisti, ki je osebnost, ki se trudi živeti to, kar govori, ki izžareva najprej sam harmonijo bivanja, ki je najboljša »pedagoška metoda«. Newman je to povedal naravnost na navdihnjen način. Njegova misel, ki je nastala v 19. stoletju, je vedno bolj aktualna in pomeni lepo izhodišče, da ob začetku šolskega leta in akademskega v oktobru te besede vzamemo zares in se vprašamo, koliko jih tudi živimo, koliko so zares naša »pedagogika«.


»Srce govori srcu«


»Srce govori srcu« – »Cor ad cor loquitur« – ta izrek, ki je bil temeljno vodilo njegovega življenja, je Newman našel pri sv. Frančišku Saleškem, in sicer v daljšem pismu, ki ga je svetnik leta 1604 pisal škofu v Bourgesu. Ko Frančišek razpravlja o pridiganju, med drugim zapiše: »Naše besede naj bi prihajale bolj iz srca kakor z ustnic. Navsezadnje je srce tisto, ki govori srcu, usta govorijo le ušesom … Očetje iz starodavnosti in vsi, ki so obrodili sad, (…) so govorili od srca do srca, kot govorijo dobri očetje svojim otrokom. Osebe imajo vpliv na nas, glas nas omeči, pogled nas obvlada, dejanja nas vnamejo.«

image
FOTO: Jure Eržen


Osebnost učitelja, vzgojitelja je vedno v središču vzgoje. Če nekdo nečesa nima, če tega, kar uči, sam ne živi, potem nima drugemu česa dati, ne more v njem prebujati veselega pričakovanja samega sebe. Zato je Newman vedno poudarjal nenadomestljivo vlogo učitelja. Tako je razumel tudi vlogo tutorja v Oriel Collegeu v Oxfordu. »Resnica vstopa v duha učenca prek oči in ušes, prek čustev, domišljije in razuma.« Noben akademski sistem ne more uspešno delovati brez osebnega vpliva učiteljev. »Kjer je (osebni) vpliv, tam je življenje, kjer ga ni, tudi življenja ni. (…) Akademski sistem brez osebnega vpliva učiteljev na učence je kot polarni mraz in bo ustvaril zaledenelo, okamenelo in togo univerzo, nič drugega,« je zapisal Newman.

Profesorsko in kardinalsko geslo »Srce govori srcu«, ki si ga je Newman izbral, osvetljuje njegovo pojmovanje oznanjevanja, poučevanja in vzgoje. Spominja nas na pomen, ki ga je pripisoval prijateljem in skupnosti, prvenstvu osebnosti, poudarjanju celovitosti človeka. Človekovo srce govori srcu drugih, ki iščejo in gradijo svoje lastno izvirno in enkratno prepričanje v svobodi iskanja in želijo ob šolanju bolj polno zaživeti, se veseliti samih sebe ali pa jih mučijo dvomi. Takšno srce je bílo tudi v Newmanovih prsih in je govorilo neštetim srcem v šolah in na univerzah v Oxfordu, Birminghamu, Dublinu in Rimu v njegovem času in z nevsiljivo močjo govori tudi ljudem našega časa. Se bomo ob tem vodilu vsi skupaj in še posebej starši, učitelji in vzgojitelji vsaj malo zamislili in se vprašali, ali samo o nečem govorimo ali to tudi smo. Resnična pedagogika se začenja v naših srcih, v žaru našega bivanja – to pa v otrocih, dijakih, študentih zares spodbuja cilj našega poučevanja in vzgoje, namreč da je »učenje veselo pričakovanje samega sebe«!


Učenje pomeni v umetnosti odkrivati žar biti


Lepota izraža Božjo nežnost do nas ljudi. Sveti Frančišek Asiški je v svoji molitvi in pesmi preprosto govoril Bogu: »Ti si lepota, ti si naša ljubezen, ti si vsa naša sladkost.« Božja ljubezen in lepota sta torej v samem bistvu združeni, še več, istovetni, ker je Bog Ljubezen in ker je Bog sam Lepota.

V vsaki pristni umetniški obliki se zgodovinska obdobja med seboj prežemajo, obenem umetnik doda še nekaj novega, osebnega in hkrati transcendentnega, podobno kakor govori Janez Pavel II.: »… umetnik, ki sprejme zunanje vplive, značilne za njegovo dobo, te naredi človeške, jih poenostavi, jih poviša, jim podeli zmožnost izražanja v razumljivi govorici …«

Svet in izobraževanje brez umetnosti tvegata, da postaneta zaprta za ljubezen. Svet brez pristne, resnične umetnosti, zrasle na novih temeljih, ki vključujejo tudi vse pristne človeške vrednote, lahko postane poplitven, zgolj empirističen, kibernetski, kjer ni prostora za človekovo svobodo, iskanja in ustvarjalnost na različnih področjih.

Človek v veri sreča Boga in mu da vso ljubezen svojega srca, svoje duše in ga ljubi z vso močjo, potem v resnici sreča svojega bližnjega. Ljubezen gleda na resnično globino biti. Dovoljuje vstopiti v odnos z njo, dovoljuje jo razumeti, videti dobro, ki drema v njej, imeti sočutje z njenimi vidnimi ali skritimi žalostmi. Človek, ki ljubi svojega bližnjega, se pusti od njega nagovoriti – na radikalen način, kakor dobri Samarijan. Približa se mu. Postane deležen človečnosti njegovih bratov, družine in znancev.

Umetnost je izraz vsega, kar je globoko človeško, kar je univerzalno in kljubuje času in prostoru. Človeški spomin ne neha delovati. Skozi različne dobe in kulture se resnična umetnost naslavlja na vse ljudi. Zbira jih, kakor to dela ljubezen.


Verujoči prav tu odkrije še več: odsev Boga, ki je ustvaril človeško bit, moža in ženo po svoji podobi. Kristjan se je naučil spoznati obličje drugega, posebno ubogega, globoko skrivnost Sina Človekovega. Izhajajoč iz srca, po delovanju Svetega Duha, proti obličju, kjer se vtiskuje božji klic, potuje ljubezen. In ta ljubezen najde v umetnosti – sliki, pesmi, glasbi, literarnem delu – izraz svoje globine in čustev, ki jo spremljajo.

Na svoj način umetnost sama v sebi že pričuje o skrivnostnem zagonu, ki gre od srca enega k obličju drugega. Še več, kakor raziskovanje kakega pejsaža – ki predstavlja tudi lepi področji umetnosti – je odkritje in izraz zakritih obrazov druge osebe, njenega globokega veselja ali skrite bolečine, njene moči ali njene slabosti, njenih upov v iskanju razumevanja in ljubezni.

Da, v teh najbolj avtentičnih oblikah je umetnost izraz človeka in v določenem pomenu tudi vsega človeštva. Privre iz izvira srca, dokler se ne razcepi v množico potokov. Umetnost je jezik človeka, njegove biti, ki ima zmožnost čuditi se, dokler se ne izgubi v množici stvari, dokler se ne pusti použiti od neštetih dejavnosti, ki ji dajejo vtis intenzivnega življenja. Ta čudež je zanj ogledalo duše in po njej celotne resničnosti.

Umetniška dela so sad človekovega dela in ga hkrati oblikujejo. Umetnost je privilegiran izraz simpatije enega človeka do drugega, izraz ljubezni, ki je dana tistemu, najglobljemu v človeku. Svet brez umetnosti tvega, da bi bil zaprt za ljubezen.
Ne samo da umetnost dovoljuje govoriti o skrivnosti človeka, katerega se hoče spominjati, ga predstaviti, slikati, opevati, ampak ustvarja vez med vsemi ljudmi, ki se s to umetnostjo ukvarjajo, o njej premišljujejo in se v njej razveseljujejo.

Umetnost je tudi izraz vsega, kar je globoko človeško, kar je univerzalno in kljubuje času in prostoru. Človeški spomin ne neha delovati. Skozi različne dobe in kulture se resnična umetnost naslavlja na vse ljudi. Zbira jih, kakor to dela ljubezen. Moč, ambicije, žeja po posedovanju so vzrok razklanosti. Toda če skupaj poslušamo koncert, če občudujemo umetniško delo, prejemamo ves ta dar, vsak na svoj način, nas to doživetje obogati. Naj torej različne oblike umetnosti navdihujejo naše izobraževanje in vzgojo ... Tako bo učenje zares veselo odkrivanje žara biti, svobode ter novega upanja v svobodi iskanj, v čudenju biti!

Dr. Anton Jamnik je pomožni ljubljanski škof in profesor na teološki fakulteti.